Follow by Email

sobota, 08. maj 2021

TEDEN BOŽJE BESEDE 9. 5. 2021-16. 5. 2021

6. VELIKONOČNA NEDELJA

Če bi bil Jezus zgolj človek, ki trpi krivico kot kdor koli drug, z odpu­ščanjem naših grehov in prenovo stvarstva ne bi bilo nič. Ker pa je bil Jezus Božji Sin, mu je bil skupaj z vsem človeštvom dostopen tudi ce­lotni univerzum. Kristusov križ je neskončno težak, ker je več kot sim­bol. Je sežetek vsega zla na zemlji, odkar obstaja; nekakšna singularna točka, v kateri skupaj s človekom v neredu materije, misli in čustev skupaj vzdihujeta človek in stvar­stvo in čakata na prenovo od zno­traj, ko bosta z drugim Kristusovim prihodom po Svetem Duhu dokonč­no prenovljena nebo in zemlja.

Zelo izvirno je to opisal sv. Efrem Sirski (306-373), diakon, ustanovi­telj teološke šole, znan po teoloških spisih, zlasti pa kot pesnik duhov­nih pesmi. V enem izmed svojih govorov pravi: »Glede na telo, ki ga je imel, ga je smrt umorila; z istim

orožjem pa je on zmagal nad smr­tjo. Njegova božanska narava je bila skrita pod njegovo človeško nara­vo. Ko se je s svojim telesom pribli­žal smrti, ga je ta umorila, a je bila hkrati umorjena tudi smrt sama. Smrt je s tem, ko je umorila Kristu­sovo fizično telo, usmrtila le narav­no življenje, njo pa je ob tem umori­lo nadnaravno življenje. Ker ga torej smrt ni mogla požreti brez telesa, niti priti do predpekla brez mesa, je prišel v Devico in od nje sprejel telo, da je v njem prišel do predpekla. Ko pa je s privzetim telesom prišel tja, je uničil vse zaklade pekla in raztresel vse njegovo bogastvo. ... Eva, mati vseh živih, je postala iz­vor smrti vseh živih. Vzbrstela pa je Marija, nova trta glede na staro trto Evo, in v njej je zaživel Kristus, da bi v smrtonosnem sadu skrito ži­vljenje uničilo smrt.«

Milan Knep



»Omenjena kapela je v ta na­men lepo ozaljšana. Vhod v ka­pelo je s klopmi pregrajen; pred oltarjem na obeh straneh osem velikih, deset do petnajst letnih zelenih cipres stoji, ki nam vrt predočujejo. Med cipresami je pa nekaj večjih cvetlic vsajenih. Stranski zidovi so z rdečim prepreženi, ravno tako stopnice oltarja. Oltar, ki je že sam na sebi lepo in umetno izdelan in je bil pred malo leti prenovljen. Je pa lep, da še nikoli tako ne. Vse, kar lepega in dragega stolna cerkev premore, in kar ljubljanski goz­dovi zelenega in ljubljanski vr­tovi cvetočega dati zmorejo, na njim najdeš. Tu vidiš dve vrsti srebrnih svečnikov, eno višje, eno nižje postavljenih: na zgor­njih funtne, na spodnjih dva funtne sveče nataknjene: od oltarnih prtov lepi, tanki svileni krajci ob oltarju vise. Krajci, kateri so nek­daj obličje imenitne gospe zagrinjali. Med svečniki in kjerkoli je kazalo, so cvetlice v najlepšim veliko travniškim cvetju v le­pih, dragih posodah po oltarju in njegovih stranskih vencih po zidu nastavljene; vrh oltarja pa je okno z zelenjem otemnjeno. Lepa oltarjeva podoba, Mati Božja pomočnica, katero je naš prerano umrli Langus kakor nalašč za to pobožnost zmalal, čeprav takrat še nihče vanjo mislil ni, je z le­pim cvetličnim vencem obdana, čigar spodnja konca se okoli oltarjevih stebrov ovijata, zgornja pa ravno nad Marijino glavo v šo­pek lepih cvetlic vežeta. Sredi kapelinega oboka, ravno kakor nad Marijino glavo, visi lep, kraljeve­mu vencu podoben svetilnjak, na katerim je 24 sveč nastavljenih. Sem ter tja so kakor žlahtni ka­mni steklene mnogovrstno bar­vane, zelene, rdeče, rumene, vi­šnjeve krogle z vodo napolnjene, nad katerimi lučice gore in kaj lepo gledalcem naproti leskečejo ter zeleni in cvetoči Marijin vrt v mraku razsvetljujejo. Medtem ko ovenčani Marijin ol­tar ogledujeva, se prostorna cer­kev tako napolni, da je ob tri četrt na sedem prava gneča v njej, da ne more nihče več ne ven, noter. Te­daj zakristijski zvonček zazvoni in cerkovnik koraka pred gospo­dom fajmoštrom proti prižnici.«

