TEDEN BOŽJE BESEDE 5. 9. 2022–2. 10. 2022

26. NEDELJA MED LETOM

Sredi septembra se je med literati vnela polemika, ali naj pod okriljem Društva slovenskih pisateljev izide antologija mladih slovenskih pesnikov. Ponavadi so izidi pesniških zbirk, zlasti mladih in neuveljavljenih avtorjev, razmeroma neodmeven dogodek, tokrat pa je antologija z naslovom sprožila protestno pismo, tako da je antologija morala najti drugega založnika.

Naslova zbirke enostavno ne morem zapisati, ker presega vse doslej videne nedostojnosti. Če ste radovedni, ga najdete na spletu. Za okus bi navedel nekaj verzov, če so to sploh verzi, a ne gre. Kaj je v polemiki rekel Dušan Merc, predsednik DSP: »Tak naslov je za nekatere člane DSP zelo žaljiv, za druge je nesmiseln, saj govori le o zaničevanju in ignoranci, za tretje, kamor spadam tudi sam, pa tak naslov predstavlja pomanjkanje vsakršne umetniške sposobnosti, kreativnosti, izraznosti in vsebinskosti.«

Niso pa redki, ki pravijo, da sporni naslov vrhunsko ponazarja brezperspektiven položaj mlade generacije. Bržkone je to tudi res. Zato bi nas moralo bolj skrbeti, kaj se dogaja v dušah mladih, kot to, kako to občutje življenja izražajo navzven.

Ali razumemo, kaj pričakuje od življenja mladostnik, pokrit s kapuco, oblečen v črno, tetoviran, s slušalkami v ušesih in telefonom v rokah. To je ves njegov svet, virtualen in realen obenem, in sam ne ve, kdaj je v enem in kdaj v drugem.

Ali lahko ta generacija mladih še kdaj najde stik s tem, kar nam to nedeljo govori sv. Pavel: Bojuj dober boj vere, prizadevaj si za pravičnost, za vero, ljubezen in krotkost? Zagotovo. Kristus bo našel pot do njih, ker je šel tudi zanje na križ. Dopustimo, da nas Kristus, na videz nesposobne, naredi za posrednike njegove ljubezni.

Milan Knep

BESEDE NAŠIH PASTIRJEV

Iz nadškofove pridige na nedeljo svetniških kandidatov v stolnici, v nedeljo, 18. septembra:

škof Anton Vovk

Letos mineva 70 let, odkar bi škof Anton Vovk v Novem mestu moral umreti kot bakla, ki gori za Kristusa, a ga je Bog obvaroval mučeniške smrti, ker je naše verno ljudstvo v tistem času potrebovalo pastirja, v katerem je videlo mogočno obrambo in oporo vere; zato je tudi zmoglo vzdržati vse viharje in povodnji, ki so poskušale zrušiti stavbo vere, hišo krščanstva med Slovenci.

Toda ta hiša ni padla, ker je bila zgrajena na temelju trdne vere, upanja in ljubezni do Boga, zavest in zaupanje v to trdnost pa je s svojo trdnostjo prebujal in krepil škof Anton Vovk.

Škof Anton Vovk se je skupaj s svojimi spremljevalci 20. januarja 1952 z vlakom odpravil iz Ljubljane v Novo mesto, od tam pa je nameraval z vozom naprej do Stopič.

Tam je župnijski upravitelj Vinko Toš vodil obnovo orgel in povabil škofa Vovka, da bi jih blagoslovil. »Da izkažem priznanje župniji, ki je v teh časih toliko žrtvovala za svojo cerkev, in da počastim tudi 

 

novega orglarskega mojstra, sem določil nedeljo, 20. januarja, za blagoslovitev orgel« (V spomin in opomin, 214).

Bog ga ni obvaroval trpljenja ob dogodku v Novem mestu, kjer so ga polili z bencinom in ga zažgali, Bog ga ni obvaroval bolezni, ki je bila v veliki meri posledica zažiga, obvaroval pa je njegovo voljo, obvaroval je njegovo pokončno in pogumno gorenjsko vero, obvaroval je pričevanje njegovega življenja, njegovih besed in njegovega škofovskega služenja, ker je vedel, da ga njegovo ljudstvo potrebuje.

Ni bil obvarovan preizkušenj in stisk, je pa skozi vse to postal velika priča zvestobe Kristusu, evangeliju in Cerkvi. To pričevanje je bilo tako silovito, da ga je na poseben način priznal tudi papež sv. Janez XXIII.

