petek, 12. april 2019

Teden Božje Besede 14. 4. 2019 - 12. 5. 2019


Vse Jezusovo življenje, njegovo rojstvo, delo in oznanjevanje, trpljenje, smrt in vsta­jenje nam govorijo, da je to naše zemeljsko življenje nekaj čudovitega, lepega in dragocenega.
Zato vam iz srca želim, da bi sve­tloba velikonočnega jutra napol­njevala vsa vaša pota, vaše delo, vaše skrbi in radosti. Dopustite vstalemu Kristusu, da vstopi v vaša življenja, v vaše domove in družine; naj vas nagovori in naj vam to srečanje z njim da moči, da boste veselo novico o njegovem vstajenju in našem odrešenju kot dragoceni zaklad nosili zapisano v svojih srcih in jo znali deliti tudi z drugimi.
Naj svetloba in pesem vesele aleluje odmeva v vaša jutra in naj bo vaš korak skozi življenje lahak, podoben radostnemu teku Marije Magdalene vstalemu Kristusu naproti.






Vaš župnik
Na velikonočno nedeljo imamo za branje drugega berila na izbi­ro dva kratka odlomka, ki pa sta vsak po svoje zelo zgovorna. Prvi je vzet iz drugega dela Pavlove­ga pisma Kološanom, v katerem jim daje navodila za krščansko ži­vljenje, ki veljajo za vse čase. Ker je kristjan po krstu udeležen pri Kristusovi smrti in vstajenju, jih Pavel upravičeno poziva, naj, če so vstali s Kristusom, iščejo to, kar je zgoraj. Iskati in hrepeneti morajo po novem življenju, ki se je razodelo v Jezusu Kristusu, ne pa vztrajati pri starem življenju, ki predstavlja vse tisto, »kar je na zemlji«. Pri tem seveda ne želi podcenjevati zemeljske stvarno­sti, pač pa opozoriti na pravo le­stvico vrednot. Tako kot Kristus so namreč tudi kristjani umrli - umrli grehu, zato se bodo tudi oni skupaj z njim nekoč prikazali v slavi.
Drugi odlomek pa govori o kvasu in testu. Jezus uporablja kvas za pozitivno prispodobo da z njim ponazori notranjo moč nebeškega kraljestva, ki je podobno drobcu kvasa, ki vse testo prekvasi. Pavel pa tu njegov pomen prenaša iz ju­dovske pashe, ko so morali poči­stiti vso hišo, da v njej ne bi bilo drobtinice kvašenega kruha, saj so jedli nekvašen kruh. Kvas so imeli za vir nečistosti in pokvarje­nosti in je bil rabinom simbol člo­vekovih slabih nagnjenj. Pri Pavlu je torej kvas podoba pokvarljivega vpliva greha, zato opominja: »Po­strgajte stari kvas ... hudobije in zla.« Storimo to v teh dneh tudi mi, da bomo lahko »z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice« praznovali veliko noč, ko je bil žr­tvovan »Kristus, naše velikonoč­no jagnje«.
Roman Starc

»Vstal sem in sem še naprej z vami!«

Kristus je vstal, da nam podari ži­vljenje in gre z nami v življenje. Če smo na veliki petek zrli Kristu­sa, pribitega na križ kot poražen­ca, na velikonočno jutro On sam prihaja k nam kot zmagovalec. Njegova zmaga prinaša veselje in upanje. Zmaga, ki pomeni začetek novega življenja in osmišlja našo življenjsko pot.
Za kristjane velika noč ni le spo­min na zgodovinski dogodek iz­pred več kot dva tisoč let, ampak je dogodek, ki se uresničuje da­nes. Vstali Gospod nam zagota­vlja: »Vstal sem in sem še naprej z vami!«
Praznik velike noči je praznik naše vere v Kristusa, ki je med nami kot živi Bog. Krščanski Bog ni oddaljeno božanstvo, temveč je naš prijatelj, spremljevalec, so­
potnik in brat. Z nami je v vseh življenjskih situacijah, predvsem v uri trpljenja in smrti. Naša ži­vljenjska zgodba se prepleta s Kri­stusovim vstajenjem. Njegovo vstajenje je zagotovilo našega vsta­jenja in večnega življenja. V postnem času smo molili križev pot. Ta se ne konča pri XIV. posta­ji, ko Jezusa položijo v grob, ampak s tako imenovano XV. postajo, z Je­zusovim vstajenjem na velikonoč­no jutro. Žene in učenci so po sre­čanju z vstalim Gospodom postali velikonočne priče. Vsak izmed nas je Gospodov učenec. Jezus ponavlja svoje besede meni in tebi: »Vstal sem in sem še naprej z vami!«
Praznovati veliko noč pomeni vključiti se v bogat tok pričevalcev in današnjemu človeku prinesti veselje velikonočnega jutra. To ve­selje se rodi, ko začutim, da Vstali, tako kot je prišel naproti ženam in svojim učencem, prihaja naproti tudi meni.
Dragi verujoči in ljudje dobre vo­lje, dragi bolniki, ostareli in trpe­či, dragi zamejci in zdomci, vošči­mo vam blagoslovljene in doživete velikonočne praznike!
Dnevi Jezusovega trpljenja, smr­ti in vstajenja niso samo spomin­ski dnevi na največjo dramo, ki se je odvijala pred skoraj dva tisoč leti; za vsakega kristjana bi mora­li biti to središčni odrešenjski do­godki, ki dajejo tek in smisel vse­mu njegovemu življenju.

Pri dopoldanski krizmeni maši škofje v stolnicah posvetijo sveta olja: krstno, bolniško olje in sveto krizmo. Ob škofih se zbere velika večina duhovnikov, saj je veliki četrtek dan, ko je Kristus postavil zakrament mašniškega posvečenja.

Jezusovo zadnjo ve­čerjo, umi­vanje nog apostolom, postavitev svete maše in ugrabi­tve pa podoživimo pri večerni sve­ti maši. Pri Slavi utih­nejo zvonovi. Po obhajilu duhov­nik prenese Sveto Rešnje telo na stranski oltar v ječo, kar predsta­vlja Jezusovo bivanje v ječi v noči od velikega četrtka na veliki pe­tek. Kot je Jezus povabil apostole, da bi skupaj z njim molili na Oljski gori, tako smo vsi povabljeni, da primerno dolgo v noč molimo ob ječi. Ne pustimo Jezusa samega!

Obredi velikega petka imajo tri dele: bogoslužje Božje besede, raz­krivanje in češčenje križa ter sveto obhajilo. Po prošnji, dveh berilih in psalmu sledi branje Pasijona, poročila o Je­zusovem tr­pljenju. Sle­di slovesno razkrivanje križa. 

Vidna podoba kri­ža naše misli laže usmeri h Kristusu, ki je kot človek strahotno tr­pel na križu, sedaj pa je naš spre­mljevalec in dobrotnik v življenju. Poljub ne velja podobi, ampak ži­vemu Kristusu. Po obhajilu duhovnik Sveto Rešnje telo prenese v božji grob, torej na kraj, ki v teh dneh ponazarja Jezusov grob. Monštranca je pokrita s tančico, kot je bilo Jezusovo telo zavito v povoje in položeno v skalnat grob. 
Sledi molitev ob božjem grobu. To je dan hvaležnosti, dan žalosti, dan premišljevanja o trpečem Je­zusu. Dan kesanja, dan posta. 
Svo­je premagovanje in post v duhu pridružimo Jezusovemu zadostilnemu trpljenju.
Jezus je na veliko soboto mrtev le­žal v grobu. Ta dan se vrstijo blago­slovi. 
Zjutraj je blagoslov ognja. S prošnjo, da bi nam bil vedno v ko­rist, da bi bili vsi domovi in ljudje obva­rovani vseh nesreč, ki jih povzroči ogenj, ga blagoslovimo in raznosimo po domovih. 
Blagoslov jedi nas spominja na obhajanje pashe, torej na uživanje velikonočne­ga jagnjeta pri Izraelcih. Blagoslo­vljena voda slabi vpliv hudobnega duha. Z njo se pokrižamo, pokropimo stanovanje in stvari. Blagoslov­ljeno vodo uporabljamo vedno z ve­likim zaupanjem in spoštovanjem.
Vrhunec obhajanja velike sobote je večerno bogoslužje ali vigilija. 
Ima štiri dele: slavje luči, be­sedno, krstno in evharistično bogoslužje. 
Pred cerkvijo duhovnik znova blagoslovi ogenj. 
Z njim prižge velikonočno svečo, ki sim­bolizira Jezusa. 
Ko sveča gori, sve­ti in daje toploto, sama sebe použiva, izničuje. 
Božja beseda ima na veliko soboto poseben pomen. Popelje nas od prvega padca ljudi prek Božjega prizadevanja za našo rešitev iz grešnega stanja, pa vse do Jezusovega vstajenja od mrtvih in slovesne aleluje, ko dušo pre­vzame velikonočno veselje.
S krstnim bogoslužjem podoživimo veličino in pomembnost svoje­ga krsta. Pri krstu je duša očiščena greha in posvečena z Božjo milo­stjo.
Evharistično bogoslužje že preve­va velikonočno veselje. Vse je na­ravnano k vstalemu Jezusu. Na zunaj doživimo to v velikonočni procesiji, ki je ena sama hvalnica hvaležnih src, da imamo takega in tako velikega Odrešenika.
Veselje nad tem, da je Jezus vstal od mrtvih in nas odrešil, že na­vsezgodaj oznanjajo velikonoč­ni zvonovi, pesem vesele aleluje, mogočne vstajenjske procesije ter slovesne svete maše po naših žup­nijah. Veselje, ki ga ni mogoče opi­sati, napolnjuje naša srca.
Vse se je dogajalo izključno in samo za nas! Zato se potrudimo in z udeležbo ter sodelovanjem pri obredih pokažimo, da smo zreli, velikonočni kristjani.
Kristusovo vstajenje ni sad neke špekulacije, mističnega izkustva; je do­godek, ki gotovo presega zgodovino, ki pa se je zgodil v točno določenem trenutku zgodovine in pušča v njej neizbrisno sled. Luč, ki je zaslepila stražarje, postavljene, da bdijo nad Jezusovim grobom, je posegla skozi čas in prostor. Prav ta drugačna luč, božanska luč je zdrobila temo smr­ti in prinesla na svet božji sijaj, sijaj Resnice in Dobrega.
