12. NEDELJA MED LETOM

»Do sem pojdeš, naprej ne.« Galilejsko jezero severni veter s hribov včasih zelo na hitro razburka. Saj je moral Jezus že vnaprej vedeti. In vendar je mirno spal, kot da mu ni mar ne za vihar ne za človeške skrbi. Viharji so del dogajanja v naravi pa tudi v človeškem življenju.

Včasih se dolgo pripravljajo, drugič kar padejo na nas oziroma mi vanje. Takrat instinktivno začutimo, da rešujemo življenje. Če nas zgrabi še strah, smo res v nevarnosti, ker se iz njega rodi otrplost ali pa panika, brezglavo ravnanje ali brezvoljna obupanost, z njo pa predaja »usodi«.

V viharnih preizkušnjah se razkriva moč naše volje in iznajdljivost, tudi trdnost in celovitost značaja, toda tudi meje naših sposobnosti. Z vsem tem lahko urejamo zaupanje vase, da se ne razbohoti za kratek čas v nerealno domišljavost. Po svoje res velja, da se v preizkušnjah osebnih viharjev ali okrepiš ali pa propadeš. Boga, ki mu ni mar za človeške stiske, so si ljudje izmislili po svoji podobi.

Zato je eno od znamenj, da je naša vera živa, tudi to, da nismo brezčutni ob viharjih, ki jih doživljajo drugi. Saj dostikrat ne znamo ali ne moremo pomagati, toda če čutimo z njimi, je to božja poteza.

Da posoda ali čoln pušča, ni treba deset lukenj, dovolj je ena sama. To razumemo. Ko pa začutimo, da gre za naše grehe ter značajske in vedenjske napake, se radi tolažimo celo s tem, da jih imajo tudi drugi. Z grehom se ne pogajamo; vsak razjeda našo človeškost, zmanjšuje vrednost življenja in onemogoča delo Svetega Duha. Največje spoznanje iz viharjev pa je, da Bog nikoli ne spi. Ne le morju, vsem viharjem tega sveta, tudi onim, ki vihrajo samo v človekovi duši, je postavil mejo.

Nobena skušnjava ne more preseči naše duhovne moči; še hudič z vso svojo spretnostjo ne more nikogar skušati preko meje njegovih sposobnosti. To vedenje je dragoceno, da nikoli ne izgubimo zaupanja. Tu je moč vere v Božjo previdnost. Seveda mora človek najprej gojiti svojega duha, utrjevati vero, moralno trdnost in duhovno veselje, da ima naravno podlago za tako zaupanje.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE

Petnajsta kateheza papeža Frančiška

Molitev v porajajoči se Cerkvi Prve korake Cerkve v svet je zaznamovala molitev. Spisi apostolov in Apostolska dela nam kažejo podobo Cerkve, ki je na poti, ki je dejavna ter v molitvenih srečanjih najde podlago in spodbudo za misijonsko delovanje. Podoba prvotne jeruzalemske skupnosti je zgled za vse ostale.

Luka v Apostolskih delih piše: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvi« (Apd 2,42). Skupnost je vztrajala v molitvi.

Tu najdemo štiri bistvene značilnosti življenja Cerkve: prvič, poslušanje nauka apostolov, drugič, skrb za medsebojno občestvo, tretjič, lomljenje kruha, in četrtič, molitev.

Spominjajo nas, da ima obstoj Cerkve smisel le, če ostaja trdno združena s Kristusom, to je v skupnosti, njegovi besedi, evharistiji in molitvi. To je način, kako se združiti s Kristusom.

Vse, kar v Cerkvi nastane zunaj teh »koordinat«, je brez pravega temelja. Če želimo razločevati določene okoliščine, moramo upoštevati te štiri koordinate: oznanjevanje, nenehno iskanje bratskega občestva, dobrodelnost, lomljenje kruha in molitev. Vsako situacijo je treba pretehtati v tej luči.

Cerkev je delo Svetega Duha, ki nam ga je poslal Jezus, da nas zbere skupaj; je delovanje Svetega Duha v življenju skupnosti, v evharistiji, v molitvi. In vse, kar nastaja zunaj tega, je brez temeljev, je kot hiša, zgrajena na pesku.

