sobota, 1. junij 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 2. 6. 2024 - 9. 6. 2024

9. NEDELJA MED LETOM

Še iz rimskih časov poznamo nekam nenavaden pregovor: »Najvišja pravič­nost, največja krivičnost.« Človeški za­koni so nujno potrebni za vsako skup­nost, da je življenje skupnosti urejeno. Če jih ljudje ne jemljejo resno, nastaja anarhija in razkroj družbe. Tudi Jezus jih je sprejemal in spoštoval, vendar je večkrat opozoril, da ljudi ne moremo presojati samo skoznje, zato jih je nekaj­krat tudi prekršil.

Danes Jezus govori o pravem, smiselnem razumevanju pred­pisov o nedelji, drugič bo o skupnosti moža in žene, nato spet o obsojanju gre­šnih ... Kot vsako človeško delo so tudi ti zakoni nepopolni in ne morejo veljati za vse življenjske prilike, zato se spremi­njajo. Res je tudi, da dostikrat ne iščejo pravice, ampak politične kompromise. Oblast, ki se ne ozira na Boga, nima dru­gega, pa se jih zato trdo drži.

Drugače je z Božjimi zapovedmi, te veljajo vedno in za vse. In vedno je v njihovem sre­dišču človek, kajti človeka obsojajo gre­hi, grešnika pa je treba reševati, čeprav tudi druge ljudi pred njim. Za sodnike je gotovo najbolj preprosto držati se dr­žavnih zakonov, zato za vsako odloči­tev tudi iščejo pravno podlago.

Vedno obstaja možnost, da nekdo, ki je dovolj spreten, najde uporaben predpis tudi za krivično razsodbo, če ni absolutne­ga temelja pravičnosti in resnice. Spom­nimo se vdove, ki je nadlegovala sodni­ka, dokler ji ni prisluhnil in ji pomagal. Priznal je, da je krivičen, s tem pa tudi, da obstaja resnična pravica.

Kdo v tem nosi odgovornost: vlada, ki zakone spre­jema, ali sodnik, ki je v svojih presojah samostojen in ima nad seboj le zakon? Ena kar velikih bolečin Cerkve je, ko tudi kristjani da ne bi prišli navzkriž z državnimi zakoni ali da se ne bi izposta­vili preziru neverne javnosti prezrejo Božjo zapoved, naj gre za odnos do začet­ka in končanja življenja, za svetost zako­na ali za poštenost poslovanja. Ta očitek je hujši. Farizeji so ga nekajkrat slišali: »Zametate Božjo zapoved, da se držite človeških predpisov.« Že zato sodi vsaj osnovno poznavanje Svetega pisma kot besede Boga v zaklad splošne izobrazbe, pa ne le za verujoče.

Anton Slabe

Trinajsta kateheza papeža Frančiška: Jezus, učitelj molitve Jezus se je med svojim javnim delo­vanjem nenehno zatekal k molitvi. Evangeliji ga večkrat prikazujejo, kako se umakne na samotne kraje, da bi molil. To jasno pri­ča, da nikoli ni zanemar­jal intimnega odnosa z Očetom. Bolj ko je bil pogreznjen v potrebe lju­di, bolj je čutil potrebo po počitku v občestvu Svete Trojice.

Jezusova molitev je skriv­nostna resničnost, o kate­ri le slutimo, a nam omo­goča, da celotno njegovo poslanstvo razumemo v pravi luči. V tistih samotnih urah pred zoro ali ponoči se potopi v bližino z Očetom, v Ljubezen, po kateri hrepeni vsaka duša.

To se pokaže že v prvih dneh njegovega javnega delovanja. Molitev je krmilo, ki usmerja Jezusovo pot, ki ni udobna, je pa vedno poslušna Oče­tovemu navdihu, saj ga posluša in sprejema v svoji molitvi.

Katekizem pravi: »Ko Jezus moli, nas že uči moli­ti.« Zato lahko iz Jezusovega zgleda iz­peljemo nekatere značilnosti krščan­ske molitve.

Najprej ji pripada primat: je prva mi­sel v dnevu, ob zori, preden se svet prebudi. Oživlja dušo, ki bi sicer osta­la brez življenjskega diha.

Če dan preživimo brez molitve, tvegamo, da se bo spremenil v nadležno ali dolgočasno izkušnjo: vse, kar se nam dogaja, bi se lahko spremenilo v slabo voljo, slepo prenašanje usode. Jezus pa nas vzgaja za poslušnost resnici.

Molitev je tako najprej posluša­nje in srečanje z Bogom. Življenjske preizkušnje se tako spremenijo v pri­ložnosti za rast v veri in dejavni ljubezni. Molitev ima moč, da razpre ob­zorje umu in razširi srce.

Po drugi strani je moli­tev umetnost, ki jo je tre­ba nenehno gojiti. Jezus sam nam pravi: Trkaj­te, trkajte, trkajte. Vsi smo sposobni spontanih molitev, ki se rodijo iz trenutnega vzgiba, toda Jezus nas vzga­ja za drugačno vrsto molitve: za mo­litev, ki pozna red, vajo in se odvija v okviru življenjskega vodila. Vztrajna molitev poraja postopno preobrazbo, nas utrjuje v stiskah in nam daje mi­lost.

