petek, 23. marec 2018

Teden Božje Besede 25. 3. 2018-15. 4 2018


Pred nami so spominski dnevi Jezusovega trpljenja in smrti, ki nas nikoli ne morejo pustiti hladne in nepri­zadete. Ob premišljevanju in podoživljanju tega, kar je moral Jezus prestati zaradi naše trdosrčnosti, se zasolzi marsikatero oko in se v čudnem trepetu zgane srce. Morda tudi zato, da bi se kasneje, na velikonočno ju­tro, napolnilo z veseljem, radostnim petjem in - zakaj pa ne - vriskanjem in smehom, saj se je iz trpljenja in bolečine rodila zmaga nad smrtjo, vstajenje in naše odrešenje.
V teh dneh bo tudi naša stolnica postala dvorana za­dnje večerje, vrt Getsemani na Oljski gori, ječa in dvorišče Pilatove palače, jeruzalemska ulica »Via dolorosa«, kalvarijski grič in pokopališče z novim, zape­čatenim in zastraženim grobom. - Vse samo zato, da bi se potem v mlado jutro tistega prvega dne v tednu iz nje zaslišala mogočna Aleluja, da bi zadonela rado­stna pesem, se oglasile orgle in zapeli zvonovi ter bi v vstajenjskem vetru zaplapolalo bandero... Škoda bi bilo, dragi brat in sestra, zamuditi to veliko­nočno prebujanje, zato te povabim, da praznuješ in se veseliš z nami. Kristus je vstal tudi zate! Aleluja! Vsem faranom in obiskovalcem stolnice voščim blagoslovlje­ne velikonočne praznike!
Vaš župnik

CVETNA NEDELJA FLP 2, 6-11

Besedilo, ki nam ga tokrat »po­nudi« v branje in premislek apo­stol Pavel, je po vsej verjetnosti starokrščanska hvalnica, ki v prvem delu govori o ponižanju, ki ga je Kristus prestal prosto­voljno, v drugem delu pa o njego­vem povišanju, ki je Božje delo. Namesto Adamovega napuha in upornosti, ko je ta hotel postati enak Bogu in mu je odrekel po­slušnost, je Kristus izbral pot po­nižnosti in pokorščine. A to, da se je ponižal in izničil, ne pome­ni, da je prenehal biti enak z Bo­gom ali Božja podoba, ampak je ravno s tem odkrival svoje božje bitje in Božjo ljubezen. V pokor­ščini se je popolnoma izpraznil in ta pokorščina ga je privedla do smrti, »smrti na križu«.
Drugi del hvalnice pa opisu­je Kristusovo povišanje, ko ga je »Bog povzdignil nad vse« in tako uresničil Jezusove besede: »Vsak, kdor se povišuje, bo po­nižan, in kdor se ponižuje, bo povišan«. S tem, ko ga je pov­zdignil nad vse, pa mu je pode­lil tudi »ime, ki je nad vsakim imenom«. Pavel tu misli na iz­raz Gospod, ki ga je Stara zaveza uporabljala samo za Boga, zdaj pa se Božje gospostvo razodeva v Jezusu, prav v njegovem skraj­nem ponižanju, ko se bo pred njegovim imenom pripognilo vsako koleno. Izrazi češčenja, ki so dotlej pripadali samo Bogu, se bodo poslej dvigali k Jezu­su Gospodu, po katerem se Bog razodeva in deluje.
Roman Starc

