sobota, 29. junij 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 30. 6. 2024 - 8. 9. 2024

13. NEDELJA MED LETOM

Smrt ni bitje, ni Božja stvaritev, ni po Božji zamisli, je pa dogajanje, ki mora skozenj vse zemeljsko; razpadajo na­mreč tudi nežive stvari v naravi. Vse stvari na zemlji so dobre in koristne; tudi tiste, ki jim pravimo, da so strupe­ne, dostikrat vsebujejo zdravilno moč.

Napačna uporaba stvari, tudi v svetu duha, škoduje tako človeku kot stva­rem. Zato je spoznavanje narave ter zdravega in poštenega načina življenja v njej toliko vredna, prav nujna; pose­bej seveda spoznavanje samega sebe. In človek ni le to, kar sam opaža na sebi in v sebi, ampak prav tako tisto, kar lah­ko iz sebe napravi.

Svoj svet razuma, čustev in volje lahko v Bogu razvije v neslutene razsežnosti že tu doli. Vsak svetnik je dovolj močan zgled v tem. Človeka, ki živi pravično in iz vere, tudi vse kraljestvo zla, ki je nastalo za­radi nevoščljivosti, ne more prizadeti; lahko mu povzroči težave, trpljenje, celo smrt, njegovega bistva pa ne more niti osiromašiti, kajti tiste, ki Boga lju­bijo, tudi to utrjuje v dobrem.

Ljudje so kmalu opazili, da dotik Jezu­sovega pogleda, besede, roke, celo oble­ke ozdravlja. Spomnimo pa se, da med domačimi ni mogel narediti večjih ču­dežev, razen da je nekatere ozdravil. Iz tega lahko sklepamo, da so si ljudje tudi takrat najbolj goreče želeli zdrav­ja, kar je sicer malo kratkovidno, ker je veliko večjih in bolj dragocenih vre­dnot; še bolj pa, da jim je manjkalo zau­panja.

Preveč so bili pozorni le na zuna­njost in na potrebe, ki so jih sami čutili. Kdor odkriva le naravo, se mu lahko zgodi, da bo ob občudovanju lepih in dobrih stvari prezrl in zgrešil bistveno resničnost, da je dar njenega Stvarnika.

Da se tudi nam ne zgodi kaj podobnega: Da bi prezrli, kako ni ne beseda ne roka ne obleka tista, ki ozdravlja, ampak Je­zus, njegov ustvarjalni duh in njego­vo božansko in človeško čuteče srce, da so tudi čudeži le znamenja, ki razo­devajo moč njegovega življenja, da je tudi ozdravljenje veliko manjši dar kot spoznanje Jezusa kot Gospoda.

Brez tega odkritja manjka naši veri prva in zadnja, pa bistvena poteza. Vsi njegovi darovi naj bi nas namreč v ljubezni po­vezali z njim.

Anton Slabe

•   V soboto, 6. 7., bo ob 20.30 v stolnici koncert britanskega komornega zbora Londinium.

•   V ponedeljek, 15. 7., bo ob 20.30 v stolnici koncert moškega zbora Il polifonico di Ruda iz Italije.

•   V četrtek, 18. 7., bo ob 20.30 v stolnici koncert Salzburškega deželnega pihalnega orkestra.

•   V petek, 23. 8., bo ob 19.30 v stolnici sveta maša ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritativnih režimov. Mašuje gospod nadškof. Lepo vabljeni!

Nedelja, 30. 6.: 13. nedelja med letom

Ponedeljek, 1. 7.: sv. Estera, svetopi­semska žena

Torek, 2. 7.: sv. Janez Frančišek Regis, duhovnik

Sreda, 3. 7.: sv. Tomaž, apostol

Četrtek, 4. 7.: sv. Urh (Uroš), škof

Petek, 5. 7.: sv. Ciril in Metod, slovanska apostola

Sobota, 6. 7.: sv. Marija Goretti, devica, mučenka

Nedelja, 7. 7.: 14. nedelja med letom

Ponedeljek, 8. 7.: sv. Kilijan, škof, mučenec

Torek, 9. 7.: sv. Veronika Giuliani, mistikinja, opatinja

Sreda, 10. 7.: sv. Amalija, redovnica

Četrtek, 11. 7.: sv. Benedikt, opat, zavetnik Evrope

Petek, 12. 7.: sv. Mohor in Fortunat, drugotna zavetnika nadškofije

Sobota, 13. 7.: sv. Henrik (Hinko) II., cesar

Nedelja, 14. 7.: 15. nedelja med letom

Ponedeljek, 15. 7.: sv. Bonaventura, škof, cerkveni učitelj

Torek, 16. 7.: karmelska Mati Božja (Karmen)

Sreda, 17. 7.: sv. Aleš, spokornik

Četrtek, 18. 7.: sv. Elij iz Koštabone, diakon, mučenec

Petek, 19. 7.: sv. Arsenij Veliki, puščavnik

Sobota, 20. 7.: sv. Apolinarij, škof, mučenec

Nedelja, 21. 7.: 16. nedelja med letom

Ponedeljek, 22. 7.: sv. Marija Magda­lena, spokornica

Torek, 23. 7.: sv. Brigita Švedska, redovnica, soz. Evrope

Sreda, 24. 7.: sv. Krištof, mučenec

Četrtek, 25. 7.: sv. Jakob Starejši, apostol

Petek, 26. 7.: sv. Joahim in Ana, starši Device Marije

Sobota, 27. 7.: sv. Gorazd, Kliment in drugi učenci Cirila in Metoda

Nedelja, 28. 7.: 17. nedelja med letom

Ponedeljek, 29. 7.: sv. Marta, Marija in Lazar iz Betanije

Torek, 30. 7.: sv. Peter Krizolog, škof, cerkveni učitelj

Sreda, 31. 7.: sv. Ignacij Lojolski, duhovnik

Četrtek, 1. 8.: sv. Alfonz M. Ligvorij, škof, cerkveni učitelj

Petek, 2. 8.: sv. Evzebij iz Vercellija, škof

Sobota, 3. 8.: sv. Martin, menih

Nedelja, 4. 8.: 18. nedelja med letom

Ponedeljek, 5. 8.: Marija Snežna (Nives)

Torek, 6. 8.: Jezusova spremenitev na gori

Sreda, 7. 8.: sv. Sikst II., papež, mučenec

Četrtek, 8. 8.: sv. Dominik, ustanovitelj dominikancev

Petek, 9. 8.: sv. Edith Stein, mučenka, sozavetnica Evrope

Sobota, 10. 8.: sv. Lovrenc, diakon, mučenec

Nedelja, 11. 8.: 19. nedelja med letom

Ponedeljek, 12. 8.: sv. Ivana Šantalska, vdova, redovnica

Torek, 13. 8.: sv. Poncijan in Hipolit, mučenca

Sreda, 14. 8.: sv. Maksimiljan Kolbe, duhovnik, mučenec

Četrtek, 15. 8.: MARIJINO VNEBOVZETJE, veliki šmaren, zapovedan praznik

Petek, 16. 8.: sv. Rok, spokornik

Sobota, 17. 8.: sv. Evzebij, papež, mučenec

Nedelja, 18. 8.: 20. nedelja med letom

Ponedeljek, 19. 8.: sv. Janez Eudes, duhovnik

Torek, 20. 8.: sv. Bernard, opat, cerkveni učitelj

Sreda, 21. 8.: sv. Pij X., papež

Četrtek, 22. 8.: Devica Marija Kraljica

Petek, 23. 8.: sv. Roza iz Lime, redov­nica, dan spomina na žrtve totalitar­nih režimov

Sobota, 24. 8.: sv. Natanael (Jernej), apostol

Nedelja, 25. 8.: 21. nedelja med letom, Krištofova

Ponedeljek, 26. 8.: sv. Ivana Bichier, redovna ustanoviteljica

Torek, 27. 8.: sv. Monika, mati sv. Avguština

Sreda, 28. 8.: sv. Avguštin, škof, cerkveni učitelj

Četrtek, 29. 8.: mučeništvo sv. Janeza Krstnika

Petek, 30. 8.: sv. Feliks (Srečko), mučenec

Sobota, 31. 8.: sv. Rajmund Nonat, redovnik, kardinal

Nedelja, 1. 9.: 22. nedelja med letom, angelska

Ponedeljek, 2. 9.: sv. Marjeta, devica, mučenka

Torek, 3. 9.: sv. Gregor Veliki, papež, cerkveni učitelj

Sreda, 4. 9.: sv. Rozalija Sicilska, devica, spokornica

Četrtek, 5. 9.: sv. mati Terezija, redovnica

Petek, 6. 9.: sv. Zaharija, prerok

Sobota, 7. 9.: sv. Marko Križevčan, mučenec

Nedelja, 8. 9.: 23. nedelja med letom

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

 

Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 22. junij 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 23. 6. 2024-30. 6. 2024

»Do sem pojdeš, naprej ne.« Galilejsko jezero severni veter s hribov včasih zelo na hitro razburka. Saj je moral Jezus že vnaprej vedeti. In vendar je mirno spal, kot da mu ni mar ne za vihar ne za člo­veške skrbi. Viharji so del dogajanja v naravi pa tudi v človeškem življenju.

Včasih se dolgo pripravljajo, drugič kar padejo na nas oziroma mi vanje. Tak­rat instinktivno začutimo, da rešujemo življenje. Če nas zgrabi še strah, smo res v nevarnosti, ker se iz njega rodi otrp­lost ali pa panika, brezglavo ravnanje ali brezvoljna obupanost, z njo pa pre­daja »usodi«.

V viharnih preizkušnjah se razkriva moč naše volje in iznajdlji­vost, tudi trdnost in celovitost znača­ja, toda tudi meje naših sposobnosti. Z vsem tem lahko urejamo zaupanje vase, da se ne razbohoti za kratek čas v nerealno domišljavost. Po svoje res ve­lja, da se v preizkušnjah osebnih vihar­jev ali okrepiš ali pa propadeš. Boga, ki mu ni mar za človeške stiske, so si ljud­je izmislili po svoji podobi.

Zato je eno od znamenj, da je naša vera živa, tudi to, da nismo brezčutni ob viharjih, ki jih doživljajo drugi. Saj dostikrat ne znamo ali ne moremo pomagati, toda če čutimo z njimi, je to božja poteza.

Da posoda ali čoln pušča, ni treba deset lukenj, dovolj je ena sama. To razume­mo. Ko pa začutimo, da gre za naše gre­he ter značajske in vedenjske napake, se radi tolažimo celo s tem, da jih imajo tudi drugi. Z grehom se ne pogajamo; vsak razjeda našo človeškost, zmanj­šuje vrednost življenja in onemogoča delo Svetega Duha. Največje spoznanje iz viharjev pa je, da Bog nikoli ne spi. Ne le morju, vsem viharjem tega sveta, tudi onim, ki vihrajo samo v človekovi duši, je postavil mejo. 

Nobena skušnja­va ne more preseči naše duhovne moči; še hudič z vso svojo spretnostjo ne more nikogar skušati preko meje nje­govih sposobnosti. To vedenje je drago­ceno, da nikoli ne izgubimo zaupanja. Tu je moč vere v Božjo previdnost. Se­veda mora človek najprej gojiti svojega duha, utrjevati vero, moralno trdnost in duhovno veselje, da ima naravno podlago za tako zaupanje.

Anton Slabe

Molitev v porajajoči se Cerkvi Prve korake Cerkve v svet je zazna­movala molitev. Spisi apostolov in Apostolska dela nam kažejo podo­bo Cerkve, ki je na poti, ki je dejavna ter v molitvenih sre­čanjih najde podla­go in spodbudo za misijonsko delova­nje. Podoba prvotne jeruzalemske skup­nosti je zgled za vse ostale.

Luka v Apostolskih delih piše: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lom­ljenju kruha in v molitvi« (Apd 2,42). Skupnost je vztraja­la v molitvi.

