Follow by Email

sobota, 29. maj 2021

TEDEN BOŽJE BESEDE 30. 5. 2021-6. 6. 2021

»Kaj je prvotna realnost?« se sprašuje Berdjajev. In odgovarja: »Prvotna realnost je ustvarjalni akt, svoboda. Nositeljica prvotne realnosti je oseba, subjekt, duh.« Vse vznika iz svobodne praustvarjalnosti Duha. Smisel svobode praustvarjanja je omogočanje svo­bodnih odnosov znotraj praustvarjenega. Za obstoj enega same­ga subjekta svoboda ne bi bila potrebna. Tisti, ki je bil v začetku in je bival pred vsemi veki, je to­rej obstajal na način odnosa. Ker je Pratemelj oseba, je lahko ose­ba le v svobodi Duha druge ose­be, kajti bit osebe je odnos. To označuje skrivnostna transcen­dentna množina v Prvi Mojzesovi knjigi: »Naredimo človeka po svoji podobi.« S stvarjenjem človeka je Stvarnik, ki kot Sveta Trojica biva v skrivnosti presežnih odnosov, nanj prenesel svojo prvotno real­nost odnos in svobodo.

Te misli niso daleč od nas. Smo namreč oseba, ki se v svobodi duha razgleduje po svojem notranjem prostranstvu. V sebi zaznavamo re­alnost vsega bivajočega, četudi ni­mamo posebne izobrazbe in le malo vemo o tvarnem svetu, ki ga razisku­je znanost. Zunaj nas ni nobenega ob­jektivnega sveta, ki bi ga lahko kdor koli motril zgolj od zunaj. Ko se za­hvaljujemo za to, kar smo in kar po milosti prejemamo, se zahvaljujemo za ves svet, tudi za vse vesolje, ki nas obdaja. V vsakem izmed nas se stika­ta tvar, ki nas hrani in po kateri hodi­mo, in skrivnostni razlog našega vznika v svet, ki biva v nedostopni svetlobi, v katero bomo prestopili, ko bo odmrla tvar, iz katere je naše bor­no telo. To je naša eksistenca, naša re­alnost, ki jo vsak hip občutimo in o nas pove več kot abstraktna bit Parmenidove, Aristotelove, Spinozove in še katere ontologije.

Milan Knep




V četrtek, 20. 5., je bila v stolni­ci krizmena maša, ki je že drugo leto zapored zaradi razmer ni­smo mogli obhajati na veliki če­trtek. Udeležba vernikov je bila žal zelo skromna, duhovnikov pa se nas je zbralo kar lepo šte­vilo, okrog 110. Nadškofov nago­vor, ki ga je imel tokrat posebej za duhovnike, je izzvenel v povabilo oziroma naročilo:

»Po svoji izvolitvi, 'sveti bratje', in po teh svetih oljih se pridruži­te Jezusu v njegovem poslanstvu: Oznanjujte blagovest ubogim, po­vežite potrte v srcu, okličite jetni­kom prostost, zapornikom osvobo­ditev, oznanjujte leto Gospodove milosti, tolažite žalujoče, prinašaj­te olje veselja, pojte hvalnico. Bodi­te hrasti njegove pravičnosti. Bodi­te Gospodovi duhovniki.«

BINKOŠTI

»'Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju,' smo sli­šali začetek besedila Apostolskih del, v katerem sveti Luka govo­ri o prazniku prvih binkošti. Bili so zbrani na istem kraju. To je bil sad enodušnega vztrajanja v moli­tvi. Ne vsak zase. Ne v pobožni sa­mozadostnosti pred seboj in pred Bogom, pač pa skupaj, enodušno. Enodušna vztrajnost v molitvi. To je moč doseči samo takrat, kadar sledimo Jezusovemu povabilu. Do­kler se namreč ne zberemo okoli Jezusa, toliko časa je naša molitev tako ali drugače obdelovanje moje­ga vrtička, klicanje sonca in dežja nad moje gredice, prizadevanje, da bi se Bog na poseben način ozrl na moje želje in načrte in jih velikodu­šno uslišal. Enodušna vztrajnost v molitvi pomeni slišati Jezusovo be­sedo, jo sprejeti in jo uresničevati. Duh pa, ki veje, kjer hoče, ne obrača človeka proti človeku, skupine pro­ti skupini, ampak po svojih sado­vih povezuje človeka s človekom, skupino združuje s skupino. Nič več ni treba, da bi vsi enako misli­li, vsi enako govorili, vsi enako de­lali Sveti Duh, ki z istim plame­nom obstane nad vsakim posebej, ohranja različnost darov vsakega posameznika in pomaga, da se da­rovi med seboj obogatijo. V Svetem Duhu začnemo skupaj rasti, kajti Sveti Duh nas ne vodi v medseboj­no tekmovanje, ampak nas uči dia­loga in medsebojnega sodelovanja.« /iz nadškofove pridige na binkošti v stolnici/

Freska na oboku glavne ladje upodobitve kreposti Potrpežljivost (Patientia).

Tudi žena, ki predstavlja krepost potrpežljivosti, je upodobljena na zelo »zgovoren« način. Na svojih ramah mirno in stanovitno nosi ja­rem, ki simbolizira vztrajno prena­šanje nadlog in bolečin. Na to kaže tudi celotna drža nje­nega telesa: izraz na njenem obrazu, skle­njene roke in gole noge v trnju.

Potrpežljivost je obli­ka krščanskega po­guma in srčnosti. Srčnost je potrebna, da se v življenju loti­mo tudi težkih stva­ri. Še večji pogum pa je potreben, da pre­našamo najrazličnejše trpljenje, posebno, če je dolgotrajno. Laže se je boriti proti zlu in ga prema­govati, kakor pa prenašati hudo. Potrpežljivost je krepost, ki nas uči mirno prenašati tiste nadlo­ge, ki se jim ne moremo izogniti. Potrpežljivost nam pomaga, da iz ljubezni do Boga in združeni s Kristusom ravnodušno prenaša­mo telesno ali duševno trpljenje. Potrpežljiv je, kdor v trpljenju ne godrnja, ampak ga vdano nosi iz ljubezni do Boga po zgledu trpe­čega Odrešenika. Za kristjana je torej pomemben tudi nagib, zakaj je potrpežljiv. Prvi je ljubezen do Boga in do bližnjega, ko sprejemamo tr­pljenje v spravo in zadoščenje zase in za druge. Drug nagib pa je zavest naše povezanosti s Kri­stusom: v trpljenju se mu damo na voljo, da v nas nadaljuje svo­je odrešilno trpljenje. Gotovo ima potrpežljivost različne stopnje: na začetku duhovnega življenja je še čutiti močan odpor nara­ve, ki ga človek pre­maguje z voljo; sledi sprejemanje trplje­nja z živo željo, da bi po njem postali podobni Jezusu; ti­sti, ki so najbolj na­predovali v duhov­nosti, pa si trpljenja želijo, da bi lahko na tak način Boga še bolj poveličevali in drugim poma­gali k zveličanju. Jezuit Anton Gaudier oprede­ljuje to krščansko držo tako­le: »Namen potrpežljivosti ni samo lajšati, ampak tudi izga­njati žalost in pobitost duše. Slednji nas skušata v težavah, ki nas nenadoma doletijo. Tr­dno in velikodušno prenašajmo vse zoprnosti ali celo ne­sreče, ki jih Bog dopušča; naj se ne zmanjša naša želja po polnosti, ne opuščajmo svojih dolžnosti, ampak se še naprej vztrajno držimo zdrave preso­je in Božje volje.«

   Nedelja, 30.5.: nedelja Svete Trojice

   Ponedeljek, 31.5.: Obiskanje Device Marije, praznik

   Torek, 1.6.: sv. Justin, mučenec

   Sreda, 2.6.: sv. Erazem, škof

   četrtek, 3.6.: SVETO REŠNJE TELO IN KRI, slovesni zapovedani praznik

   Petek, 4.6.: sv. Peter Veronski, redovnik, mučenec

   Sobota, 5.6.: sv. Bonifacij, škof in mučenec

   Nedelja, 6.6.: 10. nedelja med letom

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

  V sredo, 2.6. bodo v stolnici ob 18.00 slovesne večernice pred telovskim praznikom.

  V četrtek, 3.6., na slovesni zapove­dani praznik Svetega Rešnjega te­lesa in krvi, bodo svete maše po ne­deljskem redu. Slovesno sveto mašo ob 18.30 bo imel gospod nadškof.

  V petek, 4.6., bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Jezusovemu. Ob 15.00 pa bo ura Bož­jega usmiljenja in po njej sveta maša.

  V soboto, 5.6., bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Marijinemu.

»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«

bo v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30.

Lepo vabljeni!

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

 

 

petek, 21. maj 2021

TEDEN BOŽJE BESEDE 23. 5. 2021-30. 5. 2021

Nekaj dni po maminem pogrebu sem s svojo sestro in njenim dveinpolletnim vnukom stal ob njenem grobu. Deček je vprašal: »Kje je mama?« »Tu, v grobu.« Ni spraševal naprej, ampak je začel z rokama razmikati vence na gomili. Hotel je pri­ti do mame in videti, kako ji je. Kar najbolj preprosto sem mu pojasnil: »Mamino telo, njene roke, noge in glava so v zemlji, njena duša pa je pri Bogu. Zmolimo očenaš za njeno dušo.« Deček, ki je sicer težko obvladljiv, je brez besed skupaj z nama skle­nil roke in žebral očenaš in zdravamarijo. Niti za hip ni odmaknil po­gleda od gomile. Ko smo naredili križ, se je sprostil, stekel do obzidja pokopališča in začel plezati po njem. V tistih nekaj trenutkih zbranosti je otrok občutil minljivost tvarnega sveta in presežno resničnost Duha. Teh dveh svetov s tem, kar znamo in zmoremo, ne moremo povezati.

Razpetost premagujemo z vero, si­cer bi se nam vse razdrobilo in nas potlačilo. Deček je neskončno razdal­jo med mrtvim telesom prababice in njeno živo dušo v svoji otroški preprostosti presegel tako, da je roke, ki so hotele odkopati njeno mrtvo telo, sklenil v molitev. Naredil je lok od tu do večnosti. Po otroško, seveda, a resnično in dovolj konkretno za njegovo starost, da bo to prvo izkustvo z leti lahko po­globil. Sveti Duh, ki ga bo nekoč prej­el pri sv. birmi, mu bo stvari uskla­jeval v odrešenjsko celoto. Berdjajev pravi: »Ničesar ni mogoče ljubiti, razen večnosti, in ljubiti ni mogoče z nikakršno, razen z večno ljubeznijo.« Tudi lastne žene in otrok ne. »Če ni večnosti, ni ničesar. Tre­nutek je polnovreden samo, če pri­pada večnosti.« Pranečak je ob gomi­li prababice s kratko molitvijo ujel trenutek večnosti.

Milan Knep

Prepričan sem, da je ravno edinost med kristjani danes najmočnejše zna­menje, najmočnejše pričevanje vere v Jezusa Kristusa. Po drugi strani pa je prav ta edinost danes tudi najbolj ogrožena. Ne ogrožena od zunaj. Ne­varnosti za našo edinost niso različ­ne ideologije in miselni tokovi. Tudi ne skupine, ki napadajo krščanstvo in kristjane, ali tisti, ki tajijo Boga in se norčujejo iz Cerkve. Tudi ne tisti, ki se do nas vedejo sovražno in si prizade­vajo, da bi nas čim bolj omejili, najraje kar izbrisali.

Nevarnost za našo edinost je med nami, je v nas. Vedno več je ljudi, ki so bolj papeški od papeža, ki vedo več, kot vedo škofje in duhovniki, ki so boljši teologi od profesorjev na Teolo­ški fakulteti. To so ljudje, ki se v svo­ji pravovernosti postavijo nad vse in zviška razglašajo krivoverce in nevredneže; govorijo proti papežu, večkrat tudi proti koncilu. Kdor se odpove pa­pežu, kdor ga ne priznava, ga ne spo­štuje ali začne govoriti proti njemu, je prestopil mejo in ni več katoličan. In to je resnična nevarnost za edinost naše Cerkve in prvo protiznamenje za njeno pričevalno moč. /iz nadškofove pridige na vnebohod v stolnici/

BINKOŠTI

»Pridi, Sveti Duh,

na naša mesta, hiše, družine, na oči in srce.

Brez tebe razpada življenje v vrsto

nesmiselnih dni; brez tebe nas tehnika ubija, brez tebe so naše cerkve muzeji, brez tebe je molitev čvekanje. Brez tebe okamni naš nasmeh. Brez tebe je svet puščava. Pridi, Sveti Duh,

Naša praznina hrepeni po polnosti tebe,

Pridi, stvarnik Sveti Duh.«

SVETA TROJICA

Ti, večna Trojica, si stvarnica in jaz tvoja stvar. Ko si me preustvaril v krvi svojega Sina, sem spoznala,kako si za­ljubljen v lepoto svoje stvari.

Večna Trojica, v tvoji luči, ki si mi jo dala, sem spoznala pot, ki vodi k veliki popolnosti. Naj ti služim v luči in ne v temi; naj bom zrcalo dobrega in svete­ga življenja in naj se dvignem iz svojega bednega življenja, kajti vedno sem ti po svoji krivdi služila v temi. In ti, večna Trojica, si mi s svojo lučjo razpršila temo.

/sv. Katarina Sienska/


Na južni strani, nasproti Ponižno­sti, sedi žena, ki upodablja krepost Darežljivosti. Na glavi (temenu) ji sedi orel, v rokah pa drži rogova iz­obilja; en je napolnjen s cvetjem, iz drugega pa siplje denar in nakit.

Simbol orla ima v krščanstvu boga­to simboliko, največkrat kot simbol Kristusa, njegovega vstajenja in vnebohoda, simbolizira pa tudi ve­likodušnost. Po starem prepričanju naj bi namreč orel, kadar je lačen, polovico svojega plena vedno pre­pustil drugim pticam. Rog izobilja (cornua copiae) pa izvira iz grške mitologije in je bil v klasični antiki simbol obilja in prehrane, običajno velika posoda v obliki roga, iz ka­terega se vsipajo različni pridelki, cvetovi ali oreščki.

Krepost darežljivosti (veliko­dušnosti, radodarosti) je člove­kovo plemenito razpoloženje, s katerim se je pripravljen lotiti tudi velikih stvari za Boga in bližnjega. Je nasprotno stremuštvu (in z njim povezano požrešnostjo za materialnimi in duhovnimi dobrinami), ki se ne meni ne za Boga in ne za bli­žnjega, ampak išče samo svojo čast, oblast in ugodje. Veliko­dušnost je več kot le trenutno navdušenje, ki takoj splahni, ko pridejo težave in napori. Ve­likodušnost je neustrašena in se ničesar ne boji. Krščanska velikodušnost se ne ravna po zemeljskih nagibih, ne vodi je častiželjnost in samoljubje. K velikim delom jo vodijo nad­naravni vzgibi: narediti vse za Boga, za osebno posvečenje in posvečenje bližnjega. Veliko­dušnega človeka ne vodi mi­sel na zemeljsko plačilo, tem­več želja po čim bolj prisrčnem združenju z Bogom v ljubezni.

V soboto, 29.5. na god sv. Maksima Emonskega, bo v stolnici celodnevno češčenje.

Lepo vabljeni!

Nedelja, 23.5.: BINKOŠTI

Ponedeljek, 24.5.: Marija Pomagaj, slovesni praznik

Torek, 25.5.: sv. Beda Častitljivi, duhovnik, cerkveni učitelj

Sreda, 26.5.: sv. Filip Neri, duhovnik

Četrtek, 27.5.: bl Alojzij Grozde, mučenec

Petek, 28.5.: sv. German Pariški, škof

Sobota, 29.5.: sv. Maksim Emonski, škof, mučenec

Nedelja, 30.5.: Nedelja Svete Trojice

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«

bo v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30.

Lepo vabljeni!

Na god sv. Maksima Emonskega

11.00 -12.00 redne jutranje molivke/ci

12.00- 13.00 kanoniki

13.00 -14.00 člani ŽPS

14.00- 15.00 redovnice

15.00- 16.00 posamezniki (tiho češčenje)

16.00 -17.00 sveta maša

17.00 18.00 neokatehumenske skupnosti

18.00 sklep češčenja s petimi litanijami Srca Jezusovega in sveto mašo

»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«

ŠMARNIČNA POBOŽNOST

je v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30.

Lepo vabljeni!

