sobota, 26. februar 2022

TEDEN BOŽJE BESEDE 27. 2. 2022-6. 3. 2021

8. NEDELJA MED LETOM

Sporočilo papeža Frančiška za post 2022, II. del

Kristusovo vstajenje oživlja zemelj­ske upe z upanjem na večno življenje in vnaša seme odrešenja že v sedanji čas. Ob razočaranju zaradi tolikih po­rušenih sanj, ob zaskrbljenosti zaradi izzivov, ki grozijo, smo v skušnjavi, da bi se zaprli v svoj egoizem in brezbri­žnost do trpljenja drugih. Dejansko so viri omejeni: »Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo« (Iz 40,30). Toda Bog »omagujočemu daje moč, onemoglemu pove­čuje vzdržljivost. Tisti pa, ki zaupa­jo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,29.31). Postni čas nas kliče, naj svo­jo vero in upanje položimo v Gospoda, saj lahko samo s pogledom, uprtim v vstalega Jezusa Kristusa, moremo sprejeti apostolovo spodbudo: »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro« (Gal 6,9). Ne naveličajmo se moliti. Jezus

je učil, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Molimo, ker potrebujemo Boga. Nevarna utvara je, da zadoščamo sami sebi. Če smo v pandemiji neposredno spoznali svojo osebno in družbeno krhkost, naj nam ta post omogoči, da bomo doživeli to­lažbo vere v Boga, brez katere ne mo­remo imeti trdnosti. Nihče se ne reši sam, ker smo vsi v istem čolnu sredi viharjev zgodovine; predvsem pa se nihče ne reši brez Boga, saj samo ve­likonočna skrivnost Jezusa Kristu­sa daje zmago nad temnimi vodami smrti. Vera nas ne oprosti življenjskih stisk, nam pa omogoči, da gremo čez njih združeni z Bogom v Kristusu v velikem upanju, ki ne razočara in ka­terega poroštvo je ljubezen, ki jo je Bog izlil v naša srca po Svetem Duhu (prim. Rim 5,1-5). V tem postu delimo miloščino z veseljem (prim. 2 Kor 9,7).

povzel

Milan Knep

Sproščanje ukrepov. Z novim sprošča­njem ukrepov v družbi in javnem življe­nju je poslej tudi v cerkvah in ostalih bogoslužnih prostorih dovoljeno zbira­nje brez izpolnjevanja pogoja PCT. Še ve­dno pa ostaja obvezna uporaba zaščitnih mask, primerna razdalja ter razkuževa­nje rok ob vstopu in izstopu. Pepelnica. Vse prav lepo vabim, da tudi letošnji postni čas začnete z obiskom svete maše in obreda pepeljenja na pepelnično sredo, 2. marca. 

Pepeljenje bo pri vseh svetih mašah, pri večerni sve­ti maši ob 18.30 pa bo sodeloval zbor prof. Potočnika s koralnim petjem. Lepo vabljeni! Križev pot in postni govori. Lepo va­bljeni tudi k pobožnosti križevega pota vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Prav tako vas vabim, da ob nedeljah ob 16.00 pri­sluhnite postnim govorom naših škofov. Postna postava. 

Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripra­vlja na veliko noč. Naj bo to res čas milo­sti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in vsega sveta. Cerkev za postni čas določa tudi poseb­ne oblike spokornosti. Strogi post je na pepelnično sredo in na veliki petek. Ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Stro­gi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta.

Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa sme­mo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim drugim dobrim delom pokore ali ljubezni do bližnjega. Zdržek od mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta. Za duhovnike, redovnike in redov­nice, ki se hranijo doma, ne velja olajša­va za petke zunaj postnega časa. Kadar je praznik (cerkveni ali državni) na petek ali je kakšna slovesnost v dru­žini (poroka, pogreb ...), post in zdržek odpadeta.

»O Gospod, daj naj bo v postu moja misel vedno budna; živo naj se spominjam vsega, kar si v svojem usmiljenju storil meni v blagor, ko si se postil in molil zame... Moja duša naj te hvali, ker si tako velikodušen spričo vseh mojih hudobij. Ozdravljaš me vseh bolezni, življe­nje mi varuješ vsake sprijenosti, s svojimi dobrotami mi nasičuješ srce. Daj, da bom, medtem ko se postim, poniževal svojo dušo, videč, kako si ti, mojster ponižno­sti, ponižal samega sebe in si bil pokoren do smrti na križu.« sv. Avguštin

Zlata legenda nadaljuje pripoved o mučeništvu svete Barbare: »Takrat se je sveta Barbara zelo razveselila velike Gospodove tolažbe. Zjutraj je sodnik ukazal, naj jo pripeljejo k njemu, in ko je prišla, je videl, da so se njene rane zacelile in je popolnoma zdrava. Rekel ji je: "Glej, Barbara, radodarnost naših bogov in kako zelo te ljubijo, saj so ozdravili tvoje rane." Blažena Barbara, mučenka Jezusa Kristusa, pa je sodniku odgovorila: "Tisti, ki me je ozdravil, je Jezus Kristus, Božji Sin, ki pa te ne bo imel, ker je tvoje srce tako nerazumno in zakrknjeno zaradi hudobije." »O Gospod, daj naj bo v postu moja misel vedno budna; živo naj se spominjam vsega, kar si v svojem usmiljenju storil meni v blagor, ko si se postil in molil zame ... 

Moja duša naj te hvali, ker si tako velikodušen spričo vseh mojih hudobij. Ozdravljaš me vseh bolezni, življenje mi varuješ vsake sprijenosti, s svojimi dobrotami mi nasičuješ srce. Daj, da bom, medtem ko se postim, poniževal svojo dušo, videč, kako si ti, mojster ponižnosti, ponižal samega sebe in si bil pokoren do smrti na križu.« sv. Avguštin Nato je sodnik, poln jeze, ukazal, naj jo obesijo med dve drevesi, ji s palicami polomijo kosti in z gorečimi baklami žgejo boke, nato pa jo je dal močno pretepsti in s palico tolči po glavi. 

Sveta Barbara pa se je zazrla v nebo ter rekla: "Jezus Kristus, ki poznaš človeška srca in poznaš moje misli, prosim te, da me ne zapustiš." Nato je sodnik ukazal rablju, naj ji z mečem odreže prsi. In ko so jih odrezali, je spet pogledala proti nebu in rekla: ‚Ne odvrni svojega pogleda od mene.‘ Ko je že dlje časa prenašala te bolečine, je sodnik ukazal, naj jo pretepajo in vodijo po ulicah. 

Sveta devica pa je še tretjič pogledala v nebo in rekla: "Gospod Bog, ki pokrivaš nebo z oblaki, prosim te, pokrij moje telo, da ga ne bi videli zlobni ljudje. Gospod Jezus Kristus, ki si ustvaril nebo in zemljo, prosim te, podeli mi svojo milost in usliši mojo molitev, da se vsi, ki se bodo spominjali tvojega imena in mojega trpljenja, prosim te, da se ne boš spominjal njihovih grehov, saj poznaš našo krhkost." Tedaj je prišel glas z neba, ki ji je rekel: Pridi, moja nevesta Barbara, in počivaj v naročju Boga, mojega Očeta, ki je v nebesih, in jaz ti bom dal, za kar si me prosila."« Prizor na levi steni kapele prikazuje njeno čudežno delovanje, ko lebdeča v zraku rešuje bolnika iz goreče hiše. Prizor nakazuje njeno posebno vlogo zaščitnice proti ognju in priprošnjice za srečno zadnjo uro. Na oboku kapele pa vidimo njeno poveličanje: na oblakih, ki jih obdajajo angeli, se nad vrhom stolpa z iztegnjeno desnico in palmo mučeništva dviga v nebo. Prizor spremljajo angeli, dva od njih igrata na činele in triangel.

GODOVI IN PRAZNIKI

•Nedelja, 27. 2.: 8. nedelja med letom

•Ponedeljek, 28. 2.: sv. Roman, opat

•Torek, 1. 3.: sv. Albin (Zorko), škof

•Sreda, 2. 3.: Pepelnica, strogi post

•Četrtek, 3. 3.: sv. Kunigunda, kraljica

•Petek, 4. 3.: sv. Kazimir, poljski kraljevič, prvi petek

•Sobota, 5. 3.: sv. Hadrijan, mučenec, prva sobota

•Nedelja, 6. 3.: 1. postna nedelja

POSTNI GOVORI NAŠIH ŠKOFOV V STOLNICI

na postne nedelje ob 16.00:

6.3.:      škof Franc Šuštar

13.3.:    škof Franc Šuštar

20.3.:    nadškof Stanislav Zore

27.3.:    škof Anton Jamnik

3.4.:      škof Anton Jamnik

Lepo vabljeni!

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30 !Lepo vabljeni

Vsi, ki doslej zaradi pogoja PCT niste mogli v stolnico, lepo vabljeni, da se nam ponovno pridružite!

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 19. februar 2022

TEDEN BOŽJE BESEDE 20. 2. 2022-27. 2. 2022

7. NEDELJA MED LETOM

Sporočilo papeža Frančiška za post 2022, I. del

Dragi bratje in sestre, post je ugoden čas za osebno in skupnostno spreobrnjenje, ki nas vodi do velike noči Jezusa Kristusa. Za postno pot 2022 bo dobro, če bomo premišlje­vali misli sv. Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se delati dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo do­bro vsem« (Gal 6,9-10a). In žetev? Mar ni vsa setev zaradi letine? Tesno pove­zavo med setvijo in žetvijo potrjuje že sam sv. Pavel, ki pravi: »Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Prvi sad posejanega dobrega imamo sami v sebi in v naših vsakdanjih odnosih, tudi v najmanjših dejanjih dobrote. V našem življenju prevečkrat prevla­dujejo pohlep in oholost, želja po ime­tju, kopičenju in trošenju, kakor kaže neumnež v evangeljski priliki, ki je mislil, da je njegovo življenje varno in

srečno zaradi velike žetve, ki jo je spra­vil v svoje žitnice (prim. Lk 12,16-21). Post nas vabi k spreobrnjenju, k spre­membi miselnosti, da bi življenje ne bilo toliko v imetju kot v dajanju, ne toliko v kopičenju kot v sejanju dobre­ga in v medsebojni podelitvi. V Bogu ni izgubljeno nobeno, še tako majhno dejanje ljubezni, noben velikodušen trud.

Jezus uporablja podobo semena, ki umre v zemlji in obrodi sad, da izra­zi skrivnost svoje smrti in vstajenja (prim. Jn 12,24); sv. Pavel pa jo ponovi, da spregovori o vstajenju našega tele­sa: »Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabo­sti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo« (1 Kor 15,42-44). To upanje je velika luč, ki jo vstali Kri­stus prinaša na svet.

povzel Milan Knep

Iz pridige gospoda nadškofa Stanislava Zo­rela pri sveti maši za umetnike: Samo poslanstvo te
plemenite pobu­de [Umetniki za Karitas] presega zgolj ustvarjalni in galerijski okvir. Opozar­ja nas na lakoto po lepem, ki živi v vsa­kem človeškem srcu. Lepota nikakor ni pridržana samo za ljudi z globokim žepom, dobro uveljavljenim posame­znikom, ki jim v življenju

ne le nič ne manjka, ampak imajo celo vsega v iz­obilju tako se vsaj zdi. Ne! Lepote so lačni tudi ljudje, ki se morda zgolj pre­bijajo iz dneva v dan, ki s pridnostjo in iznajdljivostjo skrpajo vsak mesec po­sebej. Lepota živi tudi v ljudeh, ki se morajo boriti za življenje. Dragi umetniki. Prosim vas, da vsako potezo s čopičem, vsak udarec z dletom, vsak zvok inštrumenta, vsak gib telesa, vsako stopanje iz sebe, da bi v drugem človeku našli svojega sogovor­nika, ki stopa v pogovor z vašim ume­tniškim izrazom, da vse to zajemate iz Njega, ki si je, po človeško govorjeno, vzel čas, da je ustvaril svet in življenje na njem; Njega, ki je z rokami in dihom svojih ust dal človeku telo in oživljajočega duha. Bodite sodelavci Stvarnika, ko človeku razodevate lepoto. Bodite sodelavci Odrešenika, ko ljudem odsti­rate oči in odpirate srce za tisto Lepoto, ki bo po Dostojevskem rešila svet.

Rodil se je leta 1007 v Raveni v revni in šte­vilčni družini. Z 28 leti se je umaknil v sa­moto in sklenil živeti kot spokornik. Skrbel je za duhovno in asketsko življenje bratov v samostanu, ustanavljal nove samostane in si prizadeval za reformo meniškega življenja. To ga je tudi pripeljalo bliže papežu Leonu IX., ki si ga je izbral za svojega pomočnika pri obnovitvenih prizadevanjih v Cerkvi in med klerom, ki so ga takrat razjedale mnoge napake in razvade. Postal je škofin kardinal, čeprav proti svoji volji, saj je vedno hrepenel po samoti. Napisal je veliko del, zlasti o stva­reh, za katere se je bojeval: za reformo v Cer­kvi, za napredek duhovnega življenja in Bož­je ljubezni v dušah. Vse pa preveva osnovna misel in prepričanje, da čim več kristjan stori za lastno posvečenje, več prispeva k rasti ce­lotnega Kristusovega telesa, Cerkve.

»Naj vas upanje vodi v radost! Naj ljube­zen do bližnjega prebudi vaše navduše­nje! In v tej omami naj vaša duša pozabi, da trpi, da bi zacvetela. Dvignimo našega duha k nagradi več­ne slave. Če bomo imeli to vedno pred očmi, nas ne bo moglo nič spraviti iz tira, ne zapeljivi obeti sveta, ne njegovo nasprotovanje ali grožnje. Kdor hoče biti svet, bodi sam zase svet pred Bogom in se ne stavi predrzno nad slabotnega brata.

V roke revežev naj roma naš denar; mošnjiček, ki ga je lakomnost napihnila, naj milosrčnost izprazni, da splahne. Naše bogastvo in naš zaklad naj bodo pridobljene duše in v skrinjo svojega srca polagajmo dragocene talente kre­posti.«

Drugi prizor v zgornjem polkrožnem polju na desni strani prikazuje, kako Barbaro njen poganski oče, besneč zaradi dogodka, grabi za lase, da bi jo zvlekel z gore, kamor je ču­dežno poletela, in jo dal zapreti v ječo. Zlata legenda takole pripoveduje:

»Ko se je njen oče vrnil s potovanja in videl troje oken, je vprašal delavce: 'Za­kaj ste naredili tri okna?' Odgovorili so: 'Tako je ukazala vaša hči.' Nato je k sebi poklical hčerko in jo vprašal, zakaj je to naročila, ona pa mu je odgovorila in re­kla: 'Naredila sem jih zato, ker tri okna osvetljujejo ves svet in vsa bitja, samo dve pa ustvarjata temo.' Tedaj jo je oče vprašal, kako to, da tri okna dajejo več svetlobe kot dve. Sveta Barbara je odgo­vorila: 'To so tri okna, ki jasno označuje­jo Očeta, Sina in Svetega Duha, ki so tri osebe in en sam Bog, v katerega moramo verovati in ga častiti.' Ves besen je nejevoljen potegnil meč, da bi jo ubil, a je sveta devica molila in bila čudežno na kamnu odnesena na goro k pastirjema, ki sta tam pasla svoje ovce. Njen oče, ki jo je preganjal, je odšel k nji­ma in zahteval, da jo izročita. Tisti, ki jo je želel zaščititi, je rekel, da je ni videl, drugi, ki je bil hudoben človek, pa jo je izdal in s prstom pokazal, kje je. Sveta Barbara ga je zato preklela, in takoj so njegove ovce postale kobilice, on pa se je spremenil v kamen. Tedaj jo je oče pri­

jel za lase, jo potegnil z gore in jo zaprl v ječo, kjer so jo njegovi služabniki držali do časa, ko naj bi jo poslali sodniku, da jo izroči mučiteljem.« Na prizoru na spodnji desni steni vidimo, ko se ji v ječi, potem ko je prestala vse muke, pri­kaže Odrešenik in jo potolaži: »Ko je sodnik videl veliko lepoto sve­te Barbare, ji je rekel: 'Zdaj pa izberi, ali se boš rešila in darovala bogovom ali pa umrla v krutih mukah.' Sveta Barbara mu je odgovorila: 'Ponujam se svojemu Bogu, Jezusu Kristusu, ki je ustvaril nebo in zemljo in vse druge stvari, naj se usmili vaših malikov, ki imajo usta in ne morejo govoriti, imajo oči in ne vidi­jo, imajo ušesa in ne slišijo, imajo noso­ve in ne voha­jo, imajo roke in ne čutijo, imajo noge in ne hodijo, in tistih, ki jih delajo in ver­jamejo vanje.' Tedaj se je so­dnik močno

razjezil ter ukazal, naj jo slečejo in pretepejo z bikovkami in ji na rane posujejo sol. Ko je bila tako vsa krvava, jo je za­prl v ječo, dokler ne premisli, v kakšnih mukah jo bo pustil umreti. Opolnoči pa je ječo napolnila velika svetloba, v kate­ri se ji je prikazal naš Gospod in jo tola­žil: 'Barbara, imej zaupanje, bodi trdna in vztrajna, kajti v nebesih in na zemlji boš imela veliko veselje zaradi svojega trpljenja, zato se ne boj sodnika, kajti jaz bom s teboj in te bom rešil vseh tvojih bolečin.' In ko je naš Gospod to rekel, jo je blagoslovil in se povzpel v nebesa.«

•   Nedelja, 20. 2.: 7. nedelja med letom

•   Ponedeljek, 21. 2.: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj

•   Torek, 22. 2.: Sedež apostola Petra, praznik

•   Sreda, 23. 2.: sv. Polikarp, škof, mučenec

•   Četrtek, 24. 2.: sv. Matija, apostol

•   Petek, 25. 2.: sv. Valburga, opatinja

•   Sobota, 26. 2.: sv. Aleksander (Branko), škof

•   Nedelja, 27. 2.: 8. nedelja med letom

Za izvajanje verskih obredov so določeni naslednji pogoji:

-   PCT (preboleli, cepljeni, testirani) nad 12 let starosti;

-   nošenje maske,

-   razkuževanje rok in

-   1,5m medsebojne razdalje.

Vse prireditve v stolnici in župniji potekajo v skladu s predpisanimi pogoji!

Prosimo, poskrbite za zaščito sebe in drugih!

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Avtor ob Ni komentarjev:

sobota, 12. februar 2022

TEDEN BOŽJE BESEDE 13. 2. 2022-20. 2. 2021

Na velikih mednarodnih nogome­tnih tekmah državnih reprezentanc je dovolj en sam gol, da povzroči evforijo milijonov na strani zmago­valcev in žalost milijonov na stra­ni poražencev. Vzhičenost in žalost se nenehno izmenjujeta v duši vsa­kogar, ki se predaja vsesplošni tek­movalnosti. Tekmovalnost je danes zapovedana in podprta z mnogimi družbeni mehanizmi, zato vse bolj postaja prevladujoče stanje v dušah ljudi. Že majhni otroci po klubih na pritisk staršev tekmujejo, namesto da bi se igrali. Starši od otrok priča­kujejo zmage. Otroci to bolj čutijo kot vedo, zato se rivalstvo seli v pod­zavest, iz katere prihaja na dan zavist in celo odkrita sovražnost. Vse to pa se meša s pretirano samozavestjo in nastopaštvom, potrtostjo in umika­njem v ozadje; eno in drugo pa zlagoma vodi v samodestrukcijo. Kultura, ki zapoveduje tekmovalnost, družbo razdvaja na zmagovalce in poražen­ce, na fanatične privržence naspro­tujočih si ideoloških in političnih blokov, na uničevanje tekmecev v go­spodarstvu, znanosti in kulturi. Za prevlado nad drugimi je vse manj po­membno, ali so sredstva etično in za­konsko dopustna ali ne. Jezusov govor na gori, to nedeljo ga bomo slišali v Lukovi inačici, nam pomaga najti ravnovesje med podiv­jano tekmovalnostjo in ustvarjalno­stjo. Jezus nam ne daje talentov, da bi druge porazili, ampak dali svoj prispevek za blaginjo vseh. Blagruje uboge, a njegov ideal ni revščina, ampak uboštvo, kakršnega je, deni­mo, živel sv. Frančišek, ki se je vsak trenutek zavedal, da je vse, kar ima in kar ga obkroža, milost, izvir tihe­ga notranjega veselja. Iz priznanja prejetih milosti je vrelo nenehno zahvaljevanje, žalost zaradi umanjkanja dobrin in priznanj pa ni vdirala v njegovo dušo.