Naslednja značilnost Jezusove molit­ve je samota. Tisti, ki moli, ne beži pred svetom, ampak se raje odpravi v samotne kraje. Tam se v tišini ogla­sijo številni glasovi, ki jih skrivamo v svojih globinah: najbolj potlačene želje in resnice, ki jih vztrajno dušimo. Predvsem pa v tišini govori Bog. Vsak človek potrebuje prostor zase, kjer lahko goji svoje notranje življe­nje, kjer dejanja najdejo smisel.

Brez notranjega življenja postanemo po­vršni, vznemirjeni, zaskrbljeni. Brez notranjega življenja v molitvi bežimo pred resničnostjo in pred seboj, smo podobni ljudem, ki so vedno na begu. Ne nazadnje je Jezusova molitev kraj, kjer se zavemo, da vse prihaja od Boga in se k njemu vrača.

Včasih mislimo, da smo gospodarji vsega, drugič zo­pet izgubimo vsakršno samospošto­vanje in begamo z ene strani na dru­go. Molitev nam pomaga najti pravo ravnovesje v odnosu z Bogom, našim Očetom, in z vsem stvarstvom.

Jezu­sova molitev je navsezadnje izročitev v Očetove roke: »Oče, če je mogoče ..., a naj se zgodi tvoja volja.« Lepo je, ka­dar tudi nas, ko smo vznemirjeni in zaskrbljeni, Sveti Duh od znotraj pre­oblikuje ter nas vodi k tej izročitvi v Očetove roke: »Oče, naj se zgodi tvoja volja.«

»Vse za Jezusa! Moje vodilo, moje misli, moja volja; veselje in žalost, zdravje, bolezen, prijateljstvo in zapuščenost, življenje in smrt, vse za Jezusa in samo zanj.«

(Blaženi Frančišek Pianzola, duhovnik, ustanovitelj)

 

 

Sredi meseca maja sta se na oltarja v stranski kapeli sv. Andreja in Svete Trojice vrnili obnovljeni podobi Srca Jezusovega in Marijinega. Obe sta delo dunajskega slikarja Josefa Planka iz leta 1870.

Poleg teh je za stolnico naslikal tudi križev pot po Fuhrichu (danes v cerkvi v Hinjah) ter sv. Ano in sv. Alojzija.

Sliki je restavriral konservator-restavrator Jan Legan. V svojem poročilu je med drugim zapisal: »Sliki sta bili iz­delani v oljni tehniki na les. Reliefno okrasje in monogrami v ozadju so bili okrašeni z zlatimi lističi. Ob podrob­nem pregledu smo ugotovili, da sta bili sliki v preteklosti že renovirani.

Na sliki Srce Jezusovo smo odkrili potemnele retuše in preslikave. Tudi Srce Marijino je bilo delno preslika­no. Poleg tega so bili reliefni motivi na pozlačenem ozadju obeh slik zali­ti s polnilom, zato so bili slabo vidni.

Med zadnjo renovacijo sta bili sliki polakirani z novim lakom, ki je bil nanesen v zelo debelem sloju in se je močno svetil. Ko sta bili sliki spreje­ti v konservatorsko-restavratorsko obravnavo, smo neustrezen lak, potemnele retuše in preslikave odstranili. Nestabilno slikovno plast smo lokalno utrdili in stabilizirali. Manj­kajoče dele barvne plasti smo zakitali in retuširali. Zalite reliefne motive na sliki Srce Jezusovo smo rekonstruira­li in pozlatili.

Reliefni motivi na sli­ki Srce Marijino so bili v boljšem sta­nju, zato smo jih le poudarili, tako da so ti bolj opazni. Sliki smo polakirali z ustreznejšim, manj svetlečim la­kom. Leseni konstrukciji okrasnih okvirjev, v katere sta bili vstavljeni obravnavani deli, smo mizarsko sani­rali, utrdili in zaščitili pred napadom lesenih škodljivcev.

Kovinski ogrodji smo očistili in retuširali.« Upam, da vas bosta lepo obnovljeni po­dobi spodbudili, da se boste še raje in pogosteje v molitvi zaustavljali pred njima in se priporočali Jezusovemu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu!

   V petek, 7. 6., na praznik Srca Jezusovega, bo ob 16.00 sveta maša za vse starejše in bolne. Maševal bo bolniški župnik Anže Cunk. Med mašo boste lahko prejeli bolniško maziljenje, po maši pa bo druženje na proštovem vrtu. Lepo vabljeni!

   V soboto, 8. 6. bo na Pogačarjevem trgu »dan za Magnificat«. Ob tej priložnosti bo imel gospod nadškof sveto mašo v stolnici ob 14.30. Lepo vabljeni na to prireditev!

    Nedelja, 2. 6.: 9. nedelja med letom

    Ponedeljek, 3. 6.: sv. Karel Lwanga in ugandski mučenci

   Torek, 4. 6.: sv. Peter Veronski, redovnik, mučenec

   Sreda, 5. 6.: sv. Bonifacij, škof, mučenec

   Četrtek, 6. 6.: sv. Norbert, škof, redovni ustanovitelj

   Petek, 7. 6.: SRCE JEZUSOVO, slovesni praznik, prvi petek

   Sobota, 8. 6.: Marijino brezmadežno Srce

   Nedelja, 9. 6.: 10. nedelja med letom

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

 

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar