sobota, 8. junij 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 9. 6. 2024 - 16. 6. 2024

 10. NEDELJA MED LETOM

»Kje si? Zakaj si tak? Zakaj si to naredil?« Ta vprašanja niso vzeta samo iz otro­ških vzgojnih let. Večinoma jih postav­ljamo drugim, včasih pa se z vso ostri­no postavijo tudi nam samim. In včasih imamo odgovor, dostikrat ne. Človekov miselni in čustveni svet ni enobarven, nanj vpliva polno dejavnikov, tako po­zitivnih kot negativnih, za katerimi je duhovni svet ljudi in duhov.

Spoznanje lastne duhovne revščine, celo nagote, je boleče, a je tudi velika milost. Osramočenost pred samim seboj je prva posle­dica greha, z njo pa je redno povezan strah pred soočenjem z Bogom. Vendar pa je oboje tudi prva, začetna milost, po­buda za spreobrnjenje.

Ista stvar, ki nas je prej zvabila v greh, to je človekov na­puh s preziranjem Božje volje, nam zdaj brani to Božjo ponudbo odkrito pogle­dati in sprejeti, češ da nas bo osramotila v očeh ljudi. Vsaka bolečina, tudi bole­čina vesti je Božji dar, ker nas opozarja na neskladje v telesu ali v duhu, na ne­varnost za naše življenje.

Le zlo, hudo ni nikoli od Boga, ampak je vedno odraz lastnega greha, slabega vpliva drugih ljudi ali satanovega vpliva.

Človek za svoje grehe resda skoraj ni­koli ni povsem sam kriv, veliko vlogo ima v tem njegova vzgoja v otroštvu in tudi okolje s svojimi pritiski, toda vedno je sokriv in zato tudi soodgo­voren.

 Zelo prikladno se je izgovarjati na krivdo drugih. Že prva naša starša sta to možnost začutila. Da pa jo člo­vek uporabi pred Bogom, je otročje ne­resno. Odgovornost je velika krepost, zahteva tudi dosti duhovne moči, ne­verjetno dobro pa izmeri človekovo zrelost in odraslost, ker pomeni, da sebe dobro poznamo, da znamo prav presoditi, kaj je naša krivda, kaj pa ni; za kaj naj se krivimo, za kaj lahko os­tanemo mirni.

Drugi nas presojajo po svojih merilih, zato nas večkrat krivijo za stvari, ki niso naše. Otrokom, zlas­ti v otroštvu kakorkoli zlorabljenim, in ljudem z občutkom manjvrednosti se hitro prilepi občutek krivde.

Zato je vzgoja v presojanju samega sebe pred večno Pravico in Resnico, pred Bogom, kakor utrjevanje hrbtenice osebnosti, da je tudi laži, sumničenja in obsojanja ne upognejo.

Anton Slabe

Štirinajsta kateheza papeža Frančiška: Vztrajna molitev



Molitve ni nikoli preveč. Molitev je kot kisik za življenje. Jezus, ki nam je dal zgled nenehne in vz­trajne molitve, svoje učence spod­buja, naj vztrajno molijo, ne da bi se utrudili.

Tri prilike iz Lukove­ga evangelija poudarjajo to značil­nost Jezusove molitve. Molitev mora biti najprej vztrajna: podobno, kot je storil človek iz prilike, ko je moral sprejeti nenapove­danega gosta. Sredi noči gre trkat na vrata prijatelja ter ga prosi za kruh in vztraja tako dolgo, dokler ga ne pri­sili, da vstane in mu ustreže (prim. Lk 11,58). To je moč vztrajne prošnje. Kdor z vero in vztrajnostjo trka na vrata Božjega srca, ki je neskončno potrpežljivo, ne ostane razočaran.

Bog vedno odgovori, saj je naš Oče in dobro ve, kaj potrebujemo. Druga prilika govori o vdovi, ki se obrne na sodnika, da bi ji pomagal do pravice. Sodnik je pokvarjen, brez vsakršnih čustev, pa se ven­dar na koncu, naveličan vdovinega vztrajanja, odloči, da ji bo ugodil (prim. Lk 18,1-8).

Prilika nam po­maga razumeti, da vera ni trenutni vzgib, ampak pogumna drža, da kličemo Boga, se z njim celo »pre­piramo«, ne da bi se sprijaznili z zlom in krivico.

Tretja prilika prikazuje farizeja in cestninarja, kako gresta molit v tempelj.

Prvi se pred Bogom hvali s svojimi zaslugami, drugi pa se po­čuti nevrednega, da bi sploh vsto­pil v svetišče.

