»Kaj je prvotna realnost?« se sprašuje Berdjajev. In odgovarja: »Prvotna realnost je ustvarjalni akt, svoboda. Nositeljica prvotne realnosti je oseba, subjekt, duh.« Vse vznika iz svobodne praustvarjalnosti Duha. Smisel svobode praustvarjanja je omogočanje svobodnih odnosov znotraj praustvarjenega. Za obstoj enega samega subjekta svoboda ne bi bila potrebna. Tisti, ki je bil v začetku in je bival pred vsemi veki, je torej obstajal na način odnosa. Ker je Pratemelj oseba, je lahko oseba le v svobodi Duha druge osebe, kajti bit osebe je odnos. To označuje skrivnostna transcendentna množina v Prvi Mojzesovi knjigi: »Naredimo človeka po svoji podobi.« S stvarjenjem človeka je Stvarnik, ki kot Sveta Trojica biva v skrivnosti presežnih odnosov, nanj prenesel svojo prvotno realnost odnos in svobodo.
Te misli niso daleč od nas. Smo namreč oseba, ki se v svobodi duha razgleduje po svojem notranjem prostranstvu. V sebi zaznavamo realnost vsega bivajočega, četudi nimamo posebne izobrazbe in le malo vemo o tvarnem svetu, ki ga raziskuje znanost. Zunaj nas ni nobenega objektivnega sveta, ki bi ga lahko kdor koli motril zgolj od zunaj. Ko se zahvaljujemo za to, kar smo in kar po milosti prejemamo, se zahvaljujemo za ves svet, tudi za vse vesolje, ki nas obdaja. V vsakem izmed nas se stikata tvar, ki nas hrani in po kateri hodimo, in skrivnostni razlog našega vznika v svet, ki biva v nedostopni svetlobi, v katero bomo prestopili, ko bo odmrla tvar, iz katere je naše borno telo. To je naša eksistenca, naša realnost, ki jo vsak hip občutimo in o nas pove več kot abstraktna bit Parmenidove, Aristotelove, Spinozove in še katere ontologije.
Milan Knep
V četrtek, 20. 5., je bila v stolnici krizmena maša, ki je že drugo leto zapored zaradi razmer nismo mogli obhajati na veliki četrtek. Udeležba vernikov je bila žal zelo skromna, duhovnikov pa se nas je zbralo kar lepo število, okrog 110. Nadškofov nagovor, ki ga je imel tokrat posebej za duhovnike, je izzvenel v povabilo oziroma naročilo:
»Po svoji izvolitvi, 'sveti bratje', in po teh svetih oljih se pridružite Jezusu v njegovem poslanstvu: Oznanjujte blagovest ubogim, povežite potrte v srcu, okličite jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, oznanjujte leto Gospodove milosti, tolažite žalujoče, prinašajte olje veselja, pojte hvalnico. Bodite hrasti njegove pravičnosti. Bodite Gospodovi duhovniki.«
BINKOŠTI
»'Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju,' smo slišali začetek besedila Apostolskih del, v katerem sveti Luka govori o prazniku prvih binkošti. Bili so zbrani na istem kraju. To je bil sad enodušnega vztrajanja v molitvi. Ne vsak zase. Ne v pobožni samozadostnosti pred seboj in pred Bogom, pač pa skupaj, enodušno. Enodušna vztrajnost v molitvi. To je moč doseči samo takrat, kadar sledimo Jezusovemu povabilu. Dokler se namreč ne zberemo okoli Jezusa, toliko časa je naša molitev tako ali drugače obdelovanje mojega vrtička, klicanje sonca in dežja nad moje gredice, prizadevanje, da bi se Bog na poseben način ozrl na moje želje in načrte in jih velikodušno uslišal. Enodušna vztrajnost v molitvi pomeni slišati Jezusovo besedo, jo sprejeti in jo uresničevati. Duh pa, ki veje, kjer hoče, ne obrača človeka proti človeku, skupine proti skupini, ampak po svojih sadovih povezuje človeka s človekom, skupino združuje s skupino. Nič več ni treba, da bi vsi enako mislili, vsi enako govorili, vsi enako delali Sveti Duh, ki z istim plamenom obstane nad vsakim posebej, ohranja različnost darov vsakega posameznika in pomaga, da se darovi med seboj obogatijo. V Svetem Duhu začnemo skupaj rasti, kajti Sveti Duh nas ne vodi v medsebojno tekmovanje, ampak nas uči dialoga in medsebojnega sodelovanja.« /iz nadškofove pridige na binkošti v stolnici/
Freska na oboku glavne ladje upodobitve kreposti Potrpežljivost (Patientia).
Tudi žena, ki predstavlja krepost potrpežljivosti, je upodobljena na zelo »zgovoren« način. Na svojih ramah mirno in stanovitno nosi jarem, ki simbolizira vztrajno prenašanje nadlog in bolečin. Na to kaže tudi celotna drža njenega telesa: izraz na njenem obrazu, sklenjene roke in gole noge v trnju.
Potrpežljivost je oblika krščanskega poguma in srčnosti. Srčnost je potrebna, da se v življenju lotimo tudi težkih stvari. Še večji pogum pa je potreben, da prenašamo najrazličnejše trpljenje, posebno, če je dolgotrajno. Laže se je boriti proti zlu in ga premagovati, kakor pa prenašati hudo. Potrpežljivost je krepost, ki nas uči mirno prenašati tiste nadloge, ki se jim ne moremo izogniti. Potrpežljivost nam pomaga, da iz ljubezni do Boga in združeni s Kristusom ravnodušno prenašamo telesno ali duševno trpljenje. Potrpežljiv je, kdor v trpljenju ne godrnja, ampak ga vdano nosi iz ljubezni do Boga po zgledu trpečega Odrešenika. Za kristjana je torej pomemben tudi nagib, zakaj je potrpežljiv. Prvi je ljubezen do Boga in do bližnjega, ko sprejemamo trpljenje v spravo in zadoščenje zase in za druge. Drug nagib pa je zavest naše povezanosti s Kristusom: v trpljenju se mu damo na voljo, da v nas nadaljuje svoje odrešilno trpljenje. Gotovo ima potrpežljivost različne stopnje: na začetku duhovnega življenja je še čutiti močan odpor narave, ki ga človek premaguje z voljo; sledi sprejemanje trpljenja z živo željo, da bi po njem postali podobni Jezusu; tisti, ki so najbolj napredovali v duhovnosti, pa si trpljenja želijo, da bi lahko na tak način Boga še bolj poveličevali in drugim pomagali k zveličanju. Jezuit Anton Gaudier opredeljuje to krščansko držo takole: »Namen potrpežljivosti ni samo lajšati, ampak tudi izganjati žalost in pobitost duše. Slednji nas skušata v težavah, ki nas nenadoma doletijo. Trdno in velikodušno prenašajmo vse zoprnosti ali celo nesreče, ki jih Bog dopušča; naj se ne zmanjša naša želja po polnosti, ne opuščajmo svojih dolžnosti, ampak se še naprej vztrajno držimo zdrave presoje in Božje volje.«
• Nedelja, 30.5.: nedelja Svete Trojice
• Ponedeljek, 31.5.: Obiskanje Device Marije, praznik
• Torek, 1.6.: sv. Justin, mučenec
• Sreda, 2.6.: sv. Erazem, škof
• četrtek, 3.6.: SVETO REŠNJE TELO IN KRI, slovesni zapovedani praznik
• Petek, 4.6.: sv. Peter Veronski, redovnik, mučenec
• Sobota, 5.6.: sv. Bonifacij, škof in mučenec
• Nedelja,
6.6.: 10. nedelja med letom
VSAK DAN
8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim
18.00: Rožni venec
NEDELJA
15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVA SREDA
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
PRVI ČETRTEK
Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVI PETEK
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: Ura Božjega usmiljenja
PRVA SOBOTA
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
• V sredo, 2.6. bodo v stolnici ob 18.00 slovesne večernice pred telovskim praznikom.
• V četrtek, 3.6., na slovesni zapovedani praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi, bodo svete maše po nedeljskem redu. Slovesno sveto mašo ob 18.30 bo imel gospod nadškof.
• V petek, 4.6., bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Jezusovemu. Ob 15.00 pa bo ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.
• V soboto, 5.6., bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Marijinemu.
»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«
bo v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30.
OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00
CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
