SVETA TROJICA

Trije drobci Božjega razodetja na to nedeljo govore o treh osebah v Bogu, ki je nad vsem, tudi nad časom in prostorom, nad dobrim in zlom, nad življenjem in smrtjo in vendar vedno povsod, v vsem tem. O neskončnosti imamo besedo, vendar je ne razumemo, je nepredstavljiva. Vendar se nam iz nje razodeva tudi Božja trojnost in popolna enost. Mar poskušamo razlagati bistvo Svete Trojice?

Bog nas varuj take domišljavosti. Aleksandrijski duhovnik Arij je s filozofijo to poskušal, pa zašel v zmoto. Cerkev pa je na nicejskem koncilu leta 325 prav s pomočjo filozofije to resnico izrazila.

Vera, kot tudi ves človekov duševni in duhovni svet, je živa, zato doživlja tudi dvome, išče pa jasnost, teži h globljemu umevanju in v tem doživlja veselje spoznanja, pri kom prav tja do mistične zagledanosti v Božje skrivnosti. J. H. Newman je sprva obsojal Katoliško Cerkev, ko je razglasila nekaj verskih resnic, ker pa je bil pronicljiv duh in dovolj ponižen, je spoznal in priznal, da je Cerkev le jasneje izrazila to, kar je že bilo v Božjem razodetju, in sta študij in molitev bolje razjasnila.

Pri ljudeh je trojnost in enost v enem nekaj nemogočega, v Bogu pa je zaradi njegove neskončnosti to polnost življenja in svetosti.

Bog je večen in neskončen tudi v svojem ustvarjanju in podarjanju, prav tako v odreševanju in enako v posvečevanju. Čisto malo si lahko pomagam z lastnimi izkustvi. V veri v Očeta doživljam čudenje in veselje, zadovoljstvo in hvaležnost za vse, kar je ustvaril in mi dal na razpolago, opažam pa, da brez odnosa do Boga silijo v meni v ospredje stvari, ki jih nimam; to pa mi vzbuja nezadovoljstvo, nevoščljivost, občutek prikrajšanosti.

Čutim, da me ob veri v Boga Sina navdaja občutek radosti, ko v njem dobivam izkustvo ljubezni in osvobojenost duha, brez njega pa se nabira teža spomina, obtoževanje drugih ter strah pred prihodnostjo in večnostjo. In brez Svetega Duha rinejo v ospredje težka občutja bolezni, težav, negotovosti, izgubljenosti ... , da mineva veselje življenja; v njem pa me prevevata zaupanje in mir, ker čutim, da me navdihuje, spremlja in varuje.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE

Dvanajsta kateheza papeža Frančiška: Jezus, človek molitve. Jezusovo prvo javno dejanje je krst v reki Jordan. Tam se je vse ljudstvo zbralo k molitvi, ki je imela izrazito spokorni značaj, in se dalo krstiti za odpuščanje grehov. Jezus sodeluje pri tej skupni spokorni molitvi ljudstva, v kateri so se vsi prepoznali kot grešniki.

Temu hoče sicer Janez Krstnik nasprotovati, a Jezus vztraja: njegovo dejanje je dejanje, ki je v skladu z Očetovo voljo, dejanje solidarnosti z našim človeškim stanjem. Jezus pravični je želel priti k nam, grešnikom, in moli z nami. Ne ostane na nasprotnem bregu reke, ampak pomoči svoje noge v isto vodo očiščevanja. Postavi se v podobo grešnika. V tem je veličina Boga, saj Jezus ni in tudi ne more biti nek oddaljeni Bog.

Postavi se na čelo spokornikov ter se obveže, da bo odprl prehod, skozi katerega moramo vsi pogumno za njim. Pot, hoja je težka, a on gre z nami in nam utira pot. In moli z nami. Tistega dne se je torej na bregovih reke Jordan zbrano vse človeštvo s svojimi neizrečenimi hrepenenji po molitvi.

Tam je ljudstvo grešnikov: tistih, ki so mislili, da jih Bog ne more ljubiti, tistih, ki si niso upali prestopiti praga templja, tistih, ki niso molili, ker se niso čutili vredne. Jezus je prišel za vse, tudi zanje, in začne prav s tem, da se jim pridruži.

Predvsem Lukov evangelij poudarja molitveno ozračje, v katerem je potekal Jezusov krst: »Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo« (Lk 3,21). Med molitvijo Jezus odpre vrata nebes, iz katerih se spusti Sveti Duh.

In z višine glas oznani čudovito resnico: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Lk 3,22). V tem je veličina Jezusove molitve: Sveti Duh prevzame njegovo osebo in Očetov glas priča, da je On ljubljeni Sin, v katerem se On v vsej polnosti razodeva.

Ta Jezusova molitev na bregovih reke Jordan je popolnoma osebna, na binkošti pa bo po milosti postala molitev vseh, ki so krščeni v Kristusa. Zato moramo, če se kakšen večer med molitvijo počutimo potrte in prazne, če se nam zdi, da je bilo življenje popolnoma nekoristno, prositi, naj Jezusova molitev postane tudi naša. Zaupati mu moramo, saj je on pred Očetom in moli za nas, je naš priprošnjik.

Če zaupamo, bomo slišali glas iz nebes, kako nam nežno šepeta: »Ti si ljubljen od Boga, ti si sin, ti si veselje Očeta v nebesih.« Prav za nas, za vsakega izmed nas, odmeva ta Očetova beseda: tudi če bi nas vsi zavrgli, tudi če bi bili grešniki najhujše vrste.

Jezus se ni spustil v vode Jordana zaradi samega sebe, ampak zaradi nas vseh. Vse Božje ljudstvo je bilo tisto, ki je prišlo k Jordanu, da bi molilo, prosilo odpuščanja, opravilo krst pokore. Jordanu so se približali »golih duš in bosih nog«, saj je za molitev najprej potrebna ponižnost. Odprl je nebo, kakor je Mojzes odprl vode Rdečega morja, da smo lahko vsi šli za njim. Jezus nam je dal svojo molitev, ki je njegov dialog ljubezni z Očetom. Dal nam jo je kot seme Svete Trojice, ki želi pognati korenine v naših srcih. Sprejmimo ga, sprejmimo ta dar molitve!

»Sveti Jožef, nauči nas poti, podpiraj nas na vsakem koraku, vodi nas tja, kamor nas želi pripeljati Previdnost.

Naj bo pot dolga ali kratka, naj bo hitra ali počasna, s teboj bomo gotovo vedno na dobri poti«

(Sveti JožefMarello, škof, ustanovitelj)

BESEDE NAŠIH PASTIRJEV

Iz nadškofove pridige birmancem na binkošti v stolnici:

Jezusove besede in življenje odgovarjajo na dve temeljni želji, potrebi, hrepenenji vsakega človeka. Prva stvar, ki si jo vsi strašno želimo, je, da bi bili ljubljeni in sprejeti. Vsi potrebujemo ljubezen, sprejetost.

Mlad človek, mlado srce pa naravnost kriči po tem, da bi ga nekdo imel rad in da bi ga sprejemal. Kaj vse so mladi ljudje pripravljeni storiti za to, da bi bili sprejeti, da bi pripadali! Jezus vas ima rad brezpogojno. Jezus te nima rad zato, ker ubogaš, ker se pridno učiš, nima te rad zaradi dobrih ocen, rezultatov ... Jezus nima rad tvojih uspehov, tvoje pridnosti, tvojih ocen. Jezus ima rad tebe in te ima enako, morda še celo bolj rad takrat, ko ti ne gre, ko si šibak, ko si razočaran nad sabo, ko padeš, ko grešiš ima te rad, ker ima rad tebe.

Druga stvar: naše glave imajo veliko vprašanj, naša radovednost je neizmerna. A najtežja, življenjsko pomembna vprašanja se ne rojevajo v glavi, ampak v srcu. In odgovorov nanje ne daje nobeno spletno omrežje, noben pametni telefon, nobena enciklopedija. Vprašanja srca dobivajo odgovore iz Srca. Iz Jezusovega Srca. Ta vprašanja so: Kdo jaz sploh sem?

Kakšen smisel ima prizadevati si, učiti se, graditi dobre odnose? Kakšna je moja prihodnost? Ali jo bom sploh imel? Če boste odpirali Jezusove evangelije, boste dobili odgovore. Kdo si? Božji otrok si. Biti Božji otrok, imeti Boga za očeta je nekaj veličastnega.

Jezus je prišel ravno zaradi tega, da bi začutili to Božjo, Očetovo bližino, da bi zahrepeneli po njej in bi v njej vedno znova doživljali svoje dostojanstvo. Kakšna veličina in nežnost je biti Božji otrok! In kakšna je prihodnost? Je večna. Nobenih meja, ampak polnost ljubezni; in ljubezen, če je ljubezen, nima konca.

DOGODKI PRED NAMI

• V sredo, 29. 5., bomo imeli v stolnici ob godu sv. Maksima Emonskega dan celodnevnega češčenja. Po sveti maši ob 9.00 bomo izpostavili Najsvetejše, sklep pa bo ob 18.00 z litanijami Srca Jezusovega. Svete maše ob 10.30 ne bo. Lepo vabljeni!

• V četrtek, 30. 5., na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi, bo slovesno sveto mašo ob 18.30 vodil gospod nadškof. Po maši bo v organizaciji Katoliške mladine procesija po mestnih ulicah. Lepo vabljeni!

• V petek, 7. 6., na praznik Srca Jezusovega bo ob 16.00 sveta maša za vse starejše in bolne. Maševal bo bolniški župnik Anže Cunk. Med mašo boste lahko prejeli bolniško maziljenje, po maši pa bo druženje na proštovem vrtu. Lepo vabljeni!