»Gospod je vstal! Zares je vstal!« To je veselo sporočilo velikonoč­nega dogodka, ki ga nestrpno pričakujemo ves postni čas. Ob tem sporočilu slišimo in izreka­mo še druge vzklike: »Radujte in veselite se!«, »Odrešeni ste, aleluja!«, »Smrt in greh sta prema­gana, aleluja!«
Morda se bo kdo od ljudi pri na­vedenih vzklikih vprašal: Kaj to pomeni? Zakaj je Jezus vstal od mrtvih? Česa sem pa jaz rešen?
Kaj vse to praznovanje pomeni in kako konkretno to vstopa v moje življenje?
Naše voščilo ob velikonočnih praznikih je hkrati molitev in prošnja k Svetemu Duhu za ve­selje in sprejemanje velikonoč­ne skrivnosti. Na binkoštni dan so apostoli prejeli Svetega Duha, da so razumeli in v pol­nosti vstopili v skrivnost veli­ke noči: Jezusove daritve in od­rešenja. V skupnosti Cerkve so se ljudje veselili, se dali krstiti, oznanjali Jezusovo vstajenje in živeli novo življenje; življenje prenovljenih ljudi, življenje velikonočnega kristjana.
Bratje in sestre, najprej vas ob prazniku vabimo k veselju nad lastnim krstom: nad tem, da smemo biti po skrivnosti Jezu­sove smrti in vstajenja člani Cer­kve, udje Kristusovega skrivno­stnega telesa. Vabimo vas tudi k veselju nad zaupanim poslanstvom, ki nam ga izroča vstali Je­zus: poslanstvom v krščanskem občestvu, župniji, redovni ali drugi skupnosti, družini, naro­du, človeštvu ... V hvaležnosti se veselimo, da smemo sodelovati z vstalim Gospodom in služiti s svojim delom, z molitvijo in darovanim trpljenjem. Zato voščimo vsem duhovni­kom, redovnikom in redovni­cam, vsem vernikom doma in po svetu, posebej bolnim in tr­pečim, da bi bili odprti Svetemu Duhu za prejem oznanila; da bi vaša srca napolnilo veselje zara­di odrešenja; da bi to skrivnost sprejeli kot neizmeren dar; da bi vstali Jezus vstopil v vaš vsakda­njik in vse medsebojne odnose; da bi to veselo novico posredova­li še drugim ljudem!
Vaši škofje
·         Nedelja, 25. 3.: cvetna nedelja
·         Ponedeljek, 26. 3.: sv. Evgenija, mučenka
·         Torek, 27. 3.: sv. Peregrin, re­dovnik
·         Sreda, 28. 3: sv. Milada Praška, devica
·         Četrtek, 29. 3.: VELIKI ČETR­TEK
·         Petek, 30. 3.: VELIKI PETEK
·         Sobota, 31. 3.: VELIKA SOBO­TA
·         Nedelja, 1. 4.: VELIKA NOČ
·         Ponedeljek, 2. 4.: Velikonočni ponedeljek
·         Torek, 3. 4: sv. Rihard, škof
·         Sreda, 4. 4: sv. Izidor Seviljski, škof, cerkveni učitelj
·         Četrtek, 5. 4: sv. Vincencij Ferrer, duhovnik
·         Petek, 6. 4: sv. Irenej iz Srema, škof, mučenec, prvi petek
·         Sobota, 7. 4: sv. Janez Krstnik de la Salle, duhovnik, prva sobo­ta
·         Nedelja, 8. 4: BELA NEDELJA,nedelja Božjega usmiljenja
·         Ponedeljek, 9. 4: sv. Maksim Aleksandrijski, škof
·         Torek, 10. 4: sv. Domnij, škof, mučenec
·         Sreda, 11. 4: sv. Stanislav, škof, mučenec
·         Četrtek, 12. 4: sv. Zenon Veronski, škof
·         Petek,13. 4: sv. Martin I., papež, mučenec
·         Sobota, 14. 4: sv. Lidvina, devi­ca
·         Nedelja, 15. 4.: 3. velikonočna nedelja