Po imenovanju za rednega ljubljanskega škofa 2. decembra 1959 se je škof Vovk na avdienci 1. februarja 1960 papežu opravičil, da ne more poklekniti pred njim, papež, ki je bil tudi sam velik in svet človek, pa mu je odgovoril: »Jaz bi moral poklekniti pred vami.«

Mož iz enega kosa. Mož, ki ne omahuje med dvema gospodarjema, ampak ostaja zvest svojemu Bogu. Mož z enim samim obrazom, ki ga je neprestano obračal k Bogu, da bi od njega dobil smer in potrditev svojega delovanja, ter ga potem obračal k ljudem, da bi mogli v njem videti človeka, ki izpolnjuje Božjo voljo. Vse to je zmogel v luči svojega škofovskega vodila »In Domino confido – V Gospoda zaupam.«

 Tudi mi zaupamo v Gospoda in ga prosimo, naj tudi naš narod obogati in okrepi z novimi blaženimi. Lepo vrsto kandidatov imamo sedaj pred njim; izročeni so njegovi previdnosti in ljubezni. Imamo mučence, imamo pastirje, imamo spokornike, imamo pričevalce in sedaj imamo tudi mistike.

Vabim vas, da se z velikim zaupanjem priporočamo priprošnji naših svetniških kandidatov, saj je čas, da se cerkvam po naši deželi pridružijo tudi možje in žene, ki so svetniško živeli, ki jih bo Cerkev prepoznala kot svete in bodo nas in naš narod ponovno prekvasili z zaupanjem v Boga.

STOLNICA – NAŠ DOM Oprema v prezbiteriju – Kanoniški sedeži

Levo, evangeljsko stran zaključuje upodobitev svetega Petra, križanega z glavo navzdol, ki je nameščena natanko pod njegovim kipom na oltarnem nastavku.

Življenje svetega Petra, prvaka med apostoli, dobro poznamo, zato si tokrat oglejmo samo čas njegovega bivanja in mučeniške smrti v Rimu. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, najstarejše izročilo pa zatrjuje, da je kot potujoči apostol postal tudi »ustanovitelj« rimske krščanske skupnosti.

Krščansko občestvo, ki je tu obstajalo že pred njegovim prihodom, je utrdil v veri in bogoslužju ter mu določil predstojnike.

To naj bi se dogajalo okoli 42. Zaradi odloka cesarja Klavdija, da morajo vsi Judje zapustiti Rim, je tudi Peter zapustil mesto in se vanj vrnil pod vladanjem cesarja Nerona (54-68).

Ko je Peter prišel v Rim, je mesto štelo nad 400 ulic z večinoma 

visokimi hišami, nad 400 trgov, več kot 30 javnih vrtov ter kar 470 poganskih templjev. Na vrhu Kaptola pa je kraljeval poganski vrhovni bog Jupiter.

Da je Peter bival in umrl v Rimu, potrjujejo številne priče, od tu je vernikom v Mali Aziji poslal tudi dve pismi (1 Pt in 2 Pt). Petrova mučeniška smrt je povezana z Neronovim preganjanjem kristjanov.

Neron je bil prvi rimski cesar, ki je preganjal kristjane, pretveza za to pa je bil požar mesta Rima leta 64. Po pričevanju rimskega zgodovinarja Tacita je Neron na vatikanskem griču dal pomoriti »silno množico« kristjanov.

Rimski verniki so Petra skrivali, dokler so ga mogli. Legenda pravi, da je na njihovo prigovarjanje nameraval Rim zapustiti, a mu je pri mestnih vratih na Apijski cesti prišel naproti sam Jezus. Ko ga Peter vpraša: »Gospod, kam greš?« (Quo vadis, Domine?), mu ta odgovori: »V Rim, da se dam (namesto tebe) še enkrat križati.«

Peter se vrne v mesto, skupaj z apostolom Pavlom ga zaprejo v Mamertinsko ječo pod Kaptolom, od koder ga po več mesecih odvedejo v Neronov cirkus in ga, na lastno željo, križajo z glavo navzdol, saj se nima za vrednega, da bi ga križali tako, kot so Jezusa.

To naj bi se najverjetneje zgodilo leta 67, že konec drugega stoletja pa je rimski duhovnik Gaj zapisal, da lahko pokaže njegov grob na Vatikanskem griču. Izkopavanja pod glavnim oltarjem v baziliki sv. Petra so v letih 1940–1949 to potrdila.

Naša reliefna upodobitev prikazuje štiri može v trenutku, ko dvigujejo križ z glavo navzdol križanim Petrom. Možakar v ospredju vleče vrv, na kateri je privezan pokončni tram križa, ob straneh mu pomagata druga dva, četrti pa križ podpira in dviguje z lestvijo.

V ozadju vidimo bogato mesto z visokimi hišami, zanimivo pa je, da na osrednji stavbi kupola z dvema zvonikoma močno spominja na našo stolnico.

DOGODKI PRED NAMI

• V sredo, 28. 9., bo v stolnici koncert duhovnih pesmi zbora Chapelwood Chancel iz Houstona v ZDA. Lepo vabljeni!

• V torek, 11. 10., bo ob 18.30 v stolnici sveta maša ob začetku akademskega leta

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 25. 9.: 26. nedelja med letom

• Ponedeljek, 26. 9.: sv. Kozma in Damijan, mučenca

• Torek, 27. 9.: sv. Vincencij pavelski, ustanovitelj lazaristov

• Sreda, 28. 9.: sv. Venčeslav (Vaclav), mučenec

• Četrtek, 29. 9.: Mihael, Gabrijel, rafael, nadangeli

• Petek, 30. 9.: sv. Hieronim, cerkveni učitelj 

• Sobota, 1. 10.: sv. Terezija Deteta Jezusa, cerkvena učiteljica

• Nedelja, 2. 10.: 27. nedelja med letom

MAŠNI DAROVI 

Slovenski škofje so sklenili, da se s 1. septembrom 2022 poviša dar za sveto mašo (mašni štipendij), in sicer na 23 €, dar za gregorijanske maše pa na 750 €. Boglonaj vsem, ki darujete za svete maše in s tem vzdržujete nas duhovnike.

OBNOVA LESTENCEV 

Vsi, ki ste pripravljeni darovati za obnovo lestencev v prezbiteriju, lahko svoj dar prinesete v župnišče ali pa nakažete na župnijski trr: 

SI56 0214 0025 6658 409 (odprt pri NLB), namen: za lestence. 

Boglonaj za vašo darežljivost!

 

URNIK SVETIH MAŠ

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TEDEN BOŽJE BESEDE 18. 9. 2022–25. 9. 2022

25. NEDELJA MED LETOM

»Nihče ne more služiti dvema gospodarjema,« slišimo danes Jezusa. Toda pravi problem ni v tem, da bi se zaradi sedenja na dveh stolih enega gospodarja držali in drugega zaničevali, pač pa v zaničevanju in varanju obeh. Kdor dela na dve strani, v resnici ne dela za nobeno, temveč od obeh vleče zgolj koristi; zares dela samo zase.

Danes je dvoličnost, ki jo Jezus graja, dobila nove razsežnosti. Tehnološka, ekonomska, politična in ideološka moč, s katero pri nas in v zahodnem svetu operirajo vladajoča omrežja, postaja zaradi svoje robustnosti vse bolj nevarna in nasilna. Omrežja, ki si podredijo državo, si prisvajajo vedno večji nadzor nad področji zdravja (naše telesne integritete, življenja in smrti), vzgoje in izobraževanja (nad vprašanji resnice in morale), medsebojne pomoči.

Takšni sistemi moči ljudem odtegujejo vse več pristojnosti za odločanje o lastnem življenju in presojanju o lastnih vrednotah. Ameriški zgodovinar in publicist Andrew Willard pravi, da je danes mehka tiranija družbeno dejstvo.

Kako se ljudje odzivamo na te razmere? Čeprav razmer ne znamo analizirati, je izhodišče pri večini enako: temna slutnja, da se nahajamo sredi zle in lažne zgodbe. Takšna slutnja pa po svoji naravi poraja ozračje splošnega nezaupanja. V ljudi se naseljuje preračunljivost, ko iskanje lastne koristi postane temeljno življenjsko vodilo. Tu pa se prava grožnja za svet šele začne.

Soroševa Fundacija za odprto družbo je naredila globalno raziskavo o počutju ljudi. Za rešitev iz vse globljega kaosa FOD predlaga ustanovitev globalne enote za hitro ukrepanje v svetu. V strahu, da se nam bo kaj zgodilo, naj bi svoja življenja izročili »enoti odrešenja«, novi revolucionarni oblasti.

Milan Knep

MISTIKINJA MAGDALENA GORNIK, NOVA BOŽJA SLUŽABNICA

Letos bo med svetniškimi kandidati naše metropolije prvič tudi mistikinja Magdalena Gornik, za katero se je škofijski postopek uradno začel v tednu, ki je za nami. Poglejmo na kratko, kdo je bila ta izredna svetniška žena in v čem je izstopala, da jo imamo za vredno časti oltarja.

Magdalena se je rodila na domu v Janežih 19. julija 1835, bila je tretji od sedmih otrok očeta Jožefa in matere Ane. Še isti dan sta jo v domačo cerkev prinesla krstna botra Mihael Levstik in Marjeta Košir. Krstil pa jo je tedanji kaplan na Gori Matevž Ravnikar. Čeprav so jo doma imenovali tudi Alenčka ali Lenka, se je sama vedno podpisovala s polnim krstnim imenom Magdalena.

Bog ji je namenil posebno poslanstvo. Stara komaj 12 let je že doživela prikazanje Matere Božje. Jezus pa je hotel od nje še nekaj: klicanje ljudi k spreobrnjenju in darovanje lastnega trpljenja kot zadoščevanje Bogu za mnoge žalitve in grehe. V petek, 11. avgusta 1848, je imela prvo zamaknjenje in od takrat naprej vsak dan do smrti 23. februarja leta 1896.

Marijina obljuba, da ne bo več trpela žeje in lakote, se je začela izpolnjevati. Dne 25. septembra 1848 je prenehala uživati zemeljsko hrano. Njena hrana je bilo sveto obhajilo. Ob tem pa je v zamaknjenjih prejemala še posebno nebeško jed. 

Rednim zamaknjenjem se je pridružilo trpljenje. Na svojem telesu je občutila del tistega trpljenja, ki ga je pretrpel križani Jezus.

Novembra 1848 je prejela stigme na rokah in nogah ter na strani. Vidne so bile vse do leta 1855, nato je prosila Jezusa, da ji jih zaradi radovednosti ljudi odvzame. Uslišal jo je in pustil le rano na strani, ki ji je ostala vse do smrti. Od leta 1867 do 1893 je živela v župnišču na Blokah, kamor jo je z dvema sestrama povabil župnik Kaplenek, nekdanji sodraški kaplan.

Po njegovi smrti so se sestre preselile nazaj v domačo faro. Umrla je na prvo postno nedeljo, 23. februarja 1896. Položili so jo v grob njenih staršev, ki je danes kraj molitve in priporočanja njeni priprošnji. Kaj sporoča Magdalena Gornik, ki je v svojem življenju kar 40-krat doživela mistično smrt, našemu času in ljudem? Najprej vabi k poživitvi evharističnega življenja.

Na Slovenskem smo imeli ženo, ki 47 let ni uživala nobene naravne hrane in praktično ni pila vode ter je ves ta čas živela le od svetega obhajila in nenavadne nebeške jedi. Za naš čas je pomembno, da nas Magdalena Gornik uči sprejemati trpljenje kot sestavni del življenja, po vzoru Jezusa, ki je za nas trpel in umrl na križu. Preseneča nas, kako stvarno in trezno je Magdalena že kot mlado dekle zmogla sprejemati trpljenje.

 Današnji čas ga potiska v lekarne, bolnišnice, sanatorije, domove za ostarele in se zateka pred njim v evtanazijo ... In vendar trpljenje ostaja sestavni del vsakega človeškega življenja! Našemu času, ki izgublja čut za greh in hudobijo, Magdalena govori tudi o zadoščevanju.

Od Boga je svobodno sprejela poslanstvo, da bo z lastnim trpljenjem zadoščevala za grehe ljudi. Ne nazadnje, Magdalenino sporočilo o pokori in zadoščevanju se pridružuje fatimskemu, medžugorskemu in mnogim drugim iz zadnjih dveh stoletij.

Postulator msgr. Franci Petrič v Družini 32/2018

STOLNICA – NAŠ DOM

Oprema v prezbiteriju – Kanoniški sedeži Upodobitvi mučenja svetega Janeza evangelista sledi podoba, na kateri je mučeniška smrt svetega Andreja.