Tu najdemo štiri bistvene značilnos­ti življenja Cerkve: prvič, posluša­nje nauka apostolov, drugič, skrb za medsebojno občestvo, tretjič, lomlje­nje kruha, in četrtič, molitev.

 Spo­minjajo nas, da ima obstoj Cerkve smisel le, če ostaja trdno združena s Kristusom, to je v skupnosti, njego­vi besedi, evharistiji in molitvi. To je način, kako se združiti s Kristusom.

 Vse, kar v Cerkvi nastane zunaj teh »koordinat«, je brez pravega temelja. Če želimo razločevati določene oko­liščine, moramo upoštevati te štiri koordinate: oznanjevanje, nenehno iskanje bratskega občestva, dobro­delnost, lomljenje kruha in moli­tev. Vsako situacijo je treba preteh­tati v tej luči.

Cerkev je delo Svetega Duha, ki nam ga je poslal Jezus, da nas zbere skupaj; je delovanje Svete­ga Duha v življenju skupnosti, v evharistiji, v molitvi. In vse, kar nasta­ja zunaj tega, je brez temeljev, je kot hiša, zgrajena na pesku.

Če v Cerkvi manjka Sveti Duh, lahko ta postane zgolj neko človeško združenje, politična stranka, morda lepo huma­nitarno, dobrodelno združenje, kar pa ni več Cerkev. Ob branju Apostol­skih del odkrijemo, da so močna go­nilna sila evangelizacije molitvena srečanja, na kate­rih udeleženci doživljajo Jezusovo navzočnost v živo in se jih dotak­ne Duh.

Člani prve skupnosti in to velja tudi za nas dojamejo, da se zgodba o srečanju z Jezusom ni končala v trenutku vnebohoda, am­pak se nadaljuje v njihovih življe­njih. Molitev vliva luč in toplino: dar Svetega Duha v njih prebuja go­rečnost. Sveti Duh svoji Cerkvi, ki moli, kliče v spomin Kristusa, saj je Jezus sam rekel: On vas bo učil in vas spomnil.

Kristjani, ki hodijo po poti svoje­ga poslanstva, se spomnijo Jezusa s tem, ko ga ponovno naredijo nav­zočega; in od Njega, od njegovega Duha, dobijo »zagon«, da gredo, da oznanjajo, da služijo.

V molitvi se kristjan potopi v skrivnost Boga, ki ljubi vsakega človeka, tistega Boga, ki želi, da se evangelij ozna­nja vsem. Bog je Bog za vse in v Je­zusu se je dokončno podrla vsaka stena pregrade.

Bog daje ljubezen, Bog si želi ljubez­ni. To je mistična korenina vsega vernikovega življenja. Prvi kristja­ni v molitvi, pa tudi mi, ki smo priš­li nekaj stoletij za njimi, doživljamo isto. Duh oživlja vse. Vsak kristjan, ki se ne boji posvetiti časa molit­vi, pa lahko besede apostola Pavla sprejme za svoje: »Kolikor pa zdaj

živim v mesu, živim v veri v Božje­ga Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20).

Molitev nam pomaga, da se tega zavemo. Šele v tišini češčenja lahko doživiš vso resnico teh besed. Ponovno moramo odkriti pomen adoracije. Častiti Boga, častiti Jezusa, častiti Duha. V tišini. Molitev češčenja je molitev, ki nam pomaga prepozna­ti Boga kot začetek in konec celot­ne zgodovine. In ta molitev je živi ogenj Duha, ki daje moč za pričeva­nje in poslanstvo.


Kljub majhnemu številu duhovnih poklicev, se Katoliška Cerkev na Slovenskem letos veseli štirih novomašnikov iz dveh slovenskih škofij in redovne skupnosti salezijancev.

V ljubljanski stolnici bo 29. junija 2024 ob 9.00 posvečen: Matjaž Venta iz župnije Dob.

V novomeški stolnici bo 28. junija 2024 ob 18. uri posvečen salezijanec:

Gregor Markelc iz župnije Šentrupert.

V koprski stolnici bosta 29. junija 2024 ob 17. uri posvečena: Luka Jesenko iz župnije Godovič in Mel Kovic iz župnije Miren pri Gorici.

V puljski stolnici pa je bil v petek, 7. junija 2024, posvečen: Vid Grdadolnik iz Neokatehumenske skupnosti iz Dolnjega Logatca.

Vse novomašnike vam priporočamo v molitev, prav tako pa vas vabimo, da zlasti v teh dneh pomnožite tudi molitve za nove duhovne poklice.

•   V nedeljo, 23. 6., bo ob 16.00

praznovanje duhovniških jubilejev kanonikov Vinka Veglja, Antona Marklja in Antona Slabeta. Lepo vabljeni, da se z njimi Bogu zahvalimo tudi za njihovo požrtvovalno delo v stolnici!

•   V sredo, 26. 6., bo ob 18.30 imel gospod nadškof sveto mašo ob godu sv. Jožefmarija Escrivaja. Lepo vabljeni!

•   V soboto, 29. 6., bo ob 9.00 mašniško posvečenje letošnjega novomašnika.

•   Nedelja, 23. 6.: 12. nedelja med letom

•   Ponedeljek, 24. 6.: Rojstvo Janeza Krstnika, slovesni praznik

•   Torek, 25. 6.: sv. Viljem iz Vercelija, opat, dan državnosti

•   Sreda, 26. 6.: sv. Ciril Aleksandrijski, škof, cerkveni učitelj

•   Četrtek, 27. 6.: sv. Ema Krška, kneginja

•   Petek, 28. 6.: sv. Irenej Lyonski, škof, mučenec

•   Sobota, 29. 6.: sv. Peter in Pavel, apostola, slovesni praznik

•   Nedelja, 30. 6.: 13. nedelja med letom

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

 



Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 15. junij 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 6. 2024 - 23. 6. 2024

Skozi zgodovino se nenehno ponavlja Ezekielova ugotovitev, da Bog ponižu­je tiste, ki so se sami previsoko povzpe­li, pa tudi dviga k dostojanstvu tiste, ki so jih drugi preveč ponižali, jih nap­ravili za manj vredne. Že zato je Bogu ljubša preprosta ponižnost kot vzviše­no ponašanje; v njem človek prav hit­ro lahko izgubi človeškost, medtem ko se v pravi ponižnosti človeške kreposti prav razrastejo. In to so blagoslovljeni časi človeške zgodovine, morda ne toli­ko v tehničnem smislu, pač pa ustvarja­jo čase sožitja, miru in kulture, ki vzga­ja srce in duha.

Tega spoznanja se učimo celo od semena, pa ob tem nečesa še bolj pomembnega. Tudi seme ima namreč svojo zunanjo in notranjo rast. Vidno jo opažamo od pomladi naprej od cveta do sadu. Tisto nevidno, kar je nosilec življe­nja, pa se dogaja neopazno znotraj seme­na in se razodene šele naslednjo pomlad, potem ko je sad že v zemlji segnil. Življe­nje samo je nevidno očem celo v seme­nu; koliko bolj v človeku. Kdor to uvidi, bo dosti lažje razumel tudi skrivnostno življenje, ki ga krst v človeku ustvari, da bi imel dom v Božjih obzorjih.

 »Kako daleč smo od doma in od Gospoda, dokler smo v tem telesu.« Pa je zelo prav, da nam je všeč v njem, da smo ponosni celo na lepoto svoje domovine. Celovita resnica o domu pa je neizmerno večja. Tu ne ostajamo večno ne v svojem telesu ne v svoji deželi, to so le okviri našega biva­nja, vendar niso ne večni ne popolni. 

Ker je pogled v prihodnost nejasen, se jih vča­sih kar preveč oklepamo, jih negujemo in priličimo sebi, da bi nam bilo v njih čim lepše. Saj včasih uspe, marsikdaj in marsikomu tudi ne. Najbolj narobe bi bilo, ko teh začasnih bivališč ne bi cenili. Kdor jih prav ceni, bo hitro opazil, kako telo in duh sama težita k rasti in spopolnjevanju, da odnose v domovih delamo prijazne, da domovino varujemo in živ­ljenje v njej vodimo tako, da bi bilo vsem lepo. 

Tu je na prvi preizkušnji naša vera. Neverni varuje in goji vse razsežnosti ze­meljskega življenja, včasih prav do nespameti, verni bo varoval in gojil obojno ljubezen: rad bo imel zemeljske danosti, a bolj bo gojil one večne. Kdo pa bo zau­pal večne dragocenosti nekomu, ki niti z minljivimi ne zna prav ravnati?

Anton Slabe

Zlahka si predsta­vljamo Marijo, mla­do, preprosto dekle iz Nazareta, v tišini pri molitvi, v stalnem po­govoru z Bogom. Svo­jega življenja ne jemlje samoumevno, pač pa čaka, da bo Bog prev­zel pobudo in jo vodil, kamor On hoče. Je pos­lušna in s to razpolo­žljivostjo omogoča ra­zvoj velikih dogodkov, po katerih Bog deluje v svetu. Ko ji nadangel Gabriel oznani veselo oznanilo, jo naj­de sredi molitve. 

Pred njenim »Tukaj sem«, tako neznatnim, pa vendar od­ločilnim, v trenutku od veselja posko­či celotno stvarstvo. Zato ni boljšega načina molitve, kot je ta, da se kot Ma­rija postavimo v držo odprtosti, odpr­tega srca za Boga, za Božjo voljo: »Gos­pod, karkoli hočeš, kadarkoli hočeš in kakorkoli hočeš.« Preprosta molitev, ki pa naše življenje polaga v Gospodove roke, da nas vodi!

Molitev pomirja. Ljudje smo nemir­ni, takoj hočemo, da se nekaj zgodi, še preden za tisto prosimo. Ta nemir nam škoduje, molitev pa pomiri in nemir spremeni v razpoložljivost. Molitev odpira srce in ga naredi razpoložljivega za Božjo voljo. De­vica Marija je v tistih nekaj trenutkih ozna­njenja zmogla zavrniti strah, čeprav je slutila, da ji bo njen »da« pri­nesel zelo težke preiz­kušnje.

Če v molitvi razumemo, da je vsak dan, ki nam ga podar­ja Bog, klic, potem raz­širimo svoje srce in sprejmemo vse. Nau­čimo se reči: »Karko­li želiš, Gospod. Samo obljubi mi, da me boš spremljal na vsakem koraku.« Marija Jezusa spremlja v molitvi vse do njegove smrti in vstajenja, ob kon­cu pa še naprej spremlja prve korake nastajajoče Cerkve. Marija moli sku­paj z učenci, z njimi in zanje. V molit­vi z nastajajočo Cerkvijo postane Mati Cerkve, spremlja učence pri prvih ko­rakih Cerkve v molitvi, v pričakova­nju Svetega Duha. Njena navzočnost je že sama po sebi molitev. V Devici Mariji je naravna ženska in­tuicija dopolnjena z njeno izjemno po­vezanostjo z Bogom v molitvi.

Marija je odprta za Božji glas, ki vodi njeno srce in usmerja njene korake tja, kjer je potrebna njena navzočnost. Tiha navzočnost matere in učenke. Mari­ja je navzoča, ker je Mati, pa tudi zato, ker je prva učenka, tista, ki je najbolje razumela Jezusove besede. Marija ni­koli ne reče: »Pridi, bom jaz vse ure­dila.« Ampak reče: »Stori, kar Ti bo rekel.« In s prstom vedno kaže na Je­zusa. Ta drža je značilna za učenca in ona je prva učenka. Moli kot Mati in moli kot učenka.

»Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Vse, kar se dogaja okoli nje, ima svoj odsev v globinah njenega srca: dnevi, polni veselja, pa tudi najtemnejši tre­nutki, ko je tudi njej težko razumeti, po katerih poteh mora iti Odrešenje. Vse se znajde v njenem srcu, da bi se z molitvijo presejalo in preoblikova­lo. 

