sobota, 22. junij 2019

Teden Božje Besede 16. 6. 2019- 23. 6. 2019

O tem, kako smo vsi krščeni Bož­ji otroci, je apostol Pavel razvil pravo teologijo. Že na binkoštni praznik smo brali v pi­smu Rimljanom, kako so vsi, ki se dajo voditi Bož­jemu Duhu Božji sino­vi in dediči, v tokratnem odlomku pa to misel osve­tli z drugega zornega kota, ko pravi: »Vi vsi ste po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi.« Tudi tu je naj­prej poudarek na tem, da to velja za vse ljudi, ki po veri v Jezusa Kristu­sa postajajo eno, »kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu«. Edini »pogoj«, da smo deležni tega Božjega sinovstva, je vera v Jezusa Kristusa, po kateri smo vsi »bili krščeni v Kristusa« in smo pri tem »oblekli Kristusa«. Pa­vel rad uporablja podobo oblačila, ki je znamenje, da je krščeni »novi človek« (prim. Kol 3,9-10) in v njem »živi Kristus« (Gal 2,20), saj si je oblekel »Gospoda Jezusa Kristusa« (Rim 13,14).
Novi, krščeni človek ustvarja novo človeštvo, v katerem ni več starih razlik glede rase, vere, kulture in družbenih razredov. »Ni ne Juda ne Grka, ni ne su­žnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske.« Tudi to misel Pavel večkrat po­novi, ko želi poudariti, da v Kristusu ni več razlike med Judi in pogani, saj s krstom stare delitve izgubijo svojo moč in pomen, starozavezne obljube pa doživijo svo­jo dokončno izpolnitev: »Če pa ste Kristusovi, ste torej Abrahamovi po­tomci, po obljubi pa dediči.« Abraham, oče narodov in mož vere, je bil namreč nosilec obljube, ki jo je Bog v Kristusu izpolnil. Bog je ostal do konca zvest obljubi in blagoslo­vu, ki ju je dal Abrahamu, zato smo vsi, ki verujemo kakor on, deležni obljubljene dediščine.
Roman Starc
Diakonsko posvečenje. Kar nekaj let so škofje nove diakone, priprav­nike za prezbiterat, posvečevali v jesenskem času. Letos pa so se od­ločili, da bo posvečenje že na držav­ni praznik, 25. junija. Tako bo lju­bljanski nadškof 25. junija ob 10.00 v župnijski cerkvi sv. Vida v Šentvi­du pri Stični v diakone posvetil pet škofijskih in enega redovnega bogoslovca ter dva stalna diakona. Posve­čeni bodo:
Anže Cunk, iz župnije Kokrica;
Martin Leban, iz župnije Jesenice; Tilen Oberwalder Zupanc, iz žup­nije Jarše; Janez Potisek, iz župnije Dol pri Ljubljani; Matej Rus, iz župnije Šentvid pri Stični; lazarist Rok Vinko Žlender, iz žup­nije Maribor Sv. Marija;
za stalna diakona:
Boštjan Koprivec, iz župnije Vrh­nika ter Ivan Bizjak, iz župnije Šmartno pod Šmarno goro.
Mašniško posvečenje. Na god apo­stolskih prvakov, 29. junija, bodo ob 9.00 v duhovnike posvečeni: Gregor Bregar, iz župnije Ljubljana Šentvid; Tadej Ložar, iz župnije Dol pri Lju­bljani; Rok Pogačnik, iz župnije Radovlji­ca in Vito Urbanija, iz župnije Moravče.
Hvala Bogu bomo tudi letos in priho­dnje leto imeli kar nekaj novomašnikov. Prav je, da se tega veselimo, se Bogu zanje zahvaljujemo, predvsem pa molimo zanje, za njihovo zvesto­bo ter za nove duhovne poklice.
Nebeški Oče, pri zadnji večerji je tvoj Sin Jezus Kristus svojim apostolom zaupal službo duhovništva. Vedno znova jim pridružuješ novih delavcev v svojem vinogradu. Tako tudi letos naklanjaš Cerkvi na Slovenskem novih delivcev svetih skrivnosti. Jezus, Dobri pastir, prosimo te za vse letošnje slovenske novomašnike; ohrani jih v zavetju svojega presvetega Srca, da jim nihče ne bo mo­gel škodovati. Posvečuj jih, da bodo verovali, kar bodo brali; učili, kar bodo verovali; živeli, kar bodo uči­li. Ohrani njihova srca čista in sve­ta. Naj rastejo v ljubezni do tebe in ti ostanejo vedno zvesti, ki živiš in kraljuješ vekomaj v edinosti z Oče­tom in Svetim Duhom. Amen.