Tudi tu je prizor poln dramatičnosti: zunaj velikega mesta z visokimi stavbami in številnimi stolpi je na poševnem križu »razkrečen« privezan sveti Andrej. Na njegovi levi stoji vojak s helebardo, na desni pa na lestvi, prislonjeni na križ, stoji možakar in opazuje mladeniča, ki na križ z vrvjo privezuje še zadnjo Andrejevo nogo.

Andrej je s pogledom zazrt v nebo, kjer med oblaki v žarkih žari njegov križ. Andrej je stara leta kot škof preživel v Patrasu in tam ga je okoli leta 60 doletela mučeniška smrt. Prokonzul Ageas ga je obsodil na bičanje in smrt na poševno postavljenem križu. Njegovi učenci naj bi napisali obširno povest o njegovem mučeništvu, ki sicer nima izpričane zgodovinske osnove, ima pa svojo sporočilno vrednost.

Takole med drugim pripoveduje: Agej (prokonzul): »Se ti zdi pametno oklepati se križanega?« Andrej: »Prav to versko skrivnost bi ti rad razložil, če me želiš poslušati.« Agej: »Smrt na križu je kazen, ne pa skrivnost.« Andrej: »Oboje obenem: kazen, ker se po njej zadoščuje za grehe sveta; skrivnost pa, ker je po smrti na križu dosežena sprava med Bogom in grešnim človekom.

Namesto kazni je prišla milost, namesto pogubljenja pa doteka vernim po neskončni Božji ljubezni večno življenje.« Agej: »To govori tistim, ki ti verjamejo. Jaz pa te bom dal pretepsti in privezati na križ, s katerim se hvališ, če ne boš daroval malikom.« Andrej: »Jaz darujem vsemogočnemu, edinemu in pravemu Bogu; ne sicer kadila, ne volovskega mesa, ne kozlovske krvi, pač pa vsak dan neomadeževano Jagnje na oltarju; potem, ko ljudstvo zaužije meso tega Jagnjeta in pije njegovo kri, ostane vendarle to Jagnje, ki je bilo darovano, celo in živo.« Agej: »Kako je to mogoče?« Andrej: »Če želiš postati moj učenec, ti razložim to skrivnost.« Ves razkračen ga ukaže oblastnik odpeljati v ječo...

Ko apostol od daleč zagleda križ, na katerem bo moral umreti, vzdihne: »O dobri križ, ki te je Kristusovo telo posvetilo in so te njegovi udje kakor biseri krasili, že dolgo sem si te želel, te goreče ljubil in neprenehoma iskal, sedaj pa te vidim zame pripravljenega. Dokler se Gospod ni povzpel nate, je v meni ležal posvetni strah; sedaj pa hraniš v sebi nebeško ljubezen in z veseljem te objemajo. Verni pač vedo, koliko slast imaš v sebi in h kakšnemu plačilu pelješ.

 Miren in vesel pridem k tebi; sprejmi me kot učenca Onega, ki je visel na tebi. Vzemi me proč od ljudi
in me daj mojemu Učeniku, da me po tebi sprejme, ko me je po tebi odrešil.« Po teh besedah poljubi križ, sleče svoja oblačila ter se da potrpežljivo privezati nanj in dvigniti kvišku. Dva dni je še živel in viseč na križu molil ter pridigal zbrani množici. Preden umre, pa vzklikne: »Gospod Jezus! Vzemi mojo dušo v miru k sebi, kajti čas je, da pridem k Tebi.«

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 18. 9.: 25. nedelja med letom

• ponedeljek, 19. 9.: sv. Januarij, škof in mučenec

• Torek, 20. 9.: sv. Andrej Kim in drugi korejski mučenci

• Sreda, 21. 9.: sv. Matej (Matevž), evangelist, apostol

• Četrtek, 22. 9.: sv. Mavricij, mučenec

• petek, 23. 9.: sv. Pij iz Pietrelcine, redovnik, spovednik

• Sobota, 24. 9.: bl. Anton Martin Slomšek, škof

• Nedelja, 25. 9.: 26. nedelja med letom

MAŠNI DAROVI 

Slovenski škofje so sklenili, da se s 1. septembrom 2022 poviša dar za sveto mašo (mašni štipendij), in sicer na 23 €, dar za gregorijanske maše pa na 750 €. Boglonaj vsem, ki darujete za svete maše in s tem vzdržujete nas duhovnike.