Za nas kristjane je sveto veliko­nočno tridnevje jedro celotnega bogoslužnega leta. Obredi veli­kega četrtka in petka ter veliko­nočna vigilija nam pomagajo, da znova podoživimo skrivnost tr­pljenja, smrti in vstajenja našega Gospoda. Velikonočno tridnevje nam daje možnost, da se poglobi­mo v osrednje dogodke našega od­rešenja, da ponovno zaživimo ve­likonočno skrivnost, ki je velika skrivnost naše vere. Vsakoletno obhajanje svetega tridnevja nam pomaga, da svojo vero poglobimo ob zavedanju, da se Božje delova­nje dogaja v sedanjem času in da to ni samo spomin na pretekle do­godke.
Na veliki četrtek dopoldne je krizmena maša, med katero du­hovniki, zbrani okrog nadškofa, obnovijo duhovniške obljube, so­delujejo pri blagoslovu bolniške­ga in krstnega olja ter posvetitvi svete krizme.
Glavno vsebino praznika pa iz­raža večerna maša, ki je spomin na Jezusovo zadnjo večerjo.
Veliki četrtek je namreč spo­minski dan dveh zakramen­tov: poleg ustanovitve mašniškega posvečenja se na ta dan spominjamo tudi popolnega darovanja Kristusa človeštvu v zakramentu svete evharistije. Simbolna predmeta četrtkove­ga popoldneva sta kruh in vino. Kristus sam se nam daje v hrano, da bi mi lahko zares živeli, da bi v nas raslo njegovo Božje življenje. V četrtkovo večerno mašo je vključen tudi obred umivanja nog. Jezus je namreč pri zadnji večerji apostolom s tem, ko jim je umil noge, dal novo zapoved ljubezni. Obred četrtkovega veče­ra se zaključi z molitveno uro, pri kateri se že spominjamo tudi Jezu­sovega prijetja v vrtu Getsemani in zasmehovanja ter bičanja v ječi. Nagovarjajo nas zlasti Jezusove be­sede spečim učencem: »Niti eno uro niste mogli čuti z menoj,« saj tudi mi žal v življenju velikokrat zaspimo.
Veliki petek je posvečen spominu Jezusovega trpljenja in smrti, saj je na ta dan dal Poncij Pilat Jezusa mučiti in križati. Tega se spomi­njamo zlasti ob popoldanski moli­tvi križevega pota.
Veliki petek je edini dan v cerkve­nem letu, ko ne obhajamo svete maše. Najpomembnejši del večer­nega obreda je branje Gospodove­ga pasijona.
Veliki petek bi lahko simbolično ozna­čili kot dan teme, ko je celo sonce iz­gubilo svojo svetlobo. Dejstvo je, da takrat, ko Bogu ne pustimo, da bi ži­vel med nami, sebe prikrajšamo za luč, v kateri bi sploh lahko videli, kdo smo.
Po branju pasijona sledijo slove­sne prošnje za potrebe Cerkve in vsega sveta, tem pa poseben obred češčenja križa. Ko se približamo le­su, ki kaže na vsa sveta drevesa v naši zgodovini odrešenja, smemo stegniti roko in prejeti ta sad.
Velika sobota je dan češčenja Božjega groba. Ta dan je dan mol­ka, ko tudi Bog molči. Dostikrat se
nam v življenju lahko zgodi, da kri­čimo, molimo, iščemo Boga, njega pa, kakor da ga nikjer ni. A to ne pomeni, da nas je Bog zapustil. Ne, to je čas, ko se s pomnoženim hrepenenjem pri­pravljamo na srečanje z Gospodom.
V soboto zgodaj zjutraj najprej blagoslovimo velikonočni ogenj in vodo, čez dan pa jedi, ki imajo svojo posebno simboliko.
Velikonočna vigilija vsebuje ob­red veselega pričakovanja vsta­jenja. Pomembna dela sta slavje luči, ki simbolizira vstalega Kri­stusa, in vesela aleluja, hvalni­ca vstalemu Kristusu. Aleluja, ki smo se ji odrekali vse od pepelnice, spet zadoni. Tudi zvonovi, ki v četr­tek obmolknejo, se v soboto zvečer spet oglasijo. Luč sredi teme je prvi simbol velikonočne vigilije. Izraža hrepenenje po luči, odrešenju, ki ga moramo v sebi obuditi, da hodimo v svetlobi Božjega odrešenjskega doga­janja. Med simbole vigilije spada
tudi blagoslov krstne vode, s ka­tero bodo krščeni vsi otroci v veli­konočnem času.

VELIKA NOČ - skrivnost vstajenja

Po treh dneh je Jezus vstal od mr­tvih in ta dogodek praznujemo kot največji krščanski praznik. Spominjamo se največjega čude­ža in temelja naše vere, ki je vsta­jenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Kako lahko razumemo skrivnost vstajenja? Skrivnost vstajenja je nad zgodovinski dogodek, ki pa vstopa v zgodbo vsakega človeka. S tem, ko ve­rujemo v Kristusa kot Božjega Sina, ki se je učlovečil, s tem, ko verujemo, da je od mrtvih vstal, se tudi mi pri­družimo temu dogajanju. Mi smo samo ljudje in ne moremo vstati, smo umrljivi, vendar pa Kristus s svojim vstajenjem tudi našo človeško naravo rešuje pred propadom, v katerega smo sami zajadrali, a nas on tam s svojim usmiljenjem ne pušča. Svoje preki­pevajoče veselje nad tem dejstvom želimo pokazati tudi z vstajenjsko procesijo na velikonočno jutro.

