sreda, 24. april 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 21. 4. 2024 - 5. 5. 2024

 4. VELIKONOČNA NEDELJA nedelja Dobrega pastirja

»On je kamen, ki ste ga vi, zidarji, za­vrgli.« V vseh časih so narodi imeli vla­darje, tudi velike in mogočne, a redkok­daj resnične pastirje. Lik dobrega pastirja je ideal voditelja vsakega občestva, ne le duhovnih, tudi svetnih skupnosti.

Nje­gov lik zbledi v časih, ko življenjski stan­dard zelo zraste in se ga ljudje navadijo, se v njem razvadijo, tako da niso več spo­sobni za večje napore, sploh ne za odpo­vedi, in je skromnost le neljub spomin na težke čase.

Takrat zrastejo zahteve do družbe, naj poskrbi za čim več človeko­vih potreb, tudi vrsto nepotrebnih. Ved­no več ljudi tudi zahteva, da se njihove pravice zakonsko postavijo; in če vlada ne zna več gledati na to, kaj je za ves narod in za človeka prav in dobro, postaja po­dročje pravic vedno širše, področje dolž­nosti in odgovornosti pa vedno manjše.

Tako podrto ravnovesje med pravicami in dolžnostmi pač ne more roditi velikih osebnosti, trdnih značajev in velikoduš­nih ljudi. Zato v takih časih tudi ni veli­ko duhovnih poklicev, pa tudi ne veliko ljudi, ki bi bili sposobni voditi človeško družbo v duhu dobrega pastirja; poraja pa se veliko spretnih voditeljev gospo­darskih združenj in kar nekaj politikov s samodržnimi zadržanji.

Peter ima v sebi vodstvene sposobnos­ti; le nekaj let je bilo potrebno, da jih je znal obvladovati in prav usmerjati. V njem, potem ko je prejel darove Svetega Duha, ni več strahu pred ljudmi. Govo­ri mirno, premišljeno in odločno. Prej je moral spoznati vso resnico, ki naj jo pove ljudem. To mu je dala Jezusova šola. Ne le slišal, doživel jo je, postala je nje­govo izkustvo in s tem prepričanje. Ne premišljuje, kaj bo on imel od svojega poslanstva in dela, zelo pa, kako bo svo­jo nalogo dobro opravil.

Ker ve, kaj dela družbo zdravo, enovito in trdno, se ne boji jasno povedati, kaj je v njej skvarjeno, kje so bile odločitve le sebično prera­čunljive, ravnanje pa nepošteno. Govori, ker je potrebno govoriti, in to tako, kot ve, da je res. Že kar nekaj resničnih pas­tirjev, cerkvenih in svetnih, je zato doži­velo nasilno smrt, vendar jim je zgodo­vina postavila nepreklicen in spoštljiv spomenik.

Anton Slabe

Kralj David je bil že kot deček Božji ljubljenec, izbran za edinstveno pos­lanstvo, ki bo imelo osrednjo vlogo v zgodovini Božjega ljudstva in naše vere, saj bo iz njegovega potomstva prišel Mesija. Davidova zgodba se začne na gričih okoli Betlehema, kjer na prostem pase čredo oče­ta Jeseja.

Predstavljamo si ga lahko kot prijatelja ve­tra, zvokov narave, sonč­nih žarkov. V tolažbo svoji duši ima samo eno družbo: citre. V dolgih dneh samote rad igra in poje svojemu Bogu. David je torej pred­vsem pastir: človek, ki skrbi za živali, ki jih brani pred ne­nadno nevarnostjo, ki poskrbi za nji­hovo hrano. Ko bo po Božji volji mo­ral skrbeti za ljudstvo, bo opravljal podobno nalogo.

Zato se v Svetem pis­mu tako pogosto pojavlja podoba pas­tirja. Iz svojega prvega poklica se je David veliko naučil. Ko mu bo prerok Natan očital njegov veliki greh (glej 2 Sam 12,1-15), bo David takoj spoznal, da je bil slab pastir, da ni bil več poni­žen služabnik, ampak bolan od oblas­ti, divji lovec, ki ubija in pleni.

Druga značilna Davidova poteza je njegov pesniški duh. Iz tega lahko sklepamo, da David ni bil nek prostaški človek, pač pa rahločutna oseba, ki ljubi glasbo in petje. Citre ga bodo vedno spremljale: včasih bo k Bogu dvigni slavilno pesem, spet drugič bo izrazil tožbo ali pa izpovedal svoj greh.

Svet, ki se kaže njegovim očem, ni nek nem prizor: njegov pogled v ozadju dogajanja zaznava večjo skrivnost. Molitev izvira ravno od tu: iz prepriča­nja, da življenje ni nekaj, kar nas doleti, ampak je presunljiva skrivnost, ki v nas izzove poezijo, glas­bo, hvaležnost, hvalnico ali pa tožbo, prošnjo. Ko osebi manjka poetična dimenzija, ko ji manjka poezija, nje­na duša šepa. Zato izročilo pravi, da je David velik avtor psalmov. Poglejmo Davida: svetnik in grešnik, preganjanec in preganjalec, žrtev in celo krvnik. Gre za protislovje, a Da­vid je bil vse to skupaj.

Tudi mi v svo­jem življenju pogosto zaznavamo na­sprotujoče si poteze. Obstaja samo ena rdeča nit v Davidovem življenju, ki daje enotnost vsemu, kar se dogaja: to je njegova molitev. To je glas, ki ni­koli ne ugasne. David svetnik moli, David grešnik moli, David žrtev moli, tudi David krvnik moli. To je rdeča nit njegovega življenja. Je člo­vek molitve.

To je glas, ki nikoli ne utihne: ne glede na to, ali je v tonih veselja ali žalovanja, vedno gre za isto molitev, le melodija se spreminja. Na ta način nas David uči, naj vse vklju­čimo v dialog z Bogom: tako veselje kot krivdo, tako ljubezen kot trplje­nje, tako prijateljstvo kot bolezen. Vse lahko postane beseda, namenje­na Njemu, ki nas vedno posluša.

David, ki je poznal osamljenost, v resnici nikoli ni bil sam. V tem je

moč molitve pri vseh, ki ji dajo pros­tor v svojem življenju. Molitev ti daje plemenitost in David je plemenit, ker moli. Molitev nam daje pleme­nitost. Z njo lahko vzpostavimo od­nos z Bogom, ki je resnični tovariš na človekovi poti sredi tisočih življenj­skih nadlog, tako dobrih kot slabih. Plemenitost molitve nas namreč pre­pušča v Božje roke. V tiste roke, ki so ranjene od ljubezni in so edine varne roke, ki jih imamo.

 

»Živimo v zelo težkih časih, v katerih smo podvrženi številnim preizkušnjam. Vedno bolj je treba biti dober in pripravljen na vse odgovoriti z velikodušnostjo. Zdi se mi, da si le malo lahko obetamo od stvari, zato je treba biti v vseh svojih dejanjih tesno povezan z Bogom in imeti za cilj samo Jezusa in njegovo slavo«

(Blažena Terezija Marija od Križa Manetti, redovna ustanoviteljica)

 

 »PROSITE GOSPODA ŽETVE«

Pod tem geslom od 14. do 21. aprila 2024 v Sloveniji obhajamo teden mo­litve za duhovne poklice. Poklica­nost je Božji dar, ki ga določena oseba prepozna in nanj odgovori ali pa ga zavrne. Lahko pa Božjega klica nek­do ne sliši dovolj razločno in tako niti ne ve, da je poklican. Živimo v svetu, kjer je okrog nas ve­liko glasov in hrupa, zato je klic v duhovništvo, redovništvo ali v misi­jonsko poslanstvo pogosto težko prepoznati. Tudi zunanje okolje danes duhovnim poklicem ni naklonjeno. Ovira pri odločitvi je tudi strah in nezaupanje. Ali bom zmogel? Sem res poklican?

Teden molitve za duhovne poklice je zato priložnost za okrepljeno moli­tev, da bi poklicani prepoznali Bož­je povabilo in nanj odgovorili pritr­dilno. Gospod kliče tudi po drugih ljudeh, zato pomislimo, ali je kdo v našem okolju, ki kaže znamenja Bož­jega klica. Nagovorimo ga in spod­budimo k razmisleku, odločitev pa mora biti vedno njegova, svobodna in osebna. Molitev Cerkve je le priprošnja Bogu, da poklicanim da svo­jega Duha razločevanja, poguma in trdne vere ter vztrajnosti na poti. Molimo vztrajno in z vero ter zau­pajmo, da nam bo nebeški Oče dal novih poklicev, ki jih Cerkev in naša domovina potrebuje.

•  V torek, 23. 4. ob 17.00, bo na gradu sveta maša ob godu sv. Jurija, zavetnika mesta. Lepo vabljeni!

• V petek, 26. 4. ob19.30, bosta v stolnici zbor in orkester Slovenske filharmonije ob 200. obletnici rojstva Antona Brucknerja izvajala njegova dela. Lepo vabljeni!

•   Nedelja, 21. 4.: 4. velikonočna nedelja nedelja Dobrega pastirja

•   Ponedeljek, 22. 4.: sv. Hugo, škof

•   Torek, 23. 4.: sv. Jurij, mučenec, zavetnik Ljubljane

•   Sreda, 24. 4.: sv. Fidelis iz Sigmaringena, duhovnik, mučenec

•   Četrtek, 25. 4.: sv. Marko, evangelist

•   Petek, 26. 4.: Marija, Mati dobrega sveta

•   Sobota, 27. 4.: sv. Cita, dekla, devica

•    Nedelja, 28. 4.: 5. velikonočna nedelja

•   Ponedeljek, 29. 4.: sv. Katarina Sienska, devica, c. uč., sozavetnica Evrope

•   Torek, 30. 4.: sv. Pij V., papež

•   Sreda, 1. 5.: sv. Jožef Delavec praznik dela

•   Četrtek, 2. 5.: sv. Atanazij, škof, cerkveni učitelj

•   Petek, 3. 5.: sv. Filip in Jakob ml., apostola, prvi petek

•   Sobota, 4. 5.: sv. Florijan, mučenec, prva sobota

•   Nedelja, 5. 5.: 6. velikonočna nedelja

Ob sobotah ni več svete maše ob 16.00.

Izjema bodo prve sobote ali kakšna slovesnost, kakor bo sproti oznanjeno.

bo v stolnici vsak dan ob 8.30, pri večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 23. marec 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 24. 3. 2024 - 21. 4. 2024

 ODPRIMO SVOJA SRCA!

»Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?«

Kako težak je namreč velikokrat ta kamen na­ših mračnih misli, zlih slutenj, velikih skrbi, zaskrbljenih pogledov, neprespanih noči in neštevilnih telesnih, srčnih, dušenih in bogve ka­kšnih še bolečin! Res, pretežak je, da bi ga zmo­gel sam odstraniti. Lahko sicer poskusim, a kaj, ko vem, da mi ne bo uspelo.

Ne bo uspelo tako dolgo, dokler ne bom pustil, da se vanj upre vsta­li Zveličar, stopi iz groba, vstopi v moje življenje in ga napolni s svojo navzočnostjo. Skrbi za to morda ne bodo nič manjše in bolečine bodo osta­le, prav gotovo pa jim bo odvzeta teža in na naša lica se bo lahko vrnil nasmeh, veselje v naša srca in bo upanje na vstajenje znova napolnjevalo naše duše.

In prav tega vam želim za letošnjo veliko noč. Želim vam, da kljub vsemu, kar vas morda teži, nikoli ne bi bilo recesije v vašem velikonočnem veselju. Zato odprite svoja srca, razprite svoje roke in raztegnite svoj obraz v nasmeh vesele aleluje.

Vaš župnik s kanoniki in duhovniki sodelavci

»Svojega obraza nisem skrival ...« Kako umaza­ne, grobe, ponižujoče in prefinjeno pretkane po­teze dobi
včasih človeš­ko ravnanje. 

Neizmerlji­va globina greha, skoraj neizčrpna iznajdljivost hudobije, otrdelo srce, sposobno uničevati ži­vljenjske sanje in veselje dobro mislečih ljudi. 

In kako spretno znajo svoj pravi obraz in prave namene skri­ti v olepšane oblike, da bi bile vide­ti celo človekoljubne in iz skrbi za narod porojene. In s kakšno vztraj­nostjo se predstavljajo kot pravil­ne in potrebne, tako da jim mnogi tudi verjamejo nazadnje celo oni sami.

Včasih sežejo čez cele naro­de, ob Jezusu so segle prav do Boga. In ob tem se lahko celo norčuje­jo iz poštenih, jih žalijo, zmerja­jo, ponižujejo, ko sami zaslepljeni niso sposobni ne videti ne spreje­ti resnice. Kaj naj v takem naredi pravični? Izaija nam govori iz Bož­je modrosti in svojih izkušenj.

Ne preostane mu drugega kot vztraja­nje v poštenosti, ohranjanje miru duha, kar neka trdota vztrajnosti v tem, kar ga ohranja v pravičnos­ti; pa še molitev za te, ki se motijo, posebej če namenoma in načrtno vztrajajo ali v zmoti ali v zlobi.

Anton Slabe

»Vi veste, kaj se je dogajalo.« Seve­da so se ljudje pogovarjali o vsem, kar se je dogajalo v času
Jezusove­ga javnega delovanja; toliko bolj, kolikor bolj presenetljivi so bili dogodki.

Ob Jezusu so si obetali, da je vendarle prišel Odrešenikov čas, saj so kar sijale iz njega mod­rost in dobrota, človekoljubje in moč duha, ki je ozdravljala.

Neka­teri so si obetali tudi korist ali vsaj lahkotno življenje; spomnimo se samo Jezusove pomnožitve kruha.

Pa so se njihove predstave razsule, kot se ob nenadnem udarcu lonče­na posoda. Moč narodovih vodite­ljev je na tej ravni prevladala; me­nili so, da so z Jezusovo obsodbo ljudem dokazali, da njegova pot ne vodi nikamor, da mora človek sam vzeti svojo usodo v roke, ali bolje, naj jo zaupa njihovim rokam in pa­meti.

Sodili so po zunanjosti. Zato tudi ne bodo razbrali resnice o vsta­jenju, čeprav bodo izvedeli zanjo od prvih, neposrednih prič.

Kako se mediji trudijo, da bi ljud­je izvedeli vse, kar se ta čas dogaja doma in po svetu. Biti obveščen, biti z dogodki na tekočem pomeni danes isto kot biti sodoben. Prav obsipajo nas s svojo resnico, tako da so se nekateri naveličali in se medijem odrekajo, da bi v miru živeli.

Vse dogajanje, tako se nam zdi, ustvarja zgodovino naroda in človeštva. Pa ustvarja le njen zuna­nji videz, vse dogajanje, tudi besede in znamenja in čudeži so le skorja, povrhnjica. Resnica in življenjska vrednost je v njem skrita v moči duha, ki jo ustvarja. Podobno je z zunanjo podobo življenja vsake­ga človeka.

Ustvarjajo jo prijetni in neprijetni dogodki, delo, tisto z veseljem in ono le iz dolžnosti, pra­znovanja in proslavljanja, pogovo­ri, ki eni pletejo prijateljstva, drugi pa spore in razdore. Zato je menih Filemon dejal mlademu novincu, ki je silno rad prebiral knjige: »Glej, da ne boš kakor tisti, ki berejo, da jim ni treba misliti.« Mi bomo do­dali še to: »Glej, da ne boš ob študiju in razmišljanju kakor tisti, ki meni, da mu ni treba moliti.« Bog razodeva svoje stvarjenje in odreše­nje in poveličanje tistim, ki ga išče­jo s ponižno odprtim srcem. Takim se razodevata lepota in veličastvo Božjega Duha.

Anton Slabe

Do velikonočnega jutra so se člo­veški koraki končevali ob grobu, nepreklicno so se iztekli v smrt, v grob, v konec. Tudi v velikonoč­nem jutru so koraki žena in učen­cev vodili do groba. Tam so obsta­li. Zbegani. Prestrašeni. Kakor je človek prestrašen pred smrtjo in še bolj pred praznim grobom.

Potem pa so slišali vprašanje: Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.

Zadnja trdna resnica njihovega odnosa z Jezusom je bila, da so ga na veliki petek proti večeru položili v grob in k njegovemu vhodu zavalili ve­lik kamen. Sedaj pa slišijo, da je bil obujen. In obenem povabilo, naj gredo v Galilejo. Tam ga bodo vide­li. Tam, kjer se je vse začelo.

Povabil jih je na kraje, kjer je vsto­pil v njihova življenja. Od groba jih je povabil v čase srečanja, ko so bili pripravljeni vse zapustiti, samo da bi mogli hoditi za njim; da bi mogli biti del njegovega živ­ljenja in da bi on bil njihovo vse.

Vrniti so se morali na kraje, kjer so v njegovih besedah spoznali, da je v njih življenje. Jezus tudi nas vabi, naj ne ostajamo ob svojih grobovih, naj se ne pogo­varjamo o teži kamnov, naj se ne predajamo obupu nad življenjem, nad seboj, nad Bogom. Vabi nas, naj se tudi mi podamo v svojo Galile­jo.