URNIK SVETIH MAŠ

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 4. 9. 2022–11. 9. 2022

23. NEDELJA MED LETOM 

Vročina in suša sta bili letos neznosni. Tri mesece smo se potili in pogledovali proti nebu, kdaj nas bo ohladilo in namočilo. In kakor z jesenjo pričakujemo oboje, pa to lepo pričakovanje spreletava nelagodje, ker službene in šolske obveznosti napovedujejo vročo jesen. 

A tudi ta pritisk, da moramo znova pritisniti na plin, ima svoj čar. Podarja nam nov začetek in s tem novo možnost za sklep, da bomo odslej manj popustljivi do svojih malih nečimrnosti, neorganiziranosti in prelaganja izpolnjevanja nalog na nek nedoločen jutri. 

Če imamo otroke, ne bomo gledali samo na to, kaj jim bo šola strpala v glavo, ampak tudi na to, kaj bo v prihajajočem šolskem in veroučnem letu pronicalo v njihove duše. Naše nedolžne glavice kot gobe pijejo spletne ponudbe. Kje naj začnemo, da splet ne bo razbijal njihove notranjosti, jim kradel časa in pozornosti, nato pa zdolgočasene prepustil samim sebi, dokler jih spet ne bo vrnil na zaslon? 

Vsakdanja vzgojna priložnost je skupna večerja, če že ne kosilo, ki ga organizira nadomestna mati –šola. Od nje, žal, ne moremo pričakovati, da bi hrano povezala s svojim izvorom, z Bogom, ki nam naklanja neštete dobrine. 

Starši, naučite otroke, da pred molitvijo ne grabijo za žlice in vilice. Kajti če otrok naredi nekaj grižljajev, ga bo molitev, s katero boste prekinili uživanje slastne jedi, razdražila in ne bo hotel moliti. 

Kot se je molitvi uprl štiriletni deček, ki ga je mama, potem ko je že začel jesti, povabila k molitvi. Zabrusil ji je: »Ne bom molil.« Isti otrok je en dan prej lepo molil, ker je bila mama dovolj prisebna in je vsem pri mizi mirno napovedala: »Najprej bomo molili, potem bomo pa jedli.« Če uspemo pri tem, nam bo uspelo še marsikaj. 

Milan Knep

ŽUPNIKOVA BESEDA 

Novo pastoralno leto. Za nami sta dva poletna meseca, ki ste ju, upam, dobro izkoristili za počitek in nabiranje novih moči za naloge, ki so pred nami. Prav je, da znamo biti Bogu hvaležni, da smo ta čas lahko preživeli kolikor toliko »normalno«, čeprav nas vse še vedno pesti kar nekaj težav in preizkušenj. Dobrodošli zopet v naši stolnici! Veseli bomo vašega obiska pri svetih mašah in sodelovanja pri različnih dejavnostih in opravilih, ki jih ne manjka. 

Mašni dar. S prvim septembrom so naši škofje določili višji mašni dar duhovniku za opravljeno sveto mašo, ki znaša odslej 23 €; dar za gregorijanske svete maše pa je 750 €. Duhovniki, ki živimo od teh vaših darov, smo vam vedno hvaležni za vaše razumevanje in velikodušnost, da nas tudi na tak način podpirate. Tako kot doslej velja, da dar za mašne namene oddate v župnijski pisarni ali v kiosku. Boglonaj. Nedelja svetniških kandidatov. 

Nedeljo svetniških kandidatov ljubljanske metropolije – nadškofa Antona Vovka, škofa Janeza Frančiška Gnidovca, škofa Friderika Baraga, profesorja Antona Strleta, duhovnika Andreja Majcna in Magdalene Gornik – bomo letos obhajali v nedeljo, 18. septembra 2022, v naši stolnici. V ospredju praznovanja bo lik Božjega služabnika nadškofa Antona Vovka, 70 let namreč mineva od zažiga na železniški postaji v Novem mestu. 

Ob 15.00 bo molitvena ura, nato pa somaševanje, ki mu bo predsedoval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Po končani sveti maši bo v stolnici še kratka predstavitev beatifikacijskih postopkov. 

NEDELJA SVETNIŠKIH KANDIDATOV, stolnica, 18. septembra 

Kot je bilo že napovedano v prejšnji številki Tedna Božje besede, bo prihodnjo nedeljo v stolnici osrednja slovesnost ob praznovanju t. i. nedelje svetniških kandidatov ljubljanske metropolije. 

Vsako leto se namreč na tretjo nedeljo v septembru zberemo na enem izmed krajev, povezanih z našimi svetniškimi kandidati: nadškofom Antonom Vovkom, škofom Janezom Frančiškom Gnidovcem, škofom Friderikom Barago, profesorjem Antonom Strletom, salezijanskim misijonarjem Andrejem Majcnom in mistikinjo Magdaleno Gornik.

Ker mineva letos 70 let od sramotnega zažiga škofa Antona Vovka v Novem mestu, je tokrat na vrsti naša stolnica, ki je bila tudi njegova stolna cerkev in v katero je rad zahajal in se pred Marijo Pomagaj zatekal v svojih stiskah. Poglejmo na kratko, kako je bilo z zažigom v Novem mestu, ki mu je povzročil težke posledice in prezgodnjo smrt. 

Škof Anton Vovk se je 20. januarja 1952 ob 6. uri zjutraj skupaj s stolnim dekanom Francem Kimovcem in Francem Čampo, župnijskim upraviteljem iz Mengša, z vlakom odpeljal v Novo mesto, ker naj bi v Stopičah blagoslovil obnovljene orgle. 

Že med vožnjo so jih oblili s karbolinejem, ko pa so na postaji izstopili, jih je množica kakih 40 do 50 mladih ljudi, večinoma vinjenih, začela zmerjati in vpiti ter obmetavati škofa s kepami snega, ga tolči v prsi in po hrbtu ter suvati.

 Ko so se vrnili nazaj v vagon, se je tam zmerjanje, vpitje in preklinjanje nadaljevalo, dokler ni nekdo začel po Vovku iz precej velike steklenice brizgati bencin, nekdo drug pa je vanj vrgel prižgano vžigalico, tako da se je škof v trenutku znašel v plamenih. Modri smrdeči zublji so segali od dna suknje pa preko glave. 

K sreči je bil škof dovolj priseben, da se je hitro znebil gorečega plašča ter s šalom pogasil goreč kolar pod vratom. Vidno pretresen in utrujen je moral še dobre štiri ure in pol prenašati mučenje in zmerjanje, dokler se ni z istim vlakom odpeljal nazaj v Ljubljano.

Škof kasneje ugotavlja, da sami plameni niso bili najhujši:

»Z najgršimi besedami in psovkami in z najostudnejšimi izrazi so me začeli sramotiti kot človeka, duhovnika in škofa. Bilo je nekaj tako strašnega, da se ne da povedati. Bolečine, ki so mi jih prizadejali plameni, niso nič v primerjavi z moralnimi bolečinami, ki sem jih prenašal med podivjano drhaljo, ki so jo za to priliko posebej pripravili.« 

Škof Vovk je po dogodku živel še enajst let, a mu je zažig poleg brazgotine na vratu pustil še druge trajne posledice, ki so mu povzročale bolečine in trpljenje. Revmatizmu se je pridružila huda sladkorna bolezen, zaradi katere je na koncu skoraj popolnoma oslepel. 

Vabljeni torej v nedeljo, 18. septembra, popoldan v stolnico. Ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa bo imel nadškof slovesno sveto mašo, po kateri bo kratka predstavitev poteka beatifikacijskih postopkov za posamezne svetniške kandidate.

 

MARIJINO ROJSTVO – MALI ŠMAREN 

»Moja duša poveličuje Gospoda...« Marijin »Magnifikat« je pesem, kakršne človeške ustnice še niso
zapele; polna veselja, hvaležnosti in pripravljenosti vedno izpolnjevati Božjo voljo. 

Ni se in ne bo se rodil človek, ki bi ji bil enak, ki bi se zmogel s tolikšno lahkoto in zaupanjem prepustiti Božjim rokam. 

Le jecljaje ponavlja okorno človeško bitje njene besede: »Glej dekla sem Gospodova,« ne da bi moglo prav doumeti njih smisel in globino. »Oče se je sklonil k tebi, ki si tako lepa, a se ne zavedaš svoje lepote, in je hotel, da bodi v času Mati tistega, kateremu je on Oče od vekomaj. 

