sobota, 28. september 2019

Teden Božje Besede 29. 9. 2019-6. 10. 2019


Če si pred sto leti, v dobi scientizma, ko so se mnogi vdajali prepriča­nju o absolutni moči znano­sti in njenih metod, zunaj cerkvenega okolja nihče ni drznil resno govoriti o angelih, je danes drugače. Pesnik Tone Pavček (1928­2011) je, preden je umrl, do­končal svojo zadnjo pesniško zbirko z naslovom Angeli. Z zadnjimi močmi je svoji hčerki naročil, naj po­skrbi za izid knjige prav na Prešernov dan 2012. Svojim štiriinštiridesetim angelom je dal nenavadna imena: angel za žene, angel mojega rojstva, angel poroke, angel za deklice, an­gel pomorščakov itd.; zadnji angel za srce. Zanj angeli niso nadnaravna bitja, temveč hvalnica življenju, ki se pretaka skozi živa bitja, skozi člove­ka tudi kot zavest, zato je za vsakega posameznika neizmerno boleče, da ga življenje zapušča in v drugem bi­tju naprej teče svoj večni tok.
Življenje pri Pavčku in drugih, ki ga rišejo s podobami dobrih sil narave, ni oseba, kot v evangeliju, kjer se Je­zus poistoveti z Življenjem samim.
Pri njem gre za posebno obliko vitalizma, za nazor, da je v živih organizmih poseb­na sila. Vitalizem pou­darja brezosebno življenj­sko moč in slavi življenje v vseh njegovih pojavnih oblikah, tudi v umetniški ustvarjalnosti. Angeli za vitaliste niso duhovna bitja, temveč ne­kakšne alegorije, prispodobe za ra­znolike oblike življenja. Sveto pismo o naravi angelov, o nji­hovi ontološki biti pove le to, da so duhovna bitja, veliko več pa govo­ri o njihovi službi, o posredovanju med nebeškim in zemeljskim, Bo­gom in ljudmi. In to nam zadostuje, da se lahko angelom priporočamo ter se na njihovo varstvo in priprošnjo zanesemo takrat, ko smo njiho­ve pomoči najbolj potrebni.
Milan Knep

V nedeljo bo na Rakovniku ob 15.00 slovesna sveta maša ob sklepu ško­fijskega postopka za misijonarja An­dreja Majcna. Prav je, da si ob tem na kratko prikličemo v spomin njegov življenjepis.
Rodil se je 30. septembra 1904 v Meljah pri Mariboru. Njegov oče An­drej je bil sodni izvedenec na sodi­šču, zelo zaveden Slovenec, mati pa Marija, roj. Šlik. Bil je prvorojenec, za njim sta se rodili še sestri Mari­ca in Milka ter brat Zoran, ki pa je še kot otrok umrl. Zaradi očetovega poklica so se večkrat selili: Iz Mari­bora v Kozje, nato pa v Krško, kjer je preživel svoja mladostniška leta. Tu je hodil v ljudsko in meščansko šolo, diplomiral pa je na učiteljišču v Mariboru. Po diplomi je bil eno leto učitelj za otroke sirote na Radni, kasneje pa je kot bogoslovec na Rakovniku deloval kot vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev) v obrtnih šolah.
Jeseni 1923 je začel z noviciatom v salezijanski družbi in 4. oktobra 1925 na Radni naredil prve zaob­ljube. V duhovnika je bil posvečen 2. julija 1933 v Ljubljani in si za novomašno geslo izbral besede: »Po milosti Božji sem to, kar sem!« 15. avgusta 1935 je na Rakovniku pre­jel misijonski križ in odšel v misijone, kjer je preživel 44 let. Njegove misijonske postojanke so bile: Ki­tajska (1935-1951), Makao (1951­-1952), Severni Vietnam (1952-1954), Hongkong (1954-1956), Južni Vietnam (1956-1976), Tajvan (1976-1979)./ Bil je vsestransko uspešen, deloval" je predvsem kot1 vzgojitelj, ravnatelj šol, magister novin­cev ter graditelj zavodov in cerkva. Zapustil je tudi drago­ceno pisno dediščino: dva zvezka Osebne duhovnosti, šest zvezkov Pre­mišljevanj in Duhovnih dnevnikov ter zvezek preverjanja svojega življenja ob 60. obletnici redovnih zaobljub. Po vrnitvi v domovino je živel in pomagal na Rakovniku, kjer je 30. septembra 1999 umrl. Škofijski po­stopek za njegovo beatifikacijo se je začel 24. septembra 2010. Njegova misel:
»Vse, kar sem storil, ni moje delo, am­pak delo don Boska in božje Previ­dnosti, ki je to storila po revčku Andrejčku. Bog vedno išče in tudi najde 'material' za svoje namene; potem pa počasi s kladivom obdeluje in njegovi 'izdelki' dozorijo v glasnike evangelija ... Kdor se da Bogu voditi, doseže čudo­vite stvari. Občudujem Boga, kako ne­verjetno dobro zvozi tudi ostre ovinke ... Res, ni boljše poti za naše življenje kot sprejemanje Božje volje.«