Tja, kjer smo prvič bolj s srcem kot z ušesi zaslišali povabilo: Hodi za menoj. In smo šli za Njim. Ker je v njem življenje, ker je življenje luč ljudi in ker luč sveti v temi. Dragi dobri ljudje. Ob tej veliki noči vam želim, da bi prepoznali Boga, ki hodi z vami in vas vabi k polnosti življenja. Pojdite za njim in skupaj z brati in sestrami pojte: Aleluja.

Vsem voščim blagoslovljeno veliko noč.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit

Prvi praznik v sklopu velikonoč­nega praznovanja. Vsakomur je v spominu vsa lepa in svetla. Prete­žni del postnih odrekanj če smo post vzeli zares je že za nami. Pred nami pa je skrivnost, veličina in lepota svetlih dni.

To je čas pre­bujajoče se pomladi, ko je zrak ves topel in mehak, ko zazeleni trava, zarumenijo narcise in forzicije, v mladih jutrih pa neutrudno sladko žgolijo ptice. Procesija, praznično zvonjenje, radost v očeh ...

To je spomin na dan, ko so tebe, Gospod, pričakali pred Jeruzale­mom s palmovimi vejicami v ro­kah in vzklikali:

"Hozana, blagos­lovljen ...!" Ti pa si vedel, da se bo vse to navdušenje že v nekaj dneh izrodilo v nekaj čisto drugega.

Spominski dan zadnje večerje. Apostole imaš zadnjič zbrane ob sebi in po večerji jim ti, Gospod, ki si edini res Gospod, vsem po vrsti umiješ noge. Kdaj bomo doumeli to tvojo gesto? Kdaj bomo spozna­li, kaj smo dolžni storiti drug dru­gemu, kako sprejemati svoje brate ne glede na to, kaj so in kakšni so?

Toliko čudovitih besed, naročil, ob­ljub, spodbud je bilo iz tvojih ust iz­rečeno v tej noči! Ustavimo se vsaj ob eni: največji zapovedi, ki je niko­li noben kristjan ne bi smel pozabi­ti: »Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, se ljubite tudi vi!«

Potem ste skupaj odšli v Getsemani. Učenci so zaspali, ti pa si tam v samoti pod oljkami molil sam. Kaj je takrat, Gospod, pretrpelo tvoje srce, da so ti čelo orosile potne srage?

Kak­šen je bil strah, da si skoraj omagal in pro­sil Očeta, da bi šel ta kelih mimo tebe? Nihče ne ve. Lahko pa si predstavljamo, saj je tudi za nas strah pred trpljenjem mnogo­krat hujši kot trplje­nje samo.

Udeležimo se obredov velikega četrtka. Pa ne z občutkom, da smo s tem Bogu napravili nekaj dobrega. Verjetno bo vesel našega sočutja, vendar ga od nas ne zahteva. Bo­dimo z Jezusom v Getsemanskem vrtu zato, da bomo znali vzdržati, ko bo prišel naš čas.

Kajti trpljenje je del človeškega življenja. Bog sam pa ga je hotel izkusiti v vsej polnos­ti, da bi nam bil bliže ob na­šem trpljenju.

Tudi človeška bolečina zna biti velika in neznosna: ko se v vse kosti zareže strah pred bolečino, ki se razrašča nekje v nas in prinaša smrt; ko sredi življe­nja omahne žena ali mati, brez katere preprosto ne gre; ko iz avtomobilskih razbi­tin potegnejo edinega ot­roka ... Pa še in še.

To je naš Getsemani, naš križev pot in samo s tabo, Gospod, je mogoče to prenesti.

 

Obsodili so te. Tebe, nedolžnega. In ti si to dopustil. Še poslednjič v tem postu se bomo udeležili križevega pota, šli v duhu s te­boj na Kalvarijo, pili zadnje besede iz tvo­jih ust. »Oče, odpusti jim ...« Do smrti pre­tepeno in izmučeno telo, iz razbitih ust pa prihaja prošnja za mučitelje.

Spet ponavljam: Bog ne potrebuje našega sočutja in naših solz. Želi pa, da spoznamo, kaj je naš delež. Kako bomo uspeli prehodi­ti svoj križev pot. Kakor namreč znam odpuščati, tako mi bo od­puščeno.

Ampak zares odpuščati! Takrat, ko mi bodo prizadeli krivi­co, ko me bodo po krivem obsodili, ko mi bodo privoščili in storili vse hudo. Takrat ne bom preklinjal, ampak bom za vse te ljudi molil. O, težko je to, vem! 

Skorajda nemogo­če. Če ne bi bilo tebe, Gospod, če ne bi pred menoj ti sam vsega pretr­pel, če me ne bi v mojih prizadeva­njih držal za roko ... In zato hočem biti na ta veliki petek s teboj!

Dan, ki je bil za Jezusove prijatelje neznansko žalosten. Jezus v grobu, vsi upi uničeni.

Za nas pa ni več turobnosti! Le mir in pričakovanje. Obiskali bomo s pomladnim cvetjem okrašen Gos­podov grob, s hvaležnim srcem molili in se zamislili. Kdaj je člo­vek v življenju najbolj srečen?

Go­tovo takrat, kadar premaga hudo trpljenje ali težavo ali kadar opravi veliko delo. Jezus je za nas opravil neprecenljivo delo in pred nami je le še radost velikonočnega jutra.

»Zvonovi radostno pojejo, veseli pra­znik znanijo.« Eno samo veselje, Kristus je vstal! Ne le zase, za nas vse! 

Za mla­de in stare, revne in bogate, ponižane in razžaljene, bolne in osamele. Da bi lah­ko nekoč z njim uži­vali tisto radost, ki jo človeško srce komaj more slutiti.

Vsa lepota nekega pomla­dnega jutra, mlade ljubezni in vse, kar je še na svetu najlepšega, je le medel odraz tis­tega večnega veselja, ki ga je Oče pripravil svojim otrokom. Zato naj ne bo nikogar, ki ne bi bil radosten na to veliko noč! Veselje odrešenih Božjih otrok je namreč edino veselje, ki seže preko bolez­ni in preko groba. Vse na tem svetu nekoč mine. Tako mladost in lepo­ta kot žalost in trpljenje.

In za tis­te, ki Boga priznajo in v življenju uresničujejo njegovo zapoved lju­bezni, bo nekoč vse eno samo vese­lje, ena sama ljubezen ...

bo v četrtek, 11. aprila, ob 18.30. Daroval jo bo nadškof Stanislav Zore. Lepo vabljeni!


 

 

 GODOVI IN PRAZNIKI

•  Nedelja, 24. 3.: CVETNA NEDELJA

•  Ponedeljek ,25. 3.: Marijino oznanjenje

• Torek, 26. 3.: sv. Evgenija, mučenka

•  Sreda, 27. 3.: sv. Peregrin, redovnik

•  Četrtek, 28. 3.: veliki četrtek

•  Petek, 29. 3.: veliki petek

•  Sobota, 30. 3.: velika sobota

•  Nedelja, 31. 3.: VELIKONOČNA NEDELJA GOSPODOVEGA VSTAJENJA

•  Ponedeljek, 1. 4.: velikonočni ponedeljek

• Torek, 2. 4.: sv. Frančišek Paolski, puščavnik, redovni ustanovitelj

•  Sreda, 3. 4.: sv. Rihard, škof

•  Četrtek, 4. 4.: sv. Izidor Seviljski, škof, cerkveni učitelj

•  Petek, 5. 4.: sv. Vincencij Ferrer, duhovnik

•  Sobota, 6. 4.: sv. Irenej iz Srema, škof, mučenec

•  Nedelja, 7. 4.: BELA NEDELJA, nedelja Božjega usmiljenja

•  Ponedeljek, 8. 4.: sv. Maksim in Timotej, mučenca

• Torek, 9. 4.: sv. Maksim Aleksandrijski, škof

•  Sreda, 10. 4.: sv. Domnij (Domen), škof, mučenec

•  Četrtek, 11. 4.: sv. Stanislav, škof, mučenec

•  Petek, 12. 4.: sv. Zenon Veronski, škof

•  Sobota, 13. 4.: sv. Martin I., papež

•  Nedelja, 14. 4.: 3. velikonočna nedelja

•  Ponedeljek, 15. 4.: sv. Helena (Jelica) Alzaška, kneginja

• Torek, 16. 4.: sv. Bernardka Lurška, devica

•  Sreda, 17. 4.: sv. Simon Barsabejski, škof,mučenec

•  Četrtek, 18. 4.: sv. Evzebij, škof

•  Petek, 19. 4.: sv. Leon IX., papež

•  Sobota, 20. 4.: sv. Teotim (Teo), misijonar, škof

•  Nedelja, 21. 4.: 4. velikonočna nedelja Dobrega pastirja

Že nekaj časa opažamo, da je obisk pri nekaterih svetih mašah zelo »skromen«. Tako smo se odločili, da po veliki noči ne bo več svete maše ob sobotah ob 16.00. Izjema bodo prve sobote ali kakšna slovesnost, kakor bo sproti oznanjeno.


 

9.00: krizmena sveta maša 18.30: sveta maša in obredi

velikega četrtka 20.00: molitev z Jezusom na Oljski gori

 

 


9.00: molitveno bogoslužje 15.00: križev pot 18.30: obredi velikega petka do 20.30: molitev pri Božjem grobu pred izposta­vljenim Najsvetejšim

 


 

9.00: molitveno bogoslužje 12.00-18.00: blagoslovi jedi 17.15: večernice 20.00: velikonočna vigilija

 

 


6.30: sveta maša

8.30: vstajenjska sveta maša

10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 svete maše 15.00: protipotresna pobožnost (sv.Jožef)

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

 


Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 16. marec 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 17. 3. 2024 - 24. 3. 2024

5. POSTNA, TIHA NEDELJA

»Oče, poveličaj svoje ime!« Dokler čuti­mo Boga le kot Gospodarja, se bo naše vere držala barva strahu in zato tudi neodločnosti v iskanju njegove volje. Njegove zapovedi bomo čutili bolj kot ukaze in manj kot usmerjanje v zdravo življenje. Ko se spominjamo njegovih zavez s človeškim rodom, bomo opazili, da Bog ravna z nami kot Oče, ki vzgaja svoje otroke k zreli in trezni odraslosti, k resnični svobodnosti duha.

Njegova zaveza je vedno pot reševanja človeka in pomeni težnjo k ohranjanju povezanosti in solidarnosti med Bogom in človekom. Bog navdihuje in varuje člo­veka, če ta izpolnjuje svoje dolžne obve­ze, ki jih je v zavezi obljubil. Tudi ko je Bog sklepal zavezo z enim človekom, z Noetom ali kasneje z Abrahamom, jo je vedno sklepal za vse ljudstvo. Izraziteje se je to pokazalo v zavezi na Sinaju, ko je Mojzes le predstavnik naroda, pos­rednik med Bogom in ljudstvom, ki naj ga vodi in vzgaja za svobodno življenje v obljubljeni deželi.

In Mojzes je res vse svoje življenje žrtvoval za to zavezo, za služenje narodu. V tem je omagal, umrl  prav na robu te dežele. Jeremija pa je s preroškim duhom pokazal, da zave­za rodi svojo pravo vrednost šele, ko jo sprejemamo in izpolnjujemo s prepričanim srcem in ne le po besedi.

Takrat se v polnosti pokaže moč človekovega zaupanja Božji besedi in njegovi volji, ki želi pripeljati človeka preko preiz­kušenj do odrešenja in veličastva poveličanja. Zato ima Jezus kot novi Mojzes višjo in zahtevnejšo nalogo: privesti te, ki hodijo za njim, v Očetovo življenje. Zato svojemu življenju in delu za ljudi dodaja še svojo smrt, da je daritev zves­tobe Očetu popolna in more tudi Oče v polnosti uresničiti svojo zavezo: poveličati prej minljivega in grešnega človeka v čudovitost Božjega veličastva. Človek je poveličan, zaobjet, presrečen v Božji ljubezni. Božja modrost in ljubezen se v njem razodevata, da se čudijo in ga ob­čudujejo angeli. Bog se vedno spominja, živi to svojo zavezo, ki jo je za nas skle­nil v svojem Sinu, Sin jo vedno uresni­čuje, mi pa se v njem učimo vedrega za­upanja in pogumne zvestobe.

Anton Slabe

Ko Bog pokliče Mojzesa, je ta ubežnik. Kot mladenič se je postavil v bran za­tiranih, a je kmalu odkril, da kljub dobrim namenom iz njegovih rok ne prihaja pravičnost, ampak nasilje. Njegove sanje o slavi so se razblinile: ne čaka ga več uspešna kariera, zapra­vil je vse svoje priložnosti in zdaj pase čredo, ki sploh ni njegova.

A prav tam, v tišini midjanske puščave, ga Bog pokliče iz gorečega grma: »Jaz sem Bog tvojega očeta,


Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov« (2 Mz 3,6) in ga vabi, naj ponovno poskrbi za izraelsko ljudstvo. Mojzes ugovarja s svojimi strahovi in pomisleki: ni vre­den tega poslanstva, ne pozna Božje­ga imena, Izraelci mu ne bodo verjeli, jeclja ...

Beseda, ki se najpogosteje po­javi na Mojzesovih ustnicah, v vsaki molitvi, ki jo nameni Bogu, je vpraša­nje: »Zakaj?« Zakaj si me poslal? Zakaj hočeš osvoboditi to ljudstvo? Zakaj? Kljub temu da ima strahove in ugo­vore, pa nikoli ni prekinil tesnih vezi solidarnosti s svojim ljudstvom, zlasti v uri skušnjave in greha. Ved­no je navezan na ljudstvo.

Res je, da je tako velik prijatelj Boga, da se lah­ko z njim pogovarja iz obličja v ob­ličje; ostal pa bo tudi velik prijatelj ljudi, čutil bo usmiljenje zaradi nji­hovih grehov in skušnjav. Mojzes ne zavrača Boga in ne svojega ljudstva. Ni avtoritaren in oblasten voditelj, kljub svojemu privilegiranemu po­ložaju je človek ljudstva.

Mojzesu najbolj lasten način molitve je torej sredniška molitev. Njegova vera v Boga gre z roko v roki s čutom, ki ga goji do svojih ljudi. Običajno ga upodabljajo z rokami, stegnjenimi kvišku, k Bogu, kakor da bi s svojo osebnostjo naredil most med nebom in zemljo. Celo v najtežjih trenut­kih, celo takrat, ko ljudstvo odkloni Boga in njega ter si naredi zlato tele, Mojzes ne zapusti svojih ljudi. »Moje ljudstvo je,« pravi Bogu: »To ljudstvo je zagrešilo velik greh.

Naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, prosim, izbriši mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« (2 Mz 32,31-32). Je most, posrednik med obojim: ljudstvom in Bogom; ne proda svojega ljudstva, da bi sebe re­šil, ni povzpetnik.

Prava molitev, ki jo verniki gojijo v svojem duhovnem življenju, je zato podobna Mojzesovi. Čeprav doži­vljajo človeške pomanjkljivosti in oddaljenost od Boga, v molitvi lju­di ne obsojajo in jih ne zavračajo.

Drža priprošnje je lastna svetni­kom, ki posnemajo Jezusa in so »mostovi« med Bogom in njegovim ljudstvom. Mojzes je bil v tem smis­lu Jezusov največji prerok, naš za­govornik in priprošnjik. Je podoba Jezusa posrednika, ki danes moli za nas, posreduje za nas. Mojzes nas spodbuja, naj molimo z enako gorečnostjo kot Jezus, naj posredujemo za svet in se spomnimo, da ta kljub vsem svojim slabostim ved­no pripada Bogu. Vsi pripadajo Bogu. Tudi najhujši grešniki, najbolj hudob­ni ljudje, najbolj pokvarjeni voditelji so Božji otroci in Jezus to čuti in posre­duje za vse. In svet živi in uspeva zah hoteli koga obsoditi in se v sebi razjeziti. Namesto da se je­ziš na nekoga, pojdi in prosi zanj.

Kristusovem vstajenju, če poprej ne trpimo in ne umremo z njim. Toda trpljenje se človeku upira, ker je bil ustvarjen za srečo: in Bog ne zametuje njegovega zdihovanja. Je­zus ni nikoli zavračal stiskanih, ki so se zatekali k njemu; včasih je pre­izkušal njihovo vero in je z njimi na videz trdo ravnal, a jih je nazadnje le uslišal. Sicer pa tudi tedaj, ko Bog ne olajša trpljenja, ampak dovoli, da se človek še naprej muči, le-ta ne sme izgubiti zaupanja vanj.

Samo Bog ve, kaj je resnično dobro za vsakega. Nekatere stiske in težave, ki se s člo­veškega stališča zdijo nespametne in krivične, imajo natanko določe­no mesto v Božjih načrtih. Od tega, kako jih človek sprejme, je lahko od­visno njegovo osebno zveličanje ka­kor tudi zveličanje mnogih bratov. »Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripo­more k dobremu« (Rm 8, 28).

 

V Kristusovi velikonočni skrivnos­ti se prepletajo trpljenje in veselje, smrt in vstajenje. In kakor se veliko­nočna skrivnost ne izčrpa s Kristuso­vim trpljenjem in smrtjo, ampak se skozi trpljenje in smrt dviga v veselje vstajenja, tako se krščansko življenje skozi težave in bridkosti nenehno usmerja k večnemu veselju.