Ponižnosti sledi Čistost, ki jo upoda­blja ženska figura z žezlom v desnici in dvema grlicama na levici. Žezlo pred­stavlja moč samoobvladovanja grilici pa sta simbol zvestobe. Čistost je ena izmed oblik zmernosti, ki kroti in ureja naravno spolno teženje. S pomočjo čistosti človekov duh ob­vladuje čutnost v mejah, kot jih je določil Stvarnik. Ni največja krepost, ima pa velik pomen za duhov­no življenje. S čistostjo na­mreč človek ohranja du­hovno svobodo in oblast duha nad telesnostjo. Gre­hi zoper čistost so sicer manj težki kot duhovni, vendar pa so za duhovno življenje po­gosto nevarnejši, ker pomagajo, da do­biva telesnost oblast nad duhovnostjo. Papeški teolog Wojciech Gietych pravi, da je največji greh napuh, »ker človeku preprečuje odnos z Bogom, daje mu občutek samoza­dostnosti. Grehi nečistovanja so sicer manj nevarni, ker nosijo s se­boj občutek ponižanosti, kar je do­bra priložnost, da se človek vrne k Bogu, z vidika družbenih posledic in zapletov v intimnem življenju pa so nevarnejši.« Zato mora vsak človek obvezno dose­či določeno stopnjo spolne vzdržnosti. Usodna pomota je na primer reči, da medtem ko neporočenim na področju spolnosti ni dovoljeno nič, je poroče­nim dovoljeno vse. Moralka razlikuje več vrst čistosti: predzakonsko, zakon­sko, vdovsko in popolno čistost, ki je v popolni zdržnosti iz ljubezni do Boga. Sem spadata devištvo in celibat. Duhovni pisatelji svetujejo različne opore oz. zaščite, ki nam lahko po­magajo pri ohranitivi čistosti. Prva je zmožnost dobrega raz­likovanja. Ne čutiti sku­šnjav zoper čistost je iz­reden Božji dar. Sveti Kasijan opozarja, da ima­jo skušnjave tudi popolni ljudje, zato je pomembno razločevanje med nagi­bom h grehu in dejanjem samim. Pokorščina nam pomaga, da lahko vla­damo svojim strastem; kdor je sam neposlušen, ga tudi njegova lastna nagnjenja ne ubogajo. Zdrava čuječnost v odnosu do čutov nas varuje tako pred preti­rano držo, da v vsakem čutnem užit­ku vidimo skušnjavo (v tem se lahko skriva celo sprevrženost), kakor pred tem, da čutom preveč popuščamo. Ker ima mesenost svoj izvor v telesu, je pomembno mrtvičenje telesnosti oz. telesna aktivnost, zdravo življenje oz. askeza. Sem spada še delo, za ka­tero so že v antiki trdili, da ob njem pozabljamo na strasti in nas pomirja. Boj za čistost traja vse življenje, zato moramo zanjo prositi vsak dan. Tu še kako veljajo Jezusove besede: »Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo.« Poleg teh nam pri ohranjanju čistosti pomaga še premišljevanje o Kristuso­vem trpljenju, prejemanje zakramen­tov, zlasti sveto obhajilo in ponižnost.

V   četrtek, 13.5., na slovesni praznik Gospodovega vnebohoda, bodo sve­te maše po prazničnem redu. Slovesno sveto mašo ob 9. uri bo imel gospod nadškof.

V   četrtek, 20.5. ob 9. uri, bo krizmena maša, pri kateri bo gospod nadškof posvetil in blagoslovil sveta olja.

  Nedelja, 9.5.: 6. velikonočna nedelja

  Ponedeljek, 10.5.: sv. Job, svetopisemski mož

  Torek,11.5.: sv. Pankracij, mučenec

  Sreda, 12.5.: sv. Leopold Mandić, redovnik

  Četrtek, 13.5.: Gospodov vnebohod, slovesni praznik

  Petek, 14.5.: sv. Bonifacij, mučenec

  Sobota, 15.5.: sv. Izidor, kmet

  Nedelja, 16.5.: 7. velikonočna nedelja

Prosimo Vas, da v stolnici upošteva­te vsa potrebna navodila za zaščito: maska, razkuževanje rok in sedenje na razdalji vsaj 1,5 m - to pomeni, da je vsaka druga klop prazna. Prosimo vas tudi, da upoštevate na­vodila redarja: ta vas ne bo spustil v cerkev brez maske ali pa vas bo prosil, da se udeležite maše ob ka­teri drugi uri, če bi vas bilo preveč. Prav tako se ne zbirajte pred cerkvijo, ker to ni dovoljeno.

Bodimo hvaležni, da lahko vsaj na tak okrnjen način praznujemo in sodelujemo pri svetih mašah.

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«

bo v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30.

Lepo vabljeni!

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

 

sobota, 01. maj 2021

TEDEN BOŽJE BESEDE 2. 5. 2021-9. 5. 2021

5. VELIKONOČNA NEDELJA

»Če pa Kristus ni vstal, je prazna tudi vaša vera« (prim. 1 Kor 15,14). Kako razumete ta Pavlov stavek? Z upanjem v neko splošno preobraz­bo kaotičnega sveta in človeškega trpljenja se na ta ali oni način pois­tovetijo skoraj vsi ljudje, zato tudi z nekoliko ohlapno vero v Kristuso­vo vstajenje nimamo večjih težav. Intuitivno prepričanje o razvoju kozmosa k vedno večji popolnosti ljudem ni bilo tuje ne v antiki ne danes. Povsem nekaj drugega pa je, ali preobrazba, ki naj bi bila sad Kristusovega vstajenja, učinkuje tudi sedaj, ne le v nedoločeni pri­hodnosti, ali je dosegljiva vsakemu človeku ali le univerzumu kot celoti. Univerzum je abstrakcija, zato kozmološke ideje v resnici za naše konkretne preizkušnje nima­jo pravega pomena. Jezus nam ni prinesel le nove vizije sveta, nove filozofije, ampak predvsem poveza­vo med Očetom in vsakim izmed nas posebej. To resničnost je opisal s podobo trte, ki je on sam, in mla­dike, to pa smo mi, ki od njega sprejemamo življenjski sok.

Življenje, ki je na veliko noč premagalo smrt, nam je Kristus izročil na veliki četrtek, da nam doteka vsakič, ko obhajamo njegovo daritev sv. mašo. Ciril Jeruzalem­ski (313-386) je v svoji 22. katehezi zapisal, da Kristusovo telo in kri, s katerima se hranimo kot mladike na trti, prehajata v naše fizično in duševno telo; skozi našo umrljivo človeško naravo pronika v nas Kris­tusova božja narava. Vera je tista duhovna sila, ki odpira in čisti kapi­lare našega telesa in duše, da se pre­tok milosti ne ustavi. Če pretoka ni, pride do infarkta, mladika odmre. Vera se krepi po njegovi besedi, zato pravi: »Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal« (Jn 15,4).

Milan Knep

Posebna pobožnost v čast Mariji v mese­cu maju se je v prvi polovici 19. stoletja iz Rima hitro razširila po Italiji, Franciji in Nemčiji, pa tudi pri nas so jo z veseljem sprejeli. Tako so bile pred 165 leti šmarnice prvič organizirane tudi v stolnici pred Marijinim oltarjem v kapeli svetega Ju­rija (srednja kapela na ženski strani). Kako je to bilo, nam je na zanimiv način opisal pisec Šusjanec v »pismu« prijate­lju v časopisu Zgodnja Danica (leto 1856, številka 24). Zaradi lažjega razumeva­nja sem jezik nekoliko posodobil.

»Ali glej, ko se prvega velikega travna, okoli pol sedme ure zvečer, od sprehaja­nja proti domu se vračajoč, bližava mestu in ne prideva še prav do Maličeve hiše, nama veličastni veliki zvon iz lin Šenklavškega desnega stolpa na proti zadoni, vbiraje se veselim gla­sovom drugih štirih zvonov iz levega stolpa. 'Kaj pomeni to veselo zvonjenje o nenavadnim času, proti mra­ku?' me vprašaš. Kar ponavadi zvonjenje v cerkev nas vabi! Ravno to zvonjenje nekaj napovedu­je, kar nama je bilo do zdaj le komaj po imenu znano. Visokočastiti go­spod Jožef Zupan, za Božjo čast, Ma­rijino češčenje in dušni blagor njih duhovnijanov vneti stolni fajmošter, so z dopuščenjem našega premilostljivega knezoškofa sklenili, obha­jati tudi v Ljubljani šmarnično pobožnost, od katere se je nekaj let sem

