9. NEDELJA MED LETOM

Še iz rimskih časov poznamo nekam nenavaden pregovor: »Najvišja pravičnost, največja krivičnost.« Človeški zakoni so nujno potrebni za vsako skupnost, da je življenje skupnosti urejeno. Če jih ljudje ne jemljejo resno, nastaja anarhija in razkroj družbe. Tudi Jezus jih je sprejemal in spoštoval, vendar je večkrat opozoril, da ljudi ne moremo presojati samo skoznje, zato jih je nekajkrat tudi prekršil.

Danes Jezus govori o pravem, smiselnem razumevanju predpisov o nedelji, drugič bo o skupnosti moža in žene, nato spet o obsojanju grešnih ... Kot vsako človeško delo so tudi ti zakoni nepopolni in ne morejo veljati za vse življenjske prilike, zato se spreminjajo. Res je tudi, da dostikrat ne iščejo pravice, ampak politične kompromise. Oblast, ki se ne ozira na Boga, nima drugega, pa se jih zato trdo drži.

Drugače je z Božjimi zapovedmi, te veljajo vedno in za vse. In vedno je v njihovem središču človek, kajti človeka obsojajo grehi, grešnika pa je treba reševati, čeprav tudi druge ljudi pred njim. Za sodnike je gotovo najbolj preprosto držati se državnih zakonov, zato za vsako odločitev tudi iščejo pravno podlago.

Vedno obstaja možnost, da nekdo, ki je dovolj spreten, najde uporaben predpis tudi za krivično razsodbo, če ni absolutnega temelja pravičnosti in resnice. Spomnimo se vdove, ki je nadlegovala sodnika, dokler ji ni prisluhnil in ji pomagal. Priznal je, da je krivičen, s tem pa tudi, da obstaja resnična pravica.

Kdo v tem nosi odgovornost: vlada, ki zakone sprejema, ali sodnik, ki je v svojih presojah samostojen in ima nad seboj le zakon? Ena kar velikih bolečin Cerkve je, ko tudi kristjani da ne bi prišli navzkriž z državnimi zakoni ali da se ne bi izpostavili preziru neverne javnosti prezrejo Božjo zapoved, naj gre za odnos do začetka in končanja življenja, za svetost zakona ali za poštenost poslovanja. Ta očitek je hujši. Farizeji so ga nekajkrat slišali: »Zametate Božjo zapoved, da se držite človeških predpisov.« Že zato sodi vsaj osnovno poznavanje Svetega pisma kot besede Boga v zaklad splošne izobrazbe, pa ne le za verujoče.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE

Trinajsta kateheza papeža Frančiška: Jezus, učitelj molitve Jezus se je med svojim javnim delovanjem nenehno zatekal k molitvi. Evangeliji ga večkrat prikazujejo, kako se umakne na samotne kraje, da bi molil. To jasno priča, da nikoli ni zanemarjal intimnega odnosa z Očetom. Bolj ko je bil pogreznjen v potrebe ljudi, bolj je čutil potrebo po počitku v občestvu Svete Trojice.

Jezusova molitev je skrivnostna resničnost, o kateri le slutimo, a nam omogoča, da celotno njegovo poslanstvo razumemo v pravi luči. V tistih samotnih urah pred zoro ali ponoči se potopi v bližino z Očetom, v Ljubezen, po kateri hrepeni vsaka duša.

To se pokaže že v prvih dneh njegovega javnega delovanja. Molitev je krmilo, ki usmerja Jezusovo pot, ki ni udobna, je pa vedno poslušna Očetovemu navdihu, saj ga posluša in sprejema v svoji molitvi.

Katekizem pravi: »Ko Jezus moli, nas že uči moliti.« Zato lahko iz Jezusovega zgleda izpeljemo nekatere značilnosti krščanske molitve.

Najprej ji pripada primat: je prva misel v dnevu, ob zori, preden se svet prebudi. Oživlja dušo, ki bi sicer ostala brez življenjskega diha.

Če dan preživimo brez molitve, tvegamo, da se bo spremenil v nadležno ali dolgočasno izkušnjo: vse, kar se nam dogaja, bi se lahko spremenilo v slabo voljo, slepo prenašanje usode. Jezus pa nas vzgaja za poslušnost resnici.

Molitev je tako najprej poslušanje in srečanje z Bogom. Življenjske preizkušnje se tako spremenijo v priložnosti za rast v veri in dejavni ljubezni. Molitev ima moč, da razpre obzorje umu in razširi srce.

Po drugi strani je molitev umetnost, ki jo je treba nenehno gojiti. Jezus sam nam pravi: Trkajte, trkajte, trkajte. Vsi smo sposobni spontanih molitev, ki se rodijo iz trenutnega vzgiba, toda Jezus nas vzgaja za drugačno vrsto molitve: za molitev, ki pozna red, vajo in se odvija v okviru življenjskega vodila. Vztrajna molitev poraja postopno preobrazbo, nas utrjuje v stiskah in nam daje milost.

Naslednja značilnost Jezusove molitve je samota. Tisti, ki moli, ne beži pred svetom, ampak se raje odpravi v samotne kraje. Tam se v tišini oglasijo številni glasovi, ki jih skrivamo v svojih globinah: najbolj potlačene želje in resnice, ki jih vztrajno dušimo. Predvsem pa v tišini govori Bog. Vsak človek potrebuje prostor zase, kjer lahko goji svoje notranje življenje, kjer dejanja najdejo smisel.

Brez notranjega življenja postanemo površni, vznemirjeni, zaskrbljeni. Brez notranjega življenja v molitvi bežimo pred resničnostjo in pred seboj, smo podobni ljudem, ki so vedno na begu. Ne nazadnje je Jezusova molitev kraj, kjer se zavemo, da vse prihaja od Boga in se k njemu vrača.

Včasih mislimo, da smo gospodarji vsega, drugič zopet izgubimo vsakršno samospoštovanje in begamo z ene strani na drugo. Molitev nam pomaga najti pravo ravnovesje v odnosu z Bogom, našim Očetom, in z vsem stvarstvom.

Jezusova molitev je navsezadnje izročitev v Očetove roke: »Oče, če je mogoče ..., a naj se zgodi tvoja volja.« Lepo je, kadar tudi nas, ko smo vznemirjeni in zaskrbljeni, Sveti Duh od znotraj preoblikuje ter nas vodi k tej izročitvi v Očetove roke: »Oče, naj se zgodi tvoja volja.«

»Vse za Jezusa! Moje vodilo, moje misli, moja volja; veselje in žalost, zdravje, bolezen, prijateljstvo in zapuščenost, življenje in smrt, vse za Jezusa in samo zanj.«

(Blaženi Frančišek Pianzola, duhovnik, ustanovitelj)

OBNOVLJENI PODOBI SRCA JEZUSOVEGA IN MARIJINEGA

Sredi meseca maja sta se na oltarja v stranski kapeli sv. Andreja in Svete Trojice vrnili obnovljeni podobi Srca Jezusovega in Marijinega. Obe sta delo dunajskega slikarja Josefa Planka iz leta 1870.

Poleg teh je za stolnico naslikal tudi križev pot po Fuhrichu (danes v cerkvi v Hinjah) ter sv. Ano in sv. Alojzija.

Sliki je restavriral konservator-restavrator Jan Legan. V svojem poročilu je med drugim zapisal: »Sliki sta bili izdelani v oljni tehniki na les. Reliefno okrasje in monogrami v ozadju so bili okrašeni z zlatimi lističi. Ob podrobnem pregledu smo ugotovili, da sta bili sliki v preteklosti že renovirani.

Na sliki Srce Jezusovo smo odkrili potemnele retuše in preslikave. Tudi Srce Marijino je bilo delno preslikano. Poleg tega so bili reliefni motivi na pozlačenem ozadju obeh slik zaliti s polnilom, zato so bili slabo vidni.

Med zadnjo renovacijo sta bili sliki polakirani z novim lakom, ki je bil nanesen v zelo debelem sloju in se je močno svetil. Ko sta bili sliki sprejeti v konservatorsko-restavratorsko obravnavo, smo neustrezen lak, potemnele retuše in preslikave odstranili. Nestabilno slikovno plast smo lokalno utrdili in stabilizirali. Manjkajoče dele barvne plasti smo zakitali in retuširali. Zalite reliefne motive na sliki Srce Jezusovo smo rekonstruirali in pozlatili.

Reliefni motivi na sliki Srce Marijino so bili v boljšem stanju, zato smo jih le poudarili, tako da so ti bolj opazni. Sliki smo polakirali z ustreznejšim, manj svetlečim lakom. Leseni konstrukciji okrasnih okvirjev, v katere sta bili vstavljeni obravnavani deli, smo mizarsko sanirali, utrdili in zaščitili pred napadom lesenih škodljivcev.

Kovinski ogrodji smo očistili in retuširali.« Upam, da vas bosta lepo obnovljeni podobi spodbudili, da se boste še raje in pogosteje v molitvi zaustavljali pred njima in se priporočali Jezusovemu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu!

DOGODKI PRED NAMI

• V petek, 7. 6., na praznik Srca Jezusovega, bo ob 16.00 sveta maša za vse starejše in bolne. Maševal bo bolniški župnik Anže Cunk. Med mašo boste lahko prejeli bolniško maziljenje, po maši pa bo druženje na proštovem vrtu. Lepo vabljeni!

• V soboto, 8. 6. bo na Pogačarjevem trgu »dan za Magnificat«. Ob tej priložnosti bo imel gospod nadškof sveto mašo v stolnici ob 14.30. Lepo vabljeni na to prireditev!