IZ ŽIVLJENJA ŽUPNIJE

•  V soboto, 17. 3., so stolnico napol­nili sodelavci škofijske in župnij­skih Karitas. Maševal je gospod nad­škof.
•  V četrtek, 22. 3., je imel pri večer­ni sveti maši ob 18.30 zaključni po­stni govor pomožni škof dr. Franc Šuštar.
•  V petek, 23. 3., smo se ob 16.00 v stolnici pri sveti maši in po njej v župnišču srečali z našimi bolnimi in ostarelimi. Maševal je škof dr. Franc Šuštar.
•  Na veliki petek, 30. 3., bo obrede velikega petka vodil škof Franc Šu­štar.
•  Na veliko soboto, 31. 3., bo veliko­nočno vigilijo vodil gospod nadškof.
•  Na veliko noč, 1. 4., ob 8.30 bo vstajenjsko procesijo in sveto mašo vodil gospod nadškof.
•  Na velikonočni ponedeljek, 2. 4., bodo svete maše po prazničnem redu.
•  V četrtek, 5. 4., je četrtek pred prvim petkom. Zvečer po maši ob 18.30 bodo molitve pred Najsvetej­šim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
•  V petek, 5. 4., je prvi petek. Ob 8.30 bo molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Jezusovemu, ob 15.00 pa ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.
•  V soboto, 6. 4., na prvo soboto, bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejši­m ter posvetitev Srcu Marijinemu.

9.00: krizmena maša 18.30: sveta maša in obre­di velikega četrtka do 22.00: molitev z Jezusom na Oljski gori
9.00: molitveno bogoslužje 15.00: križev pot 18.30: obredi velikega petka
do 21.00: molitev pri Božjem grobu pred izpostavljenim Najsvetejšim
6.30: blagoslov ognja 9.00: molitveno bogoslužje 12.00-18.00: blagoslovi jedi 17.15: večernice 20.00: velikonočna vigilija
BLAGOSLOVI VELIKONOČNIH JEDI
12.00, 13.00, 14.00, 15.00, 16.00, 17.00, 18.00
6.00, 7.00: sveti maši 8.30: vstajenjska procesija
in sveta maša 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30: svete maše 15.00: protipotresna pobožnost (sv. Jožef)
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delov­ni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani pra­zniki:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 17. marec 2018

Teden Božje Besede 18. 3. 2018-25. 3. 2018


Kratek odlomek iz pisma Hebrejcem nam želi v bližajočih se dneh Kristu­sovega trpljenja, smrti in vstajenja prikazati, kako se v Jezusu uresni­čuje temeljno poslanstvo ve­likega duhovnika. V stari zavezi je bil Aron oče du­hovniškega rodu in prvi veliki duhovnik Božjemu ljudstvu, v novi zavezi pa se ta služba »dopolni« v Je­zusu Kristusu. Na začetku poglavja Pavel lepo razloži, ka­kšna je narava vsakega duhovništva: da je vzet izmed ljudi in postavljen za ljudi. Nič drugače ni z Jezusom: tudi on ni samega sebe poveličal, da bi po­stal veliki duhovnik, ampak je dobil duhovništvo, ker je rojen od Boga. Jezusa so njegove zemeljske preizku­šnje približale ljudem, zato mu lahko popolnoma zaupamo, niso pa ga od­daljile od Boga, saj pred grehi ni klo­nil. Naloga velikega duhovnika je, da pred Boga prinaša daritve in žrtve za grehe: svoje in grehe vsega ljudstva. Daritev, ki je povezana tudi z njego­vim grehom, kaže duhovnika soli­darnega z ljudmi vpričo Boga. Jezus pa, ki je bil preizkušan v vsem, razen v grehu, je to solidarnost »pokazal« s tem, da je tudi sam okusil skušnja­ve, trpel, poznal človeško slabost, preizkušnje in strah pred smrtjo. Zato je bila njegova daritev »z moč­nim vpitjem in solzami«. Jezus pa ni bil »solidaren« samo z ljudmi, pač pa v po­korščini tudi s svojim Oče­tom. Prav s pokorščino (»poslušno­stjo«) je »dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, počelo več­nega odrešenja«. V tem je velik nauk za vse krščene, ki nosimo v sebi du­hovniško službo: duhovnik lahko postane samo, kdor priznava svo­jo odvisnost od Boga in je pred njim majhen in ponižen; tiste, ki se želijo polastiti duhovništva zato, da bi bili več kot drugi, pa Bog zavrže.
Roman Starc
Po uvodnih razmišljanjih je papež Fran­čišek začel z razlago posameznih delov svete maše. Mašo sestavljata dva dela. To sta besedno in evharistično bogoslužje, ki sta med sabo tako tesno povezana, da predstavljata eno samo bogoslužno deja­nje. Gre za celoto, ki je ni mogoče ločiti. Za boljše razumevanje je zato potrebno poznati sveta znamenja, da sveto mašo lahko v polnosti živimo in okušamo vso njeno lepoto.
Začetni obred
Ko se ljudstvo zbere, se začne obhaja- nje z začetnim obredom, ki vsebuje: vstop mašnika, pozdrav: »Gospod z vami« ali »Mir z vami«, kesanje: »Vse­mogočnemu Bogu«, Gospod usmi­li se (Kyrie eleison), slavo in glavno prošnjo (»kolekto«, molitev zbiranja). Tako se imenuje zato, ker duhovnik v njej povzame misli, namene in pro­šnje vseh zbranih vernikov in jih kot molitev dviga v nebo. Namen tega uvoda je, da bi zbrani verniki obliko­vali skupnost ter se pripravili, da bi z vero prisluhnili Božji besedi in vred­no obhajali evharistijo. Maša se začne z znamenjem križa, saj s tem začnemo kot skupnost časti­ti Boga. Zaradi tega je pomembno, da ne zamudimo, ampak pridemo toliko prej, da lahko pripravimo svoje srce za to obhajanje skupnosti.

Oltar je Kristus

Medtem ko običajno pojemo vsto­pno pesem, gre duhovnik v procesi­ji z drugimi bogoslužnimi sodelavci do prezbiterija in tam v znamenje češčenja s poklonom pozdravi oltar, ga poljubi in ga pokadi, če se uporablja kadilnica. Zakaj? Zato, ker je oltar Kri­stus, podoba Kristusa. Ko gledamo ol­tar, gledamo tja, kjer je Kristus. Te ge­ste, ki jih morda mnogi ne opazijo, so zelo pomembne, saj od vsega začetka izražajo, da je maša srečanje ljubezni z Gospodom, ki je s tem, da je »daro­val svoje telo na križu ..., postal oltar, žrtev in duhovnik«. Oltar je središče delovanja milosti pri evharistiji, zato je vsa skupnost zbrana okoli oltar­ja, ki je Kristus. Ne zato, da bi gledali drug drugega, ampak da gledamo Kri­stusa, ki je v središču skupnosti.

Znamenje križa

Sledi znamenje križa, saj se bogoslužno dejanje vrši »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. Vsa molitev se torej giblje, če tako rečemo, v pro­storu Svete Trojice, ki je prostor brez­mejnega občestva, saj ima tako izvir kot cilj v ljubezni Troedinega Boga, ki se je izrazila in se nam podarila s Kristusovim križem. Njegova ve­likonočna skrivnost je namreč dar Svete Trojice, saj evharistija izhaja iz njegovega prebodenega srca. S tem, ko napravimo znamenje križa, se ne spominjamo samo svojega krsta, ampak potrjujemo, da je bogoslužna molitev srečanje z Bogom v Kristusu, ki se je za nas učlovečil, umrl na kri­žu in veličasten vstal.

Pozdrav

Duhovnik zatem pozdravi z bogoslužnim pozdravom: »Gospod z vami« ali njemu podobnim (kar ne­kaj jih je namreč), občestvo pa od­
govori: »In s tvojim duhom.« S tem vstopamo v dialog, v simfonijo, v ka­teri odmevajo različni odtenki gla­sov, vključno s tišino, da se ustvari »skladnost« med vsemi udeležen­ci in da prepoznamo, da nas vodi k skupnemu cilju edini Duh. Duhov­nikov pozdrav ter odgovor ljudstva razodevata skrivnost zbrane Cer­kve. S tem se izrazi ista vera in vzaje­mna želja, da smo z Gospodom in da živimo v edinosti z vso skupnostjo.

Kesanje

Ze takoj na začetku je tudi zelo gan­ljiv trenutek, ko nas voditelj bogo­služja povabi k priznanju lastnih grehov. Vsi smo grešniki, zato naj­prej prosimo za odpuščanje. Gre za veliko več kot samo to, da pomislimo na storjene grehe; gre za povabilo, da z vso ponižnostjo in iskrenostjo pred Bogom in pred skupnostjo, pred bra­ti in sestrami izpovemo, da smo gre­šniki. Če je evharistija v resnici veli­konočna skrivnost, torej Kristusov prehod iz smrti v življenje, moramo najprej prepoznati, kaj nas dela mr­tve, da bomo lahko z njim vstali v novo življenje. To nam da razumeti, kako pomembno je kesanje.
Povzeto in deloma prirejeno po: Radio Vatikan/splet

POSTNI SIMBOL - KRIŽ

Križ - dvoje grobo obtesanih brun, zbitih skupaj v strašno mučilno na­pravo. Ves postni čas nas že
nagovar­ja, opominja in spominja na tiste stra­šne trenutke, ki jih je moral Jezus prestati za odrešenje padlega človeka. Vsako človeško življenje je bolj ali manj zaznamovano s tem znamenjem križa - s trpljenjem. Ni člo­veka, ki ne bi nikoli doživel preiz­kušenj, ki jih prinaša to trpljenje. Zakaj trpim? Zakaj ravno jaz? To so skrivnostna vprašanja, na katera človek včasih zaman išče odgovor. Pa vendar ... najti ga more le on sam. Ni lahko osmisliti nečesa, kar je, človeško gledano, slabo. Je pa edina pot, ki vodi navzgor k večnemu Do­bremu, k Bogu.


Trpljenje nas prečiščuje, prenavlja in dela iz nas nove ljudi. Je nepresta­ni boj med dobrim in slabim, ki div­ja v naših dušah.

Jezus je dobro vedel, da sami s svojo grešno naravo ne bomo zmogli tega boja, zato je šel na križ. Šel je zato, da nam z njega lahko deli svoje mi­losti in nam preko njega kaže pravo pot zveličanja. Priti do tega spozna­nja ni lahko, je pa odrešujoče.
•    V četrtek, 15. 3., nas je pri večer­ni sveti maši ob 18.30 s postnim go­vorom nagovoril pomožni škof dr. Anton Jamnik.
•    V ponedeljek, 19. 3., bomo ob­hajali slovesni praznik sv. Jože­fa. Svete maše bodo po prazničnem redu. Začetek tedna družine.
•    V petek, 23. 3., bo ob 16.00 sveta maša in srečanje starejših in bolni­kov. Pri maši boste lahko prejeli za­krament bolniškega maziljenja, po njej pa bo prijateljsko druženje v župnišču. Maševal bo škof msgr. dr. Franci Šuštar.
•    V soboto, 24. 3., bo liturgično pra­znovanje slovesnega praznika Mari­jinega oznanjenja. Svete maše bodo po običajnem sobotnem razporedu.
•    Na cvetno nedeljo, 25. 3., bo pri vseh mašah blagoslov butaric in zele­nja, slovesni blagoslov s procesijo ob 9.00 pa bo vodil škof msgr. dr. Anton Jamnik. Zbrali se bomo na nadškofij­skem dvorišču. To nedeljo začnemo s celodnevnim spovedovanjem.
•    Nedelja, 18. 3.: 5. postna, tiha ne­delja, papeška nedelja
•    Ponedeljek, 19. 3.: sv. Jožef, slove­sni praznik
•   Torek, 20. 3.: sv. Klavdija, mučenka
•    Sreda, 21. 3: sv. Serapion, škof, mučenec
•    Četrtek, 22. 3.: sv. Lea, spokornica
•    Petek, 23. 3.: sv. Alfonz Turibij iz Mongroveja, škof
•    Sobota, 24. 3.: liturgično prazno­vanje Gospodovega oznanjenja
•    Nedelja, 25. 3.: cvetna nedelja
»Dobri Bog, usmiljen si do vseh stvari. Zaradi naše pokore nam odpuščaš grehe in nam prizanašaš.« (Mdr 11,24-25.17)
Lepo vabljeni k sveti maši s postnim govorom, ki ga bo v četrtek, 22.v 3., ob 18.30 imel škof msgr. dr. Franci Šuštar.
»O pridite, stvari, kaj, glejte, se godi: edini Božji Sin strašno za nas trpi.«
je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po sveti maši ob 18.30 ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Avtor ob Ni komentarjev:

