TEDEN BOŽJE BESEDE 29. 9. 2024 - 6. 10. 2024

26. NEDELJA MED LETOM

Spet je z nami Jakob s svojo zdravo pa­metjo in mislijo. Tokrat brez prizanesljivosti razmišlja, v čem je pametnost in kaj je nespamet življenja. Veliko ljudi zamenjuje pamet s svojo iznajdljivostjo in se veseli njenih sadov bogastva in vsega, kar si z njim lahko privoščijo. Apostol ob tem mimogrede namigne, da ni zgrešenost v iznajdljivosti, tem­več v težnji po bogatenju, ki redno vse­buje sebičnost, in še bolj v tem, ker je bilo pridobljeno na nepošten način, ker ne misli ne na Boga ne na naravno pra­vičnost, ki dosledno ustvarja, da dobro rodi ob svojem času dobre sadove in se veseli, vse slabo pa konča v razočaranju, jezi in žalosti.

Saj ni bil Mojzesov duh, ki ga je Bog razdelil še na drugih sedemdeset. Bož­ji duh je bil. Znanje lahko ljudje sami množimo, ko ga delimo v šolah in v vzgoji. Kako in za kaj pa bo kdo upo­rabil to znanje in sposobnosti, ni več stvar znanja, temveč zadeva temeljne duhovne usmeritve vsakega. Eden ga bo uporabil za dobro, drugi za slabo. In Tomaž Kempčan v svoji Hoji za Kristu­som večkrat z žalostjo ugotavlja, da so trosilci slabega bolj goreči in delavni kot v svojem poslanstvu otroci luči.

Zato se nespameti in z njimi navadno tudi hudobija lahko zelo hitro razširi­jo podobno kot epidemije. Tega duha, ki daje pravo razumevanje in uravnava človekovo ravnanje, daje Bog. Tu ga je dal Mojzesovim sodelavcem za vodenje naroda, na veliko noč ga bo apostolom za vse poslanstvo oznanjevanja, z bir­mo ga daje verujočim za moč sredi sveta živeti po evangeliju.

Da bi življenje ra­zumeli, kot ga vidi Bog, kakršno je svoji naravi, v svoji resnici. V taki modrosti je tudi umerjenost in je pogum, v njeni poštenosti sta pravičnost in obzirnost, v njej je moč za odpoved nepotrebnim stvarem in za borbo s svojimi grešnimi nagnjenji. Pripeljati do te modrosti, ki misli, vrednoti, presoja ter potem od­loča po božje, je končni namen vse kr­ščanske vzgoje; moč zanjo pa daje hra­na njegovih zakramentov.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE
Osemnajsta kateheza papeža Frančiška:
Molitev za druge

Kdor moli, nikoli ne pusti sveta za sabo. Če molitev ne združuje vese­lja in žalosti, upanja in tesnobe člo­veštva, postane »dekorativna«, po­vršinska, teatralna, egoistična. Vsi se moramo kdaj umakniti v svoj not­ranji svet, prostor in čas, ki sta na­menjena našemu odnosu z Bogom. Vendar to ne pomeni, da je treba po­begniti od resničnosti.

V molitvi nas Bog »vzame, blagoslovi, nato pa nas razlomi in nas da«, za hrano vsem. Vsak kristjan je poklican, da v Bož­jih rokah postane kruh, ki se lomi in deli. To je konkretna molitev, ki ni beg.

Zato molivci in molivke iščejo sa­moto in tišino, ne zato da jih ne bi motili, ampak zato da bi bolje slišali Božji glas. Pri tem pa vedno pustijo na stežaj odprta vrata svojega srca: vsakdo lahko potrka na vrata molivca in v njem najde sočutno srce, ki moli, ne da bi kogar koli izključil.

Mi smo srce in glas teh ljudi, ki se dvi­ga k Jezusu, k Očetu kot priprošnja. Katekizem pravi: »Posredovati, pro­siti v prid drugega, je lastno srcu, ki je uglašeno po Božjem usmiljenju« (KKC 2635). Ko molimo, smo v soz­vočju z Božjim usmiljenjem. Bog je usmiljen z nami, pa tudi z vsemi tis­timi, ki so nas prosili za molitev in za katere želimo moliti v sozvočju z Božjim srcem. To je prava molitev.

Pri molitvi je središče človek. Kdor ne ljubi brata, ne moli resno. S sovraštvom ali brezbrižnostjo v srcu ni mogoče moliti, molitev je mogo­ča le v duhu ljubezni. Kdor ne ljubi, se pretvarja, da moli, ali pa misli, da moli, a ne moli, ker mu manjka lju­bezen. Kdor v Cerkvi pozna žalost ali veselje drugega, nikogar, ne glede na to, koliko napak naredi, ne zavr­ne ali zavrže.

Ko vernik, ki ga vodi Sveti Duh, moli za grešnike, pri tem pa ne izbi­ra in ne izreka obsodb, moli za vse, tudi zase. V tistem trenutku ve, da ni toliko drugačen od ljudi, za kate­re moli: čuti, da je grešnik med greš­niki, in moli za vse. Nauk prilike o farizeju in cestninarju je vedno živ in aktualen (prim. Lk 18,9-14): Nič nismo boljši od drugih, vsi smo brat­je v skupni ranjenosti, trpljenju in v tem, da smo grešniki.