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

 

sobota, 15. maj 2021

TEDEN BOŽJE BESEDE 16. 5. 2021-23. 5. 2021

 

Petega maja mi je umrla mama, ki je 15. marca vstopila v 98. leto. Do­volite mi omeniti en stavek, ki ga je pogosto ponavljala: »Naj se zgo­di Njegova sveta božja volja.« Naj se je zgodilo karkoli hudega očetova smrt pri 33 letih, ko ji je bilo 8 let, partizani ustrelijo očima v veži doma (5. 10. '42), leto pozneje izropajo posestvo ter požgejo hišo, gostil­no in trgovino (29. 11. '43), begunst­vo v zimi '42/'43, njena mama pred ljudskim sodiščem ('45), njen brat je po čudežni rešitvi izpred roškega brezna obsojen na smrt ('45; leta '54 rešen iz zapora), smrt drugorojenca ('54), smrt moža (2017), smrt hčerke (2018) in nešteto drugega ni v svojih mislih komentirala in premlevala, da bi se bolečina razra­sla v dvom ali upor Bogu, temveč je tok tesnobe prekinjala z vzdihom: Naj se zgodi Tvoja sveta božja volja. Počasi ji je odleglo. Pred službo, ki se je začela ob šestih, je pomolzla kra­ve, delala osem ur v pisarni, nato pa doma na kmetiji. Ko se je oče zvečer usedel k počitku, povečerjal, vzel v roke časopis ali knjigo, so njej ostala še vsa notranja opravila. Ni se pogo­varjala z demoni razbolelih čustev, da bi tonila v potrtost, ampak se je odpirala novemu čudenju. Za vse to ni potrebovala potovanj ali javnega priznanja, temveč so ji bile dovolj rože na oknih in na vrtu. Čutila jih je in se pogovarjala z njimi. Bile so ji podoba raja, pogovor z njimi pa šepet s Stvarnikom.

Nikoli ni govorila, da je v čem prikrajšana. Vse, kar je občutila, je bil zanjo en sam velik Božji dar. Ni potrebovala ne pomirjeval ne tera­pevtov, dovolj ji je bilo brezpogojno zaupanje v Božjo dobroto. Tudi sam za reševanje svojih preizkušenj ne bom iskal drugega modela kot tega, ki se je utelesil na mojem domu.

Milan Knep

Sv. Janez Pavel II.: »Ohranite nedo­taknjeno obličje te čudovite deže­le, ki vam jo je Bog zaupal; ne do­pustite, da bi zamrlo plemenito državljansko in duhovno izročilo, ki je zaznamovalo zgodovino va­šega ljudstva! Pogumno in vztraj­no stopajte dalje po poti napredka, s seboj pa vedno nosite vrednote svoje bogate kulturne dediščine.«


Trije kratki dnevi, od 17. do 19. maja leta 1996, so bili dnevi posebne­ga blagoslova za našo domovino in Cerkev na Slovenskem. Obisk pape­ža Janeza Pavla II. je bil milostni do­godek, ki ga tisti, ki ga je doživel, ne more pozabiti. Ne samo zato, ker nas nanj spominjajo številne fotogra­fije, posnetki in izrečene misli, pač pa predvsem zato, ker se je vtisnil v srce. Naj se ne sliši pretirano, če re­čem, da smo ob njem doživeli trenu­tek nebes. Slovenija je bila s soncem obsijana dežela, brez nesreč in na­silja, odeta v prazničnost in spokoj­nost velikonočnega jutra; kako smo se čudili miru, ki se je takrat naselil v nas. Danes vemo, da ga je prinesel svetnik. Janez Pavel Veliki.

Tudi naša stolnica ga je smela go­stiti. V njej smo se skupaj z našimi škofi in gosti zbrali duhovniki, re­dovniki in redovnice iz vse Slove­nije. Poleg srečanja z mladimi v Po­stojni je bil to eden najbolj ganljivih dogodkov: ko je pod kupolo in časti­tljivimi oboki odmevalo petje lavretanskih litanij, tako kot jih drugje nikjer ne pojo.

Zaradi razmer nismo mogli pri­praviti kakšne spominske slovesno­sti; naj bo tokrat za spomin samo ne­kaj fotografij in misli.
Zaradi razmer nismo mogli pri­praviti kakšne spominske slovesno­sti; naj bo tokrat za spomin samo ne­kaj fotografij in misli.
»Gojite globoko predanost Mariji, Devici, Materi in Kraljici Sloveni­je, na katero se vi obračate s tako le­pim imenom: 'Marija Pomagaj'...«

»Danes sem tukaj med sloven­skim ljudstvom v Ljubljani, v 'beli Ljubljani', kot romar in glasnik evangelija.«

»Danes sem tukaj med sloven­skim ljudstvom v Ljubljani, v 'beli Ljubljani', kot romar in glasnik evangelija.«

Dobrotnost (Bonitas). Krepost dobrotnosti upodablja žena, ki s prstom kaže proti nebu, ob sebi pa ima peli­kanova mladiča, ki »nakazujeta« na legendo, po kateri si je pelikan, ker zaradi lakote ni mogel nahranti svo­jih mladičev, s kljunom predrl prsi in jim dal piti svojo kri. Ko je lakota minila, so mladiči lahko zleteli v ži­vljenje, stari pelikan pa je umrl, ker je svojo kri in svoje življenje daroval mladičem. Ni čudno, da je ta podoba kmalu postala simbol Kristusove žr­tve na križu in evharistije.

Krepost dobrotnosti (dobrote, dobrohotnosti) ima torej svoje »iz­hodišče« v Božji ljubezni oz. njego­vi naklonjenosti. Tej Božji ljubezni more kristjan odgovarjati z ljubezni­jo, ki pa mu jo Bog podarja po Sve­tem Duhu, kajti Sveti Duh ni samo skrivnost, v kateri Bog ljubi človeka,

ampak tudi skrivnost, v kateri ljubi človek Boga. Apostol Pavel lepo pra­vi: »Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Ta krepost ljubezni nas napravi sposobne za dobroho­tnost, ki je sad dobrega srca, ki po Božjem zgledu hoče in išče samo to, kar je dobro. Sveti Avguštin opredeluje to kot notranjo držo, »naravna­nost volje k vsakršnemu dobremu«. Ne gre torej za posamična dejanja, ampak za stalno držo.

Človekova dobrota je tako de­lež na dobroti absolutnega, Boga. Ta dobrota je položila svet v roke človeku, da ga gradi po volji »do­brega« Boga. Zato nepristnost in razdiralnost v svetu ne prihajata od Boga, marveč od človeka.

Dobrota je drža, v kateri človek, ko se srečuje s svetom, ni nezau­pljiv, ne zametuje, pač pa spoštu­je, ceni, pomaga, pospešuje. Do­brota v stiku z drugimi ne pozna avtoritarnosti, pač pa pušča nji­hovemu življenju odprte prosto­re, svobodno gibanje. V dobroti ni zagrenjenosti nad svetom, ampak razumevanje in odpuščanje. Ker je plemenita in velikodušna, ne pusti, da bi razvaline zaradi kriv­de koga ostale razvaline, ampak vedno najde način, da na njih spet vzklije in požene življenje.

Dobrota je molčeča, ne govori mnogo, ne sili v ospredje. In čim globja je, tem bolj je molčeča. Je, ka­kor pravi Romano Guardini, »vsak­danji kruh, ki hrani življenje«.

• V četrtek, 20. 5., ob 9.00 bo krizmena maša, pri kateri bo gospod nadškof posvetil in blagoslovil sveta olja. Svete maše ob 10.30 ne bo!

  Nedelja, 16. 5.: . 7. velikonočna nedelja

  Ponedeljek, 17. 5.: sv. Jošt, puščavnik

Torek, 18. 5.: sv. Janez I., papež, mučenec

  Sreda, 19. 5.: sv. Krispin, redovnik

  Četrtek, 20. 5.: sv. Bernardin Sienski, duh.

  Petek, 21. 5.: sv. Timotej, diakon, muč.

  Sobota, 22. 5.: sv. Marjeta Kasijska, red.

  Nedelja, 23. 5.: BINKOŠTI

Prosimo Vas, da v stolnici upošteva­te vsa potrebna navodila za zaščito: maska, razkuževanje rok in sedenje na razdalji vsaj 1,5 m - to pomeni, da je vsaka druga klop prazna. Prosimo vas tudi, da upoštevate na­vodila redarja: ta vas ne bo spustil v cerkev brez maske ali pa vas bo prosil, da se udeležite maše ob ka­teri drugi uri, če bi vas bilo preveč. Prav tako se ne zbirajte pred cerkvijo, ker to ni dovoljeno.

Bodimo hvaležni, da lahko vsaj na tak okrnjen način praznujemo in sodelujemo pri svetih mašah.

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«

bo v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30.

Lepo vabljeni!

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/