26. NEDELJA MED LETOM
Spet je z nami Jakob s svojo zdravo pametjo in mislijo. Tokrat brez prizanesljivosti razmišlja, v čem je pametnost in kaj je nespamet življenja. Veliko ljudi zamenjuje pamet s svojo iznajdljivostjo in se veseli njenih sadov bogastva in vsega, kar si z njim lahko privoščijo. Apostol ob tem mimogrede namigne, da ni zgrešenost v iznajdljivosti, temveč v težnji po bogatenju, ki redno vsebuje sebičnost, in še bolj v tem, ker je bilo pridobljeno na nepošten način, ker ne misli ne na Boga ne na naravno pravičnost, ki dosledno ustvarja, da dobro rodi ob svojem času dobre sadove in se veseli, vse slabo pa konča v razočaranju, jezi in žalosti.
Saj ni bil Mojzesov duh, ki ga je Bog razdelil še na drugih sedemdeset. Božji duh je bil. Znanje lahko ljudje sami množimo, ko ga delimo v šolah in v vzgoji. Kako in za kaj pa bo kdo uporabil to znanje in sposobnosti, ni več stvar znanja, temveč zadeva temeljne duhovne usmeritve vsakega. Eden ga bo uporabil za dobro, drugi za slabo. In Tomaž Kempčan v svoji Hoji za Kristusom večkrat z žalostjo ugotavlja, da so trosilci slabega bolj goreči in delavni kot v svojem poslanstvu otroci luči.
Zato se nespameti in z njimi navadno tudi hudobija lahko zelo hitro razširijo podobno kot epidemije. Tega duha, ki daje pravo razumevanje in uravnava človekovo ravnanje, daje Bog. Tu ga je dal Mojzesovim sodelavcem za vodenje naroda, na veliko noč ga bo apostolom za vse poslanstvo oznanjevanja, z birmo ga daje verujočim za moč sredi sveta živeti po evangeliju.
Da bi življenje razumeli, kot ga vidi Bog, kakršno je svoji naravi, v svoji resnici. V taki modrosti je tudi umerjenost in je pogum, v njeni poštenosti sta pravičnost in obzirnost, v njej je moč za odpoved nepotrebnim stvarem in za borbo s svojimi grešnimi nagnjenji. Pripeljati do te modrosti, ki misli, vrednoti, presoja ter potem odloča po božje, je končni namen vse krščanske vzgoje; moč zanjo pa daje hrana njegovih zakramentov.
Anton Slabe
Kdor moli, nikoli ne pusti sveta za sabo. Če molitev ne združuje veselja in žalosti, upanja in tesnobe človeštva, postane »dekorativna«, površinska, teatralna, egoistična. Vsi se moramo kdaj umakniti v svoj notranji svet, prostor in čas, ki sta namenjena našemu odnosu z Bogom. Vendar to ne pomeni, da je treba pobegniti od resničnosti.
V molitvi nas Bog »vzame, blagoslovi, nato pa nas razlomi in nas da«, za hrano vsem. Vsak kristjan je poklican, da v Božjih rokah postane kruh, ki se lomi in deli. To je konkretna molitev, ki ni beg.
Zato molivci in molivke iščejo samoto in tišino, ne zato da jih ne bi motili, ampak zato da bi bolje slišali Božji glas. Pri tem pa vedno pustijo na stežaj odprta vrata svojega srca: vsakdo lahko potrka na vrata molivca in v njem najde sočutno srce, ki moli, ne da bi kogar koli izključil.
Mi smo srce in glas teh ljudi, ki se dviga k Jezusu, k Očetu kot priprošnja. Katekizem pravi: »Posredovati, prositi v prid drugega, je lastno srcu, ki je uglašeno po Božjem usmiljenju« (KKC 2635). Ko molimo, smo v sozvočju z Božjim usmiljenjem. Bog je usmiljen z nami, pa tudi z vsemi tistimi, ki so nas prosili za molitev in za katere želimo moliti v sozvočju z Božjim srcem. To je prava molitev.
Pri molitvi je središče človek. Kdor ne ljubi brata, ne moli resno. S sovraštvom ali brezbrižnostjo v srcu ni mogoče moliti, molitev je mogoča le v duhu ljubezni. Kdor ne ljubi, se pretvarja, da moli, ali pa misli, da moli, a ne moli, ker mu manjka ljubezen. Kdor v Cerkvi pozna žalost ali veselje drugega, nikogar, ne glede na to, koliko napak naredi, ne zavrne ali zavrže.
Ko vernik, ki ga vodi Sveti Duh, moli za grešnike, pri tem pa ne izbira in ne izreka obsodb, moli za vse, tudi zase. V tistem trenutku ve, da ni toliko drugačen od ljudi, za katere moli: čuti, da je grešnik med grešniki, in moli za vse. Nauk prilike o farizeju in cestninarju je vedno živ in aktualen (prim. Lk 18,9-14): Nič nismo boljši od drugih, vsi smo bratje v skupni ranjenosti, trpljenju in v tem, da smo grešniki.
Dobri pastir ostane zvest tudi ob spoznanju grehov svojega ljudstva: dobri pastir ostaja oče tudi takrat, ko se njegovi otroci od njega odvrnejo in ga zapustijo. Vztraja v svoji pastirski službi tudi za tiste, zaradi katerih si je umazal roke; ne zapre svojega srca pred tistimi, zaradi katerih je morda trpel.
Cerkev ima poslanstvo, da po vseh svojih članih opravlja molitev priprošnje in posreduje za druge. Še posebej je to dolžan storiti vsakdo, ki je postavljen v odgovorno vlogo: starši, vzgojitelji, duhovniki, voditelji skupnosti ... Kot Abraham in Mojzes morajo včasih pred Bogom »zagovarjati« ljudi, ki so jim zaupani. V resnici gre za to, da nanje gledajo z Božjimi očmi in srcem, z njegovim nepremagljivim sočutjem in nežnostjo.
Vsi smo listi na enem drevesu. Vsi smo potrebni sočutja in molitve, zato molimo drug za drugega!
Gledati Jezusa z Marijinim pogledom: to je notranja izkušnja tistega, ki moli rožni venec. Marija kot mati ljubi Sina bolj kakor vsi drugi, pozna ga bolje kot vsi drugi ljudje.
Med molitvijo rožnega venca doživljamo, kot bi nam Marija pripovedovala o tem, kdo je Jezus, o Njegovem življenju, Njegovih besedah, Njegovih dejanjih. In tako nas vabi, da ga spoznavamo, hodimo za njim, ga ljubimo, se oblikujemo po Njem in postanemo podobni njej, ki je »vsa Božja« in predana Njegovi volji.
Kar kristjan je in mora biti, to spoznava po nazareški Devici. Ona je vzor vsakega kristjana, popolna podoba njegovega bitja, ker je v celoti upodobljena po Bogu in On »v polnosti biva v njej«. Po molitvi rožnega venca Marija, ki je milosti polna, pripravlja naša srca na sprejem Božje milosti, nas uči skupaj z njo izgovarjati naš »fiat zgodi se« in se brez strahu izročati v Božje roke, ko pustimo, da naj On vodi naše korake po poti evangeljske popolnosti. Ko dan za dnem molimo rožni venec, naše življenje postaja pravi »Magnifikat«. To pomeni ne poviševati samih sebe, svojega imena, svojega jaza, temveč dajati prostor Bogu, poveličevati Njegovo ime, sprejeti Njegovo navzočnost v svojem življenju in po nas v zgodovini sveta. Da, v rožnem vencu zares »utripa ritem človeškega življenja«, da bi ga uskladil z ritmom Božjega življenja v radostnem občestvu Svete Trojice, ki je cilj in hrepenenje našega bivanja.
(Alessandro Saraco)
DOGODKI PRED NAMI
• V torek, 8. 10., bo imel gospod nadškof v stolnici ob 18.30 sveto mašo ob začetku akademskega leta.
• V sredo, 16. 10., bo ob 18.30 v stolnici sveta maša ob začetku sodnega obdobja, t. i. »rdeča« maša. Maševal bo novomeški škof dr. Andrej Saje.
Skupna molitev je vsak delavnik ob: 8.30 in 18.00. Lepo vabljeni!
Nedelja, 29. 9.: 26. nedelja
med letom, nadangeli
Ponedeljek, 30. 9.: sv. Heronim, duhovnik, cerkveni učitelj
Torek, 1. 10.: sv. Terezija Deteta Jezusa, devica, cerkvena učiteljica
Sreda, 2. 10.: angeli varuhi Četrtek, 3. 10.: sv. Frančišek Borgia, redovnik
Petek, 4. 10.: sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovitelj
Sobota, 5. 10.: sv. Marija Favstina Kowalska, redovnica
Nedelja, 6. 10.: 27. nedelja
med letom, rožnovenska
SKUPNA MOLITEV V STOLNICI
VSAK DAN
8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim
18.00: Rožni venec
NEDELJA
15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVI ČETRTEK
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: Ura Božjega usmiljenja
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
URNIK SVETIH MAŠ 
Delavniki: 6.00,
7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na
delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Ni komentarjev:
Objavite komentar