Kot sončni žarki spomladi pripravijo očesca na vejah dreves, da vzbrstijo in se odprejo, tako izžarevanje, ki izhaja iz Kristusovega vstajenja daje moč in pomen vsakemu človeškemu upanju, vsakemu pričakova­nju, hrepenenju, načrtu. Zato se vse vesoljstvo danes veseli, ko je prite­gnjeno v pomlad človeštva, ki je postalo posrednik neme hvalnice stvar­stva. Velikonočna aleluja, ki odmeva v Cerkvi, ki potuje po svetu, izraža tiho radovanje vesoljstva in predvsem hrepenenje vsake človeške duše, ki je iskreno odprta za Boga, še več, ki je hvaležna za njegovo neskončno dobroto, lepoto in resnico.
(Zaslužni papež Benedikt XVI.)
Za sliko pravi umetnostna zgodo­vinarka Ana Lavrič, da je po svo­ji zasnovi, figuraliki in barvnih učinkih »velika mojstrovina in za­gotovo sodi med najkakovostnejša dela tujih mojstrov na naših tleh«. Sv. Miklavž, zavetnik stolne cer­kve, je upodobljen v družbi obeh zavetnikov ljubljanske škofije, sv. Mohorja in Fortunata. Miklavž, oblečen v slovesen rdeč pluvial, z naprsnim križem, stoji na oblakih točno na sredini spodnjega dela slike: razoglav in z bujno kratko brado. Z desnico blagoslavlja, med­tem ko si z levico pridržuje rob pluviala, v kateri drži knjigo s tre­mi zlatimi jabolki. Srebrno škofo­vsko palico drži goli angelček ob njem, mitra pa mu leži ob nogah na knjigi.
Ob njegovi desni kleči oglejski škof sv. Mohor v bogatem brokatnem mašnem plašču. V roki drži pastorale s križem na vrhu, z de­snico kaže na Miklavža, pogled pa upira navzdol h gledalcem. Na drugi strani kleči s sklenjenimi rokami diakon sv. Fortunat v brokatni dalmatiki, svoj pogled pa upira navzgor k Miklavžu. Vse tri obdajajo puhasti oblaki, ki kipe kvišku in se v zgornjem delu slike zgostijo. Tu se tesno objemajo tri­je krilati mladeniči, oviti s prtom okoli ledij. Ta dokaj čutno poudar­jen motiv je bil prav gotovo eden izmed vzrokov, da so v strogem janzenističnem času sliko zamenjali z bolj »primerno« Langusovo kopijo.
  Nedelja, 14. 4.: CVETNA NEDE­LJA
  Sobota, 20. 4.: VELIKA SOBOTA
Nedelja, 21. 4.: VELIKA NOČ
  Torek, 23. 4.: sv. Jurij, mučenec, zavetnik Ljubljane
  Sreda, 24. 4.: sv. Fidelis iz Sigmaringena, duhovnik, mučenec
  Četrtek, 25. 4.: sv. Marko, evan­gelist
  Petek, 26. 4.: Marija, Mati dobre­ga sveta
  Sobota, 27. 4.: sv. Cita, dekla, de­vica
  Nedelja, 28. 4.: BELA NEDE­LJA, nedelja Božjega usmiljenja
  Ponedeljek, 29. 4.: sv. Katarina Sienska, devica, cerkv. uč.
  Torek, 30. 4.: sv. Pij V., papež
  Sreda, 1. 5.: sv. Jožef Delavec, začetek šmarnic
  Četrtek, 2. 5.: sv. Atanazij, škof, cerkveni učitelj
  Petek, 3. 5.: sv. Filip in Jakob ml., apostola, prvi petek
  Sobota, 4. 5.: sv. Florijan, mučenec, prva sobota
  Nedelja, 5. 5.: 3. velikonočna nedelja
  Ponedeljek, 6. 5.: sv. Dominik Savio, dijak, zavetnik ministran­tov
  Torek, 7. 5.: sv. Gizela, opatinja
  Sreda, 8. 5.: Obletnica posveti­tve ljubljanske stolnice, slove­sni praznik
  Četrtek, 9. 5.: sv. Marija Terezija Jezusova, red. ust.
  Petek, 10. 5.: sv. Damijan de Veuster, misijonar
  Sobota, 11. 5.: sv. Ignacij Lakonijski, redovnik
  Nedelja, 12. 5.: 4. velikonočna nedelja, nedelja Dobrega pastir­ja
  Veliki četrtek, 18. 4.: Krizmeno in večerno sveto mašo bo vodil nadškof Zore.
  Veliki petek, 19. 4.: Obrede veli­kega petka bo vodil pomožni škof Šuštar.
  Velika sobota, 20. 4.: Veliko­nočno vigilijo bo vodil nadškof.
  Velika noč, 21. 4.: Vstajenjsko sveto mašo bo vodil nadškof.
  Ob 15.00 bo v cerkvi sv. Jožefa protipotresna pobožnost. Lepo va­bljeni!
  Velikonočni ponedeljek, 22. 4.:

Svete maše bodo po prazničnem redu.

  V četrtek, 25. 4., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvo­rani v župnišču spominski večer, posvečen pokojnemu Justinu Stanovniku. Gosta bosta Brane Senegačnik in Matija Ogrin.
  V ponedeljek, 29. 4., bo v stolni­ci ob 12.00 krajši orgelski koncert. Lepo vabljeni!
  V sredo, 1. 5., bodo svete maše po prazničnem redu. Začetek šmarnične pobožnosti.
  V četrtek, 2. 5., bo po večerni sveti maši molitev pred Najsvetej­šim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
  V petek, 3. 5., na prvi petek, bo ob 8.30 bo molitev pred Najsvetej­šim in posvetitev Srcu Jezusove­mu, ob 15.00 pa ura Božjega usmi­ljenja in po njej sveta maša.
  V soboto, 4. 5., na prvo soboto, bo ob 8.30 molitev pred Najsvetej­šim ter posvetitev Srcu Marijine­mu.
9.00: krizmena maša 18.30: sveta maša in obredi velikega četrtka do 22.00: molitev
z Jezusom na Oljski gori
9.00: molitveno bogoslužje 15.00: križev pot 18.30: obredi velikega petka do 21.00: molitev pri Božjem grobu pred izpo­stavljenim Najsve­tejšim
6.30: blagoslov ognja 9.00: molitveno bogoslužje 12.00-18.00: blagoslovi jedi
17.15: večernice
20.00: velikonočna vigilija

BLAGOSLOVI VELIKONOČNIH JEDIL

6.00, 7.00: sveti maši 8.30: vstajenjska procesija in sveta maša
10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30: svete maše
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

sobota, 6. april 2019

Teden Božje Besede 7. 4. 2019 - 14. 4. 2019


Pavel je bil ponosen Jud tega ni ni koli zanikal, v svojih pismih to večkrat omenja. V pismu Filipljanom na začetku tretje­ga poglavja celo našteva, na kaj vse je lahko ponosen. Kljub temu pa so vse te vrednote zanj izgubile svojo privlačnost in vsebi­no, potem ko je spoznal Kri­stusa. Na sebi lasten način pra­vi, da je zaradi njega »zavrgel vse«, ima vse za »izgubo« in »za smeti«. Povedati želi, da se je z Jezusom Kri­stusom lestvica vrednot obrnila na glavo, zato je zanj to, kar je bilo prej dobiček, izguba. Če je bila prej zanj kot pravovernega Juda postava tista, ki ga je opravičevala, je sedaj 'vera v Kristusa' tista, ki prinaša pravo pra­vičnost.
Ključna vrednota je spoznanje, ki pa ni več samo razumsko dojema­nje, pač pa gre za spoznanje Boga, ki vodi k odrešenju v Jezusu Kristu­su. Spoznati Kristusa pa pomeni biti deležen njegovega trpljenja, dožive­ti njegovo vstajenje. V tem »spozna­nju« pa si Pavel nikakor ne domišlja, da bi že prišel do konca, kakor nekateri Filipljani, ki so se imeli za popolne in so si Kristusa predstavljali po svoje. Preprosto pove, da še ni prišel do popolnosti ali jo dosegel. Zaveda se, da je prejel milost, ko ga je »osvojil Kristus Jezus«, a mu je hkrati tudi jasno, da brez njegovega napora ne bo šlo: »Vendar pa se tru­dim ...« Popoln človek je, kdor je na poti k cilju, kdor je v »Kristusu Jezu­su«. Pavel tu posrečeno uporabi pri­mero, ki je prav tako značilna zanj. V svojem prizadevanju, da bi bil po­poln, pozablja, kar je za njim in se izteguje proti temu, kar je pred njim, ter teče »proti cilju po nagrado«, h kateri ga kliče Bog. Ob tako spod­budni primerjavi nam res ne preo­stane drugega, kot da se mu čimprej pridružimo! Roman Starc
Nekateri povzetki in poudarki iz postne­ga govora na četrto postno nedeljo škofa dr. Antona Jamnika: Božja beseda današnje 4. postne ne­delje je polna radosti, upanja in ve­selja, da moremo narediti v življenju nov korak, pa naj se zgodi že karko­li na naši življenjski poti. Dobri Oče nas pričakuje, želi, da praznujemo, da se veselimo in smo hvaležni za to, da moremo, tudi če pridejo stranpo­ti, dobiti odpuščanje in se nas on raz­veseli.
Od daleč je videl mlajšega sina. To pomeni, da ga je pravzaprav videl vseskozi, hudo mu je bilo, da je mlaj­ši sin počel to, kar je. Od daleč vide­ti pomeni, da se Bog in Božji pogled nikoli ne ustavi oz. ne pogleda stran. Pa če še tako zaidemo, nas Božji lju­beči pogled spremlja; to ni pogled obsodbe, predsodkov in podobnega. Spreobrniti se pomeni odkriti nje­govo Božje, nežno obličje, ki nam ga Jezus razodeva. Obrniti se k Bogu pomeni preiti od razočaranja nad la­stnim grehom ali od prevzetnosti nad lastno pravičnostjo k veselju, da smo Očetovi otroci. Če pogledamo v svoje življenje, odkrijemo, da je korenina greha slabo mnenje, napačna predstava, napač­na podoba o očetu, ki je skupna tako starejšemu kot mlajšemu sinu. Prvi, mlajši sin, da bi se osvobodil, usta­novi strategijo užitka. Vedno bolj nesrečen je in, hvala Bogu, da gre po­tem končno vase. Še večji problem pa je drugi, starejši sin, ki ustanovi strategijo dolžnosti, s servilno ver­nostjo, ki žrtvuje veselje do življenja.
Misli, da je popoln, v resnici pa je še večji grešnik, ker misli, da ne potre­buje Božjega usmiljenja. Človeški ego, da človek misli, da je popoln, da je on tisti, ki je merilo vsega, je veli­ka ovira za medsebojne odnose in tudi za pravi odnos do Boga. Zakaj? Ker ima Boga nekje poleg, kot re­zervno gumo v avtu. 'Bog, ti si tam, jaz sem tukaj'. Če pa pride stiska ali kaj podobnega, takrat pa se Boga po­kliče.
Ta prilika je za nas vse skupaj veliko upanje. Včasih se najdemo v mlaj­šem sinu, ko bi šli po svoje, iščemo razne nadomestke. Ampak potem, če imamo dovolj ponižnosti, dejan­sko prosimo za odpuščanje in lahko v Bogu odkrijemo novo upanje. Če to prenesemo v svoje vsakdanje življe­nje, naše medsebojne odnose, druž­bo, v kateri živimo, se to kaže tako, da se morda pogosto postavljamo na raven starejšega sina, da smo njemu podobni in rečemo: 'Jaz hodim ves čas k maši, k obhajilu, prejemam za­kramente, pomagam v cerkvi, sem z Bogom. Ta, ki pa je taval in je bil ne vem kje, v kakšni organizaciji, pa: ka­kšno zgodovino ima? Zdaj pa se kar naenkrat pojavi v cerkvi. Kaj dela tukaj? Mi, ki smo vztrajali, mi smo tisti, ki smo ta pravi'. To je temeljna napaka, temeljni greh. Vsakdo, ki se vrne k Očetu, je veselje za nas, radost za nas. Če bomo odklanjali druge lju­di, bližnje, tiste, ki so drugačnih po­gledov, drugih ver, potem ne bomo mogli imeti Očeta za Očeta. Zato, ker odklanjamo brate in sestre. Zato vas vabim, da se danes veselimo, praznujemo z dobrim Očetom. Bodi­mo dobri, veselimo se, da je Gospod tisti, ki nas odrešuje, sprejema, vidi
od daleč, nas ima neskončno rad; in zato je treba praznovati, veseliti se je treba, ker se človek vrne k Bogu. Zelo se lahko veselimo simfonije ve­selja, odpuščanja in ljubezni dobrega Očeta prav do vsakega človeka.
Pietro Liberi se je rodil v Padovi leta 1605, od koder se je leta 1628 odpra­vil na razburljivo in avantur polno potovanje v Carigrad. Leta 1632 so ga zajeli pirati in ga kot sužnja odpelja­li v Tunizijo, od koder je pobegnil na Malto. Najverjetneje kot ilustrator se je udeležil vojaške odprave proti Tur­kom,
Beneški slikar Pietro Liberi
kasneje pa za krajši čas bival v Lizboni, Madridu, Barceloni, Marseillu in Livornu. Leta 1638 je prispel v Rim, ki ga je tako navdušil, da se je popolnoma predal slikarskemu štu­diju. Tri leta je kopiral stare mojstre, nato pa začel samostojno ustvarjati. Leta 1643 se je poln izkušenj naselil v Benetkah in tam živel tako rekoč vse do smrti leta 1687. Tu se je hitro uveljavil in začel vzpenjati tudi po družbeni lestvici. Dož ga je imeno­val za viteza sv. Marka, kasneje pa cesar Leopold za palatinskega grofa. Postajal je vedno bolj priznan in cenjen tudi kot široko razgledan ume­tnik in poliglot. Pomemben je kot začetnik razvoja beneškega baroč­nega slikarstva.
Naročnik naše, dobra dva metra ši­roke in skoraj štiri metre visoke sli­ke je bil tedanji ljubljanski škof Jožef grof Rabatta, ki je umetnika oseb­no poznal. Škof se je v Ljubljani lo­til posodobitve »zastarele« triladijske gotske stolnice. Ni sicer uspel uresničiti vseh velikopoteznih načrtov, je pa v letih 1674-1675 barokiziral poznogotski kor in v monumentalen lesen oltar, ki ga je že okoli leta 1650 izdelal ljubljanski rezbar in župan Ludvik Schonleben, dal vstaviti Liberijevo sliko. O sliki obstaja sicer veliko zapisov in omemb, točnega datuma njene­ga nastanka pa vendarle ne vemo. Z gotovostjo jo smemo datirati z za­ključkom zidarskih del leta 1675 ali kmalu zatem. Slika je namreč nasta­la po naročilu prav za ta glavni oltar, po točno določenih merah in ikono­grafskem konceptu (idejni zasno­vi). Bila naj bi nekak »statusni sim­bol« naročnika, ki si je želel kakšno imenitno delo uglednega beneškega umetnika.
   V ponedeljek, 8. 4., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v župnišču sesta­nek članov ŽPS.
   V petek, 12. 4., bo ob 16.00 sveta maša in srečanje starejših in bolni­kov. Pri maši boste lahko prejeli za­krament bolniškega maziljenja, po njej pa bo prijateljsko druženje v župnišču.
7.4.: škof Anton Jamnik 14.4.: škof Franc Šuštar Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
»Vse, kar je moje, je tvoje' (Lk 15,31), pra­vi oče starejšemu sinu. In ne govori samo o materialnih dobrinah, ampak o svoji ljubezni in sočutju. To sta kristjanova največja dediščina in bogastvo. Kajti na­mesto da se ocenjujemo ali klasificiramo na osnovi moralnega, socialnega, etnič­nega ali verskega položaja, lahko vidimo, da obstaja neko drugo stanje, ki ga ne bo nihče mogel ne odstraniti ne uničiti, saj je čisti dar: to je stanje otrok, ki so ljubljeni, ki jih Oče pričakuje in z njimi praznuje.
'Vse, kar je moje, je tvoje', tudi moja zmo­žnost sočustvovanja, pravi Oče. Ne padimo v skušnjavo, da bi svojo pripadnost otrok zvedli na vprašanje zakonov in prepovedi, dolžnosti in izpolnitev. Naša pripadnost in naše poslanstvo ne bosta vzklila iz voluntarizmov, legalizmov, relativizmov ali integrizmov, ampak iz vernih oseb, ki bodo vsak dan s ponižno­stjo in vztrajnostjo prosile: 'Pridi tvoje kraljestvo'.«
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana
je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30 Lepo vabljeni!
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/