Bog molitve prvega, napuhnjenega, ne usliši, odgovori pa na molitev ponižnega (prim. Lk 18,9-14). Brez duha ponižnosti ni prave molitve. Ravno ponižnost je tista, ki nas vodi k temu, da v mo­litvi prosimo.

Evangelijski nauk je jasen: vedno je treba moliti, tudi takrat, ko se zdi vse zaman, ko se zdi, da je Bog gluh in nem, in se nam zdi, da zap­ravljamo čas.

Kristjan ne preneha moliti tudi takrat, kadar se nebo stemni. Njegova molitev gre z roko v roki z vero, čeprav se nam lahko v temnih trenutkih življenja vera zdi iluzija, neplodno prizadeva­nje.

Vztrajanje v molitvi pa pome­ni sprejemanje tudi te preizkuš­nje. Mnogi svetniki so izkusili noč vere in tišino Boga, ko so trkali, a Bog ni odgovoril, vendar so vztra­jali. V nočeh vere tisti, ki moli, ni nikoli sam.

Jezus namreč ni le zgled in učitelj molitve; sprejema nas v svojo molitev, tako da lahko molimo v njem in po njem. In to je delo Svetega Duha. Zato nas evan­gelij vabi, naj Očeta prosimo v Je­zusovem imenu, saj nam obljublja: »Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu« (Jn 14,13). Brez Jezusa bi bile naše molitve zgolj človeški napori, največkrat obsojeni na ne­uspeh.

On pa je nase vzel vsak naš krik, vsako ječanje, vsako veselje, vsako prošnjo ... vsako človeško molitev.

Kristus je za nas vse, tudi v našem molitvenem življenju. Sveti Av­guštin lepo pravi, da Jezus »prosi za nas kot naš duhovnik; prosi v nas kot naša glava; mi ga prosimo kot svojega Boga.

Prepoznajmo to­rej v Njem svoj glas in v nas njegov glas.« Zato se kristjan, ki moli, ne boji ničesar. Zaupa Svetemu Duhu, ki nam je bil dan kot dar in ki moli v nas in nas vodi k molitvi, k Jezu­su. Sveti Duh moli v naših srcih, zato ga prosimo, naj nas nauči poti molitve.

V nedeljo, 9. junija 2024, bomo Slo­venke in Slovenci na referendumu odločali tudi o možnosti uzakonjenja samomora s pomočjo in evtanazije.

Slovenski škofje smo v izjavi že po­jasnili (glej na spletni strani ŠŠK), da je vsako dejanje, s katerim na­merno končamo svoje življenje ali življenje drugega, »tako z etičnega kot verskega vidika nedopustno, uvajanje možnosti samomora s po­močjo pa pomeni družbeno odpo­ved skrbi za najbolj ranljive«.

Vse državljanke in državljane še enkrat spodbujamo, da kot narod resno razmislimo o dolgoročnih posledicah, ki čakajo našo druž­bo v primeru uzakonjenja takšnih praks. Gre za poskus uvedbe nove družbene ureditve, v kateri bodo  na dolgi rok vedno bolj cenjeni zdravje, mladost in predvsem pro­duktivnost, na stran pa bodo pos­tavljeni vsi ranljivi in bolni.

Po krščanskem razumevanju je jemanje človeškega življenja vedno posebej težak, smrtni greh.

Kdor takšne zakone uvaja, pod­pira ter izvaja, lahko nosi celo večjo krivdo od posameznikov, ki bi se odločili za asistirani sa­momor. Kot prepoznava tudi naša ustava, je človekovo življenje ne­dotakljivo.

Katoličani bomo zato na refe­rendumu glasovali proti. To bo resnični glas sočutja in glas proti uveljavljanju krivične zakonoda­je, ki bi ogrozila dostojanstvo najranljivejših v naši družbi.

Vsakega človeka spremlja strah pred trpljenjem, posebej ob kon­cu življenja. Vendar odgovor na ta strah ali na trpljenje bolnih in osta­relih ne more biti uvajanje možnos­ti samomora, temveč krščansko ra­zumevanje, da je človeško življenje nedotakljiv Božji dar, pospeševanje družbene solidarnosti ter hitrejši razvoj paliativne medicine.

slovenski škofje

   Nedelja, 9. 6.: 10. nedelja med letom

   Ponedeljek,10. 6.: sv. Bogumil Poljski, škof

  Torek, 11. 6.: sv. Barnaba, apostol

   Sreda, 12. 6.: sv. Adelajda, devica, redovnica

   Četrtek, 13. 6.: sv. Anton Padovanski, redovnik, cerkveni učitelj

   Petek, 14. 6.: sv. Valerij in Rufin, mučenca

   Sobota, 15. 6.: sv. Vid, mučenec

   Nedelja, 16. 6.: 11. nedelja med letom

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar