2. POSTNA NEDELJA
Indijec Swami v knjigi Somerseta Maughama Ostrina britve na vlaku spočit razlaga utrujenemu Angležu: "Ko sem razmišljal o Brezobličnem, sem počival v Brezmejnem." Misel je presenetljiva in se skoraj dobesedno ujema z mislijo 90. psalma: "Kdor prebiva v varstvu Najvišjega, počiva v zavetju Vsemogočnega."
Izraelcem je Bog sam po Mojzesu prepovedal upodabljati Boga. Vsi, še tako posrečeni simboli zamegljujejo Božjo veličastvo in neskončno svetost. Ko želimo spoznavati veličino Boga, smo že v Abrahamovi šoli. V samoti premišljuje in spoznava: Bog je neizmeren in njegova dobrota do mene je brezmejna. Kako naj mu povrnem to ljubezen?
Bog ne potrebuje naših darov; vse, kar mu darujemo, je prav on že prej nam podaril. A drugače ne znamo izraziti svoje hvaležnosti in prav darovanje nas hvaležnosti tudi uči. Iz nje počasi raste medsebojno podarjanje.
Sprva darujemo majhne stvari: čas za mašo in molitev, dobra dela, nato bolj pozorno zbranost in doslednejšo iskrenost v pogovorih z Bogom, pa oblikovanje svoje osebnosti, odnosov do ljudi in stvari po njegovem Duhu. Tako postaja z zaupanjem in ljubeznijo prežeto vse, kar premišljujemo, govorimo, delamo, trpimo.
Takrat se znamo v polnosti Bogu podarjati in ga v polnosti sprejemati. Peter je na gori razodetja začutil in izpovedal to željo: Biti vedno z Gospodom, toda takrat še zdaleč ni bil na to pripravljen; le želel si je človeške osrečenosti, kot jo je tisti trenutek občutil.
Sposobnost podarjanja se navadno začne s tem, da se učimo odrekati stvarem, ki nas mikajo in vabijo, a nam niso potrebne, dostikrat celo škodljive. To je teža, smisel in vrednost posta. Bog ni zahteven, zahtevno je življenje.
Če hočem, da bo koristno in rodovitno, da se bom na koncu lahko veselil njegove polnosti, moram prisluhniti Abrahamovi izkušnji. Če namreč le po svoji pameti urejam življenje, ga utegnem zapraviti, kar pa s svojo pametjo, iz Gospodove šole in iz življenjskih izkušenj ustvarjam, bo ostalo. Saj Bog nobenega našega daru ne obdrži zase, vse shranjuje v nas in v zakladnico našega življenja.
Anton Slabe
Božji načrt v odnosu do človeštva je dober, kljub temu pa v našem
vsakdanjem življenju * velikokrat
doživljamo prisotnost zla. Prva poglavja Prve Mojzesove knjige opisujejo postopno širjenje greha v človeškem življenju.
Adam in Eva dvomita v dobrohotne namene Boga, ker mislita, da jima preprečuje, da bi bila srečna. Ne verujeta več v velikodušnega Stvarnika, ki želi njuno srečo. Njuno srce podleže skušnjavi hudiča in ga prevzame ambicija vsemogočnosti: postati kakor Bog.
Zlo postane še bolj silovito z drugo človeško generacijo: to je izkušnja Kajna in Abela. Kajn je nevoščljiv svojemu bratu in v njem vidi tekmeca, nekoga, ki ogroža njegov primat. Na brata gleda s sumničenjem, zlo se porodi v njegovem srcu in Kajn ga ne uspe nadvladati. Tako se zgodba o prvem bratstvu konča z umorom.
V Kajnovem rodu se nasilje še bolj razvije, saj se človek postavi na mesto razsodnika. In tako se zlo naglo širi, vse dokler ne zasede celotnega prizorišča: »Gospod je videl, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njihovega srca ves čas le hudobno« (1 Mz 6,5).
Mogočne podobe, ki prikazujejo vesoljni potop in babilonski stolp, razkrivajo, da je potreben nov začetek, novo stvarstvo, ki se bo dopolnilo v Jezusu Kristusu.
