»V preprostem in čudovitem znamenju jaslic,
ki ga je ljudska pobožnost sprejela in izročala iz roda v rod, je izražena
velika skrivnost naše vere. Bog nas ljubi do te mere, da je z nami delil našo
človeškost in naše življenje. Nikoli nas ne pušča samih. Spremlja nas s svojo
skrito, a ne nevidno navzočnostjo. V vsaki situaciji tako v veselju, kot v
bolečini je On Emanuel, Bog z nami. Kakor betlehemski pastirji sprejmimo
povabilo in pojdimo k votlini, da bi videli in prepoznali znamenje, ki nam ga
je dal Bog. Tedaj bo naše srce polno veselja, tako da ga bomo lahko ponesli
tja, kjer je žalost, in upanja, da ga bomo lahko podelili s tistim, ki so ga
izgubili.«
Papež
Frančišek
Veliko Božjega blagoslova, notranjega
zadovoljstva in veselja naj v vaša srca in domove prinese novorojeno Dete.
Župnik
'Imam težave, še preveč, a ne verjamem, da ima
Bog kaj s tem.' Takšni pomisleki se nam nikoli ne bodo nehali vsiljevati.
Zato razumem kralja Ahaza, ki je vladal v Jeruzalemu v letih 735-716 pr. Kr. V
zagati, ko ni videl rešitve, se je spraševal, ali naj se zanese na politično
taktiziranje ali pa naj posluša preroka. Izaija mu je posredoval Božje
sporočilo: »Varuj se in ostani miren, ne boj se« (Iz 7,4). Ahazu je zastal dih.
Izaijevega sporočila ni mogel sprejeti; enostavno mu ni zaupal. Preplavilo ga
je malodušje; ogradil se je od vseh. Breme odgovornosti za usodo države je
jemal resno, a je bilo zanj pretežko, kot bi bilo pretežko za kogarkoli na
njegovem mestu. Kako tudi ne, ko pa je imel proti sebi aramskega kralja Recina,
ki je kraljeval v Damasku, in Pekaha, kralja Severnega Izaelovega kraljestva,
ki je kraljeval v Samariji. Ta dva sta ga silila v koalicijo proti Asiriji,
velesili na območju današnjega Irana in Iraka, ki se je širila proti
Mediteranu. Izaija ni odnehal. Ahaza je spodbujal, naj se končno le obrne na
Boga: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga« (Iz 7,10). Ne vem, kaj bi
sam storil na njegovem mestu, lahko pa povem, kaj bi storil danes. Nalogo, ki
me presega, predvsem psihično, izročam v Božje roke. Zavedam se, da lahko na
ta način tudi izgubim. In ravno v tem je preizkušnja: ali izgubiti nekaj, kar
si želim, a pripada temu svetu, ali zaupati, da bo zadevo pripeljal do optimalnega
konca. Nočem biti preveč pameten, ker vem, da mi je laže zaupati danes kot
tedaj, ko sem bil star dvajset let.
Ahaz Bogu ni zaupal. Njegovo apatijo je Bog
sam razpletel in po preroku napovedal, da bo poskrbel za nas po Emanuelu, ki
bo Bog z nami.
Milan
Knep
Božično praznovanje z vrhuncem sredi noči in v
času zimskega sončnega preobrata, ko se tema najdaljših noči začenja umikati
svetlobi dneva, nam sporoča: Bog ne zapušča sveta! Ostaja z nami kot Luč, kot
Odrešenik! Dokler bo obstajal svet, ne bo nikoli prenehala aktualnost angelove
vesele novice iz betlehemske noči: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko
veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil
Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10). Samo On je in ostane Pot (Jn 14,6)
izhoda iz »dežele smrtne sence« (Iz 9,1). Ob božičnem praznovanju slovenski
škofje vsem vam, dragi bratje in sestre v župnijskih občestvih, pa tudi vsem
duhovnikom in diakonom, redovnikom in redovnicam, bogoslovcem in semeniščnikom,
vsem ožjim sodelavcem, vsem našim zamejcem in zdomcem ter slovenskim
misijonarjem, še posebej pa vsem bolnikom in najbolj preizkušanim bratom in
sestram, (pri) voščimo obilje Božjega kruha, ki naj vaše življenjsko okolje v
letu 2020 spreminja v sodobno hišo kruha za vse bližnje, ki so lačni pristne
ljubezni! Enako voščilo namenjamo v duhu ekumenskega sožitja tudi vsem
pravoslavnim in evangeličanskim bratom in sestram.
MISLI IZ APOSTOLSKEGA PISMA »ČUDOVITO ZNAMENJE« SVETEGA OČETA FRANČIŠKA
o pomenu in vrednosti jaslic
Čudovito znamenje jaslic, ki je krščanskemu
ljudstvu tako drago, vedno vzbuja strmenje in začudenje. Predstavljanje
Jezusovega rojstva je enako oznanjevanju skrivnosti učlovečenja Božjega sina s
preprostostjo in veseljem. Jaslice so namreč kot živi evangelij, ki teče s
strani Svetega pisma. Medtem ko zremo božični prizor, smo povabljeni, da se
duhovno odpravimo na pot, pritegnjeni od ponižnosti Njega, ki je postal
človek, da bi srečal vsakega človeka. In odkrijemo, da nas On tako ljubi, da
se je združil z nami, da bi se mogli tudi mi združiti z Njim.
Izvor jaslic srečamo v nekaterih evangeljskih
podrobnostih o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Evangelist Luka preprosto pove,
da je Marija »rodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli,
ker zanju v prenočišču ni bilo prostora« (2,7). Ko je Božji sin prišel na svet,
je prostor našel tam, kjer jedo živali. Seno je postalo prvo ležišče Njega, ki
se bo razodel kot »kruh, ki je prišel iz nebes« (Jn 6,41). Simbolika, ki jo je
doumel že sv. Avguštin skupaj z drugimi cerkvenimi očeti, ko je zapisal:
»Položen v jasli je postal naša hrana« (Serm. 189,4). V resnici jaslice vsebujejo
različne skrivnosti Jezusovega življenja in nam jih približajo, da jih začutimo
v svojem vsakdanjem življenju.
Zakaj jaslice vzbujajo toliko strmenja in nas
ganejo? Predvsem zaradi tega, ker kažejo Božjo nežnost. On, Stvarnik vesolja,
se skloni do naše majh
nosti. Dar življenja, ki je vedno znova
skrivnosten za nas, nas še bolj očara, ko vidimo, da je On, ki se je rodil iz
Marije, vir in opora vsakega življenja. V Jezusu nam je Oče dal brata, ki nas
pride iskat, ko smo zmedeni in izgubimo smer; zvestega prijatelja, ki nam je
vedno blizu; dal nam je svojega Sina, ki nam odpušča in nas dviga iz greha.
Postavljanje jaslic po naših hišah nam pomaga,
da podoživimo zgodbo, ki so jo živeli v Betlehemu. Seveda evangelij vedno
ostaja vir, ki nam omogoča, da spoznamo in premišljujemo ta dogodek; vendarle
pa predstavitev jaslic pomaga, da si predstavljamo prizore, spodbuja čustva,
nas povabi, da se čutimo vključene v zgodovino zveličanja, sodobniki dogodka,
ki je živ in aktualen v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih. Sedaj bi
rad prešel na pregled različnih znamenj v jaslicah, da bi doumeli pomen, ki
ga nosijo v sebi. Najprej predstavimo zvezdnato nebo v temi in tišini noči.
Tega ne počnemo samo zaradi zvestobe evangeljskim pripovedim, ampak tudi
zaradi pomena, ki je v njem. Pomislimo, kolikokrat noč obdaja naše življenje.
Tudi v takih trenutkih nas Bog ne pušča samih, ampak postane navzoč, da bi
odgovoril na odločilna vprašanja, ki zadevajo smisel našega obstoja: kdo sem,
od kod prihajam, zakaj sem bil rojen v tem času, zakaj ljubim, zakaj trpim,
zakaj bom umrl. Da bi odgovoril na ta vprašanja, je Bog postal človek. Njegova
bližina prinaša luč tja, kjer je
tema, in razsvetli tiste, ki gredo skozi temo
trpljenja (prim. Lk 1,79). Besedo zasluži tudi pokrajina, ki je del jaslic in
ki pogosto prikazuje ruševine hiš in starih palač, ki v nekaterih primerih
nadomestijo Betlehemsko votlino in postanejo bivališče svete družine. Ruševine
so predvsem vidno znamenje padlega človeštva, vsega tistega, kar se ruši, kar
je pokvarjeno in žalostno. Ta prizor pravi, da je Jezus novost sredi starega
sveta, da je prišel zdravit in obnavljat, da bi naše življenje in svet spet
privedel k njunemu izvirnemu sijaju. Koliko čustev nas mora spremljati, ko v
jaslice postavljamo gore, potoke, ovce in pastirje! Na ta način se spominjamo,
kot so napovedali preroki, da je ves svet deležen praznika Mesijevega prihoda.
Angeli in zvezda repatica so znamenje, da smo tudi mi poklicani, da se podamo
na pot, da bi prišli do votline in počastili Gospoda. »Pojdimo torej v Betlehem
in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod,« (Lk 2,15)
tako so rekli pastirji po oznanilu, ki so ga prejeli od angelov. Iz preprostosti
tega opisa dobivamo čudovit pouk. Za razliko od toliko ljudi, ki nameravajo
narediti še tisoč drugih stvari, pastirji postanejo prve priče bistvenega, se
pravi zveličanja, ki je podarjeno. Najbolj ponižni in najbolj ubogi znajo
sprejeti dogodek učlovečenja. Bogu, ki nam prihaja naproti v detetu Jezusu,
pastirji odgovorijo tako, da se podajo na pot k Njemu, zaradi srečanja
ljubezni in hvaležnega čudenja. Prav to srečanje med Bogom in njegovimi otroki
po zaslugi Jezusa daje življenje naši veri, tvori njeno enkratno lepoto, ki na
poseben način sije iz jaslic.
V naše jaslice imamo navado postavljati
veliko simboličnih figuric. Predvsem figurice beračev in ljudi, ki ne poznajo
nobenega drugega obilja kot obilje srca. Revni in preprosti v jaslicah nas
spominjajo, da je Bog postal človek za tiste, ki najbolj potrebujejo njegovo
ljubezen in prosijo za njegovo bližino. Jezus, »krotak in iz srca ponižen,«
(Mt 11,29) se je rodil ubog, živel je preprosto življenje, da bi nas naučil
doumeti bistveno in živeti iz njega. Iz jaslic jasno izhaja sporočilo, da se
ne smemo pustiti zaslepiti bogastvu in tolikim kratkotrajnim ponudbam sreče.
Herodova palača je v ozadju, zaprta, gluha za oznanilo veselja. Z rojstvom v
jaslih Bog sam začne edino resnično revolucijo, ki razdedinjenim in odrinjenim
daje upanje: revolucijo ljubezni, revolucijo nežnosti.
Postopoma nas jaslice pripeljejo do votline,
kjer najdemo figurice Marije in Jožefa. Marija je mama, ki zre svojega otroka
in ga kaže tistim, ki ga pridejo obiskat. Njena figurica nas vodi k
premišljevanju o veliki skrivnosti, v katero je bilo vpleteno to dekle, ko je
Bog potrkal na vrata njenega brezmadežnega srca. Na oznanilo angela, ki jo je
prosil, naj postane Božja Mati, je Marija odgovorila s polno in popolno
pokorščino. Njene besede: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji
besedi,« (Lk 1,38) so za vse nas pričevanje, kako naj se v veri prepustimo
Božji volji. S tem »da« je Marija postala mati Božjega Sina, ne da bi izgubila
svoje devištvo, ampak ga je po Njegovi zaslugi še posvetila. V njej vidimo
Božjo Mater, ki svojega Sina nima samo zase, ampak vse prosi, naj poslušajo
njegovo besedo in jo izpolnijo (prim. Jn 2,5).
Ob Mariji je sveti Jožef, da bi obvaroval
Dete in njegovo mamo. Običajno je upodobljen s palico v roki, včasih pa tudi
drži svetilko. Sv. Jožef vrši zelo pomembno vlogo v življenju Jezusa in
Marije. On je varuh, ki se nikoli ne naveliča varovati svoje družine. Ko ga bo
Bog opozoril na Herodovo nevarnost, se bo brez oklevanja podal na pot v Egipt
(prim. Mt 2,13-15). Ko bo nevarnost minila, bo družino privedel v Nazaret, kjer
bo prvi vzgojitelj dečka in mladostnika Jezusa. Jožef je v srcu nosil veliko skrivnost,
ki je ovijala Jezusa in Marijo, njegovo ženo. Kot pravičen mož se je vedno
zanesel na Božjo voljo in jo izpolnjeval.
Srce jaslic začne utripati takrat, ko ob
božiču vanje položimo figurico deteta Jezusa. Bog se predstavi na ta način kot
otrok, da bi ga sprejeli v svoje naročje. V slabotnosti in krhkosti skriva
svojo moč, ki vse ustvarja in spreminja. Zdi se nemogoče in vendar je tako: v
Jezusu je bil Bog otrok in v tem stanju je hotel razodeti veličino svoje
ljubezni, ki se kaže v nasmehu in v stegovanju rok proti vsakomur. Rojstvo
otroka vzbudi veselje in začudenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost
življenja. Ko vidimo, kako žarijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj
rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gledanju otroka
Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju. »In življenje se je
razodelo,« (1 Jn 1,2) tako apostol Janez povzema skrivnost učlovečenja.
Jaslice nam omogočijo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in
izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvrščeno
tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem.
Božji način delovanja nas skoraj omami, saj
se zdi nemogoče, da bi se On odpovedal svoji slavi, da bi postal človek kot
mi. Kakšno presenečenje je videti Boga, ki je prevzel naše vedenje: spi, pije
mleko pri mami, joče in se igra kot vsi otroci! Bog tako kot vedno preseneča,
je nepredvidljiv, nenehno izven naših shem. Ko nam torej jaslice kažejo Boga,
kakor je vstopil v svet, nas izzivajo k premišljevanju o našem življenju,
vključenem v Božje življenje; vabijo nas, naj postanemo njegovi učenci, če
hočemo doseči smisel življenja.
Ko se približa praznik Jezusovega razglašenja,
v jaslice postavimo figurice svetih treh kraljev. Ko so gledali zvezdo, so se
ti modri in bogati gospodje z Vzhoda podali na pot proti Betlehemu, da bi
spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo
alegoričen pomen: zlato časti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo
božanstvo; mira njegovo sveto človeškost, ki bo spoznala smrt in pokop. Ko
gledamo ta prizor v jaslicah, smo poklicani, da bi razmišljali o odgovornosti
vsakega kristjana, da je evangelizator. Vsak izmed nas naj postane nosilec
veselega oznanila vsem, ki jih sreča; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj
izpričuje veselje, da je srečal Jezusa in njegovo ljubezen. Magi nas učijo, da
lahko krenemo od zelo daleč, da bi prišli do Jezusa. To so bogati možje, modri
tujci, žejni neskončnega, ki se podajo na dolgo in nevarno potovanje, ki
pripelje do Betlehema (prim. Mt 2,1-12). Pred Kraljem otrokom jih prevzame
veliko veselje. Ubožnost okolja jih ne pohujša; brez oklevanja padejo na
kolena in ga počastijo. Pred njim razumejo, da Bog
tako, kakor s suvereno modrostjo ureja tek
zvezd, vodi tek zgodovine, ko ponižuje mogočne in povišuje ponižne. Ko so se
vrnili v svojo deželo, so gotovo pripovedovali o tem presenetljivem srečanju z
Mesijem in začeli potovanje evangelija med ljudstvi. Pred jaslicami se duh rad
poda v čas otroštva, ko smo nestrpno pričakovali, da jih bomo začeli
postavljati. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega
daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; istočasno pa nam
dajo začutiti dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo. Ni
pomembno, kako pripravimo jaslice. Lahko so vedno iste, ali pa jih vsako leto
spremenimo; pomembno je, da govorijo našemu življenju. Kjerkoli in v katerikoli
obliki jaslice govorijo o Božji ljubezni; o ljubezni Boga, ki je postal otrok,
da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne
glede na to, v kakšnem položaju se nahaja.
Dragi bratje in sestre, jaslice so del
sladkega in zahtevnega procesa posredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v
vsakem življenjskem obdobju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu in čutimo
Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in da smo mi z
Njim, vsi otroci in bratje po zaslugi tega Deteta, Božjega Sina in Device
Marije. To doživljati je sreča. V šoli sv. Frančiška odprimo srce tej preprosti
milosti, dovolimo, da se iz čudenja rodi ponižna molitev: naš »hvala« Bogu, ki
je hotel z nami deliti vse, da bi nas nikdar ne pustil samih.
V
Grecciu, v svetišču jaslic, 1. decembra 2019, v sedmem letu papeževanja.
Frančišek
• V ponedeljek, 23. 12., bo ob 17.30 sveta maša
za domovino, ki jo bo daroval gospod nadškof msgr. Stanislav Zore. Lepo
vabljeni!
• V torek, 24. 12., bodo ob 16.00 slovesne
večernice in somaševanje stolnega kapitlja. Vodi škof msgr. Franc Šuštar. Po
končani sveti maši bo molitev »Ure bogoslužnega branja«. »Družinsko
polnočnico« ob 21.00 bo daroval župnik, slovesno polnočno mašo ob 24.00 pa
nadškof msgr. Stanislav Zore.
• V sredo, 25. 12., na božič, bodo svete maše po
nedeljskem redu. Sveto mašo ob 9.00 bo daroval nadškof msgr. Stanislav Zore,
ob 16.00 pa škof msgr. Franc Šuštar.
• V četrtek, 26. 12., bodo svete maše po
prazničnem redu: Ob 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00 in 18.30.
• V nedeljo, 29. 12., bo imel sveto mašo ob
16.00 ter blagoslov otrok škof msgr. Franc Šuštar.
• V torek, 31. 12., bomo pri večerni sveti maši
ob 18.30 zapeli zahvalno pesem v zahvalo za preteklo leto.
• V sredo, 1. 1., bodo svete maše ob 6.00, 9.00,
10.30, 11.30, 12.30, 16.00 in 18.30. (maš ob 7.00 in 8.00 ne bo!) Sveto mašo
ob 16.00 bo daroval škof msgr. Franc Šuštar.
• V četrtek, 2. 1., bo po večerni sveti maši
pred Najsvetejšim molitev za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
• V petek, 3. 1., na prvi petek, bo ob 8.30
molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Jezusovemu, ob 15.00 ura Božjega
usmiljenja in po njej sveta maša.
• V soboto, 4. 1., na prvo soboto, bo ob 8.30
molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Marijinemu.
• V ponedeljek, 6. 1., bodo svete maše po
prazničnem redu: ob 6.00, 7.00, 8.00,
9.00, 10.30, 16.00 in 18.30. Slovesno sveto
mašo ob 9.00 bo daroval nadškof msgr. Stanislav Zore.