toliko spodbudnega po cerkvenih ča­snikih bralo. Pojdiva, kamor nas veli­častno zvonjenje vabi, grede se pa na levo in na desno, in tudi včasih nazaj ozirajva. Glej! Nekaj šetajočih rajd se z Latermanovega drevoreda vrne in jo naravnost za nama vdere, kamor nas zvonovi kličejo. Pridši pred cerkev Matere Božje pri Frančiškanih, vidiš množico ljudi iti: eno nama na desno od zvezdnatega drevoreda iz obojnih gradiš, eno na desno pa iz Šenpetrovega predmestja, ki ste se na lepim špitalskem, ali kakor ga zdaj imenujemo, na Francovem mostu, v eno množico zedinile, ker k istemu cilju hite — v stolno cerkev. Začetek špitalskih ulic se najini spremljevalci zopet v dve rajdi ločijo, ena gre naravnost po uli­ci naprej in se šele konec ulic, kjer se še številnejši množici iz mesta in sv. Jakoba sem pridruži, k stolni cerkvi obrne po daljši, druga pa koj konec mosta na levo krene in ob Ljubljanšici skoz škofov dvor po nekoliko kraji poti ravno tje hiti. Zediniva se s to, da nekaj minut prej v cerkev dospeva, da si prostor po volji zbereva. Ali ko v cerkev stopiva, vidiva, de je že skoraj polna mnogovrstnih sta­nov, domačih in tujih vernikov, go­sposkih in kmetiških ljudi; vendar se še da višje priti. Pririneva se do srednje kapele, seveda na moški stra­ni, ki se imenuje kapela Žalostne Ma­tere Božje. Stopiva vanjo, toliko je še prostora, da bo tudi naju še sprejela. Ravno pravi prostor sva dobila, zakaj nama nasproti, na ženski strani, glej, je šmarnični oltar, pred katerim je z ljudmi tako natlačeno, da se vse tare. Oglejva pa nekoliko kapelo, preden se pobožnost prične.«

STOLNICA NAS DOM

Freska na oboku glavne ladje upodobitve kreposti Ponižnost (Humilitas)

Prva je na severni strani od zaho­da proti vzhodu upodobljena Poni­žnost. Ženska figura, vsa zavita v plašč z oglavnico, sklanja svoj pogled k jagnjetu, ki ga drži v naročju. Krot­ko jagnje je namreč med drugim tudi simbol ponižnosti.

Ponižnost je tipična krščanska krepost, saj je pogani niso poznali. Pri Rimljanih je npr. imela slab prizvok, saj jim je pomenila servilnost, klečepla­zenje oz. hlapčevstvo. V krščanstvu pa je to temeljna krepost, na kateri sloni duhovna zgradba krščanskega življenja.

Človek nosi v sebi prirojeno nagnje­nje, da se zelo ceni in želi na vsak način uveljaviti. To gre žal pri mar­sikom čez vsako razumno mejo in se rado sprevrže v napuh, zato je po­trebna zmernost, ki jo imenujemo ponižnost. Ponižnost ima za podlago resničnost in pravičnost. Resničnost pomaga človeku, da se prav spozna­va, pravičnost pa, da priznava svojo odvisnost od Boga ter da upošteva njegovo dostojanstvo, dostojanstvo bližnjega in samega sebe. Ponižnost od nas ne zahteva, da ta­jimo svoje sposobnosti in darove, ki jih imamo in se jih zavedamo; po­maga nam le, da jih ne pripisujemo sebi, ampak Bogu. Pomaga nam, da ne hrepenimo po nečem velikem,

česar ne zmoremo doseči, in da se ne ponašamo s tistim, česar nimamo. Ne zahteva pa, da bi zanemarjali svo­je sposobnosti in talente; pomaga pa nam, da jih pravilno uporabljamo in pri tem ne iščemo sebe ali svoje časti.

Ponižnost tudi ne na­sprotuje pravilni za­vesti lastne vrednosti. Ta je človeku potreb­na, da z njo obvladu­je svoje življenje, se uspešno sooča s teža­vami ter s prizadev­nostjo in učinkovi­tim naporom oblikuje sebe in svet. Zaradi pomanjkanja zaupa­nja vase ima danda­nes veliko ljudi obču­tek manjvrednosti in krivde, kar vodi v zmanjšanje de­lovne sposobnosti, težave pri vklju­čevanju v družbo, beg v namišljene podobe življenja, uporništvo, klju­bovanje, trmo in različne negativne oblike samopotrjevanja. Ponižen človek ne išče svoje časti, želi služiti Bogu in ne sebi, zato se nesebično posveti delu za dobro bli­žnjega. Ponižnost osvobaja človeka samoljubja in prazne časti in napra­vi prostor Božji milosti, kajti »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (Jak 4,6). Kristjan mora v ži­vljenju vedno gledati na ideal poni­žnosti, na Kristusa. Sam nas vabi, naj se prave ponižnosti učimo pri njem: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29).

   Nedelja, 2.5.: 5. velikonočna nedelja

   Ponedeljek, 3.5.: sv. Filip in Jakob, apostola

  Torek, 4.5.: sv. Florijan, mučenec

   Sreda, 5.5.: sv. Gotard, menih, škof

   Četrtek, 6.5.: sv. Dominik Savio, zavetnik ministrantov

   Petek, 7.5.: sv. Gizela, opatinja

   Sobota, 8.5.: obletnica posvetitve stolnice

   Nedelja, 9.5.: 6. velikonočna nedelja

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«

bo v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30.

Lepo vabljeni!

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/