četrtek, 15. marec 2018

Teden Božje Besede 11. 3. 2018-18. 3. 2018


Kakor balzam za dušo so tokratne Pavlove besede iz pisma Efežanom. Zdi se, kakor da je v hipu pozabil vse opomine in svarila, ki jih je do­tlej izrekel, ter jih zamenjal z
»visoko pesmijo« Božjemu usmiljenju in njegovi lju­bezni.
Da bi še bolj poudaril, kaj to pomeni, na začet­ku poglavja zapiše, da je človek, dokler živi v grehu, mrtev in mu ni rešitve: »Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih pre­stopkov in grehov, v katerih ste ne­koč živeli na način tega sveta.« Nato pa nastopi »Bog, ki je bogat v usmi­ljenju« in poseže v zgodovino člo­veštva. Njegov edini nagib pri tem je Božja milost, ki nam jo je izkazal »zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil« in »nas skupaj s Kristu­som obudil«. V resnici ni bilo na nas nič takega, kar bi moglo pritegniti tolikšno Božjo ljubezen; a zanjo je značilno ravno to, da ne potrebuje - z razliko od človeške ljubezni -, da bi jo pritegnilo ljubljeno bitje. Šele z Božjo ljubeznijo človek postane vre­den, da ga Bog ljubi. To svojo ljube­zen do nas pa Bog izkazuje (to Pavel zapiše Rimljanom) s tem, »da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki«. Pavel večkrat zapiše, da smo bili rešeni po milo­sti, tu pa poudari, da se je to zgodilo zaradi vere: »Z milostjo ste namreč odre­šeni po veri.« Kajti samo vera je lahko človekov delež pri odreše­nju, pa še ta ni njegova zasluga, am­pak je to Božji dar. Človekova dela tu »nič ne štejejo« in se z njimi ne more ponašati. Pavel iz lastne izkušnje do­bro ve, kaj pomeni, če se človek po­naša s svojimi deli in misli, da lahko že zaradi njih doseže usmiljenje. Od­rešenje torej ni »iz del«, je pa človek »ustvarjen v Kristusu Jezusu za do­bra dela«, zato moramo v njih živeti.
Roman Starc
V uvodu v tokratno katehezo je papež poudaril, da je nedeljsko obhajanje evharistije »središče življenja Cerkve«. Kristjani gremo k nedeljski maši, da bi se srečali z vstalim Gospodom. Ali bolje rečeno, da bi pustili, da nas on sreča, da bi poslušali njegovo besedo, se okrepčali na njegovi gostiji in tako postali Cerkev oziroma njegovo mi­stično telo, ki danes živi v svetu.
To so od vsega začetka razumeli tudi Jezusovi učenci, ki so evharistično srečanje obhajali z Gospo­dom na dan v tednu, ki so ga Jud­je imenovali 'prvi dan v tednu', Rimljani pa 'dan sonca', kajti na ta dan je Gospod vstal od mrtvih, z njimi je govoril, jedel, dal jim je Svetega Duha. Tudi izlitje Duha na binkošti se je zgodilo v nedeljo, pet­deseti dan po Jezusovem vstajenju. Zaradi tega je nedelja za nas sveti dan, posvečen z evharističnim obhajanjem, živo navzočnostjo Go­spoda med nami in za nas. Prav maša naredi nedeljo krščansko, saj je v središču krščanske nedelje. Ka­kšna je namreč nedelja za kristja­na brez srečanja z Gospodom? Obstajajo krščanske skupnosti, ki žal ne morejo biti deležne maše vsako nedeljo. Kljub temu pa so tudi one poklicane, da se na ta sveti dan zberejo v molitvi v Go­spodovem imenu, poslušajo Božjo besedo in ohranjajo živo željo po evharistiji.
Nekatere sekularizirane družbe so izgubile krščanski čut za nede­ljo, osvetljeno z evharistijo. V ta­kšnih sredinah je treba ponovno obuditi ta čut in zavest, da bi se povrnil pomen praznika, veselja, župnijske skupnosti, solidarnosti, počitka, ki krepi dušo in telo. Uči­teljica vseh teh vrednot je evharistija, nedeljo za nedeljo. Zato je drugi vatikanski koncil želel pou­dariti, da je nedelja prvi in glavni praznični dan, ki ga je treba pripo­ročati in vpeljati v pobožnost ver­nikov, da bo postal tudi dan vese­lja in počitka.
Počitka od dela v nedeljo v prvih stoletjih ni bilo; gre za poseben kr­ščanski prispevek. Po svetopisem­skem izročilu so Judje počivali v soboto, medtem ko v rimski druž­bi tak dan ni bil predviden. Šele krščanski čut, ki ga je spodbudi­la evharistija, da živimo kot sino­vi in ne kot sužnji, je pripeljal do tega, da je nedelja skoraj povsod postala dan počitka. Brez Kristusa smo obsojeni, da nam gospodarijo dnevna utruje­nost, zaskrbljenosti in strah pred jutrišnjim dnem. Nedeljsko sreča­nje z Gospodom pa nam daje moč, da svoj vsakdan živimo v zaupa­nju in pogumno ter z upanjem ho­dimo naprej.