Evangelistom sledijo pod venč­nim zidcem naslikani grbi štirih, za stolnico in škofijo v tistem času najzaslužnejših oseb: pod evange­listom Janezom grb papeža Pija II., pod evangelistom Matejem grb ce­sarja Friderika III., pod evangeli­stom Markom grb škofa Ferdinan­da Kuenburga, pod evangelistom Lukom pa škofa Žiga Herbersteina. Grb papeža Pija II., Enea Silvia Piccolominija, je v bistvu družinski grb, saj je bil član ene najstarejših toskanskih plemiških rodbin, ki se je v 11. stol. naselila v Sieni. Bili so znani in vplivni tudi v Španiji in sploh po vsej Evropi, knezi svetega rimskega cesarstva, Cerkvi pa so dali številne prelate in dva papeža.
V  grbu vidimo srebrn (lahko tudi moder) križ na rdeči podlagi, v kri­žu pa pet zlatih lunic (polmescev). Enej Silvijo, kasnejši papež Pij II., se je rodil leta 1405, se šolal v Sieni in Firencah, nato pa nekaj časa služboval kot spremljevalec kar­dinala Capranica, potem se je pri­družil kardinalu Albergatiju. Bil je tajnik bazelskega koncila in protipapeža Feliksa V. Ko pa ga je v Bazlu spoznal cesar Friderik III., ga je sprejel v svojo službo. Kot nje­gov tajnik je dodobra spoznal naše dežele, saj je leta 1444 prepotoval Štajersko, Koroško in Kranjsko.
V  tem času se je tudi odločil, da sprejme duhovniško posvečenje. Kmalu zatem je postal škof v Tr­stu, nato v Sieni, leta 1456 pa prejel kardinalski klobuk. Ves ta čas je bil zelo dejaven v diplomaciji, pa­pež ga je imenoval tudi za stalne­ga nuncija za avstrijske dežele. 19. avgusta 1458 je bil izvoljen za 210. papeža. Bil je eden najodličnejših papežev, izredno nadarjen in vse­stranska osebnost, njegovo iskre­no prizadevanje za edinost vsega
krščanstva pa je papeštvu prine­slo velik ugled.
Kot že rečeno, je naše kraje dobro poznal. Večkrat se je zadrževal tudi v Ljubljani. Ko je bival še na cesar­skem dvoru, mu je bila dodeljena župnija v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, kot tržaški škof pa je po­svetil cerkev v Dutovljah. V listini o ustanovitvi ljubljanske škofije je Ljubljani podelil značaj »odličnega mesta« in jo izločil iz neposredne oblasti oglejskega patriarha, cerkev sv. Nikolaja pa povzdignil v stolni­co. Za prvega ljubljanskega škofa je cesar imenoval papeževega prijate­lja Sigmunda Lamberga, župnika v Šmartinu pri Kranju, ki ga je papež verjetno tudi sam posvetil.

•  V nedeljo, 29. 9., bo na Rakov­niku ob 15.00 slovesna sveta maša ob sklepu škofijskega postopka za misijonarja Andreja Majcna.
•  V sredo, 2. 10., bo po večerni sveti maši kratka molitev v čast svetemu Jožefu.
•  V četrtek, 3. 10., bo po večerni sveti maši molitev pred Najsvetej­šim za nove duhovne poklice in svetost duhovnikov.
•  V petek, 4. 10., bo ob 15.00 ura Božjega usmiljenja in po njej sveta maša.
•  V torek, 8. 10., bo v stolnici ob 18.30 nadškof msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo ob začetku akademskega leta.
•   V sredo, 9. 10., pa bo ob 18.30 upok. nadškof Anton Stres daro­val t.i. »rdečo mašo« ob začetku sodnega obdobja.

Nedelja, 29. 9.: 26. nedelja med le­tom,
•   Ponedeljek, 30. 9.: sv. Hieronim, duhovnik, cerkveni učitelj
•   Torek, 1. 10.: sv. Terezija Deteta Jezusa, cerkvena učiteljica
•   Sreda, 2. 10.: Angeli varuhi
•   Četrtek, 3. 10.: sv. Frančišek Borgia, redovnik
•   Petek, 4. 10.: sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovitelj
•   Sobota, 5. 10.: sv. Favstina Kowalska, redovnica
•   Nedelja, 6. 10.: 27. nedelja med letom, rožnovenska
Lepo vabljeni k skupni molitvi roženega venca, ki bo vsak delav­nik ob:
8.30 pred izpostavljenim Najsve­tejšim;
18.00 molitev vodijo bogoslovci.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

MISEL TEDNA

Papež Frančišek med opoldansko molitvijo: »Vživljenju prinaša sadove ne, kdor ima veliko bogastvo, ampak kdor ustvari in ohranja številne vezi, številne odnose in prijateljstva z različnim »bogastvom«, torej z različnimi darovi, s katerimi ga je Bog obogatil... Pri soočanju s svojimi po­manjkljivostmi ter svojimi zgrešenostmi nam Jezus zagotavlja, da imamo vedno čas za popravo hudega z dobrim. Kdor je povzročil solze, naj koga osreči; kdor je ne­upravičeno vzel, naj da tistemu, ki potre­buje. Če bomo tako delali, nas bo Gospod pohvalil, »saj smo preudarno ravnali«, to­rej z modrostjo tistega, ki se ima za Božje­ga otroka in se da ves za Božje kraljestvo.«
Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2019/22/09
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
 Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim

Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 21. september 2019

Teden Božje Besede 22. 9.2019 - 29. 9.2019


Okolje, v katerem odraščamo, je nepopolno. Kritičnost do tega, kar nas obdaja, naj bo dobrohotna in naj ne preraste v prezir, nas opo­minja A. M. Slomšek, ki goduje 24. septembra. V enem od domovinskih go­vorov (1859) je mlade vabil, naj spoznajo in vzljubijo svojo trojno domovino.
Svojo prvo domovino je imenoval materina dežela. Sijajno jo je opisal. Vsak, ki odide v tujino, z leti vse bolj pogreša, kar mu je bilo v otroštvu za­pisano v dušo: slovenske gore, morje, travnike, gozdove, vinograde ... Tudi drugod imajo vse to, a kar se zapiše v srce, ko prvič odpremo oko, je naša domovina, katere milina je neopislji­va in nenadomestljiva. Zato naj kra­ju, iz katerega izhajamo, pomagamo z vsem, kar zmoremo, dodaja Slom­šek. Saj nam prav to, kar prvič uzre­mo, za vedno postane podoba novega Jeruzalema.
Druga domovina je za Slomška do­mača cerkev. Po svetu imajo imenitnejše katedrale, a s krstnim kamnom v domači cerkvi dobi pre­prosta notranjščina podobo onstranske Cerkve, občestva ljubezni, ki se začenja s pre­jemom krsta in nebeške­ga državljanstva božjega otroštva. Oltar in spovednica v domači cerkvi po­staneta arhetipski podobi vseh svetih daritev in Božje­ga usmiljenja. Po Slomšku se vse izteka v tretjo do­movino, ki je eshatološka resnič­nost v sveta nebesa, hišo Očetovo. Ne vemo, kako bo videti; vnaprej ne poznamo občutkov, ki nas bodo ob­hajali, ko bomo vanjo vstopili. Pri­čakujemo pa, da se bo v očeh teh, ki jih poznamo, sedanja jezljivost spre­menila v ljubeznivost, zavist v veli­kodušnost. S temi predstavami si ne moremo veliko pomagati, zato pa naj kondicijo vzdržuje predvsem hrepe­nenje po svetih nebesih, saj se nam v njem oglaša On, ki nam jih je pripra­vil.
Milan Knep

Nekaj misli iz nadškofove pridige na nedeljo svetniških kandidatov pri Srcu Jezusovemu na Taboru: Papež Frančišek je dejal, da je sve­tost najlepša podoba Cerkve. Cer­kve ne vidimo v življenju enega svetnika, ampak to lepoto podobe Cerkve uzremo v vseh svetnikih skupaj. Posamezen svetnik, nje­govo življenje, njegova zvestoba v prizadevanju za to, da bi spoznal Božjo voljo in jo v svojem življenju uresničil, je ena izmed potez na tej podobi Cerkve. In zato zremo ve­dno vse svetnike, da bi pred nami zablestela lepota Cerkve kot taka. Prav je, da slišimo besedo koncila, da Bog kliče k svetosti vsakega po njegovi poti. Tega ne preslišimo: da ne bi pozabili hoditi svoje poti svetosti, ko bi si prizadevali, da bi hodili pot svetosti nekoga druge­ga. Bog ne potrebuje dveh Božjih mater, ne potrebuje dveh svetih Jo­žefov, ne potrebuje nobene kopije kateregakoli svetnika. Bog potre­buje izvirnike, vsak mora hoditi po lastni poti svetosti. Pomemb­no je, da vsak kristjan to svojo pot prepozna in si prizadeva napredo­vati v tem, kar je Bog postavil vanj, ne v tem, da se izčrpava v posne­manju nečesa ali nekoga, kar ni on. Vsi smo poklicani biti sveti, ko ljubimo in ko vsak dan pričujemo z vsakdanjimi opravili tam, kjer smo.
Današnja Božja beseda, zelo lepa in pomenljiva, nam kaže kralje­vsko pot do svetosti. Vsi odlomki namreč govorijo o usmiljenju. Bog
hodi za izgubljeno ovco in išče iz­gubljeno drahmo, ker je usmiljen oče. Bog čaka izgubljenega Sina z usmiljenjem, ki omogoča svobo­do, da se sin lahko vrne. In zato je prav, da slišimo danes povabilo, ki ga je Bog izrekel v tretji Mojzesovi knjigi: Bodite sveti, kajti jaz, Go­spod, vaš Bog, sem svet. Jezus pa je isto povabilo povedal drugače: bo­dite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. Svetosti je z drugo be­sedo ime usmiljenje. In to je lahko tudi lakmusov papir, preizkusni kamen naših dejanj svetosti, naših molitev, naših daritev, naših po­stov, vsega tistega, za kar mislimo, da s tem izpolnjujemo Božjo voljo, da se bližamo Bogu in se odpiramo njegovi ljubezni. Če v vseh moli­tvah, mašnih daritvah, postih in pokorah v nas ni več usmiljenja, potem postajamo farizeji v ospred­ju templja, ki se hvali pred Bogom in prezira vse druge, tudi tistega cestninarja tam zadaj. Pred nami so podobe svetniških kandidatov, po sveti maši bomo slišali, kje in kakšni koraki so v njihovih postopkih za beatifikacijo. Jaz pa bi vas rad spodbu­dil z vprašanjem: Ali se jim pri­poročamo? Kajti svetnikov ne delajo postulatorji, čeprav opravi­jo ogromno dela, da pripravijo vse potrebno za postopek, svetnikov tudi ne delajo v Rimu, na Kongregaciji za zadeve svetnikov. Svetni­ke dela Božje ljudstvo. Takrat, ko se jim priporoča, ker prepozna nji­hovo svetost in veruje vanje. Smo prepoznali to svetost, se jim pripo­ročamo, ker verujemo v to svetost?
V »paru« z evangelistom Matejem proti prezbiteriju je naslikan evan­gelist Janez z orlom. Že od
nekdaj so evangelista Janeza primerjali s kraljevsko ptico. Orel je namreč kralj višav in zmore najvišje polete­ti. Po pripovedki lahko orel s svoji­mi očmi gleda naravnost v sonce, ne da bi oslepel. Lastnosti te sončne pti­ce pripisujejo tudi Janezu: orlovski let v višave in orlovske oči. S svojim evangelijem je poletel v nepopisne višave. Sveti Avguštin pravi v raz­lagi Janezovega evangelija: »Presto­pil je vse vrhove zemlje, se povzpel nad vse prostore v ozračju, nad vse višave ozvezdij, presegel je vse zbo­re in legije angelov.« Sveti Irenej pa: »Evangelij po Janezu takole razlaga njegovo odlično, močno in slavno rojstvo iz Očeta: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog; in: Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič. Ta evangelij je zato poln poguma; ta­kšno je namreč njegovo obličje.«

Evangelist Marko s krilatim le­vom. Leva povezujejo z Markom, ker se njegova pripoved začne z de­lovanjem Janeza Krstnika v pušča­vi, ki je »glas vpijočega v puščavi«. Marko začenja svoj evangelij, pravi sv. Irenej, »s preroškim duhom, ki od zgoraj prihaja k ljudem. Ko pra­vi: Začetek evangelija, kakor je za­pisano pri preroku Izaiju, kaže na krilato podobo evangelija, zato tudi oznanja jedrnato in hitro; takšen je namreč preroški značaj.« Obenem pa naj bi imel po mnenju nekaterih Marko za simbol leva zato, ker naglaša Jezusovo kraljevsko dostojan­stvo (Jezus je lev iz Judovega rodu). Evangelist Luka in krilati vol.

Lukov evangelij se začenja s prizo­rom oznanjenja rojstva Janeza Krstnika angel se Janezovemu oče­tu Zahariju prikaže, ko v templju opravlja duhovniško službo, vole pa so uporabljali v tempeljskih da­ritvah. Luka v svoj evangelij vklju­či priliko o usmiljenem očetu, v kateri oče od veselja, ker se je vrnil njegov izgubljeni sin, zakolje vola. Vol pa je tudi podoba Jezusa, ki da­ruje svoje življenje za človeka. Ob Lukovih nogah sta upodobljena še angelca, ki držita v rokah paleto, čopiče in podobo Marije, saj naj bi jo bil Luka po legendi naslikal.
•  V ponedeljek, 23. 9., bo po večer­ni sveti maši ob 19.15 v župnišču sestanek ŽPS. Člani lepo vabljeni!
•  V soboto, 28. 9., bo v stolnici ob 19.30 koncert dveh zborov: gostu­jočega ameriškega Salt Lake Singers in domačega MePZ Crescendo. Lepo vabljeni!
•  V nedeljo, 29. 9., bo na Rakov­niku ob 15.00 slovesna sveta maša
ob sklepu škofijskega postopka za misijonarja Andreja Majcna.
•  V torek, 8.10., bo v stolnici ob 18.30 nadškof msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo ob začetku akademskega leta. Lepo vabljeni!
•   V sredo, 9. 10., pa bo ob 18.30 upok. nadškof Anton Stres daro­val t. i. »rdečo mašo« ob začetku sodnega obdobja. Lepo vabljeni!
•   Nedelja, 22. 9.: 25. nedelja med letom, Slomškova nedelja
•   Ponedeljek, 23. 9.: sv. Pij iz Pietrelcine, redovnik
•  Torek, 24. 9.: bl. Anton Martin Slomšek, škof
•   Sreda, 25. 9.: sv. Sergij Radoneški, menih
•   Četrtek, 26. 9.: sv. Kozma in Da­mijan, mučenca
•   Petek, 27. 9.: sv. Vincencij Pavelski, ustanovitelj lazaristov
•   Sobota, 28. 9.: sv. Venčeslav, mučenec
•   Nedelja, 29. 9.: 26. nedelja med letom
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Papež Frančišek med opoldansko moli­tvijo:
»V drugi priliki si tisti mali kovanec, za katerega se Gospod ne vda, da bi ga izgubil ter ga brez premora išče. Hoče ti povedati, da si dragocen in edin­stven v njegovih očeh. V Božjem srcu te nihče ne more nadomestiti. V tretji priliki pa je oče, ki pričakuje vrnitev izgubljenega sina. Bog nas čaka, se ne utrudi, ne obupa. Vsak od nas je tisti objeti sin, tisti najdeni kovanec, tista ljubkovana in na ramena zadana ovca. On nas vsak dan čaka, da bi opazili njegovo ljubezen.«
Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2019/15/09
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob Ni komentarjev:

petek, 20. september 2019

Teden Božje Besede 15. 9. 2019-22. 9. 2019


O češčenju in načinu razglašanja svetnikov je bilo izrečeno ve­liko kritičnega. Vernikov, ki imajo v priprošnjo sve­tnikov veliko zaupanje, to ne moti preveč. Zanje je bolj kot teoretična raz­laga teh vprašanj prepri­čljiva živa izkušnja. Pred ne­kaj dnevi sem govoril z gospo, ki je nepričakovano izgubila moža. Da zelo trpi, ni treba posebej poudarja­ti. Pripovedovala je, kako se pokoj­nemu možu priporoča, naj ji izprosi tolažbo in pomoč, saj mora sedaj za vse, kar je prej opravil on, poskrbeti sama. A marsičesa ne zna, ne ve niti, na koga naj se obrne. Zares ji je težko. In ko kliče pokojnega moža, je pomo­či tudi deležna. On svoje skrbi zanjo ni odložil niti po smrti. Njeno zaupanje v moževo priprošnjo izhaja iz vere in ljubezni, iz katere sta živela. Bila sta člana zakonske skupi­ne, hodila sta na duhovne vaje, vsak
na svojem poklicnem področju sta bila ugledna strokovnjaka; župnij­ska skupnost je nanju vedno lahko računala. Na tem duhovnem ozad­ju gospa ohranja notranjo trdnost, čeprav je bolečina včasih neznosna. Slovenski svetniški kan­didati Baraga, Gnidovec, Vovk, Majcen, Strle pa so dani nam vsem. Vse več ljudi jih pozna; mnogi jih že sedaj prosijo za ozdravitev ter za pomoč v svojih duhovnih in tvarnih potrebah. Omenjena vdova se ne obrača na svojega pokojnega moža samo zaradi svoje čustvene pretresenosti, ampak zaradi globokega pre­pričanja, da je njen mož svetnik. V tej oceni ni pristranska, moža sem osebno dobro poznal. Pred njegovo duhovno veličino sem se kljub njego­vi pregovorni skromnosti vedno ču­til majhnega. Kot se čutim majhnega pred zgledom naših svetniških kan­didatov. Naj oni, ki so veliki v naših očeh, nenehno prosijo za nas.
Milan Knep

ŽUPNIKOVA BESEDA Novo pastoralno leto.

Po večini na­ših župnij so že začeli z novim veroučnim letom, ki prinaša tudi posebne radosti in skrbi.
Radosti tistih otrok, ki z veseljem prihajajo k verouku, in skrbi duhovnikov, ki opažajo, da se število vpisanih veroučencev iz leta v leto zmanjšuje, ker starši ne skrbijo več za versko vzgojo svojih otrok. No, stolnemu župniku so take skrbi vsaj deloma »prihranjene«, saj v župniji tako ali tako ni kaj dosti otrok, tako da tudi z veroukom počasi zaključujemo. Imamo samo še dve skupini: starejšo s štirimi bodočimi birmanci in mlajšo s prav tako štirimi veroučenci. Z verou­kom bomo začeli prihodnji teden, vse vas pa povabim, da jih spremljate z molitvijo.
vaš župnik
Eden najlepših in tudi najbolj pre­tresljivih prizorov, kako Jezus iz­bira in kliče svoje učence, se je prav gotovo odigral pred mitnico v Kafarnaumu. Nič »hudega slu­teč« cestninar Matej je tako kot vsak dan opravljal svoj posel, ko je prišel mimo Jezus in mu, zdi se, da kar tako, mimogrede, rekel: »Hodi za menoj.« Matej je moral Jezusa vsaj bežno poznati, moral je biti vsaj malo seznanjen z njegovim naukom, moral je vsaj slutiti, v kaj se spušča, da je lahko v trenutku zapustil mitnico, ugodno življenje in domače ter se odpravil za njim. Jezus mu je, kakor pravijo razlagalci njegovega življenja, »prešinil vso dušo« ter ga »navznoter ganil z nevidnim sunkom svoje milosti«. Matej je med Jezusovimi učenci veljal za bolj izobraženega; kot cestninar je bil gotovo vešč branja in pisanja, pa tudi Stara zaveza mu ni bila tuja, saj se velikokrat sklicu­je nanjo. Samo po sebi umevno se zato zdi, da je apostol Matej s po­sebno ljubeznijo zbiral Jezusove besede, jih zapisoval, primerjal, jih izročal naprej in tako ustvar­jal poseben vir besedil in Jezu­sovih besed, ki so bili poleg Mar­kovega evangelija poglaviten vir Matejevega evangelija. Ne glede na to, kdo je dejansko dal dokonč­no obliko temu najdaljšemu evan­geliju, velja, da je Matej duhovni prednik, začetnik izročila, katere­ga »rezultat« je prvi izmed štirih evangelijev. Matej je evangelij na­pisal, preden je odšel iz Palestine; z njim je hotel nagovoriti Jude in jih pridobiti za krščanstvo. Izroči­la o kasnejšem Matejevem življe­nju in delovanju so zelo skopa. V njih je kljub mnogim pričevanjem težko spoznati zgodovinsko jedro.
Potem ko je zapustil Palestino, naj bi šel oznanjat evangelij v Etiopijo, kjer naj bi tudi pretrpel mučeniško smrt. Če in na kakšen način, ni jasno, saj se izročilo in poroči­la o tem razhajajo. Tako naj bi bil po nekaterih virih mučen tako, da so ga s klini pritrdili v zemljo in okrog njega zakurili ogenj, ki pa je čudežno ugasnil. Druga zgodba govori o maščevalnem kralju Hirtakosu, ki naj bi ga med maševanjem ukazal prebosti s sulico. Bil pa naj bi tudi obglavljen.
Kupola, katere poslikavo smo opi­sali v 2090. številki TBB, se nasla­nja na štiri trikotne vogale (t. i. pendentive), ki so prav tako posli­kani. V njih najdemo upodobljene štiri evangeliste, ki jih je na tem mestu naslikal že Quaglio, a so bili ob zidavi kupole poškodova­ni, tako da je Langus najprej nare­dil njihove oljne kopije, nato pa jih preslikal. »Pod njegovim čopičem so figure postale trše, vendar sko­znje še preseva polnokrvni baroč­ni original,« ugotavlja dr. Lavričeva. Na strani proti prezbiteriju sedita na oblakih Janez s simbo­lom orla in Matej z angelom, proti ladji pa Marko z levom in Luka, ki se naslanja na krilatega vola. Mor­da ne bo odveč, če si prikličemo v spomin, kaj ti simboli pomenijo. Klasični simboli štirih krilatih bi­tij so vzeti iz knjige preroka Ezekijela, kjer se mu v videnju Božjega veličastva prikažejo štiri živa bitja s štirimi obrazi: človeškim obrazom, obrazom leva, vola in orla (Ezk 1). Isto videnje štirih živih bi­tij se ponovi tudi pri apostolu Ja­nezu v knjigi Razodetja (Raz 5,7-8). Sveti Irenej Lyonski, ki je umrl na začetku tretjega stoletja, pravi, da so obličja podobe delovanja Božje­ga Sina: prvo živo bitje, podobno levu, označuje njegovo moč, odlič­nost in kraljevskost; drugo, po­dobno juncu, kaže na daritveno in duhovniško službo; tretje, ki ima obličje kakor človek, jasno opisuje njegov človeški prihod; četrto pa je podobno letečemu orlu in kaže dar Duha, ki leta nad Cerkvijo. Dvesto let kasneje podobno raz­laga sveti Hieronim, ko pravi, da predstavljajo: človek inkarnacijo (učlovečenje), vol trpljenje (žrtvena žival), lev vstajenje, orel vnebohod. Kot simboli evangelistov pa predstavljajo »značaj« vsakega evangelija, ki se kaže zlasti v pr­vih poglavjih.
Evangelist Matej in človek (an­gel). Simbol evangelista Mateja je krilati človek, ker se njegovo delo začenja z Jezusovim rodovnikom in poudarja pomen njegovega pri­hoda na svet. Sveti Irenej pravi, da je to evangelij človeškosti, saj Jezusa predstavlja predvsem kot enega izmed nas: »Matej pa raz­laga njegovo človeško rojstvo, ko pravi: Rodovnik Jezusa Kristusa, Davidovega sina, Abrahamovega sina; in zopet: S Kristusovim roj­stvom pa je bilo takole. Ta evange­lij ima človeško obličje, zato skozi ves evangelij Gospod ostane krotak in ponižen človek.«
•  V soboto, 21. 9., bo v Stični pod geslom Tukaj sem zgodi se, Stična mladih. Program se začne ob 9.30, sveta maša bo ob 14.15.
•  V soboto, 28. 9., bo v stolnici ob 19.30 koncert dveh zborov: gostu­jočega ameriškega Salt Lake Singers in domačega MePZ Crescendo. Lepo vabljeni!
•  Nedelja, 15. 9.: 24. nedelja med letom, nedelja svetniških kandi­datov
•  Ponedeljek, 16. 9.: sv. Kornelij in Ciprijan, škofa
•  Torek, 17. 9.: sv. Robert Bellarmino, škof, cerkveni učitelj
•  Sreda, 18. 9.: sv. Jožef Kupertinski, duhovnik, redovnik
•  Četrtek, 19. 9.: sv. Januarij, škof, mučenec
•  Petek, 20. 9.: sv. Andrej Kim in drugi korejski mučenci
•  Sobota, 21. 9.: sv. Matej, evange­list, apostol
•  Nedelja, 22. 9.: 25. nedelja med letom, Slomškova
Papež Frančišek med mašo v Antananarivu na Madagaskarju: »Gre za skušnjavo, da bi se zaprli v svoj mali svet, s čimer pustimo malo prosto­ra za druge: reveži več ne pridejo notri, Božjega glasu se več ne posluša, ne uživa se več sladkega veselja njegove ljubezni, ne utripa več navdušenje nad delanjem dobrega... Mnogi se v tej zaprtosti lahko na videz čutijo varne, a na koncu posta­nejo zamerljive osebe, ki se pritožujejo in so brez življenja. To ni odločitev za do­stojno in izpolnjeno življenje, to ni Božja želja za nas, to ni pot Duha, ki izvira iz srca Kristusa Vstalega.«
Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2019/08/09
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ 
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu 
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja 
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim


TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
 
Avtor ob Ni komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)