sobota, 30. november 2019

Teden Božje Besede 1. 12. 2019-8. 12. 2019


1. ADVENTNA NEDELJA Narava se po bujni pomladi in poletju počasi umiri, odvrže listje in plodove, nato utrujena zaspi. Z nami ni dosti drugače. Novembra se že sredi popoldneva, ko si želimo na sprehod, nad mesto spusti tema. K turobnosti dodasta svoje še dež in blato. Vse ima pridih konca.
V zadnjih dneh cerkvenega leta napetost in domišljijo stopnjuje tudi Božja beseda: »Znamenja bodo na soncu in luni in zvezdah in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale« (Lk 21,25–26). Kdo ni prav v letošnjem novembru ob vseh ujmah, požarih in vojnah pomislil, ali ni mogoče to, o čemer piše evangelist Luka, že pred vrati. Ko smo razpoloženjsko že povsem na tleh, pride do preobrata.
Izaija nas povabi: »Pridite, pojdimo na Gospodovo goro!« Kdo ne bi šel in izstopil iz strašljivega obroča minljivosti. Spreletava nas hrepenenje, da bi nekdo predrl mrakobno obnebje in nas dvignil do višine, kjer nas ne bi več doseglo bučanje valov, da nas sile, ki majejo naše temelje, ne bi ogrozile.
Dobro vemo, da se grožnje, ki pritiskajo na nas, tudi v letošnjem adventu ne bodo odmaknile. Izaijev klic namreč ne meri na ekološki preobrat, na mir med narodi, na trajno ozdravitev vseh bolnikov … Vse to bo še naprej povsem tako, kot je. Toda Gospodova beseda skozi našo neobetavno logiko vendarle seže v dušo in od znotraj spreminja naše čutenje.
Čeprav nam razum še naprej dopoveduje, da svojih mečev nikoli ne bomo prekovali v lémeže in sulic v srpe, naše srce ve, da se bo nazadnje uresničilo prav to, v kar razum ne verjame, a je duši, ki je odprta in preprosta, dano po milosti.
Milan Knep

ODPRIMO SE KRISTUSU, KI TRKA NA VRATA NAŠEGA SRCA!

»Večina ljudi uresniči v svojem življe­nju le majhen delček svojega bitja. Kot tisti znani skopuhi, ki so umirali, ker so potrošili le najnujnejše. Svetnik ne živi le od najnujnejšega, marveč inve­stira v življenje ves svoj kapital, inve­stira svojo dušo! Zgroženi lahko ugo­tavljamo, da se ljudje porajajo, živijo in umirajo, ne da bi zaživeli s polno dušo ... Ali ne bo pogubljenje morda prav v prepoznem spoznanju po smr­ti, da je bila naša duša popolnoma ne­izkoriščena...?«
George Bernanos

Prvi korak, ki naj bi ga naredili v letošnjem adventu, bi bil lahko prav v spoznanju tega, da nam je vdihnjena duša, iz katere moramo v polnosti zaživeti. Zaživeti tako kot hišni gospodar, ki silam teme, greha in strasti ne pusti spodko­pavati temeljev svoje hiše. Advent nas kliče k čuječnosti, pri­pravljenosti. Kristus je že prišel na svet, bo zopet prišel, predvsem pa vedno znova PRIHAJA. Na raz­lične načine, po različnih ljudeh in dogodkih prihaja pred vrata našega srca. Trka potiho, ne razbijaško ali vsiljivo, in čaka. Čaka, da se mu z notranje strani odpre­jo vrata in mu mi sami ponudimo gostoljubje. Šele takrat bo vstopil in napolnil hišo, osmislil naše ži­vljenje. Postati sprejemljiv za to trkanje in se odpreti Bogu, ki pri­haja to je ves smisel adventa in božiča!

Krepost Razumnosti (Prudentia)

Žena, ki upodablja razumnost, drži v desnici kačo, v le­vici pa lobanjo. Za­gledana vanjo pre­mišljuje osmrti, ker hoče s tem po­vedati, da je dose­gljiva le z medita­cijo, ki se poglablja in gleda na člove­kov konec.
Razumnost, imenujemo jo tudi krščanska modrost, je prva med poglavitnimi krepostmi. Pomaga nam, da v različnih okoliščinah in primerih spoznamo, kaj je v skla­du z Božjo voljo, ter nas nagiba, da se po tem spoznanju tudi rav­namo. Pomaga nam spoznati, kaj moramo storiti in česa se moramo izogibati, da bo naše življenje stal­na pot k Bogu. Pove nam tudi, da se je treba marsikateri stvari od­povedati, če hočemo napredovati v duhovnem življenju. Nadnarav­na krepost razumnosti nam sve­tuje, da z vsem čutom odgovorno­sti in z vso resnostjo uporabljamo čas, ki nam ga daje Bog, da si pri­dobimo dobrine, ki ne bodo nikoli minile.
Kaj to pomeni in kako uporabljati krepost razumnosti, nam lepo po­nazori prilika o pametnih in ne­spametnih devicah, ki se konča z naukom: »Čujte torej, ker ne veste
ne ure ne dneva.« To pomeni: bodi­te modri, delajte vedno razumno, da vam pozneje ne bo treba obžalo­vati svojih storjenih dejanj. Razu­mnost ureja in usmerja vse krepo­sti: kaže jim pravo mero, da človek ne bi pretiraval.
Razumno ravnamo, če vsako deja­nje trezno premislimo, preudarimo in točno določimo sredstva, ki najvarneje vodijo k cilju; če se iz preteklosti učimo za sedanjost ter če pred odločitvijo odstranimo v sebi vse, kar bi motilo naše mirno trezno presojanje (strasti, močne vtise, razburjenost, spomine ...). Če hočemo razumno ravnati in v razumnosti napredovati, mora­mo živeti v prijateljstvu z Bogom. Krepost razumnosti gojimo, če se navadimo vse presojati v razmer­ju do zadnjega cilja, pri čemer ima svoje pomembno mesto tudi mo­litev.

•  V petek, 6. 12., na god sv. Ni­kolaja, bo v stolnici celodnevno češčenje. Vabljeni k molitvi pred Najsvetejšim.
•  V soboto, 7. 12., bodo ob 18.00 slovesne večernice pred prazni­kom Brezmadežne. Vodil jih bo škof dr. Franc Šuštar.
•  V nedeljo, 8. 12., bomo letos praznovali praznik Marijinega brezmadežnega spočetja in »Miklavževo« nedeljo. Slovesno sve­to mašo ob 9.00 bo vodil gospod nadškof. Popoldan po sveti maši ob 16.00 bodo pete litanije Matere Božje. Lepo vabljeni!
•  V nedeljo, 15. 12., bo gospod nadškof pri sveti maši ob 16.00 po­delil Sveta pisma letošnjim katehumenom.
•  V četrtek, 19. 12., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v Baragovi dvo­rani v župnišču večer posvečen spominu na prof. Andreja Capu­dra. Lepo vabljeni!
•  Nedelja, 1. 12.: 1. adventna ne­delja
•  Ponedeljek, 2. 12.: sv. Bibijana (Vivijana), mučenka
•  Torek, 3. 12.: sv. Frančišek Ksaver, duhovnik
•  Sreda, 4. 12.: sv. Barbara, mučenka
•  Četrtek, 5. 12.: sv. Saba (Sava), opat, puščavnik
•  Petek, 6. 12.: sv. Nikolaj (Mi­klavž), škof
•  Sobota, 7. 12.: sv. Ambrož, škof, cerkveni učitelj
•  Nedelja,8. 12.: Brezmadežno spočetje Device Marije
Papež pri molitvi Angel Gospodov v nedeljo, 17.11.:
»Gospod nas kliče k sodelovanju pri izgradnji zgodovine tako, da skupaj z Njim postanemo delavci za mir, priče­valci upanja v prihodnost zveličanja in vstajenja. V veri lahko skupaj z Jezu­som hodimo po večkrat vijugastih po­teh tega sveta ter v gotovosti, da bo moč njegovega Duha upognila moči zla in jih podvrgla oblasti Božje ljubezni. Lju­bezen je večja, ljubezen je močnejša, ker je Bog. Bog je ljubezen. Kot zgled so kri­stjani mučenci, naši mučenci tudi na­šega časa, ki jih je več kot tistih na za­četku, ki so kljub preganjanju možje in žene miru. Oni nam izročajo dediščino, ki jo je vredno ohranjati in posnemati. To je evangelij ljubezni in usmiljenja. To je najdragocenejši zaklad, ki nam je bil podarjen, in najučinkovitejše priče­vanje, ki ga lahko damo svojim sodob­nikom, da na sovraštvo odgovorimo z ljubeznijo, na žalitev z odpuščanjem. Tudi v vsakdanjem življenju, ko nas užalijo, četudi nas boli, je treba iz srca odpustiti. Ko se čutiš osovražen, moli z ljubeznijo za osebo, ki te sovraži..«
Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2019/17/11
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobo­tah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
·         10.00 – 1.00 redne jutranje molivke/ci
·         11.00–12.00 posamezniki
·         (tiho češčenje)
·         12.00–13.00 kanoniki
·         13.00–14.00 posamezniki
·         (tiho češčenje)
·         14.00–15.00 redovnice in redovniki
·         15.00–16.00 posamezniki
·         (tiho češčenje)
·         16.00–17.00 župnijski pastoralni svet
·         17.00–18.00 neokatehumeni
·         18.00 sklep češčenja s petimi litanijami Srca Jezusovega in sveto mašo

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 23. november 2019

Teden Božje Besede 24. 11. 2019-1. 12. 2019

KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA 

Izhajam iz hiše, kjer je bil od oktobra 1942 do septembra 1943 nameščen eden od štirih vodov vaške straže. Rodil sem se torej staršem, ki so bili v prelomnem času narodne zgodovine na napačni strani. Tem, ki so bili po sili razmer na isti strani kot moj oče, so rekli narodni izdajalci. Ker pa smo bili verni, so nas ideološko porivali še med nazadnjake.
Tudi po padcu berlinskega zidu zame in meni podobne še naprej veljata isti oznaki. Vseh šestinšestdeset let življenja se mora križ, moj temeljni simbol, umikati rdeči zvezdi; nikoli ne bo imelo to, kar delam, enake cene kot prizadevanja tistih, ki so se rodili »zavednim« staršem. Kako se počutim v družbenem okviru, ki si ga nisem izbral, temveč sem se v njem rodil in me bo določal do konca življenja?
Če se vprašam, ali sta me oznaki – domobranski otrok in nazadnjak – kdaj zadeli v dušo in me tako ranili, da bi iskal izhod, prestopil prag in šel na drugo, domnevno pravo stran, ugotavljam, da mi nelagodje zaradi teh od zunaj vsiljenih opredelitev nikoli ni zlezlo pod kožo, kaj šele v dušo. Enostavno ne mislim in ne čutim, da je z menoj kaj narobe, ker moji najbližji niso bili sodelavci revolucije, in ne mislim, da so tisti, že za to, ker so v revoluciji zmagali, res naprednjaki. Nobenih teh socioloških opredelitev si nikoli nisem gnal k srcu.
Od nekdaj se brez težav po neki nedoumljivi milosti istovetim z zasmehljivim napisom nad Jezusovo glavo: Ta je judovski kralj. Oznake, ki so mu jih pripisovali, mu niso prišle blizu. Pa ne zato, ker bi bil nad vsem vzvišen, ampak zato, ker ga je napolnjevalo prepričanje: jaz in Oče sva eno. Potem mu je bilo za to, kaj govorijo ljudje, bolj ali manj vseeno.
Milan Knep

Nekaj misli iz nadškofove pridige ob 60. obletnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana:

»Teža križa in plačilo.« O svojem škofovskem geslu je škof Rožman zapisal: »Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v ti­stih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj od tod moje škofovsko geslo te­daj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo Božje v dušah in v zuna­njem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode.« 

Z vso silo je teža križa pritisnila nanj z izbruhom vojne ter ko je ko­munistična partija zlorabila čas in dogodke. Vedel je, kako ga sodijo eni kakor drugi, zato je v pridigi de­cembra leta 1943 v stolnici povedal: 

»Slišite sodbe in obsodbe: da sem največji izdajalec, da pomagam tuj­cem uničevati lastni narod, kaj vse so govorili in zatrjevali o meni! Vi­deli so me v fašistični uniformi, drugič zopet v uniformi nemškega generala ... na Goriškem in na No­tranjskem, na Bledu v pogovorih z nemškimi oblastmi. In to v času, ko nisem prestopil niti praga svoje sobe, kaj šele svoje hiše. 

Nič tega, kar mi očitate, nimam na vesti.

Z mirno vestjo, ne da bi se bal vseve­dnega Sodnika, si upam trditi, da po moji krivdi, po mojem sodelova­nju in stikih z raznimi oblastmi ni bila nikomur hiša požgana, niko­mur imetje izropano, nihče zaprt ali poslan v taborišče, nihče umor­jen, pač pa sem hvala Bogu mo­gel marsikoga rešiti iz ujetništva, tudi smrti, in po posredovanju sv. očeta so bile mnoge notranjske vasi rešene, ki so bile že določene za po­žig. Žal, da nisem mogel v vseh sto in stoterih slučajih uspeti, v ka­terih so me za pomoč prosili lju­dje vseh slojev in naziranj. Trdno upam, da mi večni Sodnik, ko bo na meni gotovo našel marsikaj gra­je vrednega, ne bo očital izdajstva nad lastnim narodom.« 

Njegova posredovanja pri oblasteh, zaradi katerih so ga nasprotniki obtoževali izdajstva, so rešila na ti­soče ljudi. Zgodovinarji so si danes precej soglasni, da je škof Rožman s svojim prizadevanjem med vojno rešil tisoč petsto Judov. Poleg tega je poimensko znanih nad tisoč tri­sto ljudi, za katere je posredoval za zapornike, internirance, na smrt obsojene. Nikogar ni izključe­val iz svoje dobrote in pomoči. 

Ob koncu vojne mu je bil naložen nov križ križ izgnanstva. Sam sem slišal njegovega takratnega šo­ferja, kako je pripovedoval, da se je Rožman iz Koroške hotel vrniti v Ljubljano, vendar mu tega niso ho­teli omogočiti. Prepričani so bili, da bi ga umorili, če bi se vrnil domov. 

A tudi v izgnanstvu je škof Rožman živel svoje darovanje, nosil težo kri­ža in ostajal zvest: »Z Božjo pomo­čjo hočem in moram vztrajati na mestu, kamor me je Bog postavil. In do zadnjega bom isto učil in opomi­njal. Naj pride tudi to, kar mi grozi­jo: naj me na kose razsekajo ali pa na Kongresnem trgu živega zažgo do zadnjega bom trdil, da je brezbo­žni komunizem največje zlo in naj­hujša nesreča za slovenski narod.« 

Ko je sprejel težo križa, je Bogu da­roval tudi sledeče: »Naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovi­na še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin name v zgo­dovini ali pa naj moje ime čisto iz­gine, da se nikjer in nikdar ne ome­nja več samo da bi kraljestvo Božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi Božja čast rasla in se večala.« 
Zato ne preseneča, da je Vincencij Šega o škofu Rožmanu dejal: »Škof dr. Gregorij Rožman je bil žlahten Slovenec in plemenit škof.« Pogumno in zve­sto je nosil težo križa, naj mu Božja vsemogočnost nakloni tudi plačilo.
Zmernost pooseblja žena z zlato oble­ko in oglavnico, pokrivalom. Na glavi nosi želvo, v desnici drži uzdo, v levici pa ovalen pladenj z dvema slamnati­ma košaricama ter napisom: »Krepost je orodje« (Virtus instrumentum). Ker z uzdo kroti poželenje in med skrajnost­mi ubira pravo pot, jo kakor želvo čaka dolgo življenje.
Zmernost je nadnaravna krepost, ki v nas ureja neurejeno poželenje po čutnem uživanju, zlasti teženje po jedi in pijači ter spolno nagnje­nje, in sicer tako, da ga vzdržuje v pravih mejah, ki jih narekuje zdrava pamet in naša vera. Zmernost krepi in dviga našo naravo ter ustvarja v nas tisto notranjo harmonijo in ure­jenost, ki je bila porušena z grehom. Usposablja nas, da v sebi premagujemo dela mesa (prim. Rim 8,18). Z zmernostjo so povezane tri kreposti oz. oblike zmernosti: čistost, poni­žnost in krotkost.
Čistost ni največja krepost, saj so pred njo še vera, upanje, ljubezen in bogočastje, ima pa velik
pomen v duhov­nem življenju, saj kroti in ureja na­ravno spolno teže­nje ter ohranja člo­vekovo duhovno svobodo in oblast duha nad telesno­stjo. Razlikujemo več vrst čistosti: predzakonsko, zakonsko, vdovsko in popolno čistost spolno vzdržnost iz ljubezni do Boga, kamor spadata tudi devištvo in celibat.
Ponižnost je tipična krščanska kre­post, na njej sloni duhovna zgrad­ba krščanskega življenja (pogani je niso poznali, za Rimljane je ime­la slab prizvok). Človek nosi v sebi prirojeno nagnjenje, da sebe zelo ceni in se hoče na vsak način uve­ljaviti. Problem je v tem, ker gre to nagnjenje tako rado preko pravih mej in se sprevrže v napuh, tako da ima človek samega sebe za več, kot dejansko je. Zmernost na tem področju imenujemo ponižnost, ki pomaga človeku, da prav spozna sam sebe in da prav deluje glede na Božje, svojega bližnjega in svoje do­stojanstvo. Za podlago ima resnič­nost in pravičnost. Ponižnost ne zahteva, da bi tajili svoje sposobno­sti in odlike, saj je upravičena za­vest lastne vrednosti za zdravo rast človeka potrebna; zahteva le, da jih ne pripisujemo sebi, ampak Bogu. Tudi ponižnost ni največja krepost, je pa temelj vseh kreposti v tem po­menu, ker brez nje ni nobene kre­posti, saj človeka osvobaja samoljubja in napravi prostor Božji milosti.
Krotkost pa je krepost, ki brzda kri­vično jezo, prenaša bližnjega kljub njegovim napakam in slabostim ter z njim dobrohotno ravna. Člo­vek, ki je krotak, ima sebe v oblasti, zna brzdati svojo jezo, čeprav je tudi odločen in energičen, kadar je to potrebno. Krotkosti ne smemo za­menjati z neodločnostjo, bojazljivo­stjo in cincanjem. Je notranja moč, zaradi katere more krotak človek prenašati slabosti drugih in jim od­puščati. Krotkost človeka izprazni samega sebe, prinaša notranji mir in ustvarja vzdušje medsebojne lju­bezni, razumevanja in zaupanja.
•  V petek, 29. 11., bo ob 16.00 v veroučni učilnici izdelovanje adventnih venčkov. Lepo vabljeni!
•  V petek, 6. 12., na god sv. Niko­laja, bo v stolnici celodnevno češčenje. Vabljeni k molitvi pred Naj­svetejšim.
•  V soboto, 7. 12., bodo ob 18.00 slovesne večernice pred prazni­kom Brezmadežne. Vodil jih bo škof dr. Franc Šuštar.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobo­tah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
•   V nedeljo, 8. 12., bomo letos pra­znovali praznik Marijinega brez­madežnega spočetja in »Miklavže­vo« nedeljo. Slovesno sveto mašo ob 9.00 bo vodil gospod nadškof.
•   Nedelja, 24. 11.: KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA
•   Ponedeljek, 25. 11.: sv. Katarina Aleksandrijska, devica, mučenka
•   Torek, 26. 11.: sv. Leonard Portomavriški, redovnik
•   Sreda, 27. 11.: sv. Modest in Virgil, apostola Karantanije
•   Četrtek, 28. 11.: sv. Katarina Laboure, redovnica
•   Petek, 29. 11.: sv. Filomen, mučenec
•   Sobota, 30. 11.: sv. Andrej, apostol
•   Nedelja, 1. 12.: 1. adventna ne­delja
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

 
Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 16. november 2019

Teden Božje Besede 17. 11. 2019-24. 11. 2019



33. NEDELJA MED LETOM


Glej, pride dan, razžarjen kakor peč, in vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo strnišče, dan, ki pride, jih bo sežgal« (Mal 3,19). Na preroka Malahija se navezuje Jezus v današnjem evangeliju: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil razrušen« (Lk 21,6). Sporočilo teh dveh besedil ni zastraševanje in katastrofična napoved, marveč oznanilo, naj zgradbo svojega življenja in temeljev svoje družine ne postavimo na beton, na ekonomska in politična omrežja, na podeželje, kjer bomo varni pred poplavami, požari in plazovi. Na teh temeljih so počivale vse civilizacije, dinastije in družine, ki so jih zaznamovale, a je doslej vse doletel prav takšen konec, kot ga opisujeta izbrana odlomka. Vsi se izobražujemo in trdo delamo, da bi ustvarili prav to, kar smo navedli. Ali je vredno, se sprašujemo, če od vsega, kar bomo zgradili, ne bo ostal kamen na kamnu? Seveda je vredno, če nas vse to vodi k tistemu enemu, edino potrebnemu, k Bogu. A tu tiči past. Dan, razžarjen kakor peč, dnevi, ko ne bo ostal kamen na kamnu, se zdijo daleč. Doleteli naj bi šele naslednje generacije, mi pa naj bi rušenju srečno ušli, zato naj grabimo, kolikor hitro je mogoče, in ujamemo oboje: dobrine in v zadnjem hipu še Boga. Ali te dni tako razmišljajo tudi v Kaliforniji, kjer niso več kos nenehnim požarom, kjer morajo za namakanje polj vrtati že več kot sto metrov globoko, da pridejo do podtalnice in je začaran krog med dobrinami in energijo, ki je potrebna za proizvodnjo dobrin, že skoraj sklenjen? Sv. Pavel nas pomirja, naj v miru delamo in jemo svoj kruh, a tako, da noben dan ne izgubimo Gospoda izpred oči.
Milan Knep

Teden zaporov. V tednu od 17. do 23. novembra 2019 bomo obhajali teden zaporov, katerega namen

je, da se kristjani bolje zavemo potreb zaprtih oseb in njihovih družin, žrtev kaznivih dejanj, zaposlenih v zaporskem sistemu in vseh dru­gih, ki skrbijo za zapornike. Naslov letošnjega tedna zaporov je »Kaj je zate svoboda & si ti svoboden?«. Božja volja in namen za vse ljudi je osvoboditev - osvobodi­tev, da bi bili takšni ljudje, kot nas je ustvaril. V zaporu so mnogi, ki jim je pogosto težko verovati, da je Bogu sploh mar zanje in za njiho­va življenja. Težko sprejemajo ide­jo, da so ustvarjeni po Božji podobi, in ne zmorejo upati v prihodnost z Bogom brez prestopkov, zločinov, aretacij in zapora. V molitvi bomo prosili zanje, naj jih Gospod osvo­bodi ujetosti v začaran krog krimi­nala, za vse nas pa, da nam pomaga, da bomo zaživeli v svobodi Božjih otrok.
Vzgojen je bil kot pogan, vendar se je ob poslušanju apostola Barna­ba spreobrnil in prejel krst. Po vsej verjetnosti je on tisti, ki ga apostol Pavel omenja kot svojega sodelavca v pismu Filipljanom, saj ga je, prav tako kot apostola Petra, osebno po­znal. Peter ga je celo določil za svo­jega naslednika, vendar je to postal šele pod pritiskom klera in ljudstva. Cerkev je vodil v letih 92 do 101. Zna­no je njegovo pismo Korinčanom, v katerem poskuša pomiriti notranje spore znotraj skupnosti v Korintu.
Konec 1. stole­tja naj bi ga po ukazu cesarja izgnali iz Rima na otok Krim, kjer je umrl mučeniške smrti. Njegove relikvi­je sta našla sve­ta brata Ciril in Metod, ki sta jih (potovala sta čez naše kraje) leta 867 ponesla v Rim in bila tam zelo slovesno sprejeta. Legenda pripoveduje, da je v iz­gnanstvu v mesto Herson na Kri­mu moral Klemen delati v tam­kajšnjem zloglasnem kamnolomu marmorja. Ko je s svojimi sotrpini na vročih skalah ob slanem mor­ju trpel strahovito žejo, je Klemen prosil Boga, naj jim pomaga. Po nje­govi molitvi je začel čudežno izvi­rati studenec sladke vode, da so si izmučeni obsojenci lahko pogasili žejo. Po tem čudežu se jih je veliko spreobrnilo, to pa je seveda razdražilo druge pogane, tako da so mu za vrat privezali težko sidro in ga uto­pili v Črnem morju. Nekaj Klemenovih navodil Korinčanom: Ponižajmo se, bratje, in odloži­mo vsako bahaštvo, nespamet in jezo! Bodimo med seboj prijazni, v skladu z milosrčnostjo in ljube­znivostjo Njega, ki nas je ustvaril! Ogibljimo se obrekovanja, omadeževanega in nečistega objemanja, pijanstva, prevratniških novotarij, gnusnih želja. Ogrnimo se v slogo, bodimo ponižni, zdržni, oddalji­mo se od šepetanja in obrekovanja, opravičujmo se z deli, ne z beseda­mi. Vsak izmed nas naj v svojem stanu Bogu ugaja z dobro vestjo in poštenostjo, z dostojanstvom in naj ne prestopa določenega pravila svoje službe.
Srčnost je Quaglio upodobil v vojaški opravi z oklepom in čelado. V roki drži meč, ovit s kačo, pred seboj pa ščit z lev­jo glavo. Čelado ji ovija lovorov venec, nad njo pa plapola napis »S temi sado­vi« (His frugibus). Meč naj bi pomenil moč telesa, kača pa preudarnost duha; obe združeni lahko dosegata velike uspehe (prinašata sadove). Srčnost (hrabrost) je nadnaravna krepost, ki nam daje moč, da dela­mo dobra dela in jih kljub težavam dokončamo. Duhovno življenje na­mreč zahteva neprestan trud in na­por. Naša narava je velikokrat na­gnjena k slabemu, boriti se moramo proti mikom in vplivom sveta, ki nas vlečejo proč od Boga. Brez