Človek čuti potrebo, da bi bil rešen greha in tudi njegovih posledic: trpljenja in smrti. Izven evangelija je ta bridka stvarnost nerazrešljiva uganka, ki človeka tlači. Samo Kristus jo more osvetliti in narediti sprejemljivo. Ko je trpel za nas, nam je dal ne samo zgled, da bi hodili po njegovih stopi­njah, ampak nam je tudi odprl pot: če po njej hodimo, postaneta življe­nje in smrt posvečena in dobita nov smisel. Trpljenje so vrata, ki člove­ka vodijo v Gospodovo velikonočno skrivnost; ni mogoče imeti deleža privaljujoč blagoslovu pravičnih, molit­vi usmiljenja, ki se neutrudno dviguje za ljudi, na vsakem kraju in v vsakem času. Pomislimo na Mojzesa, posred­nika, kadar bomo

Iz: V prijateljstvu z Bogom

•   V torek, 19. 3., bomo obhajali slovesni praznik sv. Jožefa. Svete maše bodo po prazničnem redu, ob 9.00 bo maševal godovnjak, stolni prošt Jožef Lap. Začenjamo teden družine.

•   V četrtek, 21. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v župnišču predavanje ge. Alenke Puhar, Furlani in njihova pot skozi gosto noč. Lepo vabljeni!

•   V soboto, 23. 3., bomo obhajali liturgični praznik Marijinega oznanjenja.

•   Na cvetno nedeljo, 24. 3., bo pri vseh svetih mašah blagoslov zelenja. Slovesen blagoslov s procesijo ob 9.00 bo vodil škof dr. Anton Jamnik. Zberemo se na nadškofijskem dvorišču.

GODOVI IN PRAZNIKI

•    Nedelja, 17. 3.: 5. postna, tiha nedelja

•    Ponedeljek,18. 3.: sv. Ciril Jeruzalemski, škof, cerkveni učitelj

•   Torek, 19. 3.: sv. Jožef, slovesni praznik

•   Sreda, 20. 3.: sv. Martin iz Brage, škof

•   Četrtek, 21. 3.: sv. Serapion, škof, mučenec

•    Petek, 22. 3.: sv. Lea, spokornica

•   Sobota, 23. 3.: Marijino oznanjenje, liturgično praznovanje

•    Nedelja, 24. 3.: CVETNA NEDELJA

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 
Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 9. marec 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 10. 3. 2024 - 17. 3. 2024

4. POSTNA NEDELJA

Pravimo, da vemo, da Bog odpušča kriv­do tistemu, ki se iskreno kesa. Ko pa bi to res tudi verjeli, bi bili vedno znova Bogu toplo hvaležni za vsako odpušča­nje in si ne bi več očitali preteklih gre­hov, ki smo jih skesani odložili v Božje usmiljenje, a se vanje tudi ne bi vračali. Dokler samo vemo, ne moremo povsem očistiti spomina na preteklost, niti se z veseljem in s pogumom zaupno odpreti prihodnosti, kot nam jo pripravlja Bog v svoji ljubezni.

Prosimo za vero in po­polno iskrenost pred Bogom! Posledice naših osebnih in skupnih, narodovih grehov ostajajo in se morajo izzdraviti. Prejšnjo nedeljo smo slišali, da so nava­dno potrebni štirje človeški rodovi, da se grehi naroda zazdravijo; če seveda narod čuti in razume zgrešenost svoje­ga ravnanja ter išče pot spreobrnjenja, vrnitve k Bogu.

Pri Judih je onih sedem­deset let sužnjevanja le rodilo novo za­vest v njihovih pravnukih, da so se že­leli vrniti in so bili tudi sposobni začeti življenje svoje domovine na zdravih te­meljih vere, narodove kulture in odgo­vornosti za skupnost. Če pretekli grehi človeka še vedno bolijo, pomeni, da je še vedno od njih bolan. Res oproščen pos­tane, ko se veseli, da jih je bil rešen, in zato toliko bolj z veseljem išče pravič­nost življenja ter se koplje v Božji lju­bezni.

Se spomnite stare oblike te misli: »Bog ne more goljufati ne goljufan biti?« Nikodemu in še marsikomu ta resnica ne gre v glavo. Razmišljanje našega ra­zuma se preveč vrti v naših človeških predstavah in okvirih, tudi ko gre za Božje darove in njegovega Duha. Ker ne razumemo, se nam včasih celo porajajo verski dvomi o resničnosti te ali one ver­ske resnice.

Tudi naša čustva niso tako prečiščena, da bi znali čutiti tako popol­no kot Jezus, v čem je bistvo odrešenja, zato je naša zvestoba življenju iz vere večkrat približna ali celo prelomljena. Pa ne iščemo enakosti z Bogom, zago­tovo pa podobnost z njim, da bi se tudi v nas razodevala dela, da so narejena iz povezanosti z njim, z njegovim Duhom. Eden je Gospod, svet in vsemogočen, sil­no vzvišen, neskončen tudi v ljubezni in moči življenja.

Anton Slabe

Prva Mojzesova knjiga nam ob do­godkih mož in žena iz oddaljenega časa pripoveduje zgodbe, v katerih se zrcali naše lastno življenje. Tako v ci­klusu očakov najdemo tudi zgodbo^ o Jakobu in njegovem bratu Ezavu. Že od malega je bilo med njima rivalstvo, ki ga nista bila sposobna pre­seči.

Jakob je bil drugorojenec bila sta dvojčka, a mu je s prevaro uspe­lo dobiti od očeta Izaka blagoslov in pravice prvorojenca (glej 1 Mz 25,19­34). Zato je bil prisiljen zbežati daleč stran od brata, a se zdi, da mu kljub temu v življenju vse uspeva. Spreten je v poslih, zelo obogati in postane la­stnik ogromne črede; z vztrajnostjo in potrpežljivostjo se mu uspe poro­čiti z najlepšo Labanovo hčerjo.

Ne­kaj pa mu kljub temu manjka: stik z lastnimi koreninami. Ko nekega dne začuti domotožje po domovini, se odpravi na dolgo poto­vanje z ogromno karavano ljudi in živali, dokler ne prispe do reke Jabok. Tu zvečer, ko ostane sam na tu­jem bregu, razmišlja, kaj ga čaka nas­lednji dan, kako se bo odzval njegov brat Ezav?

V Jakobovi glavi se plete­jo različne misli. In medtem ko se zmrači, ga nenadoma zgrabi nezna­nec in se začne z njim bojevati. Ka­tekizem pojasnjuje: »Duhovno izro­čilo Cerkve je v tej pripovedi videlo simbol molitve kot boja vere in zma­ge vztrajnosti« (KKC 2573).

Jakob se je bojeval vso noč; na koncu zmaga, a ga njegov tekmec udari v kolčni sklep in od takrat je vse življe­nje šepal. Skrivnostni bojevnik pra­vi očaku: »Ne boš se več imenoval Jakob, ampak Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal« (1 Mz 32,29).

Spremeni mu ime, živ­ljenje in držo. Ko ga Jakob vpraša po imenu, mu ga ne pove, ampak ga bla­goslovi. Takrat spozna, da je srečal Boga »iz obličja v obličje«. Boriti se z Bogom: to je podoba molit­ve. Ob raznih drugih priložnostih Ja­kob pokaže, da je sposoben pogovora z Bogom, ki ga čuti kot prijateljsko in tesno navzočnost.

Tista noč pa ga spremeni: naenkrat ni več gospodar situacije, njegova zvitost ne pomaga, ni več strateg in preračunljivec. Bog ga postavi v njegovo realnost smrtni­ka, ki trepeta in se boji. Naenkrat Ja­kob nima ničesar drugega pokazati Bogu kakor svojo šibkost in nemoč, tudi svoje grehe. In 'takšen' Jakob prej­me Božji blagoslov: šibak in ranljiv, a z novim srcem. Prej je bil zaverovan vase, zaupal je v svojo zvitost, bil je nedostopen za milost, saj je mislil, da ne potrebuje usmiljenja.

A Bog mu je dal razumeti, da je bil omejen, da je grešnik, ki potrebuje usmiljenje, in ga je rešil.

Vsi imamo svoja nočna srečanja z Bo­gom, temne trenutke greha in zmede­

nosti. Tudi nas Bog vedno preseneti v trenutku, ko tega ne pričakujemo, ko se znajdemo zares same. In takrat tudi mi spoznamo, da smo le ubogi ljudje. Bog tudi nam da novo ime, ki vsebuje smisel vsega našega življe­nja; spremeni nam srce in nam da svoj blagoslov. To je lepo povabilo, da se Bogu pustimo spremeniti. On ve, kako to storiti, saj pozna vsakega od nas.

»Gledam svojega Gospoda. Ob pogledu nanj se naučimo ljubiti.

Življenje Cerkve se mora v nas oblikovati skozi trpljenje. S svojo ljubeznijo in premišljevanjem skrivnosti tvojega življenja in trpljenja ti pomagam nositi tvoj križ«

(Sveta Marija Evgenija Milleret de Brou, redovna ustanoviteljica)

 

Usmiljenje je ljubezen, s katero se Bog sklanja k bednim, da jih podpre, ozdravi, obogati. Bog, neskončna ljubezen, hoče pomagati človeški revščini: s svojo dobroto bi rad ozdravil človeško zlobo, z modrostjo nespamet, s čistostjo ne­čistost, z močjo slabotnost.

Bog sovraži greh, a če je zaradi greha pri­siljen, da grešniku od­tegne svoje prijateljstvo, to je milost, tedaj v svo­jem usmiljenju še vse­eno najde način, da ga še naprej ljubi. Ker ga ne more ljubiti kot prijatelja, ga ljubi kot delo svojih rok, ga ljubi zaradi dobrine, ki še os­tane v njem, in na to dobrino se opre, da ga privede k spreobrnjenju.

Ko pa grešnik gre vase, ga Bog takoj priti­sne k sebi s še večjo ljubeznijo. Božje usmiljenje je tako veliko, da ga tudi najsramotnejši greh, če ga človek iskreno obžaluje, ne more izčrpati ali zadržati. Samo ošabna človekova vo­lja, ki se zapre v svojo revščino in za­ničuje Božje usmiljenje, ima to žalostno moč. Človek vedno najde us­miljenje, če le obžaluje svoje grehe. Bog niko­gar ne zametuje zaradi njegove nezvestobe, ni­komur ne odreka odpuščenja, mu ne očita njegove revščine, niti takrat ne, če takoj spet pade, ko mu je bilo od­puščeno.

Tudi tedaj, ko ljudje obsojajo grešnike, jih Bog odvezuje od gre­ha in odpušča opraviče­ne. Neskončno usmilje­nje pa ne sme nikdar biti pretveza, da bi se z odprtimi očmi spet vračali v greh, ampak le vabilo, da ponižno priznamo svoje grehe in se s popolnim zaupanjem zatečemo k Bogu.

Iz: V prijateljstvu z Bogom

• V petek, 15. 3., bodo križev pot po sveti maši ob 18.30 pripravili in vodili člani ŽPS. Lepo vabljeni!

•    Nedelja, 10. 3.: 4. postna nedelja

•    Ponedeljek, 11. 3.: sv. Benedikt, škof

•   Torek, 12. 3.: sv. Inocenc I., papež

•   Sreda, 13. 3.: sv. Leander Seviljski, škof

•   Četrtek, 14. 3.: sv. Matilda, kraljica

•    Petek, 15. 3.: sv. Ludovika de Marillac, redovnica

•   Sobota, 16. 3.: B. sl. Danijel Halas, duhovnik, mučenec

•    Nedelja, 17. 3.: 5. postna, tiha nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 
Avtor ob Ni komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)