Milan Knep

Iz pridige pomožnega škofa dr. Franca Šuštarja na svečnico v stolnici

Ob današnjem prazniku Jezusovega darovanja v templju pomislimo tudi na svojo poklicanost, svoj krst. S tem namenom smo držali sveče in jih pri­žigali, saj smo tudi mi deležni Jezusa, ki je Luč sveta in vstopamo v to luč.

Preroki v Stari zavezi so trenutek, ko Bog vstopa v svetišče, predstavili kot poseben trenutek očiščevanja. Ezekijel govori, kako bo Božje veličastvo napol­nilo tempelj in ga očistilo. Tukaj pa pri­haja Jezus v tempelj kot otrok, poni­žen, kot Bog, ki hoče služiti, kot Bog, ki se podarja in se želi podariti do konca.

Simeon je sprejel tega veličastnega Boga v otroku v svoje naročje in se vese­lil. Odprl se je Svetemu Duhu, zato je lahko zapel svojo čudovito hvalnico ob zaključevanju življenja: 'Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru.' Nič več se ne boji smrti, saj je tisti, ki je Go­spodar življenja, ki je Luč sveta, ki pre­maguje smrt, prišel k njemu. Smrt ni več grozna izguba v praznino, ampak prehod v novo življenje, v odrešenje.

Srečamo tudi prerokinjo Ano, vdo­vo, ki je že v mladosti izgubila moža.

V njej lahko gledamo izvoljeno ljud­stvo, ki je bilo povezano s svojim Bo­gom, potem pa je tolikokrat zašlo, iz­gubilo svojega »moža« in živelo kot »vdova« do pričakovanja Odrešenika.

Skupaj s Simeonom, prerokinjo Ano in izvoljenim ljudstvom se lahko vese­limo tudi mi: zaradi našega vstopa v Božje ljudstvo prek krsta. Tam smo tudi mi prejeli Luč sveta, Jezusa, ki je z nami, nas navdihuje in nam pošilja Svetega Duha, da bi mogli prerokovati, da bi mogli hoditi z Gospodom.

Danes se torej zahvaljujemo za svoj krst, za svojo izvolitev in hkrati tudi možnost, ki nam je dana, da se podarjamo Gospodu. Kot je bil Jezus darovan in postavljen pred Gospoda v templju, tako se želimo tudi mi z vsakdanjimi opravili in vsakdanjim delom darovati Gospodu. Da tisto, kar smo in kar imamo, postavimo pred Gospoda in mu pokažemo, da je to njegovo in da želimo hoditi v nje­govi luči.

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36).

Iz poslanice svetega očeta Fra ZA SVETOVNI DAN BOLNIKOV, FEBRUARJA 2022

Jezusovo povabilo, naj bomo usmi­ljeni kakor Oče, dobi poseben po­men za zdravstvene delavce: zdrav­nike, medicinske sestre, bolničarje, laboratorijske tehnike, pomočnike in negovalce bolnikov, kakor tudi za številne prostovoljce, ki trpečim darujejo dragoceni čas. Dragi zdra­vstveni delavci, vaša služba ob bolnikih, ki jo opravljate z ljubeznijo in usposobljenostjo, presega meje poklica in postane poslanstvo. Vaše roke, ki se dotikajo trpečega Kri­stusovega mesa, so lahko znamenje usmiljenih Očetovih rok. Zavedajte se velikega dostojanstva svojega po­klica, kakor tudi odgovornosti, ki jo nosi s seboj.