Če v Cerkvi manjka Sveti Duh, lahko ta postane zgolj neko človeško združenje, politična stranka, morda lepo humanitarno, dobrodelno združenje, kar pa ni več Cerkev. Ob branju Apostolskih del odkrijemo, da so močna gonilna sila evangelizacije molitvena srečanja, na katerih udeleženci doživljajo Jezusovo navzočnost v živo in se jih dotakne Duh.

Člani prve skupnosti in to velja tudi za nas dojamejo, da se zgodba o srečanju z Jezusom ni končala v trenutku vnebohoda, ampak se nadaljuje v njihovih življenjih. Molitev vliva luč in toplino: dar Svetega Duha v njih prebuja gorečnost. Sveti Duh svoji Cerkvi, ki moli, kliče v spomin Kristusa, saj je Jezus sam rekel: On vas bo učil in vas spomnil.

Kristjani, ki hodijo po poti svojega poslanstva, se spomnijo Jezusa s tem, ko ga ponovno naredijo navzočega; in od Njega, od njegovega Duha, dobijo »zagon«, da gredo, da oznanjajo, da služijo.

V molitvi se kristjan potopi v skrivnost Boga, ki ljubi vsakega človeka, tistega Boga, ki želi, da se evangelij oznanja vsem. Bog je Bog za vse in v Jezusu se je dokončno podrla vsaka stena pregrade.

Bog daje ljubezen, Bog si želi ljubezni. To je mistična korenina vsega vernikovega življenja. Prvi kristjani v molitvi, pa tudi mi, ki smo prišli nekaj stoletij za njimi, doživljamo isto. Duh oživlja vse. Vsak kristjan, ki se ne boji posvetiti časa molitvi, pa lahko besede apostola Pavla sprejme za svoje: »Kolikor pa zdaj

živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20).

Molitev nam pomaga, da se tega zavemo. Šele v tišini češčenja lahko doživiš vso resnico teh besed. Ponovno moramo odkriti pomen adoracije. Častiti Boga, častiti Jezusa, častiti Duha. V tišini. Molitev češčenja je molitev, ki nam pomaga prepoznati Boga kot začetek in konec celotne zgodovine. In ta molitev je živi ogenj Duha, ki daje moč za pričevanje in poslanstvo.

MAŠNIŠKO POSVEČENJE

Kljub majhnemu številu duhovnih poklicev, se Katoliška Cerkev na Slovenskem letos veseli štirih novomašnikov iz dveh slovenskih škofij in redovne skupnosti salezijancev.

V ljubljanski stolnici bo 29. junija 2024 ob 9.00 posvečen: Matjaž Venta iz župnije Dob.

V novomeški stolnici bo 28. junija 2024 ob 18. uri posvečen salezijanec:

Gregor Markelc iz župnije Šentrupert.

V koprski stolnici bosta 29. junija 2024 ob 17. uri posvečena: Luka Jesenko iz župnije Godovič in Mel Kovic iz župnije Miren pri Gorici.

V puljski stolnici pa je bil v petek, 7. junija 2024, posvečen: Vid Grdadolnik iz Neokatehumenske skupnosti iz Dolnjega Logatca.

Vse novomašnike vam priporočamo v molitev, prav tako pa vas vabimo, da zlasti v teh dneh pomnožite tudi molitve za nove duhovne poklice.

DOGODKI PRED NAMI

• V nedeljo, 23. 6., bo ob 16.00

praznovanje duhovniških jubilejev kanonikov Vinka Veglja, Antona Marklja in Antona Slabeta. Lepo vabljeni, da se z njimi Bogu zahvalimo tudi za njihovo požrtvovalno delo v stolnici!

• V sredo, 26. 6., bo ob 18.30 imel gospod nadškof sveto mašo ob godu sv. Jožefmarija Escrivaja. Lepo vabljeni!

• V soboto, 29. 6., bo ob 9.00 mašniško posvečenje letošnjega novomašnika.