Evharistično občestvo z Jezusom, Vstalim in večno Živim, je predo- kus nedelje brez konca, ko ne bo več nobenega napora, ne boleči­ne, ne žalovanja, ne solza, ampak samo veselje ob življenju v polno­sti in za vedno z Gospodom. Tudi o tem blaženem počitku nam govo­ri nedeljska maša, ko nas uči, da se vsak dan v tednu izročimo v roke Očeta, ki je v nebesih.
Kaj torej lahko odgovorimo ne­komu, ki nam pravi, da mu ne­deljska maša nič ne pomeni, ker je pomembno dobro živeti in lju­biti bližnjega? Res je, da se kako­vost krščanskega življenja meri po tem, koliko smo sposobni ljubiti, kakor je rekel Jezus: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« A kako lahko prakticiramo evange­lij, ne da bi nedeljo za nedeljo črpa­li potrebno moč iz neizčrpnega iz­vira evharistije? K maši ne gremo zato, da bi nekaj dali Bogu, ampak da bi od njega prejeli tisto, kar za­res potrebujemo. »Tebi naša hva­la ni potrebna, vendar pa nas po daru svoje ljubezni kličeš, da se ti zahvaljujemo. Naše hvalnice niče­sar ne dodajo tvoji veličini, a nam izprosijo milost, ki nas rešuje,« molimo pri maši. Zakaj torej iti k maši v nedeljo? Ne zadostuje odgovor, da je to zapoved Cerkve. Res je, da se na tak način ohranja vrednost nedelje, ni pa to samo po sebi dovolj. Kristjani mo­ramo sodelovati pri nedeljski maši, saj lahko samo s Kristusovo milo­stjo, z njegovo živo navzočnostjo v nas in med nami v praksi uresni­čujemo njegovo zapoved in smo tako njegove verodostojne priče.
Povzeto po: Radio Vatikan/splet
Potem, ko so vode odtekle in je Noe spustil z ladje goloba, ki mu je prinesel v kljunu oljčno vejico, je ta postala po vsem svetu simbol miru in novega upanja. Mir, ki je nastopil po potopu, je le­pa prispodoba za mir, ki naj bi nas spremljal skozi ves postni čas in nas uvajal v velikonočne skrivnosti. Celotno Jezusovo trpljenje, krvavi pot, bičanje in Golgota s strašnim križem so samo postaje na poti do pravega cilja, ki je popolna umiri­tev v Božji ljubezni. Jezusov veli­konočni pozdrav učencem: »Mir vam bodi« velja nam vsem. Trudi­ti se za mir, ki ga svet ne more dati, je naloga vsakega kristjana, ki se želi upodabljati po Vstalem. Oljka pa je tudi simbol plemenito­sti. Z njenim oljem so mazili kralje in z njenimi vejami so Judje poz­dravljali Kristusa pri njegovem vhodu v Jeruzalem.
Bodimo jim podobni in ga tudi mi sprejmimo medse. Ne samo na zu­naj, temveč naj zares zakraljuje v naših srcih. Naša življenja naj po­stanejo oljčne vejice v slavo Kri­stusa, vstalega in poveličanega.
•    V četrtek, 15. 3., bo v stolnici ob 18.30 sveta maša za pokojne­ga g. Antona Drobniča, po njej pa srečanje v župnišču, kjer se bomo uglednega pokojnega člana Slo­venskih katoliških izobražencev spomnili v pogovoru.
•    Na cvetni petek, 23.3., bo ob 16.00 sveta maša in srečanje sta­rejših in bolnih. Pri maši boste lahko prejeli zakrament bolniške­ga maziljenja, po maši pa bo prija­teljsko druženje.
•    Nedelja, 11. 3.: 4. postna nede­lja
•    Ponedeljek, 12. 3.: sv. Inocenc I., papež
•    Torek, 13. 3.: sv. Leander Sevilski, menih, škof
•    Sreda,14. 3: sv. Matilda, kraljica
•    Četrtek, 15. 3.: sv. Ludovika de Marillac, redovnica
•    Petek, 16. 3.: sv. Hilarij Oglej­ski, škof
•    Sobota, 17. 3.: sv. Jedert (Jerca), devica, opatinja
•    Nedelja, 18. 3.: 5. postna, tiha nedelja, papeška nedelja
»Dobri Bog, usmiljen si do vseh stvari. Zaradi naše pokore nam odpuščaš grehe in nam prizanašaš.« (Mdr 11,24-25.17)
Lepo vabljeni k sveti maši s postnimi govori naših škofov, ki so vsak četrtek ob 18.30. 15. 3.: škof msgr. dr. Anton Jamnik 22. 3.: škof msgr. dr. Franci Šuštar
»O pridite, stvari, kaj, glejte, se godi: edini Božji Sin strašno za nas trpi.«
je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po sveti maši ob 18.30 ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni! Križev pot v petek, 9. marca, zvečer, bodo pripravili člani ŽPS.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/ 
Avtor ob Ni komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)