Prva kapela levo od glavnega vhoda je posvečena devici in mučenki sv. Barba­ri. Tu je prizore, ki jih je poslikal iz njenega življenja, mučeništva in nebeške slave, slikar povzel po Zlati legendi. Oglejmo si najprej začetek legende:

»V času, ko je vladal Maksimijan, je živel boga­taš Dioskor, plačanec, ki je oboževal in častil malike. Ta Dioskor je imel mlado hčer, ki ji je bilo ime Barba­ra, za katero je naredil vi­sok in močan stolp, v kate­rem jo je varoval in zaprl, da je zaradi njene velike le­pote ne bi nihče videl. Mnogi knezi so prišli k Di­oskorju, da bi se dogovorili z njim za poroko njegove hčere. Ta je šel k njej in rekel: 'Hčerka moja, k meni so pri­šli nekateri knezi, ki od mene zahtevajo, da bi te poročil, zato mi povej, kaj name­ravaš ukreniti in kaj želiš storiti'. Tedaj se je sveta Barbara vsa jezna obrnila k svoje­mu očetu in rekla: 'Oče moj, prosim vas, da me ne silite, naj se poročim, ker za to nimam nobene želje'. Potem je odšel od nje in šel v mesto, kjer je delal nekakšen bazen ali umivalnica, ker je imel veliko delavcev za to delo in je že pred tem določil, kako bo vsakemu od njih izplačal pla­čo, in potem je odšel od tam in šel v dalj­no deželo, kjer je preživel dolgo časa. 

Prvi prizor v zgornjem polkrožnem po­lju na levi prikaže Barbaro v kopališki hiši, opremljeni s tremi okni, ki ponazarjajo Sve­to Trojico, in izvirom, pri katerem je naskri­vaj prejela sveti krst. 

»Tedaj je sveta Barbara, učenka naše­ga Gospoda Jezusa Kristusa, sestopila s stolpa, da bi si prišla ogledat očetovo delo, in opazila, da je imela stavba le dve okni, eno proti jugu in drugo proti severu. To jo je zelo vznemirilo in začudilo, zato je vprašala delavce, zakaj niso nare­dili več oken? Ti pa so ji odgovorili, da je tako ukazal in odredil njen oče. Tedaj jim je sveta Barbara rekla: 'Naredite mi tukaj še eno okno'; oni pa so odgovorili: 'Gospa, ne upamo in ne drznemo si razjeziti vašega očeta, ki nam je ukazal, naj ne naredimo nobenega več.1 Devica je rekla: 'Naredite tako, kot vam ukažem, jaz pa bom prepričala svojega očeta in vas opravičila pred njim.'

Storili so tako, kot jim je naročila in ukazala. Ko je sveta Barbara prišla do kopališča, je s prstom, usmerjenim pro­ti vzhodu, v marmorni kamen s pal­cem naredila križ, ki je tam še danes in ga lahko vidi vsakdo, ki pride tja zaradi pobožnosti. Ko je prišla na mesto, kjer se je voda spuščala v cisterno, jo je bla­goslovila, naredila znamenje križa in voda je bila posvečena, v njej pa so vsi bolniki dobili zdravje, če so verovali v Boga. V isti cisterni je sveti mož to sve­to deklico krstil in tam je živela dolo­čen čas, pri čemer je za svoje okrepčilo uživala le divji med in kobilice, sledeč predhodniku našega Gospoda, svetemu Janezu Krstniku.«

•   Nedelja, 13. 2.: 6. nedelja med letom

•   Ponedeljek, 14. 2.: sv. Valentin, duhovnik, mučenec

•   Torek, 15. 2.: sv. Klavdij, redovnik

•   Sreda, 16. 2.: sv. Julijana, mučenka

•   Četrtek, 17. 2.: sv. Mesrop Armenski, cerkveni učitelj

•   Petek, 18. 2.: sv. Frančišek Klet, duhovnik, mučenec

•   Sobota, 19. 2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik

•   Nedelja, 20. 2.: 7. nedelja med letom

Za izvajanje verskih obredov so določeni naslednji pogoji:

-   PCT (preboleli, cepljeni, testirani) nad 12 let starosti;

-   nošenje maske,

-   razkuževanje rok in

-   1,5m medsebojne razdalje.

Vse prireditve v stolnici in župniji potekajo v skladu s predpisanimi pogoji!

Prosimo, poskrbite za zaščito sebe in drugih!

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

Avtor ob Ni komentarjev:
Naročite se na: Objave (Atom)