In vendar je na teh prvih straneh Svetega pisma zapisana tudi
drugačna zgodovina, ki vzbuja manj pozornosti, ki je veliko bolj ponižna in
vdana, a predstavlja upanje. Obstajajo namreč tudi osebe, ki so sposobne moliti
Boga iskreno, ki so sposobne pisati človekovo usodo na drugačen način.
Abel daruje Bogu od prvencev svoje drobnice. Po njegovi smrti sta
imela Adam in Eva tretjega sina, Seta, kateremu se je rodil Enoš, in Sveto
pismo pravi: »Takrat so začeli klicati ime Gospodovo« (1 Mz 4,26). Nato se
pojavi Henoh, ki »hodi z Bogom« in je bil vzet v nebo. In končno je zgodba o
Noetu, pravičnem možu, ki »je hodil z Bogom« (1 Mz 6,9) in pred katerim se Bog
vzdrži svojega namena, da bi iztrebil človeštvo.
Ob branju teh pripovedi se zdi, da je molitev kakor nasip, da je človekovo zatočišče pred povodnjijo zla, ki raste v svetu. Molivci na prvih straneh Svetega pisma so ljudje, ki delajo za mir.
Kadar je namreč molitev
pristna, osvobaja od vzgibov nasilja; je pogled, usmerjen k Bogu, da bi on
ponovno poskrbel za človekovo srce. Molitev goji cvetlične grede ponovnega
rojstva na mestih, kjer je bilo človekovo sovraštvo sposobno samo povečati puščavo.
In molitev je močna, ker privlači Božjo moč in moč Boga vedno daje življenje.
Svet živi in raste zahvaljujoč moči Boga, ki jo ljudje privlačijo s svojo molitvijo. Molitev je veriga življenja in mnogi možje in žene, ki molijo, sejejo življenje.
Zato je tako pomembno, da otroke učimo moliti. Tudi če bodo to kasneje pozabili in šli po drugi poti seme pogovora z Bogom, seme življenja, pa bo ostalo v srcu. Molitev pomaga in odpira vrata Bogu, da lahko preoblikuje naše srce, ki je tolikokrat kamnito, v človeško, meseno srce.
»Kristusa moramo iskati tam, kjer je: v Svetem pismu in pri očetih, v tabernaklju in na križu, v sebi in v drugih. Znati ga je treba prebirati in preučevati, znati se učiti in pridigati, znati kontemplirati in živeti: 'Ničesar ne poznam razen Kristusa in Kristusa križanega.'
(Blaženi
Edvard Frančišek Pironio, kardinal)
Za Jude je bil post znamenje žalosti in pokore; postili so se posebno ob velikih nesrečah ali nezgodah, da bi si izprosili Božje usmiljenje ali da bi izrazili kesanje nad grehi. Toda sedaj, ko je Božji Sin na zemlji, Jezusovim učencem pristoji bolj veselje kot pa žalost.
Krščanski post je znamenje bedenja, veselja v pričakovanju »blaženega upanja in veličastnega prihoda našega velikega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa« (Tit 2,13). Post, kot vsaka druga telesna pokora, ima namen, da človeka čim temeljiteje odtrga od pozemeljskega uživanja, mu čimbolj osvobodi srce in ga usposobi za uživanje Božjega veselja in še posebej za uživanje Gospodovega velikonočnega veselja.
Iz: V prijateljstvu z Bogom
• V ponedeljek, 4. 3., bo v stolnici ob 9.00 sveta maša ob Tomaževi proslavi Teološke fakultete.
• Nedelja, 25. 2.: 2. postna nedelja
• Ponedeljek, 26. 2.: sv. Aleksander (Branko), škof
• Torek, 27. 2.: sv. Gabrijel Žalostne Matere Božje, redovnik
• Sreda, 28. 2.: sv. Roman, opat
• Četrtek, 29. 2.: sv. Antonija Firenška, vdova, prestopni dan
• Petek, 1. 3.: sv. Albin (Zorko), škof
• Sobota, 2. 3.: sv. Neža Praška, klarisa
• Nedelja, 3. 3.: 3. postna nedelja
POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA
je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!
SKUPNA MOLITEV V STOLNICI
VSAK DAN8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim
18.00: Rožni venec
NEDELJA
15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVI ČETRTEKPo večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: Ura Božjega usmiljenja
8.30: molitev pred izpostavljenim NajsvetejšimURNIK SVETIH MAŠ
Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30