Opisali smo že (TBB št. 2058), kako je Quaglio na začetku svojega ustvarja­nja v stolnici po naročilu odgovor­nih in zaradi pomanjkanja sredstev naslikal iluzionistično, navidezno kupolo. Žal se freska ni ohranila, ohranjena pa je kopija, ki jo je nare­dil Matevž Langus. Ta je namreč, ko je bila po 140 letih kupola končno le sezidana, v letih 1843-1844 le-to po­slikal. Držal se je prvotne Quaglijeve
kompozicije, zasnove, ki pa jo je mo­ral prilagoditi prostoru. V svetlobnici je narisal Svetega Duha v podobi goloba, obkroženega z angelskimi glavicami. Notranji prostor kupole je razčlenjen z naslikanimi kasetami in lizenami. Na vzhodni strani vidi­mo najprej Sveto Trojico, v prizoru, ko krona Marijo, največjo zavetnico Ljubljane, kakor je zapisal Janez Gregor Dolničar. Ob tem dogodku sta levo in desno naslikana sv. Janez Krstnik, velik priprošnjik, in sv. Jo­žef, zavetnik Kranjske. Pod Sveto Trojico na robu kupole sedi na obla­kih sv. Miklavž, ki poveličan razpro­stira roke, angela pa nosita njegove atribute. Ob vznožju ima na levi per­sonifikacijo dežele Kranjske, ki jo predstavlja junaška žena z vojvodskim klobukom, mečem in ščitom, na katerem je grb, okrašen enoglavi orel. Na desni pa je personifika­cija Ljubljane: nežna mladenka, ki sklepa roke k molitvi, ob sebi pa ima mestni grb s stolpom in zmajem na vrhu. Sledijo še podobe ostalih va­ruhov mesta, dežele in škofije: zave­tnika škofije sv. Mohor in Fortunat, mestni patron sv. Jurij z zastavo, sto­ječ na zmajevi glavi, in sv. Neža z jagnjetom in lilijo nedolžnosti. Na levi strani se ob Janezu Krstniku vrstijo: sv. Vital in sv. Varija, škof Maksim Emonski in mučenec sv. Pelagij, sv. Ahacij, patron Kranjske, sv. Karel Boromejski s kardinalskim klobu­kom in sv. Anton z lilijo. Upodoblje­na sta kot krstna zavetnika tedanje­ga stolnega župnika Karla Zorna in škofa Antona Alojzija Wolfa, ki sta z delom in sredstvi največ prispeva­la h gradnji in poslikavi kupole. Ob teh podobah najdemo še sv. Terezijo Veliko s puščico Božje ljubezni, ki bi
skupaj z že omenjeno sv. Nežo lah­ko predstavljali kreposti, ki naj bi zaznamovale tedanje prebivalce. Z značilnim izborom poveličanih svetnikov je kupola v resnici prava apoteoza, poveličanje škofije, deže­le Kranjske in mesta Ljubljane. Na zahodni strani pod oknom naspro­ti sv. Miklavža pa je Langus slikari­jo označil s spominskim zapisom: Sedem Episc. Antonio Aloysio Tenente, Curis Carli Zorn can. Parochie, Pinxit Matthaeus Langus Carniolus Steinbuchel MDCCCXLIV.
  V nedeljo, 23. 6., bo ob 20.30 v stolnici koncert zbora Glen Ellyn Wheaton Chorale iz ZDA. Vabljeni!
  V torek, 25. 6., bo ob 10.00 v žu­pnijski cerkvi v Šentvidu pri Stični posvečenje letošnjih diakonov. Lepo vabljeni!
  V sredo, 26.6., bo ob 18.30 v stol­nici škof dr. Franc Šuštar daroval sveto mašo ob godu sv. Jožefmarija Escriva, ustanovitelja Opus Dei.
  V soboto, 29. 6., bo ob 9.00 v stol­nici posvečenje letošnjih novomašnikov. Lepo vabljeni!
  Nedelja, 23. 6.: 12. nedelja med letom
  Ponedeljek, 24. 6.: rojstvo Jane­za Krstnika, slovesni praznik
  Torek, 25. 6.: sv. Doroteja, mati, mistikinja
  Sreda, 26. 6.: sv. Jožefmarija Escriva, ustanovitelj Opus Dei
  Četrtek, 27. 6.: sv. Ema Krška, kneginja
  Petek, 28. 6.: SRCE JEZUSOVO, slovesni praznik
  Sobota, 29. 6.: sv. PETER IN PA­VEL, apostola, slovesni praznik
  Nedelja, 30. 6.: 13. nedelja med letom
Papež Frančišek med sveto mašo na praznik Svete Trojice:
»Danes obhajamo Sveto Trojico. Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine. Trojica nam pravi, da tam gori v nebesih nimamo samotarskega Boga, ki bi bil oddaljen in ravnodušen; ne, On je Oče, ki nam je dal svojega Sina, ki je postal človek kot mi in ki nam zato, da bi nam bil še bliže, da bi nam pomagal nositi bremena življenja, pošilja svojega Duha. On, ki je Duh, prihaja v našega duha in nas tako tolaži odznotraj, v notranjost nam prinaša nežnost Boga. Z Bo­gom bremena življenja ne ostajajo na naših ramenih: Duh, ki ga imenujemo vsakokrat, ko naredimo znamenje križa, prav medtem, ko se dotaknemo ramen, pride, da bi nam dal moč, da bi nas spodbudil, da bi pomagal no­siti bremena. On je namreč strokovnjak pri oživljanju, pri opogumljanju, pri obnavlja­nju. Potrebno je več moči za popravljanje kot za gradnjo, za vnovični začetek kot za zače-
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim. 18.00: rožni venec (vodijo bogoslovci)  
Sobota
8.40: hvalnice (vodijo kanoniki) 
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim  
Prvi četrtek
po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu.
Prvi petek
8.30: Molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja  
Prva sobota
8.30: Molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
tek, za to, da bi se spravili, kot pa da bi se stri­njali. To je moč, ki nam jo da Bog. Zato tisti, ki se približa Bogu, ne izgubi poguma, gre naprej: znova začne, znova poskusi, znova gradi. Tudi trpi, vendar pa uspe znova zače­ti, znova poskusiti, znova zgraditi«.
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

sreda, 12. junij 2019

Teden Božje Besede 9. 6. 2019- 16. 6. 2019


BINKOŠTI

Rim 8,8-17

Osmo poglavje Pavlovega pisma Rimljanom govori o tem, da je člo­vek namenjen za Božjo sla­vo in mora zato živeti po njegovem Duhu, kajti to življenje mu je omogočil Jezus, ko je človeka rešil iz suženjstva. Pavel to po­udari s tem, da postavlja v nasprotje življenje po mesu in življenje po Duhu. Besedo meso, ki jo samo v tem pismu zapiše več kot dvajsetkrat, uporablja v treh pome­nih: najprej predstavlja človeško ose­bo, ki je zaznamovana s krhkostjo in ji grozi smrt; drug pomen mesa pred­stavljata greh in smrt, na tretjem me­stu pa opisuje osvoboditev mesa po Duhu ter na temelju te osvoboditve spodbuja kristjane, naj ne živijo po mesu, ampak po Duhu. Še več, posta­vlja jih pred odločilno izbiro: »Če na­mreč živite po mesu, boste umrli,« če pa po Duhu, »boste živeli«. Tudi besedo duh pogosto najdemo v
Pavlovih pismih, in sicer v dveh raz­ličnih pomenih: Božji Duh in člo­vekov duh. Oživljajoča moč Božjega Duha prešinja človekovega, saj ne da kristjanu samo novega življenja, pač pa mu podari tudi čast posinovljenega otroka in polnopravnega dediča: »Kajti vsi, ki se dajo vodi­ti Božjemu Duhu, so Bož­ji sinovi ... In če smo otro­ci, smo tudi dediči.« S tem, ko omenja Božje otroštvo, želi Pavel opisati nov položaj kristjana v razmerju do Boga. Kristjani namreč nismo »prejeli duha suženjstva, am­pak duha posinovljenja«. Zato v nas ni več strahu in lahko kličemo Boga za očeta: »Aba, Oče!«, saj se počutimo varne v Božji roki kot otrok v očeto­vem naročju. Če pa je Bog naš Oče, potem smo mi Božji otroci in dediči: dediči Božjega kraljestva in večnega življenja, ki nam ju izroča Kristus. Pogoj pa je, da gremo po njegovi poti: »Če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.«
Roman Starc
Podobe papeža Frančiška. V tem tednu se nam obeta lep in pomenljiv do­godek: v sredo, 12.6., bomo zvečer ob 19.30 v stolnici lahko prvi občudovali marmornat kip papeža Frančiška, ki ga bo slovenski umetnik, slikar in kipar Mik Simčič poklonil papežu Frančišku. Gre za vrhunsko in čudovito delo, ki ga je umetnik s papeževo privolitvijo iz­klesal iz kararskega marmorja in mu ga bo konec junija izročil v zasebni avdienci. V stolnici bo razstavljenih tudi sedem drugih njegovih kiparskih por­tretov papeža (v bronu), ki jih je poime­noval »Sedem neskončnih trenutkov papeža Frančiška«. Kip bo blagoslovil nadškof msgr. Stanislav Zore. Vabljeni k temu lepemu dogodku.
Iz nadškofove pridige na praznik Go­spodovega vnebohoda v stolnici: Nekako tako, kakor je v kapeli vne­bohoda na Oljski gori v kamen vti­snjena sled Jezusovih stopinj, ki so ostale za njim, ko se je dvignil v nebo, tako je sled njegovega delova­nja, življenja in besed vtisnjena tudi v zgodovino človeštva. Prva takšna sled so vrednote, ki so zrasle iz Jezu­sovega evangelija in so vedno bolj uveljavljale svoje mesto ne samo v srcih vernih, ampak so postajale vrednote človeške družbe kot tak­šne. In Jezusov evangelij je na ta na­čin preoblikoval, lahko bi rekli tudi prerodil svet. In družba z vsemi vre­dnotami, na katere se danes sklicu­je, zlasti na pravice človeka, je ena sama sled Jezusovega evangelija. Se mi pa postavlja vprašanje, kako živa je sled gospoda Jezusa v mo­
jem srcu, v mojem ži­vljenju? Ali je tam ja­sen odtis njegovega obličja, ali tam vedno znova zvenijo njego­ve besede, ali nas ve­dno znova kliče in mi odgovarjamo s tem, da odpremo vrata, da more biti gost za mojo mizo, za mizo mojega srca, kjer se druživa kot dva prijate­lja v zaupnosti bližine in ljubezni? Ta sled postaja vidna v naših bese­dah, odnosih, v naših dejanjih vere in zvestobe poslanstvu oznanjeva­nja v tem našem svetu in času. Kristjani ne smemo nikoli, nikoli nehati gledati v nebo. Naše življenje mora biti zasidrano na nebu, v ne­besih. Samo pod pogojem, da bomo imeli pred seboj nebo, če bomo ime­li pred seboj Boga in vse nebeške re­sničnosti, bo naša pot po zemlji ve­dno vodila v pravo smer. Po drugi strani pa moramo gledati vnaprej. Kljub temu da imamo pogled uprt v nebo, nam Jezus izroča poslanstvo na tem svetu. Ta svet mora tudi po našem delovanju, krščanstvu, ve­dno bolj zaznamovati Jezusova sled. Moje krščansko življenje in delova­nje v našem času mora puščati sledi: na ljudeh, na delu, ki ga opravljam, na skrbi za stvarstvo. Pri vsem mo­jem delovanju in nehanju, vsaki moji besedi se mora videti sled Je­zusa Kristusa v tem svetu. In kakor je bil začetek poti evangelija v svet v Jeruzalem, tako mora danes zače­ti evangelij, Jezus Kristus, pot v svet z našega srečanja, s tega evharističnega praznika, v katerem obhaja­
mo spomin na Jezusov vnebohod. Veselimo se Jezusovega vnebohoda in veselimo se zaupanja, ki nam ga je izkazal s tem, da tudi nas pošilja oznanjat njegovo ime vsem ljudem in vsem krajem.
Miklavževi čudeži rešitev ro­marjev pred hudičevo zvijačo Na desni strani prezbiterija sta upo­dobljena dva čudeža, ki sta se zgo­dila na Miklavževo priprošnjo po njegov smrti. Enega najbolj priljub­ljenih, kako je Miklavž rešil romar­je pred hudičevo zvijačo, prikazuje tretja upodobitev. Zgodba govori o tem, kako se je hudič želel maščeva­ti sv. Miklavžu, ker je uničil pogan­ski tempelj boginje Diane in ga tako pregnal iz njega. Sklenil je, da bo zato kaznoval romarje, ki so se z ladjo od­pravljali na Miklavžev grob. Nadel si je podobo ženske, ki je romarjem izročila veliko posodo olja in jih pro­sila, naj ga v njenem imenu darujejo, da bo gorelo pri Miklavževem grobu, ker sama zaradi bolečin v trebuhu ne more na romanje. Romarji so olje vze­li s seboj, naslednji dan pa se je na mor­ju razbesnela silno huda nevihta. Tako tudi na tej upodobi­tvi, podobno kakor na prejšnji, najprej vidimo, kako be­sneči valovi preme­tavajo ladjo, prepla­šeni romarji na njej pa iščejo zavetja in pomoči. Takrat se na barki mimo njih pripelje sv. Mi­klavž v podobi starca ter jim z roko kaže in naroča, naj posodo z oljem vržejo v morje, če se želijo rešiti. Mož na krmi urno hiti izpolnjevat njego­vo naročilo in iz posode izliva olje, v katerem je cel roj mladih hudičev, ki padajo v vodo ali pa se dvigajo v zrak. Trije večji plavajo ob veslu, eden iz­med njih v besu izteguje svoj jezik proti romarjem. Tako naj bi Quaglio na svoj način upodobil oduren smrad, ki se je širil iz morja, kakor da bi zaudarjal sam pekel.
  V sredo, 12. 6., bo v stolnici ob 19.30 predstavitev kipa papeža Fran­čiška.
  V torek, 18. 6., bomo po večer­ni maši začeli s 24-urno molitvijo za domovino. Pred izpostavljenim Najsvetejšim bomo molili do maše za domovino. Lepo vabljeni!
  V soboto, 22. 6., boste v stolnici ob 20.30 lahko prisluhnili Mozarto­vemu Requiemu v izvedbi zbora iz ZDA in domače orkestrske zasedbe.
  Sreda, 12. 6.: sv. Adelajda, devi­ca, redovnica
  Četrtek, 13. 6.: sv. Anton Padovanski, redovnik, cerkveni učitelj
  Petek, 14. 6.: sv. Valerij in Rufin, mučenca
  Sobota, 15. 6.: sv. Vid, mučenec
»Biti kristjan je veselje v Svetem Duhu.« Brez veselja ostanemo paralizirani, sužnji svojih žalosti. Pogosto problem vere ni toliko v pomanjkanju sredstev in struktur, v količini, niti v tem, da nas ne­kateri ne sprejemajo; problem vere je po­manjkanje veselja. Vera se zamaje, ka­dar se znajdemo sredi žalosti in obupa. Ko živimo v nezaupanju, zaprti sami vase, pridemo v protislovje z vero, saj namesto da bi se čutili otroci, za katere Bog dela velike reči, vse pomanjšamo po meri svojih problemov in pozabimo, da nismo sirote: v svoji sredi imamo Očeta, močnega zveličarja. Marija nam priha­ja na pomoč, saj namesto da bi pomanj­šala, poveličuje, to je »poveča« Gospoda, hvali njegovo veličino. To je skrivnost veselja. Marija, skromna in ponižna, začenja pri Božji veličini, kljub svojim težavam, ki jih ni bilo malo, je vesela, saj v vsem zaupa v Gospoda. Spominja nas, da more Bog vedno za nas dopolnjevati čudovite stvari, če ostajamo odprti zanj in za brate.«
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim. 18.00: rožni venec (vodijo bogoslovci) Sobota
8.40: hvalnice (vodijo kanoniki) Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu.  
Prvi petek
8.30: Molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja  

Prva sobota
8.30: Molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (ra­zen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/