moči in junaštva ni mogoče zmagovati (zato bojna oprema in meč). Krepost hrabrosti nam da pogum in moč, da se lotimo tudi težkih stvari in po­tem pri tem delu vztrajamo. Srčen človek pristopi k vsaki dolžnosti z notranjim veseljem, z osebno zavze­tostjo, vnemo in natančnostjo. Kako si pridobimo to krepost oz. na kaj moramo biti pozorni? Naj­prej moramo biti pripravljeni na morebitne težave pri delu za svoje duhovno življenje. S samovzgojo moramo zatirati mehkužnost in preveliko popustljivost do samega sebe. Naše življenje naj vodi misel na Boga, zavedati se moramo njego­ve bližine in mu zaupati. Predvsem pa moramo ime­ti živo ljubezen do Boga.
H kreposti srčno­sti spadajo še dru­ge kreposti, kot so: velikodušnost, potrpežljivost in stanovitnost. Veli­kodušnost je člove­kovo plemenito razpoloženje, s ka­terim se je priprav­ljen lotevati tudi velikih stvari za Boga in bližnjega ter se pri tem ne ravna po zemelj­skih nagibih (častiželjnost, stremuštvo). Potrpežljivost nam poma­ga, da iz ljubezni do Boga pogumno prenašamo telesno ali duševno tr­pljenje. Stanovitnost pa nam daje moč, da se brez prenehanja trudi­mo za napredek v duhovnem živ­ljenju in ne popuščamo zaradi utrujenosti, malodušnosti ali mehkužnosti.
• V nedeljo, 24. 11., bo ob 9.00 nadškof daroval sveto mašo ob pra­zniku Kristusa Kralja. Lepo vabljeni!
• V petek, 29. 11. , bo ob 16.00 v veroučni učilnici izdelovanje adventnih venčkov. Lepo vabljeni!
•  Nedelja, 17. 11.: 33. nedelja med letom
•  Ponedeljek, 18. 11.: posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla
•  Torek, 19. 11.: sv. Matilda, redov­nica, mistikinja
•  Sreda, 20. 11.: sv. Edmund, kralj
•  Četrtek, 21. 11.: darovanje Devi­ce Marije
•  Petek, 22. 11.: sv. Cecilija, devi­ca, mučenka
•  Sobota, 23. 11.: sv. Klemen I., pa­pež, mučenec
•  Nedelja, 24. 11.: KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA
Papež Frančišek udeležencem simpozija o glasbi v Vatikanu: »Glasbeni izvajalec ima veliko skupne­ga s tistim, ki študira Sveto pismo, z bralcem Božje besede; v najširšem smi­slu s tistimi, ki si prizadevajo razlagati znamenja časov; in še bolj na splošno s tistimi (to bi morali biti vsi), ki sprejema­jo in poslušajo drugega, da bi vstopili v iskren dialog. Vsak kristjan je namreč uresničevalec Božje volje v svojem življe­nju in z njo z veseljem poje Bogu pesem hvale in zahvale. S to pesmijo Cerkev razlaga evangelij skozi zgodovino. Devi­ca Marija je to storila na idealen način v svojem Magnifikatu; in svetniki so raz­lagali Božjo voljo v svojem življenju ter poslanstvu.
Sveti papež Pavel VI. je leta 1964 med zgodovinskim srečanjem z umetniki izrazil naslednjo misel: »Kakor veste, je naše poslanstvo oznanjati in storiti, da bi bil svet duha, nevidnega, neizrekljive­ga, svet Boga dostopen ter razumljiv, ali bolje, ganljiv. In pri tem delu, ki prenaša nevidni svet v dostopne, razumljive formule, ste vi mojstri. To je vaš poklic, vaše poslanstvo; in vaša umetnost je prav to, da z neba duha izmamite njegove za­klade in jih preoblečete v besedo, barve, oblike, dostopnost.«
Vir: https://www.vaticannews.va/sl/2019/09/11
URNIK SVETIH MAŠ
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobo­tah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob Ni komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)