10. NEDELJA MED LETOM

»Kje si? Zakaj si tak? Zakaj si to naredil?« Ta vprašanja niso vzeta samo iz otroških vzgojnih let. Večinoma jih postavljamo drugim, včasih pa se z vso ostrino postavijo tudi nam samim. In včasih imamo odgovor, dostikrat ne. Človekov miselni in čustveni svet ni enobarven, nanj vpliva polno dejavnikov, tako pozitivnih kot negativnih, za katerimi je duhovni svet ljudi in duhov.

Spoznanje lastne duhovne revščine, celo nagote, je boleče, a je tudi velika milost. Osramočenost pred samim seboj je prva posledica greha, z njo pa je redno povezan strah pred soočenjem z Bogom. Vendar pa je oboje tudi prva, začetna milost, pobuda za spreobrnjenje.

Ista stvar, ki nas je prej zvabila v greh, to je človekov napuh s preziranjem Božje volje, nam zdaj brani to Božjo ponudbo odkrito pogledati in sprejeti, češ da nas bo osramotila v očeh ljudi. Vsaka bolečina, tudi bolečina vesti je Božji dar, ker nas opozarja na neskladje v telesu ali v duhu, na nevarnost za naše življenje.

Le zlo, hudo ni nikoli od Boga, ampak je vedno odraz lastnega greha, slabega vpliva drugih ljudi ali satanovega vpliva.

Človek za svoje grehe resda skoraj nikoli ni povsem sam kriv, veliko vlogo ima v tem njegova vzgoja v otroštvu in tudi okolje s svojimi pritiski, toda vedno je sokriv in zato tudi soodgovoren.

Zelo prikladno se je izgovarjati na krivdo drugih. Že prva naša starša sta to možnost začutila. Da pa jo človek uporabi pred Bogom, je otročje neresno. Odgovornost je velika krepost, zahteva tudi dosti duhovne moči, neverjetno dobro pa izmeri človekovo zrelost in odraslost, ker pomeni, da sebe dobro poznamo, da znamo prav presoditi, kaj je naša krivda, kaj pa ni; za kaj naj se krivimo, za kaj lahko ostanemo mirni.

Drugi nas presojajo po svojih merilih, zato nas večkrat krivijo za stvari, ki niso naše. Otrokom, zlasti v otroštvu kakorkoli zlorabljenim, in ljudem z občutkom manjvrednosti se hitro prilepi občutek krivde.

Zato je vzgoja v presojanju samega sebe pred večno Pravico in Resnico, pred Bogom, kakor utrjevanje hrbtenice osebnosti, da je tudi laži, sumničenja in obsojanja ne upognejo.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE

Štirinajsta kateheza papeža Frančiška: Vztrajna molitev

Molitve ni nikoli preveč. Molitev je kot kisik za življenje. Jezus, ki nam je dal zgled nenehne in vztrajne molitve, svoje učence spodbuja, naj vztrajno molijo, ne da bi se utrudili.

Tri prilike iz Lukovega evangelija poudarjajo to značilnost Jezusove molitve. Molitev mora biti najprej vztrajna: podobno, kot je storil človek iz prilike, ko je moral sprejeti nenapovedanega gosta. Sredi noči gre trkat na vrata prijatelja ter ga prosi za kruh in vztraja tako dolgo, dokler ga ne prisili, da vstane in mu ustreže (prim. Lk 11,58). To je moč vztrajne prošnje. Kdor z vero in vztrajnostjo trka na vrata Božjega srca, ki je neskončno potrpežljivo, ne ostane razočaran.

Bog vedno odgovori, saj je naš Oče in dobro ve, kaj potrebujemo. Druga prilika govori o vdovi, ki se obrne na sodnika, da bi ji pomagal do pravice. Sodnik je pokvarjen, brez vsakršnih čustev, pa se vendar na koncu, naveličan vdovinega vztrajanja, odloči, da ji bo ugodil (prim. Lk 18,1-8).

Prilika nam pomaga razumeti, da vera ni trenutni vzgib, ampak pogumna drža, da kličemo Boga, se z njim celo »prepiramo«, ne da bi se sprijaznili z zlom in krivico.

Tretja prilika prikazuje farizeja in cestninarja, kako gresta molit v tempelj.

Prvi se pred Bogom hvali s svojimi zaslugami, drugi pa se počuti nevrednega, da bi sploh vstopil v svetišče.

Bog molitve prvega, napuhnjenega, ne usliši, odgovori pa na molitev ponižnega (prim. Lk 18,9-14). Brez duha ponižnosti ni prave molitve. Ravno ponižnost je tista, ki nas vodi k temu, da v molitvi prosimo.

Evangelijski nauk je jasen: vedno je treba moliti, tudi takrat, ko se zdi vse zaman, ko se zdi, da je Bog gluh in nem, in se nam zdi, da zapravljamo čas.

Kristjan ne preneha moliti tudi takrat, kadar se nebo stemni. Njegova molitev gre z roko v roki z vero, čeprav se nam lahko v temnih trenutkih življenja vera zdi iluzija, neplodno prizadevanje.

Vztrajanje v molitvi pa pomeni sprejemanje tudi te preizkušnje. Mnogi svetniki so izkusili noč vere in tišino Boga, ko so trkali, a Bog ni odgovoril, vendar so vztrajali. V nočeh vere tisti, ki moli, ni nikoli sam.

Jezus namreč ni le zgled in učitelj molitve; sprejema nas v svojo molitev, tako da lahko molimo v njem in po njem. In to je delo Svetega Duha. Zato nas evangelij vabi, naj Očeta prosimo v Jezusovem imenu, saj nam obljublja: »Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu« (Jn 14,13). Brez Jezusa bi bile naše molitve zgolj človeški napori, največkrat obsojeni na neuspeh.

On pa je nase vzel vsak naš krik, vsako ječanje, vsako veselje, vsako prošnjo ... vsako človeško molitev.

Kristus je za nas vse, tudi v našem molitvenem življenju. Sveti Avguštin lepo pravi, da Jezus »prosi za nas kot naš duhovnik; prosi v nas kot naša glava; mi ga prosimo kot svojega Boga.

Prepoznajmo torej v Njem svoj glas in v nas njegov glas.« Zato se kristjan, ki moli, ne boji ničesar. Zaupa Svetemu Duhu, ki nam je bil dan kot dar in ki moli v nas in nas vodi k molitvi, k Jezusu. Sveti Duh moli v naših srcih, zato ga prosimo, naj nas nauči poti molitve.

Stališče SŠK do referendumskega vprašanja o uzakonjenju samomora s pomočjo

V nedeljo, 9. junija 2024, bomo Slovenke in Slovenci na referendumu odločali tudi o možnosti uzakonjenja samomora s pomočjo in evtanazije.

Slovenski škofje smo v izjavi že pojasnili (glej na spletni strani ŠŠK), da je vsako dejanje, s katerim namerno končamo svoje življenje ali življenje drugega, »tako z etičnega kot verskega vidika nedopustno, uvajanje možnosti samomora s pomočjo pa pomeni družbeno odpoved skrbi za najbolj ranljive«.

Vse državljanke in državljane še enkrat spodbujamo, da kot narod resno razmislimo o dolgoročnih posledicah, ki čakajo našo družbo v primeru uzakonjenja takšnih praks. Gre za poskus uvedbe nove družbene ureditve, v kateri bodo na dolgi rok vedno bolj cenjeni zdravje, mladost in predvsem produktivnost, na stran pa bodo postavljeni vsi ranljivi in bolni.

Po krščanskem razumevanju je jemanje človeškega življenja vedno posebej težak, smrtni greh.

Kdor takšne zakone uvaja, podpira ter izvaja, lahko nosi celo večjo krivdo od posameznikov, ki bi se odločili za asistirani samomor. Kot prepoznava tudi naša ustava, je človekovo življenje nedotakljivo.

Katoličani bomo zato na referendumu glasovali proti. To bo resnični glas sočutja in glas proti uveljavljanju krivične zakonodaje, ki bi ogrozila dostojanstvo najranljivejših v naši družbi.

Vsakega človeka spremlja strah pred trpljenjem, posebej ob koncu življenja. Vendar odgovor na ta strah ali na trpljenje bolnih in ostarelih ne more biti uvajanje možnosti samomora, temveč krščansko razumevanje, da je človeško življenje nedotakljiv Božji dar, pospeševanje družbene solidarnosti ter hitrejši razvoj paliativne medicine.

slovenski škofje