Nekdo je Marijino srce primerjal z biserom neprimerljivega sijaja, ki ga oblikuje in gladi potrpežljivo spre­jemanje Božje volje preko Jezusovih skrivnosti, ki jih premišljuje v molit­vi. Kako čudovito bi bilo, če bi bili tudi mi vsaj malo podobni naši Materi! S srcem, odprtim za Božjo besedo, s ti­him, poslušnim srcem, s srcem, ki zna sprejeti Božjo besedo in ji pusti, da ras­te kot seme dobrega za Cerkev.

Iz nadškofove pridige na praznik Svete­ga Rešnjega telesa in krvi: V Jezusu smo stopili v polnost zaveze, v občestvo z Očetom. Zato, da bi tej za­vezi mogli slediti, nam je dal samega sebe v jed in pijačo, da ne bi nikoli omagali, opeša­li, obupali na poti, ki vodi v polnost življenja z Oče­tom.

Na to pa se je treba pripra­viti, pripraviti prostor, »zgornjo sobo« za »veli­konočno jagnje«, za Gos­poda. Ali imamo mi prip­ravljen prostor za Gospoda, v katerem se bomo lahko srečali z njim in skupaj z njim uživali velikonočno jagnje? 

Nato je treba slediti služabniku, ki nosi vrč vode. To je simbol našega krsta, saj smo po služabniku z vodo prejeli zakrament svetega krsta. 

Gos­podove večerje ne moremo biti delež­ni, če nismo bili očiščeni po krstni vodi, krščeni, če ne živimo po svojem krstu, če ne živimo Jezusa Kristusa zares. Ne v velikih besedah, ampak v majhnih dejanjih, v drobnih odnosih vsakega dne. Ljubezen se namreč kaže v dejanjih.

 

In kot tretje se je treba »povzpeti« v nadstropje, srce je treba dvigniti v Božjo svetlobo, v Božji objem.

Tam, iz Božje višine se svet vidi v resnični luči, obenem pa ga ne smemo prezira­ti. Videti svet, kakršen je, in ga hkrati ljubiti. Tudi to pomeni živeti iz Jezu­sovega krsta. Biti hkrati z Jezusom pribit na križ in z njim moliti: Oče, od­pusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Kristjan ljubi vse. Kristjan želi skupaj z Jezusom vse pripeljati k Očetu. Da pa bi mogli v polnosti sledi­ti zgledu Jezusa Kristusa, se nam daje v zakramentu Kruha in Vina, Telesa in Krvi, kakor se je dal učencem pri zadnji večerji in kakor se daje svojim od začetka Cerkve in do konca sveta.

Zato na stežaj odprimo svoja srca, da bo mogel vstopiti. Nikogar izmed nas ne izključuje iz območja svoje ljubez­ni. Vsakemu prihaja naproti z odpuš­čanjem in hkrati z močjo, ki je v njem samem, v kateri se nam podarja. Vsa­kega izmed nas nagovarja s »prijatelj«, vsakega izmed nas želi privesti v pol­nost življenja zaveze z Očetom.

•   V torek, 18. 6., ob 17.00 sklep molitve in ob 18.30 sveta maša za domovino. Lepo vabljeni!

•   V nedeljo, 23. 6., ob 16.00, praznovanje duhovniških jubilejev kanonikov Vinka Veglja, Antona Marklja in Antona Slabeta.

Lepo vabljeni, da se z njimi Bogu zahvalimo tudi za njihovo požrtvovalno delo v stolnici!

•   V soboto, 29. 6., ob 9.00, mašniško posvečenje letošnjega novomašnika.

•   Nedelja, 16. 6.: 11. nedelja med letom

•   Ponedeljek, 17. 6.: sv. Rajner, samotar

•   Torek, 18. 6.: sv. Gregor Barbarigo, škof

•   Sreda, 19. 6.: sv. Nazarij, prvi koprski škof

•   Četrtek ,20. 6.: sv. Adalbert, škof

•   Petek, 21. 6.: sv. Alojzij Gonzaga, redovnik

•   Sobota, 22. 6.: sv. Janez Fischer, Tomaž More, mučenca

•   Nedelja, 23. 6.: 12. nedelja med letom

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

 

Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 8. junij 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 9. 6. 2024 - 16. 6. 2024

 10. NEDELJA MED LETOM

»Kje si? Zakaj si tak? Zakaj si to naredil?« Ta vprašanja niso vzeta samo iz otro­ških vzgojnih let. Večinoma jih postav­ljamo drugim, včasih pa se z vso ostri­no postavijo tudi nam samim. In včasih imamo odgovor, dostikrat ne. Človekov miselni in čustveni svet ni enobarven, nanj vpliva polno dejavnikov, tako po­zitivnih kot negativnih, za katerimi je duhovni svet ljudi in duhov.

Spoznanje lastne duhovne revščine, celo nagote, je boleče, a je tudi velika milost. Osramočenost pred samim seboj je prva posle­dica greha, z njo pa je redno povezan strah pred soočenjem z Bogom. Vendar pa je oboje tudi prva, začetna milost, po­buda za spreobrnjenje.

Ista stvar, ki nas je prej zvabila v greh, to je človekov na­puh s preziranjem Božje volje, nam zdaj brani to Božjo ponudbo odkrito pogle­dati in sprejeti, češ da nas bo osramotila v očeh ljudi. Vsaka bolečina, tudi bole­čina vesti je Božji dar, ker nas opozarja na neskladje v telesu ali v duhu, na ne­varnost za naše življenje.

Le zlo, hudo ni nikoli od Boga, ampak je vedno odraz lastnega greha, slabega vpliva drugih ljudi ali satanovega vpliva.

Človek za svoje grehe resda skoraj ni­koli ni povsem sam kriv, veliko vlogo ima v tem njegova vzgoja v otroštvu in tudi okolje s svojimi pritiski, toda vedno je sokriv in zato tudi soodgo­voren.