Tedaj je posegel vmes Duh ljubezni, ki vodi vsa Božja dela, in ti, Devica, si rekla svoj 'zgodi se': 'Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!' Tedaj se je spolnila največja od vseh skrivnosti in po prihodu Besede si ti, o Marija, postala za vedno Božji plen.« /Elizabeta Svete Trojice/ 

STOLNICA – NAŠ DOM 

Oprema v prezbiteriju – Kanoniški sedeži 

Nadaljujemo z opisom posameznih prizorov mučeništva apostolov, upodobljenih na »hrbtiščih« kanoniških sedežev. Upodobitvi mučeništva svetega Jerneja sledi Filipovo mučeništvo. 

Filip je bil ribič in poročen, imel naj bi tri hčere: Marijano, Filipo in Harmiono. Bil naj bi že učenec Janeza Krstnika, kasneje pa med prvimi, ki jih je poklical Jezus med svoje učence v Judeji, preden je odšel v Galilejo. Filip je nato za Jezusa pridobil še Natanaela. 

V evangeljskih dogodkih se pojavi štirikrat: ko ga Jezus pokliče k hoji za njim, ob čudežni pomnožitvi kruha, ko Jezus nasiti pet tisoč mož, ko pride skupaj z Andrejem k Jezusu in mu sporoči, da bi ga radi videli tujci, ki so za veliko noč prišli v Jeruzalem, ter pri zadnji večerji. 

Po Jezusovem vstajenju je oznanjal evangelij najprej v svoji domovini, potem pa v Frigiji v Mali Aziji, kjer naj bi spreobrnil in krstil mnogo poganov. 

Njegovo oznanjevanje je Bog potrjeval z znamenji in čudeži. Dočakal je visoko starost. Poganski duhovniki naj bi ga leta 81 ujeli v Hierapolisu, kjer so ga bičali, pribili na križ in kamnali. 

Ko je visel na križu, se je, po legendi, začela tresti zemlja, rušili so se zidovi in palače, iz zemlje pa se je slišalo grozovito bobnenje in grmenje. Zaradi teh strašnih znamenj so ga hoteli sneti s križa, Filip pa jih je lepo prosil, naj tega ne store, saj je želel biti v svojem trpljenju čimbolj podoben Jezusu. 

Pripisujejo mu apokrofni evangelij, ki naj bi vseboval Jezusove nauke po vstajenju ter t.i. Filipova dela, apostolske zgodbe, nastale v 3. ali 4. stoletju. Je zavetnik Luksemburga, klobučarjev in slaščičarjev. Na reliefu je upodobljeno njegovo križanje. 

Trije poganski duhovniki dvigujejo križ, na katerem oblečen pribit visi Filip. Dva vsak na svoji strani vlečeta vrvi, privezani na križ, tretji pa se je z nogami oprl na skalo in z vso močjo telesa podpira križ, da bi se postavil na svoje mesto. Na tleh ležita na eni strani kamp in lopata, na drugi pa klešče in kladivo, orodja mučeništva.

DOGODKI PRED NAMI

• V četrtek, 8. 9., na praznik Marijinega rojstva, bodo svete maše po prazničnem redu! 

• V soboto, 10. 9., bo na Brezjah škofijski molitveni dan za duhovne poklice. Ob 9.00 bo molitev rožnega venca, ob 10.00 pa sveta maša. Lepo vabljeni! 

• V nedeljo, 18. 9., bomo v stolnici obhajali nedeljo svetniških kandidatov. Ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa sveta maša. Lepo vabljeni! 

GODOVI IN PRAZNIKI 

• Nedelja, 4. 9.: 23. nedelja med letom, angelska 

• Ponedeljek, 5. 9.: sv. Mati terezija, redovna ustanoviteljica 

• Torek, 6. 9.: sv. Zaharija, prerok 

• Sreda, 7. 9.: sv. Marko Križevčan, mučenec 

• Četrtek, 8. 9.: Rojstvo DeviceMarije, mali šmaren 

• Petek, 9. 9.: sv. peter Klaver, misijonar 

• Sobota, 10. 9.: sv. Nikolaj tolentinski, spokornik 

• Nedelja, 11. 9.: 24. nedelja med letom

MAŠNI DAROVI 

Slovenski škofje so sklenili, da se s 1. septembrom 2022 poviša dar za sveto mašo (mašni štipendij), in sicer na 23 €, dar za gregorijanske maše pa na 750 €. Boglonaj vsem, ki darujete za svete maše in s tem vzdržujete nas duhovnike.

URNIK SVETIH MAŠ

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim