sobota, 30. marec 2019

Teden Božje Besede 31. 3. 20197. 4. 2019



»Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev.« S to ugotovitvijo začenja apostol Pavel svojo razlago o spravi. S Kristusovo smrtjo smo vsi umrli, a je njego­va smrt vsem, ki so z njim umrli, prinesla novo ži­vljenje. Kristjan je nov člo­vek, saj je »staro minilo, nastalo je novo«. Stari svet greha in nepokorščine je prešel, nastopil pa je čas sprave, čas Božje milosti in izpolnitve njegovih obljub. Vse je Božji dar, »ki nas je po Kri­stusu spravil s seboj«. Ni torej člo­vek tisti, ki bi si lahko s svojimi molitvami ali daritvami zadobil spravo, pač pa Bog sam tudi tu pre­vzema pobudo in prvi odpušča, mi pa mu moramo pri tem slediti in ga posnemati. Kajti s tem, ko nam je v Jezusu Kristusu dokončno odpu­stil, nas opravičil in spravil s seboj, je apostolom (Cerkvi in nam vsem) naložil to »službo« in »besedo sprave«. Apostoli so zadolženi, da omogočajo Božje odrešilno delovanje v svetu, zato pravi: »V Kristusovem imenu smo torej poslani.« Cerkev, torej mi vsi, pa to njihovo delo v svetu nadaljujemo. Kajti po Kristusu Bog ni samo nas, temveč tudi »ves svet spravil s seboj«, to se pra­vi, vse človeštvo. Samo čudimo se, kako spodbujajoče Pavel nago­varja, ko pravi, da Bog »ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov«. Nikakor ne želi podcenjevati greha, le poudariti želi moč, ki jo ima nad njim Kristusovo odrešenjsko delo, saj je pri tem prišlo do čudovite za­menjave: »Iz njega, ki ni poznal gre­ha, je za nas naredil greh«. Človeški greh je postal greh tistega, ki je bil brez njega, da bi njegova pravičnost postala pravičnost tistih, ki so bili brez nje. A ker je sprava posamezni­ka krhka stvar, nas prosi in opozar­ja: »Spravite se z Bogom.«
Roman Starc
Nekateri povzetki in poudarki iz nadškofovega postnega govora na tretjo postno nedeljo:
Kje smo? Smo, ko se postni čas pri­bližuje svoji polovici, bliže veliki noči ali bliže njegovemu začetku? Bliže veliki noči zaradi tega, ker se naše srce odpira za Božjo bese­do, ali pa morda čutimo, da se vra­čamo na začetek, ker doživljamo kratki dah svojih dobrih sklepov in vidimo, da smo pravzaprav spet tam, kjer smo bili. Na začetku. Zato se mi zdi dragoceno, da danes zelo pozorno prisluhnemo Bož­ji besedi. V njej na začetku in na koncu srečamo dve rastlini: grm, ki je gorel, a ni zgorel, in smokvino drevo, ki ni dajalo sadu. V Peti Mojzesovi knjigi beremo, da je Bog tisti, ki prebiva v gorečem grmu in zato govori iz gorečega grma. Pra­vi takole: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, slišal, kako vpije ... zato sem stopil dol, da ga rešim.« Sočutni Bog. Ne Bog, ki bi imel oči obrnjene nekam proč od človeka, ampak ki gleda svoje ljudstvo, ki sli­ši njegove krike in se spusti, da mu pomaga. Na nek način bi lahko re­kli, da je naš Bog Bog, ki deli usodo svojega ljudstva, Bog, ki se spusti do dna človeškega, ki gre s človekom v smrt. In po drugi strani ostane ne­verjetno vzvišen, božansko lep, ko v svoji prošnji za odpuščanje in vise­nju na križu rešuje tudi tiste, ki ga križajo, ki ga ubijajo, ki so pritisnili trnje na njegovo glavo. In na drugi strani je figovo drevo, ki ga je vinogradnik obiskoval tri leta, iskal med njegovimi vejami sadove, pa so bile prazne. Ničesar ne rodi, zato ne more z njega pobrati sadežev. In zato gospodar reče: »Po­sekaj ga.« Kolikokrat mi, na takšen ali drugačen način, posekamo so­človeka! Ne v dobesednem, pač pa v različnih odtenkih prenesene­ga pomena: zavračanja, odsotnosti vsakega dialoga naredimo čezenj križ. Skratka, posekamo ga. Kako drugače ravnamo, kakor je ravnal vinogradnik! Kako nam ne bi ob tej podobi prišel na misel Jezus sam? Tri leta hodi med svojim ljudstvom, jih ozdravlja, rešuje hudobnih du­hov, jih celo obuja od mrtvih. In na­zadnje, kot da se ni zgodilo nič, kot da ga ni. Vedno manj ga slišijo, ra­zumejo in vedno bolj ga odklanjajo. Nobenega sadu. In vendar on prosi še za eno leto. Morda pa bodo potem sadovi. In so bili. Sadovi prve Cer­kve, Svetega Duha. To je naš Bog v odnosu do nas: sočuten in usmiljen. Kaj pa mi v odnosu do Boga? Naj­prej smo povabljeni k spreobrnje­nju. Spreobrnjenje pa ni nekaj, kar se zgodi enkrat za vselej, ampak ga je treba obnavljati, iz dneva v dan.
Spreobrniti se pomeni vsak dan znova zazreti se v Kristusa in po­pravljati svojo smer proti njemu, ki jo neprestano motijo vsemogo­či valovi, vetrovi in tokovi, ki jih doživljamo v svoji okolici in dosti­krat tudi v svojem srcu. Če nima­mo pred očmi Kristusa, če ni teh popravkov, spreobrnjenja, zgreši­mo smer, zgrešimo Kristusa. In zato je tako odločilna Jezusova be­seda: »Spreobrnite se.«
Kje smo mi v tem povabilu k spreo­brnjenju, v tem pogledu na Kristu­sa? V trenutku, ko ga bomo srečali,
v trenutku našega gorečega grma, ko bomo postali ranljivi, ponižni in poslušni pred svojim Bogom, takrat bomo tudi mi spoznali, kaj je naše poslanstvo, in ga bomo pogumno in ponižno tudi izpolnjevali. In to je naša pot v veliko noč skozi dneve postnega časa.
Omenil sem že, da so pred posveti­tvijo nove stolnice vanjo prenesli oltarje in nekatere slike, ki so krasi­le še staro, gotsko cerkev. Med dru­gim so tako v »tron« glavnega oltar­ja prvotno je bil to samo na steno naslikan nastavek (okvir), ki ga je Giulio Quaglio naredil leta 1704 namestili sliko sv. Miklavža, ki jo je naslikal slavni beneški umetnik Pietro Liberi. Sliko so naročili za prezbiterij stare stolnice, ki so ga na novo pozidali le dobrih trideset let prej (1674-1675).
Liberijeva slika je ostala na svojem mestu vse do leta 1822, ko so jo za­menjali s »kopijo« Matevža Langusa. Langus je naslikal kar dve po­dobi: prva, »brezkrvna kopija« se očitno ni obnesla, saj jo je že leta 1845 tedanji župnik Zorn podaril uršulinkam, Langusu pa naročil novo, drugače komponirano podo­bo. Ta prikazuje sv. Miklavža v ne­beški slavi, klečečega na oblaku, pod njim pa je naslikan prizor, kako se mornarji rešijo iz potapljajoče se ladje. Miklavž je obdan s puti (angel­ci), ki mu držijo mitro, pastirsko pa­lico in knjigo z zlatimi jabolki. Sto let za tem so sliko ponovno za­menjali. Leta 1944 so namreč v glav­ni oltar vstavili podobo, ki jo je na­
slikal Riko Debenjak. Slikar se je poskušal v baročnem stilu približa­ti Quagliu. Tudi tu je sveti Miklavž prikazan v nebeški slavi in z atribu­ti (mitra, pastoral sta nad njim, le ja­bolka, ki ležijo na knjigi, ki jo drži v levici, niso zlata). Zelo razgibana in barvno zanimiva slika pa skrb­nikom cerkve ni bila všeč, ker naj bi se »izkazala za manj učinkovito v umetniškem, estetskem in religi­oznem pogledu«, zato so na njeno mesto leta 1950 zopet postavili bolj »pravoverno« Langusovo.
  Ponedeljek, 1. 4.: sv. Tomaž Tolentinski, misijonar, mučenec
  Torek, 2. 4.: sv. Frančišek Paolski, puščavnik
  Četrtek, 4. 4.: sv. Izidor Seviljski, škof, cerkveni učitelj
  Petek, 5. 4.: sv. Vincencij Ferrer, duhovnik, prvi petek
  Sobota, 6. 4.: sv. Irenej iz Srema, škof, mučenec
  Nedelja, 7. 4.: 5. postna, tiha ne­delja
  V sredo, 3. 4., bo po večerni sve­ti maši kratka molitev v čast svete­mu Jožefu.
  V četrtek, 4. 4., bo po večerni sveti maši molitev pred Najsvetej­šim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
  V petek, 5. 4., bo molitev križevega pota kot običajno ob 8.30 in po večerni sveti maši (pripravijo ga čla­ni ŽPS), ob 15.00 pa bo ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.
  V soboto, 6. 4., bo ob 8.30 moli­tev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Marijinemu.
  V soboto, 6. 4., bo v Stični srečanje za bralce. Začetek bo ob 9.00. Bralce prosim, da se tega srečanja udeležijo!
  V ponedeljek, 8. 4., bo po večer­ni sveti maši ob 19.15 v župnišču sestanek članov ŽPS.
  V petek, 12. 4., bo ob 16.00 sveta maša in srečanje starejših in bolni­kov. Pri maši boste lahko prejeli za­krament bolniškega maziljenja, po njej pa bo prijateljsko druženje v župnišču.
  V soboto, 13. 4., bo po večerni sveti maši ob 20.00 koncert University of Bristol Chamber Choir. Vabljeni!
31.3.: škof Anton Jamnik 7.4.: škof Anton Jamnik
14.4.: škof Franc Šuštar
Lepo vabljeni!
je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30 Lepo vabljeni!
»Vsi potrebujemo spreobrnjenje in da naredimo korak naprej in Božja potrpe­žljivost in usmiljenje nas bosta spre­mljala pri tem. Kljub nerodovitnosti, ki včasih zaznamuje naše bivanje, je Bog potrpežljiv in nam ponuja možnost za spremembo in da bi napredovali na poti dobrega... Med postnim časom nas Go­spod vabi k spreobrnjenju. Vsak od nas se mora po tem klicu čutiti nagovorjene­ga, da kaj popravi v svojem življenju, v svojem načinu razmišljanja, delovanja ter v tem, v kakšnih odnosih je z bližnjim. Obenem pa moramo posnemati potrpe­žljivost Boga, ki zaupa v sposobnost vseh, da lahko »ponovno vstanejo«in nadalju­jejo pot. Bog je Oče in ne ugasne slabotne­ga plamena, temveč spremlja in skrbi za tistega, ki je slaboten, da bi se okrepil in prinesel svoj prispevek ljubezni skupno­sti.«
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

sobota, 23. marec 2019

Teden Božje Besede 24. 3. 2019- 31. 3. 2019


Apostol Pavel svoje naslovnike več krat opozarja pred nevarnostjo, da se vrnejo v poganstvo, ki jim je še vedno blizu. V to­kratnem odlomku zato vernike v Korintu spom­ni na usodo Izraelcev pri izhodu iz Egipta. Čeprav niso bili Judje, pa so vendar­le morali poznati ta del njiho­ve zgodovine. Ob tem, ko jim opi­suje dogodke ob prehodu čez Rdeče morje in potovanje po puščavi, Pavel nakaže njihov globlji pomen, njiho­vo dopolnitev v Novi Zavezi. V do­godkih na poti iz egiptovske dežele namreč vidi podobe krsta in evharistije, zato za opis starozaveznih do­godkov uporablja krščanske zakramentalne izraze.
Oblak, pod katerim so bili »naši oče­tje«, je bil znamenje Božjega varstva in njegove navzočnosti, ki jih je va­roval in vodil ter pripeljal prek Rde­čega morja. S tem, ko so »šli skozi morje« in bili »v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa«, so bili Izrael­ci pod Mojzesovim vodstvom rešeni egiptovske sužnosti tako, kakor je kristjan krščen v Kristusa in je s tem rešen greha. Oblak in morje sta torej podobi kr­sta. Nato pa Pavel omenja še mano in vodo iz skale, ki sta podobi evharistije in ju zato imenuje »duhovno jed« in »duhovno pi­jačo«. Tako so Judje v puščavi na nek način, v prispodobah, uživali iste darove, kot jih sedaj Korinčani: krst in evharistijo, pa so bili kljub temu zavrženi. Zakaj? Zato, ker so si »poželeli hudega« in »godrnjali«, preizkušali so Boga in se mu upira­li. In da se kaj takega ne bi zgodilo Korinčanom, jim jih Pavel postavlja za svarilo, saj nihče ne sme misliti, da je njegova vera tako trdna in ne­omajna, da je ne bi mogel izgubiti. Zato opozarja: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.«
Roman Starc
Nekateri povzetki in poudarki iz nadškofovega postnega govora na drugo postno nedeljo:
Postni čas vedno pred nas posta­vlja izziv, kako ga bomo preživeli. Ali bomo ujeti sami vase in skušali dokazati sebi in drugim kaj zmore­mo ali pa bomo naredili tisto, kar je edino potrebno: se ozrli na Gospo­da in poslušali k čemu nas on spod­buja; hodili za njim, zato da bi mo­gli stati trdno v Gospodu, kakor je rekel apostol Pavel Filipljanom. Božja beseda govori o tem, kako mora človek razprostreti roke in odpreti srce, da mu Bog lahko po­dari samega sebe in vse tisto, po če­mer hrepeni človekovo srce. V pr­vem berilu smo srečali Abrahama, ki kljub temu, da zmagovito reši Lota, nosi v sebi praznino, boleči­no. Je močan, zmaguje v boju, bla­goslavljajo ga, ampak on je star in brez potomstva. In na to njegovo stisko odgovori Bog. Odvede ga ven, na plano. Koliko simbolike je v tem Božjem dejanju! Od Adama najprej se ljudje skrivamo: pred Bogom, pred drugimi, pa tudi sami pred se­boj. To so skrivališča, v katerih smo mrtvi, brez odnosov. Naši odno­si postanejo formalni, varni, ne pa polni življenja, ljubezni, polnokrvni. In zato Bog Abrahama odvede ven, na plano, izven vseh skrivališč. Tam mora videti posutost neba z zvezdami, in tam šele lahko zasliši, kako zelo je tudi on sam obdarovan. In Bog ne ostane samo pri obljubi, ampak sklene zavezo. Zato je danes prvo vprašanje, kje so naša skriva­lišča in kje je tista čistina, kjer želi Bog z nami skleniti zavezo? Evangelij pa nas je odpeljal na goro spremenitve, kjer je bila na pose­ben način poudarjena molitev. V Lukovem evangeliju se vse Jezuso­vo življenje odvija med molitvijo. Zato ni čudno, da ga učenci, ko vidi­jo njegovo molitev, prosijo: 'Gospod še nas nauči moliti'; da zahrepenijo, da bi znali moliti kakor on. Zakaj? Zato, ker naša molitev ne prebuja v naših bratih in sestrah hrepenenja, da bi znali moliti. Zaradi tega, ker v svoji molitvi ne postanemo eno z Bogom, z Očetom, ampak ostajamo sami v sebi, sami pri sebi in Bogu pripovedujemo o svojih težavah, o svojih stiskah, o svojih potrebah. Pripovedujemo mu, kaj naj on stori, zato da bo z nami vse dobro in prav namesto, da bi naša molitev postala odprto uho, odprto srce, ena sama velika pripravljenost, da sprejme Očetovo besedo.
Postni čas je na poseben način po­vabilo k obojemu: najprej k temu da gremo na čistino, na prosto, kjer smo na milost in nemilost izroče­ni Bogu in njegovemu delovanju in hkrati, da poglobimo svojo molitev, da molitev postane pristni prostor srečanja z Bogom in po srečanju z Bogom tudi srečanje z brati in se­strami.
Biti ob Jezusu pomeni pustiti Jezu­su, da on spreminja mene, določa mojo pot, odmerja moje korake, ne pa da ves čas iščem, kako ga bom prikrojil sebi in svojim potrebam. Kolikokrat bi morali mi na to goro spremenitve, da bi se tam naučili poslušati Očeta, zreti Jezusa in v re­snici postajati učenci. In to je nalo­ga tega našega postnega časa. Kajti če ne bomo v resnici postali učenci, tisti, ki poslušajo, ki sprejemajo, ki se dajo voditi, potem ne bomo stali v Gospodu, ampak bomo stali sami v sebi zelo zelo majavo. Gospod pa bo nekje ob nas za okras. To pa ne po­meni živeti iz Njega. Zato prosimo, da bi znali biti učenci, biti ponižni, učljivi, poslušati Boga in brate in se­stre in stati neomajno v Gospodu.
Matevž Langus, Sv. Nikolaj
Oglejmo si sedaj bolj podrobno posamezne umetnine, ki krasijo našo stolnico. Večino zapisanega lahko najdemo v Umetnost­nem vodniku, ki ga je napisala umetno­stna zgodovinarka dr. Ana Lavrič. Prav je, da se najprej ustavimo pri zavetniku, svetem Nikolaju oz. Miklavžu. Prva cerkev na kraju, kjer stoji se­danja baročna stolnica, je stala že v zgodnjem srednjem veku, vseka­kor pa po letu 1087, ko so relikvije sv. Miklavža prenesli v Bari, od ko­der se je njegovo češčenje preneslo tudi k nam. Cerkev so namreč lju­bljanski ribiči pozidali in posveti­li prav njemu, svojemu zavetniku. Vsi vemo, kdo je bil sv. Miklavž, pa si kljub temu oglejmo najprej ne­kaj skopih zgodovinskih dejstev. Miklavž je še kot mlad moški oko­li leta 300 postal škof v Miri v Likiji, v današnjem Demru v turškem okrožju Antaliji. Kmalu po njego­vem nastopu so se tam začela pre­ganjanja kristjanov pod cesarjem Galerijem Valerijem Maksiminom. Okoli leta 310 so prijeli in hudo mu­ čili tudi Miklav­ža. V ječi je veliko pretrpel, tako, da je prejel naziv spoznavalec. V Miro se je vrnil šele, ko je cesar Konstan­tin dal kristjanom svobodo in priznal krščanstvo za dr­žavno vero. Leta 325 je nastopil na znamenitem koncilu v Nikeji, kjer Matevž Langus, Sv. Nikolaj je z drugimi škofi obsodil Arijeve zmote. Ohranjena so poročila iz tega zborovanja, ki nosijo njegov podpis. Umrl je v visoki starosti. Njegove re­likvije so kasneje prenesli (ukradli) v Bari, kjer jih še danes častijo z veli­kimi slovesnostmi. Bogato izročilo je ob tem napletlo veliko pobožnih legend; cel ciklus teh imamo upodobljenih na fres­kah v stolnici. Poleg ribičev so si ga za svojega zavetnika izbrali še mno­gi drugi: device, romarji, popotniki, advokati, sodniki, notarji, trgovci, lekarnarji, gostilničarji, mlinarji, peki, mesarji, kmetje, kamnoseki, sodarji, svečarji, ujetniki... Kako priljubljen je bil tudi pri nas, govori dejstvo, da mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva: skupaj z našo stolnico kar 116.
   Četrtek, 28.3.: sv. Milada Praška, devica
   Petek, 29.3.: sv. Bertold, redovni ustanovitelj
   Sobota, 30.3.: sv. Janez Klimak, opat
  Nedelja, 31.3.: 4. postna nedelja
  V ponedeljek, 25.3., na slovesni praznik Marijinega oznanjenja,
bodo svete maše po prazničnem redu. Lepo vabljeni!
  V ponedeljek, 25.3., bo zvečer ob 19.30 v stolnici koncert zbora srednje šole iz mesta Lakeville (The South High School Choirs) iz Minnesote v ZDA. Na sporedu bodo klasična in sodobna koralna dela. Lepo vabljeni!

Pobožnost Križevega pota

Papež Frančišek na drugo postno nedeljo: »Kristusovo spremenjenje nam kaže krščanski pogled na trpljenje. Trpljenje ni sadomazohizem, ampak potreben in začasen prehod. Točka prihoda, h kateri smo poklicani, je svetla, kakor je Kri­stusovo spremenjeno obličje. V Njem je brezmejno Božje zveličanje, blaženost, luč in ljubezen. S tem ko nam je pokazal svojo slavo, nam je Jezus zagotovil, da križ, preizkušnje in težave, v katerih se zvijamo, imajo rešitev in bodo premaga­ne v veliki noči. Zato se tudi mi med tem postnim časom povzpnimo z Jezusom na goro! Toda na kakšen način? Z molitvijo. Povzpnimo se na goro z molitvijo, tiho molitvijo, molitvijo srca, molitvijo... , a ve­dno iščoč Gospoda.«
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

sobota, 16. marec 2019

Teden Božje Besede 17. 3. 2019- 24. 3. 2019


Kdor bi površno bral Pavlova pisma, bi lahko dobil vtis, da je poln sa­mega sebe ter da ga iz ene skrajnosti meče v drugo. A vemo, da to ne drži. Ka­darkoli namreč postavlja sebe za zgled in želi, da bi ga posnemali, dela to zato, ker želi izpostaviti dejstvo, da morajo tudi drugi postati to, kar je on: Kristusov posnemo­valec. »Postanite moji posnemoval­ci, kakor sem jaz Kristusov,« pravi Korinčanom (1 Kor 11,1). In tega mu nihče ne more oporekati, saj je Pavel v najrazličnejših okoliščinah doka­zal, kaj pomeni posnemati Kristusa. V Filipih pa je obstajala cela vrsta kristjanov, ki tega s svojimi dejanji in oznanjevanjem niso izpričevali. Oznanjali so sicer Jezusa, a ne križanega. Ker so se izogibali trpljenju s Kristusom, jih imenuje »sovražni­ki Kristusovega križa«. Čeprav »jokaje«, jim napoveduje večno pogub­ljenje. Z izrazom: »njihov bog je trebuh«, ne misli dobesedno na želo­dec, pač pa na dejstvo, da mislijo zgolj nase, na svoje udobje, zato jim to ze­meljsko, meseno življenje, po­meni več od vsega in bežijo od Kristusovega križa. Vse njihovo mišljenje je prive­zano na zemeljske dobri­ne in zato ne pričakujejo Kristusovega prihoda. Pravi kristjani pa vedo, da so na tej zemlji tujci, zato ne čakajo na smrt, pač pa pričakujejo »odrešenika, Gospoda Jezusa Kri­stusa«, ki bo »preobrazil naše bed­no telo« in ga bo »naredil podobno telesu svojega veličastva«. Tako kot že večkrat, Pavla tudi tu že samo oznanjanje tega napolni z ljubezni­jo do svojih naslovnikov, ko zaklju­či: »Zato moji ljubi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno v Gospodu!« Le koga se ne bi dotaknile te tako ljubeče in spodbudne besede!
Roman Starc
Nekateri poudarki iz prvega postnega govora škofa dr. Franca Šuštarja: Postni čas je poseben čas milosti, so posebne duhovne vaje v življenju kristjana oz. vsakoletni misijon za župnijo. Je čas, ko naj bi obnovili, utrdili in poglobili svojo vero, pred­vsem zavest o tem, da smo vsi Bož­ji otroci. Ob pogledu na Božja dela mora kristjan vedno znova ponav­ljati svojo osebno izpoved vere. O tem je govoril tudi sv. papež Janez Pavel II. na svojem obisku v Sloveni­ji, ko je dejal, da je odločitev za Boga stvar vsake generacije in stalnega obnavljanja vere.
Postni čas pred nas postavi celotno pot krstne kateheze: spodbuja nas, da se rešimo greha in smrti, ob tem doživimo Božjo ljubezen in posta­nemo Božji otroci. Prehoditi mora­mo pot od skušnjav v raju, v pušča­vi, do odpovedi, ki vodi k veri. Berila in evangeliji postnih nedelj nam kot mejniki na zemljevidu v obljubljeno deželo zarisujejo to pot vere: Božja beseda prve nedelje govori o izpovedi vere in Jezusovi povezano­sti z Očetom, ki jo hudič s svojimi skušnjavami napada. Na drugo po­stno nedeljo smo priče Božji zavezi z Abrahamom in Jezusovi spremenitvi na gori, kjer se Bog daje spozna­ti. Tretjo postno nedeljo bomo vide­li, kako Bog vstopa v življenje ljudi: kako vidi stisko Izraelcev v Egiptu in Mojzesu zaupa posebno poslan­stvo, v evangeliju pa Jezus poudarja po eni strani nujnost poti spreobr­njenja in izpolnjevanja Božje vo­lje, po drugi pa Božje potrpljenje. V zgodbi o očetu in obeh izgubljenih sinovih, o Očetovi hiši in posinovljenju, ki ga je deležen vsak, ki se spreo­brne, bo na četrto nedeljo v ospredju vidik Božjega usmiljenja. Še močne­je bo to Božje usmiljenje poudarjeno na peto postno, tiho nedeljo v rešitvi grešnice pred obsodbo. Na cvetno ne­deljo pa bomo ob Jezusovem vstopu v Jeruzalem in prebiranju pasijona razmišljali o skrivnosti Jezusovega trpljenja in darovanja. Danes pa nam evangelij prikaže Je­zusa, ki je po krstu poln Svetega Du­ha, ki ga je vodil po puščavi, hudič pa ga je skušal. Želel je videti Jezusovo ponižanje in napasti njegov odnos z Očetom: Če si Božji Sin. Če si... Vanj je želel vsejati dvom in ga odtrgati od odnosa z Očetom. Vsaka skušnjava je tako oblikovana, da zanika zaupanje v Boga in vodi v malikovanje. Jezus pa vztraja v tesni povezanosti z Oče­tom in zavrača skušnjave z Božjo be­sedo; Božjo besedo sicer pozna tudi hudi duh, a jo zlorablja v napačni po­men. Za nas je to velik pouk, kako ravnati v skušnjavah. Skušnjave prihajajo največkrat od zunaj in se vsiljujejo od drugega, so morda zanimive, ob njih se počuti­mo nelagodno, v zadregi. Če ostaja­mo zvesti močni povezanosti z Bo­gom, jih bomo kaj hitro prepoznali in premagali: s pomočjo Božje bese­de, molitve, Cerkve v pogovorih z bratom ali sestro. Zelo pomembno je razločevanje duhov gre za umet­nost duhovnega življenja. Postni čas je torej predvsem prilo­žnost za poglobitev vere, poznava­nja nauka in Božjih del ter prošnja za Božjo pomoč. Če si bomo za to pri­ zadevali, potem se bomo pri veliko­nočni vigiliji res lahko slovesno od­povedali hudemu duhu, njegovemu zapeljevanju, vsem njegovim delom ter izpovedali vero v Očeta, Sina in Svetega Duha v občestvu Cerkve.

STOLNICA NAŠ DOM

Opremljanje stolnice dvajseto stoletje

Na začetku stoletja so se znova loti­li nekaterih prenovitvenih del, da bi počastili 200. obletnico posvetitve stolne cerkve. Anton Jebačin je restavriral Quaglijeve freske ter pri tem odkril že dlje časa zakriti sliki na za­hodni steni nad orglami, podobar Jer­nej Rovšek pa je obnovil korne sedeže v prezbiteriju. V cerkvi so namestili nova okna, ki pa niso bila usklajena s freskami in so jih barvno dušila. Po praznovanju obletnice so se po­svetili še opremi cerkve. Izdelali so vetrolovna vrata, obnovili klopi (ohranili so baročne stranice in iz­rezljali nekatere nove), napravili so osem novih spovednic ter marmor­ne napisne plošče pod kipi emonskih škofov ter več manjših popravil pri velikem oltarju in tabernaklju. Leta 1911 so bile dokončane nove or­gle ter obnovljeno okrasje baročnih omar. Z odstranitvijo starih orgel so odkrili skrito Quaglijevo fresko s prizorom izvolitve sv. Miklavža za škofa v Miri. Na zunanji zahod­ni fasadi so v niši namestili kipa sv. Tomaža Akvinskega in sv. Bonaventura, na severni pa škofa Žiga Lamberga in Tomaža Hrena. Vse štiri kipe je izdelal Ivan Pengov. Poleg ostalih umetnikov so v tem času za stolnico delali še: Ivan in Helena Vurnik, Riko Debenjak, Stane Dremelj in Ivan Pengov ml. Po drugi svetovni vojni je svoj pečat stolnici vtisnil tudi arhitekt Jože Plečnik: izdelal je škofovski prestol ter naredil načrt za predelavo ka­pele sv. Križa in vanjo postavil nov krstni kamen. Slikar Stane Kregar je naslikal podobo sv. Antona Padovanskega, leta 1961, ob 500. obletni­ci ustanovitve škofije, pa nov vitraj za okno v prezbiteriju. Po koncilu so v letih 1969-1971 po načrtih arhitekta Antona Bitenca preuredili celoten prezbiterij ter ga na novo tlakovali in naredili stekle­na vetrolova pri obeh vhodih v cer­kev. Leta 1973 so v cerkev namestili nov križev pot, delo Franceta Goršeta. V spomin na prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji je stolni­ca leta 1996 dobila dvoje znamenitih bronastih vrat, delo Toneta Demšar­ja in Mirsada Begica. Zadnje večje delo pa je bila obnova Quaglijevih fresk v cerkveni ladji (2002-2006 ).

GODOVI IN PRAZNIKI

  Ponedeljek, 18.3.: sv. Ciril Jeru­zalemski, škof, cerkveni učitelj
  Sreda, 20.3.: sv. Martin iz Brage, škof
  Četrtek, 21.3.: sv. Serapion, škof, mučenec
  Petek, 22.3.: sv. Lea, spokornica
  Sobota, 23.3.: sv. Alfonz Turibij, škof
  V torek, 19.3., na slovesni pra­znik sv. Jožefa, Jezusovega varu­ha in moža device Marije, bodo sve­te maše po prazničnem redu. Sveto mašo ob 9.00 bo daroval godovnjak g. prošt.
  V četrtek, 21.3., bo po sveti maši ob 19.15. v Baragovi dvorani v župnišču prof. dr. Jože Balažic predaval o potovanju po Argentini.
»Tanka plast pepela, ki jo bomo prejeli, je zato, da bi nam obzirno in odkrito rekla: od mnogih stvari, ki jih imaš v glavi, za katerimi tekaš in se trudiš vsak dan, ne bo ostalo nič.
Zemeljske stvarnosti izginejo, kakor prah v vetru. Dobrine so začasne, oblast mine, uspeh zaide. Kultura zunanjosti, ki da­nes prevladuje in nas zavaja, da bi živeli za stvari, ki minejo, je veliko slepilo. Je namreč kakor plamen: ko ugasne, ostane samo pepel. Post je čas, ko smo poklica­ni, da se osvobodimo utvare, da živimo, medtem ko se poganjamo za prahom. Post pomeni ponovno odkriti, da smo ustvarjeni za ogenj, ki vedno gori in ne za pepel, ki takoj ugasne; za Boga, ne za svet; za večnost Neba, ne za prevaro zemlje; za svobodo otrok, ne za suženj­stvo stvarem. Danes se lahko vprašamo: na kateri strani sem? Ali živim za ogenj ali za pepel?«
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/