 Zelo prikladno se je izgovarjati na krivdo drugih. Že prva naša starša sta to možnost začutila. Da pa jo člo­vek uporabi pred Bogom, je otročje ne­resno. Odgovornost je velika krepost, zahteva tudi dosti duhovne moči, ne­verjetno dobro pa izmeri človekovo zrelost in odraslost, ker pomeni, da sebe dobro poznamo, da znamo prav presoditi, kaj je naša krivda, kaj pa ni; za kaj naj se krivimo, za kaj lahko os­tanemo mirni.

Drugi nas presojajo po svojih merilih, zato nas večkrat krivijo za stvari, ki niso naše. Otrokom, zlas­ti v otroštvu kakorkoli zlorabljenim, in ljudem z občutkom manjvrednosti se hitro prilepi občutek krivde.

Zato je vzgoja v presojanju samega sebe pred večno Pravico in Resnico, pred Bogom, kakor utrjevanje hrbtenice osebnosti, da je tudi laži, sumničenja in obsojanja ne upognejo.

Anton Slabe

Štirinajsta kateheza papeža Frančiška: Vztrajna molitev



Molitve ni nikoli preveč. Molitev je kot kisik za življenje. Jezus, ki nam je dal zgled nenehne in vz­trajne molitve, svoje učence spod­buja, naj vztrajno molijo, ne da bi se utrudili.

Tri prilike iz Lukove­ga evangelija poudarjajo to značil­nost Jezusove molitve. Molitev mora biti najprej vztrajna: podobno, kot je storil človek iz prilike, ko je moral sprejeti nenapove­danega gosta. Sredi noči gre trkat na vrata prijatelja ter ga prosi za kruh in vztraja tako dolgo, dokler ga ne pri­sili, da vstane in mu ustreže (prim. Lk 11,58). To je moč vztrajne prošnje. Kdor z vero in vztrajnostjo trka na vrata Božjega srca, ki je neskončno potrpežljivo, ne ostane razočaran.

Bog vedno odgovori, saj je naš Oče in dobro ve, kaj potrebujemo. Druga prilika govori o vdovi, ki se obrne na sodnika, da bi ji pomagal do pravice. Sodnik je pokvarjen, brez vsakršnih čustev, pa se ven­dar na koncu, naveličan vdovinega vztrajanja, odloči, da ji bo ugodil (prim. Lk 18,1-8).

Prilika nam po­maga razumeti, da vera ni trenutni vzgib, ampak pogumna drža, da kličemo Boga, se z njim celo »pre­piramo«, ne da bi se sprijaznili z zlom in krivico.

Tretja prilika prikazuje farizeja in cestninarja, kako gresta molit v tempelj.

Prvi se pred Bogom hvali s svojimi zaslugami, drugi pa se po­čuti nevrednega, da bi sploh vsto­pil v svetišče.

Bog molitve prvega, napuhnjenega, ne usliši, odgovori pa na molitev ponižnega (prim. Lk 18,9-14). Brez duha ponižnosti ni prave molitve. Ravno ponižnost je tista, ki nas vodi k temu, da v mo­litvi prosimo.

Evangelijski nauk je jasen: vedno je treba moliti, tudi takrat, ko se zdi vse zaman, ko se zdi, da je Bog gluh in nem, in se nam zdi, da zap­ravljamo čas.

Kristjan ne preneha moliti tudi takrat, kadar se nebo stemni. Njegova molitev gre z roko v roki z vero, čeprav se nam lahko v temnih trenutkih življenja vera zdi iluzija, neplodno prizadeva­nje.

Vztrajanje v molitvi pa pome­ni sprejemanje tudi te preizkuš­nje. Mnogi svetniki so izkusili noč vere in tišino Boga, ko so trkali, a Bog ni odgovoril, vendar so vztra­jali. V nočeh vere tisti, ki moli, ni nikoli sam.

Jezus namreč ni le zgled in učitelj molitve; sprejema nas v svojo molitev, tako da lahko molimo v njem in po njem. In to je delo Svetega Duha. Zato nas evan­gelij vabi, naj Očeta prosimo v Je­zusovem imenu, saj nam obljublja: »Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu« (Jn 14,13). Brez Jezusa bi bile naše molitve zgolj človeški napori, največkrat obsojeni na ne­uspeh.

On pa je nase vzel vsak naš krik, vsako ječanje, vsako veselje, vsako prošnjo ... vsako človeško molitev.

Kristus je za nas vse, tudi v našem molitvenem življenju. Sveti Av­guštin lepo pravi, da Jezus »prosi za nas kot naš duhovnik; prosi v nas kot naša glava; mi ga prosimo kot svojega Boga.

Prepoznajmo to­rej v Njem svoj glas in v nas njegov glas.« Zato se kristjan, ki moli, ne boji ničesar. Zaupa Svetemu Duhu, ki nam je bil dan kot dar in ki moli v nas in nas vodi k molitvi, k Jezu­su. Sveti Duh moli v naših srcih, zato ga prosimo, naj nas nauči poti molitve.

V nedeljo, 9. junija 2024, bomo Slo­venke in Slovenci na referendumu odločali tudi o možnosti uzakonjenja samomora s pomočjo in evtanazije.

Slovenski škofje smo v izjavi že po­jasnili (glej na spletni strani ŠŠK), da je vsako dejanje, s katerim na­merno končamo svoje življenje ali življenje drugega, »tako z etičnega kot verskega vidika nedopustno, uvajanje možnosti samomora s po­močjo pa pomeni družbeno odpo­ved skrbi za najbolj ranljive«.

Vse državljanke in državljane še enkrat spodbujamo, da kot narod resno razmislimo o dolgoročnih posledicah, ki čakajo našo druž­bo v primeru uzakonjenja takšnih praks. Gre za poskus uvedbe nove družbene ureditve, v kateri bodo  na dolgi rok vedno bolj cenjeni zdravje, mladost in predvsem pro­duktivnost, na stran pa bodo pos­tavljeni vsi ranljivi in bolni.

Po krščanskem razumevanju je jemanje človeškega življenja vedno posebej težak, smrtni greh.

Kdor takšne zakone uvaja, pod­pira ter izvaja, lahko nosi celo večjo krivdo od posameznikov, ki bi se odločili za asistirani sa­momor. Kot prepoznava tudi naša ustava, je človekovo življenje ne­dotakljivo.

Katoličani bomo zato na refe­rendumu glasovali proti. To bo resnični glas sočutja in glas proti uveljavljanju krivične zakonoda­je, ki bi ogrozila dostojanstvo najranljivejših v naši družbi.

Vsakega človeka spremlja strah pred trpljenjem, posebej ob kon­cu življenja. Vendar odgovor na ta strah ali na trpljenje bolnih in osta­relih ne more biti uvajanje možnos­ti samomora, temveč krščansko ra­zumevanje, da je človeško življenje nedotakljiv Božji dar, pospeševanje družbene solidarnosti ter hitrejši razvoj paliativne medicine.

slovenski škofje

•   Nedelja, 9. 6.: 10. nedelja med letom

•   Ponedeljek,10. 6.: sv. Bogumil Poljski, škof

•  Torek, 11. 6.: sv. Barnaba, apostol

•   Sreda, 12. 6.: sv. Adelajda, devica, redovnica

•   Četrtek, 13. 6.: sv. Anton Padovanski, redovnik, cerkveni učitelj

•   Petek, 14. 6.: sv. Valerij in Rufin, mučenca

•   Sobota, 15. 6.: sv. Vid, mučenec

•   Nedelja, 16. 6.: 11. nedelja med letom

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

 

Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 1. junij 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 2. 6. 2024 - 9. 6. 2024

9. NEDELJA MED LETOM

Še iz rimskih časov poznamo nekam nenavaden pregovor: »Najvišja pravič­nost, največja krivičnost.« Človeški za­koni so nujno potrebni za vsako skup­nost, da je življenje skupnosti urejeno. Če jih ljudje ne jemljejo resno, nastaja anarhija in razkroj družbe. Tudi Jezus jih je sprejemal in spoštoval, vendar je večkrat opozoril, da ljudi ne moremo presojati samo skoznje, zato jih je nekaj­krat tudi prekršil.

Danes Jezus govori o pravem, smiselnem razumevanju pred­pisov o nedelji, drugič bo o skupnosti moža in žene, nato spet o obsojanju gre­šnih ... Kot vsako človeško delo so tudi ti zakoni nepopolni in ne morejo veljati za vse življenjske prilike, zato se spremi­njajo. Res je tudi, da dostikrat ne iščejo pravice, ampak politične kompromise. Oblast, ki se ne ozira na Boga, nima dru­gega, pa se jih zato trdo drži.

Drugače je z Božjimi zapovedmi, te veljajo vedno in za vse. In vedno je v njihovem sre­dišču človek, kajti človeka obsojajo gre­hi, grešnika pa je treba reševati, čeprav tudi druge ljudi pred njim. Za sodnike je gotovo najbolj preprosto držati se dr­žavnih zakonov, zato za vsako odloči­tev tudi iščejo pravno podlago.

Vedno obstaja možnost, da nekdo, ki je dovolj spreten, najde uporaben predpis tudi za krivično razsodbo, če ni absolutne­ga temelja pravičnosti in resnice. Spom­nimo se vdove, ki je nadlegovala sodni­ka, dokler ji ni prisluhnil in ji pomagal. Priznal je, da je krivičen, s tem pa tudi, da obstaja resnična pravica.

Kdo v tem nosi odgovornost: vlada, ki zakone spre­jema, ali sodnik, ki je v svojih presojah samostojen in ima nad seboj le zakon? Ena kar velikih bolečin Cerkve je, ko tudi kristjani da ne bi prišli navzkriž z državnimi zakoni ali da se ne bi izposta­vili preziru neverne javnosti prezrejo Božjo zapoved, naj gre za odnos do začet­ka in končanja življenja, za svetost zako­na ali za poštenost poslovanja. Ta očitek je hujši. Farizeji so ga nekajkrat slišali: »Zametate Božjo zapoved, da se držite človeških predpisov.« Že zato sodi vsaj osnovno poznavanje Svetega pisma kot besede Boga v zaklad splošne izobrazbe, pa ne le za verujoče.

Anton Slabe

Trinajsta kateheza papeža Frančiška: Jezus, učitelj molitve Jezus se je med svojim javnim delo­vanjem nenehno zatekal k molitvi. Evangeliji ga večkrat prikazujejo, kako se umakne na samotne kraje, da bi molil. To jasno pri­ča, da nikoli ni zanemar­jal intimnega odnosa z Očetom. Bolj ko je bil pogreznjen v potrebe lju­di, bolj je čutil potrebo po počitku v občestvu Svete Trojice.

Jezusova molitev je skriv­nostna resničnost, o kate­ri le slutimo, a nam omo­goča, da celotno njegovo poslanstvo razumemo v pravi luči. V tistih samotnih urah pred zoro ali ponoči se potopi v bližino z Očetom, v Ljubezen, po kateri hrepeni vsaka duša.

To se pokaže že v prvih dneh njegovega javnega delovanja. Molitev je krmilo, ki usmerja Jezusovo pot, ki ni udobna, je pa vedno poslušna Oče­tovemu navdihu, saj ga posluša in sprejema v svoji molitvi.

Katekizem pravi: »Ko Jezus moli, nas že uči moli­ti.« Zato lahko iz Jezusovega zgleda iz­peljemo nekatere značilnosti krščan­ske molitve.

Najprej ji pripada primat: je prva mi­sel v dnevu, ob zori, preden se svet prebudi. Oživlja dušo, ki bi sicer osta­la brez življenjskega diha.

Če dan preživimo brez molitve, tvegamo, da se bo spremenil v nadležno ali dolgočasno izkušnjo: vse, kar se nam dogaja, bi se lahko spremenilo v slabo voljo, slepo prenašanje usode. Jezus pa nas vzgaja za poslušnost resnici.

Molitev je tako najprej posluša­nje in srečanje z Bogom. Življenjske preizkušnje se tako spremenijo v pri­ložnosti za rast v veri in dejavni ljubezni. Molitev ima moč, da razpre ob­zorje umu in razširi srce.

Po drugi strani je moli­tev umetnost, ki jo je tre­ba nenehno gojiti. Jezus sam nam pravi: Trkaj­te, trkajte, trkajte. Vsi smo sposobni spontanih molitev, ki se rodijo iz trenutnega vzgiba, toda Jezus nas vzga­ja za drugačno vrsto molitve: za mo­litev, ki pozna red, vajo in se odvija v okviru življenjskega vodila. Vztrajna molitev poraja postopno preobrazbo, nas utrjuje v stiskah in nam daje mi­lost.

Naslednja značilnost Jezusove molit­ve je samota. Tisti, ki moli, ne beži pred svetom, ampak se raje odpravi v samotne kraje. Tam se v tišini ogla­sijo številni glasovi, ki jih skrivamo v svojih globinah: najbolj potlačene želje in resnice, ki jih vztrajno dušimo. Predvsem pa v tišini govori Bog. Vsak človek potrebuje prostor zase, kjer lahko goji svoje notranje življe­nje, kjer dejanja najdejo smisel.

Brez notranjega življenja postanemo po­vršni, vznemirjeni, zaskrbljeni. Brez notranjega življenja v molitvi bežimo pred resničnostjo in pred seboj, smo podobni ljudem, ki so vedno na begu. Ne nazadnje je Jezusova molitev kraj, kjer se zavemo, da vse prihaja od Boga in se k njemu vrača.

Včasih mislimo, da smo gospodarji vsega, drugič zo­pet izgubimo vsakršno samospošto­vanje in begamo z ene strani na dru­go. Molitev nam pomaga najti pravo ravnovesje v odnosu z Bogom, našim Očetom, in z vsem stvarstvom.

Jezu­sova molitev je navsezadnje izročitev v Očetove roke: »Oče, če je mogoče ..., a naj se zgodi tvoja volja.« Lepo je, ka­dar tudi nas, ko smo vznemirjeni in zaskrbljeni, Sveti Duh od znotraj pre­oblikuje ter nas vodi k tej izročitvi v Očetove roke: »Oče, naj se zgodi tvoja volja.«

»Vse za Jezusa! Moje vodilo, moje misli, moja volja; veselje in žalost, zdravje, bolezen, prijateljstvo in zapuščenost, življenje in smrt, vse za Jezusa in samo zanj.«

(Blaženi Frančišek Pianzola, duhovnik, ustanovitelj)

 

 

Sredi meseca maja sta se na oltarja v stranski kapeli sv. Andreja in Svete Trojice vrnili obnovljeni podobi Srca Jezusovega in Marijinega. Obe sta delo dunajskega slikarja Josefa Planka iz leta 1870.

Poleg teh je za stolnico naslikal tudi križev pot po Fuhrichu (danes v cerkvi v Hinjah) ter sv. Ano in sv. Alojzija.

Sliki je restavriral konservator-restavrator Jan Legan. V svojem poročilu je med drugim zapisal: »Sliki sta bili iz­delani v oljni tehniki na les. Reliefno okrasje in monogrami v ozadju so bili okrašeni z zlatimi lističi. Ob podrob­nem pregledu smo ugotovili, da sta bili sliki v preteklosti že renovirani.

Na sliki Srce Jezusovo smo odkrili potemnele retuše in preslikave. Tudi Srce Marijino je bilo delno preslika­no. Poleg tega so bili reliefni motivi na pozlačenem ozadju obeh slik zali­ti s polnilom, zato so bili slabo vidni.

Med zadnjo renovacijo sta bili sliki polakirani z novim lakom, ki je bil nanesen v zelo debelem sloju in se je močno svetil. Ko sta bili sliki spreje­ti v konservatorsko-restavratorsko obravnavo, smo neustrezen lak, potemnele retuše in preslikave odstranili. Nestabilno slikovno plast smo lokalno utrdili in stabilizirali. Manj­kajoče dele barvne plasti smo zakitali in retuširali. Zalite reliefne motive na sliki Srce Jezusovo smo rekonstruira­li in pozlatili.

Reliefni motivi na sli­ki Srce Marijino so bili v boljšem sta­nju, zato smo jih le poudarili, tako da so ti bolj opazni. Sliki smo polakirali z ustreznejšim, manj svetlečim la­kom. Leseni konstrukciji okrasnih okvirjev, v katere sta bili vstavljeni obravnavani deli, smo mizarsko sani­rali, utrdili in zaščitili pred napadom lesenih škodljivcev.

Kovinski ogrodji smo očistili in retuširali.« Upam, da vas bosta lepo obnovljeni po­dobi spodbudili, da se boste še raje in pogosteje v molitvi zaustavljali pred njima in se priporočali Jezusovemu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu!

•   V petek, 7. 6., na praznik Srca Jezusovega, bo ob 16.00 sveta maša za vse starejše in bolne. Maševal bo bolniški župnik Anže Cunk. Med mašo boste lahko prejeli bolniško maziljenje, po maši pa bo druženje na proštovem vrtu. Lepo vabljeni!

•   V soboto, 8. 6. bo na Pogačarjevem trgu »dan za Magnificat«. Ob tej priložnosti bo imel gospod nadškof sveto mašo v stolnici ob 14.30. Lepo vabljeni na to prireditev!

•    Nedelja, 2. 6.: 9. nedelja med letom

•    Ponedeljek, 3. 6.: sv. Karel Lwanga in ugandski mučenci

•   Torek, 4. 6.: sv. Peter Veronski, redovnik, mučenec

•   Sreda, 5. 6.: sv. Bonifacij, škof, mučenec

•   Četrtek, 6. 6.: sv. Norbert, škof, redovni ustanovitelj

•   Petek, 7. 6.: SRCE JEZUSOVO, slovesni praznik, prvi petek

•   Sobota, 8. 6.: Marijino brezmadežno Srce

•   Nedelja, 9. 6.: 10. nedelja med letom

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

 

 

Avtor ob Ni komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)