Dobri pastir ostane zvest tudi ob spoznanju grehov svojega ljudstva: dobri pastir ostaja oče tudi takrat, ko se njegovi otroci od njega odvr­nejo in ga zapustijo. Vztraja v svoji pastirski službi tudi za tiste, zaradi katerih si je umazal roke; ne zapre svojega srca pred tistimi, zaradi ka­terih je morda trpel.

Cerkev ima poslanstvo, da po vseh svojih članih opravlja molitev priprošnje in posreduje za druge. Še posebej je to dolžan storiti vsakdo, ki je postavljen v odgovorno vlogo: starši, vzgojitelji, duhovniki, voditelji skupnosti ... Kot Abraham in Mojzes morajo včasih pred Bogom »zagovarjati« ljudi, ki so jim zaupa­ni. V resnici gre za to, da nanje gle­dajo z Božjimi očmi in srcem, z nje­govim nepremagljivim sočutjem in nežnostjo.

Vsi smo listi na enem drevesu. Vsi smo potrebni sočutja in molitve, zato molimo drug za drugega!

MESEC ROŽNEGA VENCA

Gledati Jezusa z Marijinim pogle­dom: to je notranja izkušnja tiste­ga, ki moli rožni venec. Marija kot mati ljubi Sina bolj kakor vsi drugi, pozna ga bolje kot vsi drugi ljudje.

Med molitvijo rožnega venca doživljamo, kot bi nam Marija pri­povedovala o tem, kdo je Jezus, o Njegovem življenju, Njegovih bese­dah, Njegovih dejanjih. In tako nas vabi, da ga spoznavamo, hodimo za njim, ga ljubimo, se oblikujemo po Njem in postanemo podobni njej, ki je »vsa Božja« in predana Njego­vi volji.

Kar kristjan je in mora biti, to spoznava po nazareški Devici. Ona je vzor vsakega kristjana, po­polna podoba njegovega bitja, ker je v celoti upodobljena po Bogu in On »v polnosti biva v njej«. Po mo­litvi rožnega venca Marija, ki je mi­losti polna, pripravlja naša srca na sprejem Božje milosti, nas uči sku­paj z njo izgovarjati naš »fiat zgodi se« in se brez strahu izročati v Bož­je roke, ko pustimo, da naj On vodi naše korake po poti evangeljske po­polnosti. Ko dan za dnem molimo rožni venec, naše življenje postaja pravi »Magnifikat«. To pomeni ne poviševati samih sebe, svojega ime­na, svojega jaza, temveč dajati pros­tor Bogu, poveličevati Njegovo ime, sprejeti Njegovo navzočnost v svo­jem življenju in po nas v zgodovi­ni sveta. Da, v rožnem vencu zares »utripa ritem človeškega življenja«, da bi ga uskladil z ritmom Božjega življenja v radostnem občestvu Sve­te Trojice, ki je cilj in hrepenenje našega bivanja.

(Alessandro Saraco)

DOGODKI PRED NAMI

•  V torek, 8. 10., bo imel gospod nadškof v stolnici ob 18.30 sveto mašo ob začetku akademskega leta.

•  V sredo, 16. 10., bo ob 18.30 v stolnici sveta maša ob začetku sodnega obdobja, t. i. »rdeča« maša. Maševal bo novomeški škof dr. Andrej Saje.

MOLITEV ROŽNEGA VENCA

Skupna molitev je vsak delavnik ob: 8.30 in 18.00. Lepo vabljeni!

GODOVI IN PRAZNIKI

Nedelja, 29. 9.: 26. nedelja med letom, nadangeli

Ponedeljek, 30. 9.: sv. Heronim, duhovnik, cerkveni učitelj

Torek, 1. 10.: sv. Terezija Deteta Jezusa, devica, cerkvena učiteljica

Sreda, 2. 10.: angeli varuhi Četrtek, 3. 10.: sv. Frančišek Borgia, redovnik

Petek, 4. 10.: sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovitelj

Sobota, 5. 10.: sv. Marija Favstina Kowalska, redovnica

Nedelja, 6. 10.: 27. nedelja med letom, rožnovenska

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

TEDEN BOŽJE BESEDE 22. 9. 2024 - 29. 9. 2024

25. NEDELJA MED LETOM

Izza Božje besede odmeva latinski pre­govor: Respice finem! Misli na konec, na cilj svoje poti! V njem je skrito vpraša­nje, ki zadeva prav vsakega človeka, tudi če se sam z njim ne ubada: »Čemu sem na svetu?« To ni filozofsko vpraša­nje, ni stvar svetovnega nazora, ampak čisto konkretno in vsakega posamezni­ka. Če si na to vprašanje ne znam ali ne upam odgovoriti, sem v nevarnosti, da se bom prepustil toku življenja, ne da bi posebej pazil na to, kam me pelje. Dekle v Alici v čudežni deželi na križišču vpra­ša mačko, po kateri poti naj gre. »Kam pa si namenjena?« »Ne vem.« »Potem pa je čisto vseeno, po kateri poti greš.«

Življenje ima polno obpotnih ciljev, privlačnih in z vabljivimi obljubami osvetljenih. Vrsta pričevalcev našega časa govori prav o tem, kaj jih je pote­gnilo na prijetne, a na koncu brezsmiselne poti in kako so čutili kot posebno Božjo milost, da so to uvideli, pa tudi kako so prejeli moč za novo pot. Neka­teri v zablodah vidijo takoj delo hudega duha. Pa nas danes praktično modri Ja­kob usmerja najprej vase.

Prvi razlog za zablode je v človeku samem, ime mu je poželjivost. Kdor se ni naučil presojati in krotiti svojih želja, bo hitro zdrsnil v nevoščljivost in kritikastrstvo, v zahtevnost ter nezadovoljnost. Kdor je ujet v to, ni ugledal poti, na kateri bi mogel postati srečen. Druga ovira pravičnim so ljudje, ki jim Knjiga modrosti pravi brezbožniki. Sami niso odkrili drago­cenosti dveh sester: poštenosti in pra­vičnosti. O takih je Jezus govoril kot o slepih. Sposobni so zaničevati pravič­ne, jih izkoriščati, pa tudi preganjati. Zlasti v politiki in tudi v gospodarstvu je kar nekaj ljudi preprosto izginilo, ker so bili pravični ali pa so opozarja­li na nepoštenosti.

»Čemu si prišel?« si je govoril Bernard, ko je postalo življe­nje v samostanski samoti do skrajnos­ti zahtevno in naporno. Aleluja spev pove: »Gospod nas je poklical po na­šem evangeliju, da bi prišli do slave na­šega Gospoda, Jezusa Kristusa.« Jasneje ne bi mogel.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE
Sedemnajsta kateheza papeža Frančiška: Prosilna molitev

Krščanska molitev je zelo človeška, saj ljudje molimo takšni, kakršni smo, z molitvijo Boga slavimo, se mu zahvaljujemo in ga prosimo. Ko je Jezus učence učil moliti, je želel, da bi z molitvijo očenaša z Bogom vstopili v odnos sinovskega zaupa­nja in bi vse svoje proš­nje naslovili nanj.

Tako v očenašu Boga najprej prosimo za najvišje da­rove: posvečenje Nje­govega imena, prihod Njegovega gospostva, uresničitev Njegove vo­lje. Nato pa prosimo za preprostejše, bolj vsakdanje darove, kot je »vsakdanji kruh«: kamor spa­dajo tudi zdravje, dom, delo, vsak­danje stvari; pa tudi evharistija, ki je potrebna za življenje v Kristusu. Prosimo za odpuščanje grehov, ki ga vedno potrebujemo; za mir v svojih odnosih ter za pomoč v skušnjavah in varstvo pred hudim.

Prositi, moledovati je zelo človeš­ko. O tem Katekizem lepo pravi: »S prosilno molitvijo izražamo za­vest svoje povezanosti z Bogom: kot ustvarjena bitja nismo ne svoj izvor ne gospodarji nad nadlogami ne svoj zadnji cilj, temveč grešniki, kakršni smo, kot kristjani vemo, da se odvra­čamo od Očeta« (KKC, 2629).

Če se nekdo ne počuti dobro, ker je nare­dil nekaj slabega, ker je grešil, se s tem, ko moli, že približuje Gospodu. Včasih smo sicer prepričani, da niče­sar ne potrebujemo, da zadostujemo sami sebi in da živimo v popolni sa­mozadostnosti. A slej ko prej ta ilu­zija izgine. Vsi kdaj pa kdaj doživimo trenutek potrtosti ali osamljenosti, ko se nam zdi, da se vse sesuva, da je bilo doseda­nje življenje zaman. V takih navidezno bre­zizhodnih situacijah obstaja samo en izhod, molitev: »Gospod, po­magaj mi!« Molitev odpira žarke svetlobe v najhujši temi.

Ko je Jezus govoril o nepoštenem človeku, ki je moral pred svojim gos­podarjem položiti račune, pravi, da je ta rekel: »Sram me je prositi.« Mnogi imamo ta občutek: sram nas je prosi­ti; sram nas je nekoga prositi za po­moč, sram nas je prositi Boga. Kadar začutimo potrebo po molitvi, zlasti takrat, ko smo v stiski, nas ne sme biti sram moliti in prositi: »Gospod, potrebujem to in ono, Gospod, v sti­ski sem. Pomagaj mi!« To je klic srca k Bogu, ki je Oče. In tega se moramo naučiti tudi, ko smo srečni: zahvalje­vati se Bogu za vse, kar nam je dano, in ničesar ne imeti za samoumevno ali zasluženo: vse je milost, ki nam

»Vsi moramo trpeti. Toda strinjati se moramo, da nam trpljenje prinaša nešteto koristi, in to brez razlike, ali smo grešniki ali pravični, mlačni ali goreči, kajti za prve bo trpljenje balzam, ki celi rane duše, za druge spodbuda h kreposti, za tretje pa obvarovanje pred padcem.«

(Blažena Kolumba (Ivana) Gabriel, opatinja, redovna ustanoviteljica)

jo Gospod vedno daje. Prosilna moli­tev gre z roko v roki s sprejemanjem naše omejenosti in stvarnosti.

In Bog bo, to dobro vemo, odgovo­ril na vsako našo molitev. Bog ved­no odgovori: danes, jutri, na tak ali drugačen način. Sveto pismo to neš­tetokrat ponovi: Bog sliši klic tistih, ki ga kličejo. Tudi naša zamolčana vprašanja, tista, ki ostajajo v globini našega srca, ki se jih celo sramujemo izraziti, Oče sliši in nam želi poma­gati. Treba pa je biti potrpežljiv in vztrajati. Vse naše življenje, tudi mo­litev je vedno čakanje, a vemo, da bo Gospod zagotovo odgovoril.

 

OBNOVA MILAVČEVIH ORGEL

Nekateri ste morda opazili, da je v preteklem tednu »zaživela« Facebook stran »Obnova Milavčevih orgel v ljubljanski stolnici«.

Na povezavi https://www.facebook. com/profile.php?id=61565429474355 bomo širšo javnost seznanjali s po­tekom obnove ter s tem povezanim glasbenim dogajanjem v ljubljanski stolnici.

Glede obnove Milavčevih orgel v ljubljanski stolnici se različni pre­dlogi, načrti in priprave »vlečejo« že vsaj dobrih trideset let. 

Pred tre­mi leti pa smo začeli resne pogovo­re, na katerih smo usklajevali raz­lične poglede in največjo pozornost namenili skrbni pripravi tehnične dokumentacije orgel. V soboto, 6. aprila 2024, smo na šestem sestanku komisije za obnovo Milavčevih or­gel sprejeli odločitev, da letos jeseni (čez dober mesec dni), ob različnih spremljajočih dogodkih, o katerih vas bomo obveščali, uradno začne­mo Projekt obnove Milavčevih orgel v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani.

Obnova orgel bo med drugim tudi pot odkrivanja pomena lastne orgel­ske kulture. Več kot 110 let stare Milavčeve orgle v ljubljanski stolnici so dobro ohranjen zvočno-tehnični biser slovenske pozne romantike in kot en redkih ohranjenih instrumentov tega obdobja tudi v širšem evropskem prostoru predstavljajo izredno pomemben zvočni doku­ment. S projektom obnove si priza­devamo ozaveščati, varovati in oži­vljati orgelsko kulturno izročilo v slovenskem prostoru ter vzpostav­ljati mednarodne povezave.

Vse v zvezi z obnovo lahko torej spre­mljate na omenjeni Facebook strani, s pomembnejšimi koraki obnove pa vas bomo seveda sproti seznanjali tudi v Tednu Božje besede.

DOGODKI PRED NAMI

• V torek, 8. 10., bo imel gospod nadškof v stolnici ob 18.30 sveto mašo ob začetku akademskega leta.

GODOVI IN PRAZNIKI

Nedelja, 22. 9.: 25. nedelja med letom

Ponedeljek, 23. 9.: sv. Pij iz Pietrelcine, redovnik, spovednik

Torek, 24. 9.: bl. Anton Martin Slomšek, škof

Sreda, 25. 9.: sv. Sergij Radoneški, menih

Četrtek, 26. 9.: sv. Kozma in Damijan, mučenca

Petek, 27. 9.: sv. Vincencij Pavelski, ustanovitelj lazaristov

Sobota, 28. 9.: sv. Venčeslav (Vaclav), mučenec

Nedelja, 29. 9.: 26. nedelja med letom

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

TEDEN BOŽJE BESEDE 15. 9. 2024 - 22. 9. 2024

24. NEDELJA MED LETOM

Resnica je navadno jasna in dokaj pre­prosta, a šele takrat, ko jo enkrat do­dobra spoznamo. Toda človekova pot do nje je lahko zelo zapletena in dolga. Mahatma Gandhi je dejal: »Reka resni­ce teče preko kanalov zmot.« Naše spo­znavanje ovirajo predsodki, ki so se nas oprijeli zaradi pomanjkljive ali preveč kategorične vzgoje ali ob slabih izkuš­njah, ki jih nismo znali prečistiti. Ve­lika ovira je duhovna lenoba, ki sicer vidi, kaj bi bilo dobro in potrebno na­rediti v sebi ali v razmerju do drugih, pa ne prestopi praga odločitve. Vsaka Božja beseda je resnica, treba ji je dob­ro prisluhniti, da jo počasi razumemo, kajti Njegova govorica je tiha, saj govori človeku na srce. Navadno se tudi ne po­navlja, ker ni reklama. Resnica ne pot­rebuje reklame. Življenje samo jo ved­no znova potrjuje, žal dostikrat preko velikih razočaranj in v prazno preho­jenih poti. Goethe je, ko je preštudiral vrsto znanosti, to misel izpovedal tako­le: »Tu zdaj stojim, ubog bedak, pa sem prav toliko pameten kot poprej.

« Spoznanje ni odvisno od človekovega razu­ma ali učenosti, dosti bolj od čistosti in velikodušnosti srca. Vera je modrost življenja, zato se najbolj odraža v člo­vekovem ravnanju. Pri preroku se da­nes to kaže v trdnosti njegovih stališč, ne spreminja jih, naj ga poslušajo ali mu nasprotujejo, naj ga skušajo ali pa preganjajo. Tu je vera zvestoba ljubez­ni do Božje resnice. Jakob razmišlja o medsebojnih odnosih znotraj cerkvene skupnosti, kjer vidimo ljudi, ki so pot­rebni materialne pomoči, prijateljske bližine, spodbudne ali tolažilne bese­de, kdo pa tudi resne kritike. Tu je vera skladnost med tem, kako govorimo o sočutju, modrujemo o bratski ljubez­ni, o tem, kaj bi bilo treba narediti, pa med našimi dobrimi deli in nameni. Jezus pa odpira posebno vsebino. Peter v človeški pameti seže do tam, da pra­vični ne bi smel trpeti. Bog pa dopušča, da bo tudi najbolj Pravični trpel zaradi krivičnih. In bo On poveličan v Očetu, oni pa rešeni po Njem.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE
Šestnajsta kateheza papeža Frančiška: Molitev kot blagoslov

Ena bistvenih razsežnosti molitve je blagoslov. V pripovedih o stvarjenju Bog nenehno blagoslavlja: živali, člo­veka, soboto, dan počitka in uživanja vsega stvarstva. Prve strani Svetega pisma so nenehno ponavljanje blagos­lovov. Blagoslavlja Bog, blagoslavljajo pa tudi ljudje, in kmalu postane jasno, da ima blagoslov po­sebno moč, ki tiste, ki ga prejmejo, spremlja vse življenje in razpoloži človekovo srce, da se pusti Bogu spre­meniti.

Na začetku sveta je torej Bog, ki blagoslo­vi vsako delo svojih rok, ko vidi, da je dob­ro in lepo. Kmalu zatem se bo sicer ta lepota, ki jo je Bog vtisnil v svoje delo, spremenila in človek bo postal dege­nerirano bitje, zmožno po svetu širiti zlo in smrt. A nič ne bo moglo izbrisa­ti prvega odtisa Boga, odtisa dobrote, ki jo je Bog vtisnil v svet, v človeško nara­vo in v vse nas, dejstva, da smo blagos­lovljeni, in sposobnosti, da blagoslav­ljamo. Bog se ni zmotil pri stvarjenju, prav tako ne pri stvarjenju človeka. Upanje sveta popolnoma temelji na Božjem blagoslovu: Bog nas še naprej ljubi, predvsem pa, kot pravi pesnik Peguy, še naprej upa na naše dobro.

Veliki Božji blagoslov je Jezus Kris­tus, njegov Sin. Je blagoslov za vse člo­veštvo, blagoslov, ki nas je vse odre­

šil. On je večna Beseda, s katero nas je Oče blagoslovil, »ko smo bili še greš­niki«, pravi sveti Pavel in nadaljuje: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom v nebesih v Kristusu. V njem nas je iz­volil pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim oblič­jem v ljubezni« (Ef 1,3-4).

Noben greh ne more izbrisati Kris­tusove podobe, ki je prisotna v vsakem od nas, podobe, ki nam jo je dal Bog. Lahko jo iznakazi, a je ne more odtegniti Božjemu usmiljenju. Grešnik lahko dolgo vztraja pri svo­jih napakah, vendar je Bog potrpežljiv do zadnjega in upa, da se bo na koncu grešnikovo srce odprlo in spremenilo. Bog je kakor dober oče in dobra mati: nikoli ne prenehata ljubiti svojega ot­roka, če ta še tako zgreši. Za Boga smo pomembnejši od vseh naših grehov, On nas je za vedno blagoslovil in nas nikoli ne bo nehal blagoslavljati.

Bogu, ki blagoslavlja, tudi mi odgo­varjamo z blagoslavljanjem. Bog nas je naučil blagoslavljati, zato moramo blagoslavljati. To je molitev slavljenja, čaščenja, zahvaljevanja. Katekizem pravi: »Molitev slavljenja je človekov odgovor na Božje darove: ker Bog bla­goslavlja, more človekovo srce v odgo­vor slaviti njega, ki je pravir sleherne­ga blagoslova« (KKC, 2626). Molitev je veselje in hvaležnost. Bog ni čakal, da se spreobrnemo, da bi nas lahko začel ljubiti, temveč nas je ljubil že veliko prej, ko smo bili še v grehu.

Ne moremo pa blagoslavljati samo Boga, ki blagoslavlja nas, ampak mo­

ramo v Njem blagoslavljati vse ljudi. Blagoslavljati Boga pomeni blagos­lavljati tudi svoje brate, blagoslavlja­ti svet. Če bi vsi to počeli, potem vojn zagotovo ne bi bilo. Ta svet potrebuje blagoslova in mi lahko dajemo blagos­lov in prejemamo blagoslov. Oče nas ljubi, zato se od Njega učimo blagos­

 

KATEHEZE ZA MLADE IN ODRASLE

Konec septembra bodo v naši župniji zno­va potekale KATEHEZE, na katere ste povabljeni vsi, od prvega letnika srednje šole navzgor. Nobene omejitve ni, vsi ste povabljeni.

Kateheze so način uvajanja v kr­ščanstvo, primeren za današnji čas. Bog Cerkev vedno prenavlja, da bi lah­ko odgovorila potrebam človeka, ki išče srečo in smisel življenja. Tudi v našem času nastaja mnogo novih ob­lik oznanjevanja, ki so žive, življenj­ske. Kajti Bog je tudi danes živ in želi vstopiti v naše konkretne težave, da nam da odgovore.

Kateheze so začetni del neokatehumenske poti. Ta je nastala v predme­stju Madrida, med ubogimi, pred ne­kaj več kot štiridesetimi leti. Izkušnja, da Božja beseda lahko spremeni člove­ka in iz grešnikov, ki so zavozili svo­je življenje, ustvari krščansko skup­nost, je tako nagovorila tamkajšnjega škofa, da je te skupnosti povabil v žu­pnije. Od tedaj so se neokatehumenske skupnosti razširile po celem svetu in postale v mnogih mestih sestavni del župnijskega življenja. Sadovi v žu­pnijah, ki sprejmejo takšen način oz­nanjevanja, so zelo lepi. Mnogi ljudje spet najdejo svoje dostojanstvo, pred­

vsem pa je čudovito videti mnoge ob­novljene zakone in družine ter šte­vilne duhovne poklice. Tako kot na začetku še danes Bog v svoji ljubezni išče uboge, da jim obnovi življenje. Ra­zvoj neokatehumenske poti je budno spremljala tudi cerkvena hierarhija in po dolgih letih proučevanja spre­jela to novo metodo kot del lastnega bogastva Cerkve. Zanimivo, da se ta proces ni zaključil v nastanku nekega gibanja, kot se običajno zgodi, ampak je neokatehumenat postal del župnij­ske pastorale.

Kateheze ne bodo predavanja, kjer bi se nekaj več naučili (čeprav morda tudi to), tudi ne bodo moralne pridi­ge, ki bi spet nekaj več zahtevale od tebe, ki si že tako obtežen z mnogimi težavami. Kateheze bodo mimohod Kristusa, ki prihaja med nas ubog po ubogih ljudeh. Mnogi ga ne boste niti prepoznali, ker ga iščete v velikih re­čeh. Bog pa je sklenil rešiti človeka po križu. Prenova Cerkve prihaja po ubogih, je trdil Janez XXIII. Kateheze bo vodila ekipa katehistov, v kateri je nekaj zakonskih parov in mladih, spremljal pa jih bo duhovnik Simon Kvaternik, župnik župnij Ljubljana Moste in Fužine.

 

KATEHEZE BODO OD 26. SEPTEMBRA VSAK ČETRTEK IN NEDELJO OB 20.00 V STOLNEM ŽUPNIŠČU.

 

DOGODKI PRED NAMI

•   V nedeljo, 15. 9., bo v Metliki škofijska slovesnost ob nedelji svetniških kandidatov. Ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa sveta maša. Lepo vabljeni!

•   V soboto, 21. 9., bo v Stični potekala tradicionalna »Stična mladih«, letos pod geslom »Zakaj On?«. Mladi dobite vse potrebne informacije na spletni strani Stične mladih.

•   V torek, 8. 10., bo imel gospod nadškof v stolnici ob 18.30 sveto mašo ob začetku akademskega leta.

GODOVI IN PRAZNIKI

•    Nedelja, 15. 9.: 24. nedelja med letom nedelja svetniških kandidatov.

•    Ponedeljek, 16. 9.: sv. Kornelij, papež, Ciprijan, škof.

•   Torek, 17. 9.: sv. Robert Bellarmino, škof, cerkveni učitelj.

•   Sreda, 18. 9.: sv. Jožef Kupertinski, duhovnik, redovnik.

•   Četrtek, 19. 9.: sv. Januarij, škof, mučenec.

•    Petek, 20. 9.: sv. Andrej in korejski mučenci.

•   Sobota, 21. 9.: sv. Matej (Matevž), evangelist, apostol.

•    Nedelja, 22. 9.: 25. nedelja med letom.

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

TEDEN BOŽJE BESEDE 8. 9. 2024-15. 9. 2024

23. NEDELJA MED LETOM 

ROJSTVO DEVICE MARIJE

Nekateri ljudje, tudi če nimajo kaj pri­da znanja in modrosti, znajo zelo spre­tno in tudi prepričljivo govoriti. In so taki, ki imajo veliko znanja in pame­ti, pa ne čutijo nobene potrebe, da bi to razkazovali drugim, in še manj, da bi se ponašali.

Podobno je v lepi oble­ki, elegantnem obnašanju ter všečnem govorjenju prav lahko zavito veliko umazanije, zvitosti in pokvarjenosti, v zanikrni in celo umazani obleki pa včasih srečamo značajnega in srčno dobrega človeka, le da mu nič na po­menita ne zunanjost ne mnenje lju­di.