• V nedeljo, 12. 1., bo pri sveti maši ob 9.00
gospod nadškof msgr. Stanislav Zore bogoslovcem podelil službi bralca in
mašnega pomočnika.
• V nedeljo, 12. 1., bo pri večerni sveti maši
sodeloval duhovniški oktet Oremus, ki bo po maši imel tudi koncert.
• Nedelja, 22. 12.: 4. adventna nedelja
• Ponedeljek, 23. 12.: sv. Janez Kancij,
duhovnik
• Torek, 24. 12.: sv. Adam in Eva, prastarši,
sveti večer
• Sreda, 25. 12.: BOŽIČ, slovesni zapovedani
praznik Jezusovega rojstva
• Četrtek, 26. 12.: sv. Štefan, diakon, prvi
mučenec, dan samostojnosti in enotnosti
• Petek, 27. 12.: sv. Janez, apostol, evangelist
• Sobota, 28. 12.: sv. nedolžni otroci, mučenci
• Nedelja, 29. 12.: Sveta družina
• Ponedeljek, 30. 12.: sv. Feliks I., papež
• Torek, 31. 12.: sv. Silvester (Silvo), papež,
drugi sveti večer
• Sreda, 1. 1.: Marija, sveta Božja Mati, novo
leto, dan miru
• Četrtek, 2. 1.: sv. Bazilij Veliki, Gregor
Nazianški, škofa
• Petek, 3. 1.: Presveto Jezusovo ime, prvi
petek
• Sobota, 4. 1.: sv. Angela Folinjska, redovnica,
prva sobota
• Nedelja, 5. 1.: 2. nedelja po božiču, tretji
sveti večer
• Ponedeljek, 6. 1.: Gospodovo razglašenje,
sveti trije kralji, slov. praznik
• Torek, 7. 1.: sv. Rajmund Penjafortski,
duhovnik
• Sreda, 8. 1.: sv. Severin Noriški, opat
• Četrtek, 9. 1.: sv. Hadrijan, opat
• Petek, 10. 1.: sv. Gregor Niški, škof,
cerkveni učitelj
• Sobota, 11. 1.: sv. Pavlin Oglejski, škof
• Nedelja, 12. 1.:
Jezusov krst
Že za lanski božič ste lahko pred oltarjem v
naši stolnici občudovali nove kipe svete družine. Iz bele gline jih je naredil
bogoslovec Peter Čemažar. Marija sedi in v naročju drži Jezusa, z desnico mu
podpira glavico in ga »boža« s pogledom, sveti Jožef pa ju s palico v roki in v
pobožni drži stoje opazuje. Opazuje pa prizor in dviga glavo k Jezusu tudi
ovčka, ki sedi pred Marijo. Tisto, kar nas še posebej nagovori, je milina
obrazov Jožefa in Marije, s katerih sijeta ljubezen in spokojnost. Bogoslovcu
Petru se lepo zahvalim, da je sprejel moj »izziv« in ustvaril lepo umetnino.
Naj ga sveta družina obilno blagoslavlja na njegovi poti v duhovništvo!
TRIJE SVETI VEČERI
Po stari slovenski navadi se po družinah na
vse tri svete večere zberemo skupaj in ob molitvi ter prepevanju božičnih pesmi
blagoslovimo domove in družine. Ne pozabite in ne opuščajte tega lepega
običaja!
SPREMENJEN URNIK DELAVNIŠKIH MAŠ
Po posvetu s stolnim kapitljem smo se odločili, da zaradi vedno manjšega obiska
po novem letu ne bo več delavniških svetih maš ob 7.30.
Delavniki:
6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00,
9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in
prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni
prazniki na delovni dan:
6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in
zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30,
12.30, 16.00, 18.30
SKUPNA MOLITEV V STOLNICI
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/