27. NEDELJA MED LETOM, ROŽNOVENSKA

V čem je človekovo dostojanstvo in izjemnost v vsem stvarstvu? Seveda je vse stvarstvo enota. Vse stvari v njem so povezane med seboj v eno samo dogajanje. V pogovorih o tem sicer najprej pomislimo samo na vidni, materialni del, za katerega domnevamo, da je vendarle nekje omejen, pozabljamo pa na njegove razsežnosti vsega duševnega in toliko bolj duhovnega stvarjenja, za katero pa vemo, da sega v neskončnost in v večnost.

Še zdaleč pa niso vse stvari enako vredne in enako pomembne. Lahko občudujemo lepoto barv in oblik na Zemlji in v vesolju, še vedno odkrivamo nove vrste in neverjetne raznolikosti živalskega življenja, se čudimo doslednosti zakonov narave ... A to počne samo človek.

Samo on se zna čuditi in občudovati, šteti, razmišljati o uporabnosti stvari in delati nove stvaritve, pa tudi sejati in žeti, misliti naprej na zimo in leta naprej ... Medtem ko drugim živim bitjem narava povsem zadostuje in jih izpolni, pa človeka ne more. Lahko je zadovoljen, ni pa od tega srečen, tudi če mu nič ne manjka. V tem je njegova izjemnost, toda tudi večna nepopolnost.

Zaradi duha, ki je v njem in je to on sam -, teži kar k tekmovanju v preseganju svojih sposobnosti v telesni moči in spretnostih, ki pa so vendarle omejene, pa tudi v duševnih sposobnostih znanja in vednosti, ki pa nimajo več pravih meja; čeprav starost tudi te lahko močno okrni.

Zato Mojzes razmišlja o skrivnosti, ko mož in žena uresničujeta novo razsežnost človeka, kar ni le sobivanje, ampak eksistencialna skupnost, ki ustvarja eno vrsto celovitosti človeka. V tem je tudi misel, da ljudje postajamo bolj človeški le drug ob drugem, v občestvu. Pavel pa rojakom Hebrejcem govori tudi o drugi razsežnosti, duhovnosti življenja, ki ga Bog podarja po veri, ki raste iz Kristusovega odrešenja in pomeni za človeka svobodnost, odpira mu možnost rasti, ustvarja v njem podobnost z Bogom in ga tudi usposablja za življenje v neskončnosti Boga.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE
Dvajseta kateheza papeža Frančiška: Zahvalna molitev

Pri razmišljanju o zahvalni molitvi izhajamo iz dogodka, o katerem poroča evangelist Luka. Ko je bil Jezus na poti, mu je prišlo naproti deset gobavcev, ki so ga prosili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« (Lk 17,13). Ti gobavci so bili, poleg tega, da so telesno trpeli, odrinjeni tudi na rob družbe in izključeni iz nje.

Jezus se srečanju z njimi ni izogibal. Tudi sicer je večkrat prestopil meje, ki so jih določali zakoni, dotaknil se je recimo bolnika, ga objel in ozdravil. V tem primeru pa ni prišlo do telesnega stika, temveč jim je od daleč naročil, naj se pokažejo duhovnikom, ki so bili zadolženi, da potrdijo ozdravitev. Prisluhnil je njihovi molitvi, slišal je njihov klic po usmiljenju in jih takoj poslal k duhovnikom.

Gobavci so mu zaupali in šli takoj na pot, na kateri je vseh deset ozdravil. Tu pa pride do najpomembnejšega trenutka: od vseh se samo eden vrne, da se zahvali Jezusu in slavi Boga za prejeto milost, drugih devet pa nadaljuje pot. Tu lahko vidimo, kako se svet deli na dve vrsti ljudi: tiste, ki se ne znajo zahvaliti, ker vse jemljejo samoumevno, kot svojo pravico, in one, ki se zahvaljujejo, ker vse sprejemajo kot dar, milost.

Zahvalna molitev se vedno začne pri spoznanju, da je pred vsem in vse milost.

Pri nas kristjanih je zahvala dala ime najpomembnejšemu zakramentu: evharistiji. Grška beseda namreč pomeni prav to: zahvala. Kristjani slavimo Boga za dar življenja. Živeti pomeni najprej prejeti življenje.

Vsi se rodimo, ker si je nekdo zaželel, da živimo. In to je samo prvi v dolgi vrsti darov, za katere smo dolžni zahvalo.

Drža zahvale, ki jo moramo nenehno ponavijati in ki je skupna vsem ljudem, postane za kristjana še pomembnejša ob srečanju z Jezusom. Evangeliji poročajo, da je Jezusov prihod pogosto vzbudil veselje in zahvalo v tistih, ki so ga srečali. To in pa dogodek z desetimi ozdravljenimi gobavci nas še dodatno spodbujata, da pri tem neizmernem veselju sodelujemo tudi mi.

Seveda so bili vsi veseli, da so ozdraveli in da so lahko zapustili dolgotrajno prisilno karanteno, ki jih je izključila iz skupnosti. Toda med njimi je bil eden, ki je to veselje še nadgradil: poleg ozdravitve se je veselil tudi srečanja z Jezusom. Ne le da je bil osvobojen hudega, pač pa ima zdaj tudi zagotovilo, da je ljubljen. In to je bistvo: ko se zahvaljujete, izražate gotovost, da ste ljubljeni. Gre za odkritje ljubezni kot sile, ki vodi svet. Dante bi rekel: Ljubezen, »ki giblje sonce in ostale zvezde«. Nismo več blodeči popotniki, ki tavajo sem in tja: imamo dom, prebivamo v Kristusu in iz tega »bivališča« motrimo ves preostali svet, ki se nam v Njem kaže neskončno lepši. Smo otroci in bratje ljubezni, smo možje in žene milosti.

Zato se vedno veselimo srečanja z Jezusom in negujmo veselje. Če smo v Kristusu, nam noben greh in nobena grožnja ne bosta mogla preprečiti, da bi z veseljem nadaljevali pot skupaj s številnimi tovariši na poti.

Pot do sreče je tista, ki jo je sveti Pavel opisal na koncu enega svojih pisem: »Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte« (1 Tes 5,17-19). Ne ugašajte Duha, velikega programa življenja! Ne ugašajte Duha, ki je v nas in nas vodi k hvaležnosti.

TEDEN ZA ŽIVLJENJE

Letošnji 33. Teden za življenje bo potekal od 6. do 13. oktobra pod geslom: »Korajža velja! Za več veselja do življenja.«

· Začetek bo v nedeljo, 6. 10., na Brezjah z molitveno uro ob 15.00 in sveto mašo ob 16.00, ki jo bo daroval duhovni asistent Gibanja za življenje, bolniški župnik g. Anže Cunk.

· V četrtek, 10. 10., bo na Kureščku ob 17.00 molitvena ura, ob 18.00 pa sveta maša za nerojene otroke in spoštovanje svetosti življenja, ki jo bo daroval g. Miro Šlibar.

· Zvečer ob 19.30 pa bo na Rakovniku večer sodobne krščanske glasbe s pričevanji. Lepo vabljeni!