Pa je vendar skoraj redno prvi vtis, ki si ga človek o nekom ustvari, prav njegov zunanji videz. Šele ko se s člo­vekom pogovarjamo in ga res posluša­mo, odkrivamo poteze njegovega duha in srca. Morda je zato Jezus neznancu tam pri Sidonu ozdravil ušesa in jezik, da je s tem nakazal, kako dragocena je za povezanost med ljudmi umetnost poslušanja in pogovora. Toda zakaj jim je prepovedoval ne samo tukaj, kar nekajkrat, naj o tem molčijo?

Jezus je dobro vedel, da bodo ljudje, ko bodo o teh dogodkih govorili, njegove čudeže razglašali kot njegove in prav tako nje­govo besedo. Saj so govorili: »Vse prav dela.« On pa je želel, da bi ljudje prišli do spoznanja, da njegov Oče dela vse to in govori po njem. Hotel je biti le oznanjevalec in uresničevalec Božjega kra­ljestva in njegove pravice. Zato je tudi učencem naročal, naj najprej iščejo te božanske vrednote, da bodo v spošto­vanju ostali pravični do Boga, ki jih je obdaril. In potem je dodal, naj dela­jo dobra dela, vendar tako, da jih bodo ljudje videli, slavili pa Očeta v nebesih. Če si človek prilasti svojo pamet, spo­sobnosti in dobroto, se bo sicer lahko s tem postavljal, morda postal slaven in ga bodo ljudje častili, toda izgubil bo povezanost z Bogom, na nek način za­tajil Boga. Kajti vse, kar je, je dar Boga Stvarnika, tudi najmanjša dobra mi­sel, vse nam zaupa in podarja, da bi se življenja veselili, pa z vsem razumno ravnali.

Anton Slabe

ŽUPNIKOVA BESEDA

Svete maše in pobožnosti

Z za­četkom novega pastoralnega leta se tudi v stolnici, kolikor je to mo­goče, življenje vrača v »ustaljene tirnice«.

To najprej pomeni, da je od 1. septembra dalje med delav­niki zopet sveta maša ob 10.30, ob prvih sobotah pa ob 16.00, ko pose­bej molimo za domovino.

Prav tako ostajajo vse običajne pobožnosti ob prvih petkih in prvih sobotah. Od velike noči dalje pa ni več sobotne nedeljske svete maše ob 16.00, saj je bila običajno zelo slabo obiskana. Hvaležni vam bomo za darova­ne mašne namene, saj se pri tolikšnem številu svetih maš velikok­rat zgodi, da jih nimamo dovolj in jih moramo dobiti drugje.

Tudi na tak način lahko pokažete svojo skrb in hvaležnost za to, da imate v stolnici tolikšno »izbiro«. Večkrat sem že opozoril, da moramo misli­ti tudi na čas, ko bodo starejši mašniki opešali in se bo število svetih maš zmanjševalo. Darove za svete maše sprejemamo v kiosku, tisti, ki želite, da se maša opravi na do­ločen dan in uro, pa se oglasite pri meni, na voljo sem vam vedno, ka­dar sem doma.

Spoved. 

Glede spovedi je večkrat nejevolja med nekaterimi, ki ne morejo ali pa nočejo razumeti, da ni več samo po sebi umevno, da so spovedniki vedno na voljo. Ve­likokrat se zgodi, da ima duhov­nik, ki bi sicer bil na vrsti za spovedovanje, sveto mašo ali druge obveznosti, zamenjave pa ni.

Tudi to sem vas že večkrat prosil, da se tisti, ki redno prihajate k spove­di, osebno dogovorite s spovedni­kom za stalni termin ali pa vpra­šate za možnost spovedi po sveti maši v zakristiji ali v kiosku če bo le mogoče, vam bomo poskuša­li ustreči.

Novi delivci svetega obhajila in sodelavci. 

Razmere, ko nekateri mašniki težje obhajajo ter pri sve­tih mašah, kjer se zbere več verni­kov, narekujejo, da mora včasih na pomoč »priskočiti« tudi kdo od iz­rednih delivcev obhajila.

Doslej sta bila to predvsem mežnar Blaž med tednom in pa g. Anton Lesnik ob nedeljah.

V nedeljo, 29. septembra, pa se bosta pri sveti maši ob 10.30 »predstavila« še dva nova: g. Uroš Žižmund ter g. Rok Dajnko.

Oba že sedaj veliko pomagata in sodeluje­ta v stolnici ter sta prav gotovo vre­dna zaupane jima službe. Tisti, ki imate voljo in bi radi nare­dili kaj dobrega, pa ste lepo vablje­ni, da se pridružite drugim župnij­skim in bogoslužnim sodelavcem.

Zelo dobrodošla bi bila pomoč zlas­ti pri čiščenju stolnice

(vsak torek od 11.00 do 14.00) in ministriranju, kjer se lahko »opogumite« tudi starejši ministranti in fantje, ki večkrat pridete k maši v stolnico. Rednih bralcev je kar nekaj, še ved­no pa bi bil kdo dobrodošel pri ma­šah, kjer jih ni.

Kateheze za mlade in odrasle.

Že vrsto let potekajo v okviru Neokatehumenske poti v naši župniji po­sebne kateheze. Te se bodo letos za­čele 26. septembra. Več o poteku in namenu katehez pa si boste lahko prebrali v naslednji številki.

+ DR. EDO SKULJ

V ponedeljek, 2. septembra, smo se na Žalah poslovili od duhovnika in častne ga kanonika stolnega kapitlja dr. Eda Skulja, ki je kar trideset let deloval v stolnici kot kaplan in korni vikar. Gospod Edo se je rodil 23. maja 1941 v Podsmreki v župniji Velike Lašče, po vojni pa je še kot ot­rok delil žalostno usodo premnogih beguncev.

V mašnika je bil tako pos­večen leta 1965 v Argen­tini, deloval nekaj časa med izseljenci v Frankfurtu, nato večino časa v Ljubljani, iz Ljubljane je »v zrelih letih« odšel za župnika v Škocjan pri Turjaku in soupravljal župnijo Turjak, zadnja leta pa preživel v Duhovniškem domu Mane nobiscum v Ljubljani.

O tem, kakšno je bilo njegovo delo v stolni­ci, je sam zapisal v svojih spominih: »V Ljubljano sem prišel 11. novem­bra 1975 in v njej preživel tri mese­ce manj kot trideset let: do avgusta 2005. Takoj sem dobil dekret za kornega vikarja in stolnega kaplana s posebno zadolžitvijo, da spremljam ljudsko petje.

Vikar pomeni name­stnik, korni pa to opravi v koru, v tis­tem predelu prezbiterija za oltarjem s kornimi sedeži.

Podobne kore ima­jo samostanske cerkve. Ker je bil beneficij kanonikata vezan na molitev v koru, je moral vsak kanonik obve­zno biti navzoč pri molitvi Rimske­ga brevirja. Če iz tehtnega razloga ni mogel v kor, ga je nadomestil korni vikar, za kar je dobil cekin. V mojem času se to ni zgodilo.

 

Kot stolni kaplan sem bil po dogovo­ru z župnikom msgr. Antonom Smerkoljem vsak dan razen ob četrtkih, ko sem imel prost dan, in nedeljah v spovednici od 6.30 (pozneje od 7. ure) do 8. ure, ko sem imel mašo pri glavnem oltarju.

To je trajalo 15 let, dokler nisem bil izvo­ljen za tajnika Teološke fakultete. Ob nedeljah in praznikih sem ves čas to je 30 let imel šesto mašo, edino v Ljubljani. Kot pomožni organist sem igral vseh 30 let vsako nedeljo in na (slo­vesne) praznike pri maši ob 8. in 16. uri. Igral sem tudi pri prazničnih večernicah, pri poseb­nih kanoniških mašah, v maju vsak dan šmarnice (pozneje dopoldne in zvečer), v adventu božično osemdnevnico (pozneje dopoldne in zve­čer).

Povprečno sem bil vsak dan na koru. Prvih 20 let sem igral na Milavčeve orgle na glavnem koru, po letu 1996 zadnjih deset let pa na novih mehaničnih orglah nad stranskim vhodom, ki jih je po Nakičevih menzurah naredila Škofijska orglarska delavnica v Mariboru. Ves čas sem stanoval v stolnem župnišču in bil vsak dan vsaj enkrat v stolnici: zjutraj za maševanje, veči­noma pa še drugič za kakšno igra­nje.

Med pesmijo in pesmijo ali med kitico in kitico je bilo veliko časa, da sem lahko »firbec pasel«. Bolj kot Quaglieve freske so me pritegnile predvsem arhitekturne črte, po kate­rih je zgradba tako harmonična.

Če sem natančno pogledal, sem videl, kako so bili simsi postrani, navpičnice vijugaste, nobena vodoravnica kontrolirana z vodno tehtnico. To daje ljubljanski stolni­ci tisto baročno toplino, ki je ne more dati nobena aksionometrična risba.« Gospod Edo Škulj, kije bil izvrsten glasbenik in muzikolog, je med drugim v svojih številnih pu­blikacijah tudi temeljito popisal orgle in organiste v stolnici. Naj mu bo Gospod za vse njegovo duhovniško in znanstveno delo bogat plačnik!

DOGODKI PRED NAMI

•   v soboto, 14. 9., bo ob 30. obletnici posvetitve kapele Povišanja svetega Križa v UKC ob 16.00 sveta maša, ki jo bo daroval gospod nadškof.

•   v nedeljo, 15. 9., bo v Metliki škofijska slovesnost ob nedelji svetniških kandidatov. Ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa sveta maša. Lepo vabljeni!

GODOVI IN PRAZNIKI

•   Nedelja, 8. 9.: 23. nedelja med letom mali šmaren

•   Ponedeljek, 9. 9.: sv. Peter Klaver, misijonar

•   Torek, 10. 9.: sv. Nikolaj Tolentinski, spokornik

•    Sreda, 11. 9.: sv. Prot in Hijacint, mučenca

•   Četrtek, 12. 9.: Marijino ime

•   Petek, 13. 9.: sv. Janez Zlatousti, škof, cerkveni učitelj

•   Sobota, 14. 9.: Povišanje svetega Križa, praznik

•   Nedelja, 15. 9.: 24. nedelja med letom

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30