29. NEDELJA MED LETOM, MISIJONSKA

Naše predstave o večnosti so človeško majhne in tudi v veliki meri narejene po človeških mislih. Saj o tem ne razmišlja vsak, a je prav vsakemu v srce vsajeno hrepenenje po njej. Ko pa človek vidi, kaj vse je treba preurediti v sebi, v svojem življenju in odnosih, se marsikdo zboji in izbere lažjo pot, prilagojeno vsakdanjosti.

Ni čudno, da je Jezus dejal učencema, ki sta prosila, da bi bila ob Jezusu v njegovem kraljestvu, da ne vesta, kaj prosita. Čisto po človeško sta se veselila uspeha njegovih besed, dejanj in osebnosti in se grela v tem, da sta del njegove zgodbe. Saj tudi drugi niso bili drugačni, zato se jim je tudi vzbudila nevoščljivost. Še po vstajenju bodo tako mislili in ga bodo vpraševali, ali bo zdaj obnovil Izraelovo kraljestvo.

Jima je takrat šlo res le za Jezusovo bližino ali bolj poskus povzdigovanja nad druge? Sta imela občutek, da sta sposobnejša in zato tudi primernejša za visoko mesto v »novem« kraljestvu? Že sebe in svoje sposobnosti objektivno presojati ni čisto preprosto.

V primerjanju z ljudmi, ki jih srečujemo, se sami sebi prav lahko zazdimo v redu ljudje, celo boljši od drugih. Ko se postavimo poleg svojega svetniškega zavetnika, je že drugače; čutimo, da nas v marsičem prerašča. A smo tu še vedno samo v človeških primerjavah.

Namenjeni pa smo v Božja obzorja, v božansko življenje. Ko gledamo Jezusa, postanemo bolj ponižni, pa tudi bolj učenci. Tudi ta skrivnost rasti v Kristusa je velika in je v Cerkvi. Krst je vstop vanjo, zaživi z vero in raste z vsrkavanjem Jezusovega duha.

Alfred de Musset je o tem razmišljal: »Človek je vajenec, bolečina je njegov učitelj. Ničesar ne razume, dokler ni trpel. Nesreča mora biti, iz nje prejemamo krst, za to žalostno ceno mora biti kupljeno vse.«

A te vrste trpljenje ne izhaja iz greha ne iz doživetih krivic, temveč iz ljubezni. Iz greha trpimo zaradi njegovih posledic, iz ljubezni pa le dotlej, ko se popolnoma zedinimo z njim, ki pravimo, da ga ljubimo nad vse.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE Dvaindvajseta kateheza papeža Frančiška: Molitev s Svetim pismom

Besede Svetega pisma niso bile napisane zato, da bi ostale ujete na papirju, ampak da bi jih molivec

sprejel in bi vzklile v njegovem srcu. Božja beseda gre do srca. Katekizem pravi: »Branje Svetega pisma pa mora spremljati molitev Svetega pisma ne moremo brati kot romana, mora ga spremljati molitev -, da bi se tako vzpostavil pogovor med Bogom in človekom« (KKC, 2653).

Molitev je dialog z Bogom, ki govori po Svetem pismu. Ta in ta svetopisemska vrstica je bila pred mnogimi stoletji zapisana tudi zame, da bi mi prinesla Božjo besedo. Takšno izkušnjo doživljamo vsi: odlomek iz Svetega pisma, ki sem ga že velikokrat slišal, me nekega dne nenadoma nagovori in osvetli situacijo, ki jo doživljam.

A potrebno je, da se s to Besedo srečam ter da jo poslušam. Vsak dan gre Bog mimo in v zemljo našega življenja poseje seme. Ne vemo, ali bo našel nerodovitno zemljo, grmičevje ali dobro zemljo, na kateri bo poganjek zrasel. To je odvisno od nas, od naše molitve, od odprtega srca, s katerim pristopamo k Svetemu pismu, da bo za nas postalo živa Božja beseda. Bog nenehno prihaja po Svetem pismu.

Pri molitvi pride do novega učlovečenja Besede. Mi smo »tabernaklji«, kjer je in varuje Božja beseda, da bi obiskala svet. Zato se moramo Svetemu pismu približati brez prikritih namenov, da ga ne bi popredmetili.

Besede Svetega pisma so bile napisane v Svetem Duhu in jih je zato v tem istem Duhu treba sprejeti in razumeti, da bi lahko prišlo do srečanja. Sveto pismo ni napisano za človeštvo na splošno, ampak zame, zate, za može in žene iz mesa in krvi, z imenom in priimkom. In Božja beseda, prežeta s Svetim Duhom in sprejeta z odprtim srcem, ne pusti stvari takšnih, kot so bile prej, ampak nekaj spremeni. In to je milost in moč Božje besede.

Krščansko izročilo je bogato z izkušnjami in razmišljanji o molitvi s Svetim pismom. Zlasti se je uveljavila metoda lectio divina. Gre za način, pri katerem je treba najprej pozorno prebrati svetopisemski odlomek, še več, rekel bi s »pokorščino« besedilu, da bi tako razumeli, kaj pomeni samo po sebi.

Zatem se vstopi v dialog s Svetim pismom, tako da tiste besede postanejo povod za meditacijo in molitev: zvest besedilu se začnem spraševati, kaj »pravi meni«. Zadnji korak metode lectio divina je kontemplacija. Tu besede in misli preidejo v ljubezen, kakor med zaljubljencema, ki jima včasih zadostuje, da se v tišini gledata. Svetopisemsko besedilo ostane kakor ogledalo, ikona, ki jo je treba kontemplirati. In tako se pogovarjamo.

Prek molitve začne Božja beseda prebivati v nas in mi v njej. Navdihuje dobre namene in podpira dejanja; daje nam moč, daje nam vedrino in nas pomiri, tudi kadar se znajdemo v krizi. Tako Božja beseda postane »meso« v tistih, ki jo sprejmejo v molitvi.

Krščansko življenje je hkrati delo poslušnosti in ustvarjalnosti. Dober kristjan mora biti poslušen, a hkrati tudi ustvarjalen. Poslušen, ker posluša Božjo besedo; ustvarjalen, ker ima v sebi Svetega Duha, ki ga spodbuja, da jo uresničuje in izvaja, kakor hišni gospodar, »ki prinaša iz svojega zaklada srca novo in staro« (Mt 13,52). Sveto pismo je neizčrpen zaklad. Gospod naj nam vsem pomaga, da bomo iz njega z molitvijo vedno več zajemali in prejemali.

OBNOVA MILAVČEVIH ORGEL

Pred nami je za stolnico pomemben projekt: v torek, 22. oktobra, bomo namreč javnosti predstavili projekt celovite obnove stolnih orgel, ki jih je leta 1911 kot svoje 26. in največje delo postavil orgelski mojster Ivan Milavec.

Ob 16.00 bosta v stolnici medijska prestavitev projekta ter odprtje priložnostne razstave ob 150-letnici rojstva Ivana Milavca. Posamezni panoji o njegovem življenju in delu bodo na ogled v stranskih kapelah.

Zvečer ob 20.00 pa bo sledilo slavnostno odprtje projekta. Po na

govoru organista in voditelja stolnega kora Gregorja Klančiča bo sledil koncert stolnega zbora. Na orgle bo igral prof. Balazs Szabo z Dunaja.

Koncert bo v okviru mednarodnega orgelskega festivala, ki se bo začel v nedeljo, 20. oktobra, v uršulinski cerkvi sv. Trojice ter zaključil v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja v četrtek, 24. oktobra. Sodelovali bodo različni gostujoči organisti iz Italije in Avstrije.

Obširno boste lahko o celotnem projektu prebrali v posebni brošuri, ki bo izšla ob tej priložnosti. Lepo vabljeni na odprtje in spremljajoče koncerte!

DOGODKI PRED NAMI

• V torek, 22. 10., bo ob v stolnici odprtje projekta obnove stolniških orgel: razstava, predstavitev in koncert. Lepo vabljeni!

• V petek, 1. 11., in soboto, 2. 11., bomo obhajali slovesni zapovedani praznik vseh svetih ter praznik vernih duš, zato ne bo običajnih pobožnosti za prvi petek in prvo soboto.

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 20. 10.: 29. nedelja med letom misijonska

• Ponedeljek, 21. 10.: sv. Uršula, devica in mučenka

• Torek, 22. 10.: sv. Janez Pavel II., papež

• Sreda, 23. 10.: sv. Janez Kapistran, duhovnik

• Četrtek, 24. 10.: sv. Anton Marija Klaret, škof, redovni ustanovitelj

• Petek, 25. 10.: sv. Krišpin in Krišpinjan, mučenca

• Sobota, 26. 10.: sv. Lucijan in Marcijan, mučenca

• Nedelja, 27. 10.: 30. nedelja med letom

DAROVI ZA »OČENAŠE«, MOLITEV ZA RAJNE

Bližata se praznika vseh svetih ter vernih duš. Navada je, da v teh dneh darujete svoje darove tudi za molitve za vaše drage rajne. Na posebne zloženke napišite imena tistih, za katere želite, da še posebej molimo in darujemo svete maše. Imena z vašim darom oddajte v poseben nabiralnik pri kapeli sv. Križa, v kiosku ali v zakristiji.

Boglonaj!