TEDEN BOŽJE BESEDE 26. 5. 2024 - 2. 6. 2024

 SVETA TROJICA

Trije drobci Božjega razodetja na to ne­deljo govore o treh osebah v Bogu, ki je nad vsem, tudi nad časom in prostorom, nad dobrim in zlom, nad življenjem in smrtjo in vendar vedno povsod, v vsem tem. O neskončnosti imamo bese­do, vendar je ne razumemo, je nepred­stavljiva. Vendar se nam iz nje razode­va tudi Božja trojnost in popolna enost. Mar poskušamo razlagati bistvo Svete Trojice?

Bog nas varuj take domišlja­vosti. Aleksandrijski duhovnik Arij je s filozofijo to poskušal, pa zašel v zmoto. Cerkev pa je na nicejskem koncilu leta 325 prav s pomočjo filozofije to resnico izrazila.

Vera, kot tudi ves človekov du­ševni in duhovni svet, je živa, zato do­življa tudi dvome, išče pa jasnost, teži h globljemu umevanju in v tem doživlja veselje spoznanja, pri kom prav tja do mistične zagledanosti v Božje skrivnos­ti. J. H. Newman je sprva obsojal Kato­liško Cerkev, ko je razglasila nekaj ver­skih resnic, ker pa je bil pronicljiv duh in dovolj ponižen, je spoznal in priznal, da je Cerkev le jasneje izrazila to, kar je že bilo v Božjem razodetju, in sta študij in molitev bolje razjasnila.

Pri ljudeh je trojnost in enost v enem nekaj nemogočega, v Bogu pa je zaradi njegove neskončnosti to polnost življe­nja in svetosti.

Bog je večen in neskon­čen tudi v svojem ustvarjanju in podarjanju, prav tako v odreševanju in enako v posvečevanju. Čisto malo si lahko pomagam z lastnimi izkustvi. V veri v Očeta doživljam čudenje in vese­lje, zadovoljstvo in hvaležnost za vse, kar je ustvaril in mi dal na razpolago, opažam pa, da brez odnosa do Boga si­lijo v meni v ospredje stvari, ki jih ni­mam; to pa mi vzbuja nezadovoljstvo, nevoščljivost, občutek prikrajšanosti.

Čutim, da me ob veri v Boga Sina nav­daja občutek radosti, ko v njem dobi­vam izkustvo ljubezni in osvobojenost duha, brez njega pa se nabira teža spo­mina, obtoževanje drugih ter strah pred prihodnostjo in večnostjo. In brez Svetega Duha rinejo v ospredje težka občutja bolezni, težav, negotovosti, iz­gubljenosti ... , da mineva veselje živ­ljenja; v njem pa me prevevata zaupa­nje in mir, ker čutim, da me navdihuje, spremlja in varuje.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE

Dvanajsta kateheza papeža Frančiška: Jezus, človek molitve. Jezusovo prvo javno dejanje je krst v reki Jordan. Tam se je vse ljudstvo zbralo k molitvi, ki je imela izrazito spokorni značaj, in se dalo krstiti za odpuščanje grehov. Jezus sodeluje pri tej skupni spokorni molitvi ljudstva, v kateri so se vsi prepoznali kot greš­niki.

Temu hoče sicer Janez Krstnik nasprotovati, a Jezus vztraja: njegovo dejanje je dejanje, ki je v skladu z Oče­tovo voljo, dejanje solidarnosti z našim človeškim stanjem. Jezus pravični je želel priti k nam, grešnikom, in moli z nami. Ne ostane na nasprotnem bregu reke, ampak pomoči svoje noge v isto vodo očiščevanja. Postavi se v podobo grešnika. V tem je veličina Boga, saj Je­zus ni in tudi ne more biti nek oddalje­ni Bog.

Postavi se na čelo spokornikov ter se obveže, da bo odprl prehod, sko­zi katerega moramo vsi pogumno za njim. Pot, hoja je težka, a on gre z nami in nam utira pot. In moli z nami. Tistega dne se je torej na bregovih reke Jordan zbrano vse človeštvo s svojimi neizrečenimi hrepenenji po molitvi.

Tam je ljudstvo grešnikov: tistih, ki so mislili, da jih Bog ne more ljubiti, tistih, ki si niso upali prestopiti pra­ga templja, tistih, ki niso molili, ker se niso čutili vredne. Jezus je prišel za vse, tudi zanje, in začne prav s tem, da se jim pridruži.

Predvsem Lukov evangelij poudarja molitveno ozračje, v katerem je potekal Jezusov krst: »Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo« (Lk 3,21). Med molitvijo Jezus odpre vrata nebes, iz katerih se spusti Sveti Duh.

In z višine glas oznani čudovito resnico: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad te­boj imam veselje« (Lk 3,22). V tem je veličina Jezusove molitve: Sveti Duh prevzame njegovo osebo in Očetov glas priča, da je On ljubljeni Sin, v ka­terem se On v vsej polnosti razodeva.

Ta Jezusova molitev na bregovih reke Jordan je popolnoma osebna, na binkošti pa bo po milosti postala molitev vseh, ki so krščeni v Kristusa. Zato moramo, če se kakšen večer med molitvijo počutimo potrte in praz­ne, če se nam zdi, da je bilo življenje popolnoma nekoristno, prositi, naj Jezusova molitev postane tudi naša. Zaupati mu moramo, saj je on pred Očetom in moli za nas, je naš priprošnjik.

Če zaupamo, bomo slišali glas iz nebes, kako nam nežno šepeta: »Ti si ljubljen od Boga, ti si sin, ti si veselje Očeta v nebesih.« Prav za nas, za vsa­kega izmed nas, odmeva ta Očetova beseda: tudi če bi nas vsi zavrgli, tudi če bi bili grešniki najhujše vrste.

Je­zus se ni spustil v vode Jordana zaradi samega sebe, ampak zaradi nas vseh. Vse Božje ljudstvo je bilo tisto, ki je prišlo k Jordanu, da bi molilo, prosilo odpuščanja, opravilo krst pokore. Jor­danu so se približali »golih duš in bo­sih nog«, saj je za molitev najprej pot­rebna ponižnost. Odprl je nebo, kakor je Mojzes odprl vode Rdečega morja, da smo lahko vsi šli za njim. Jezus nam je dal svojo molitev, ki je njegov dialog ljubezni z Očetom. Dal nam jo je kot seme Svete Trojice, ki želi pog­nati korenine v naših srcih. Sprejmi­mo ga, sprejmimo ta dar molitve!

»Sveti Jožef, nauči nas poti, podpiraj nas na vsakem koraku, vodi nas tja, kamor nas želi pripeljati Previdnost.

Naj bo pot dolga ali kratka, naj bo hitra ali počasna, s teboj bomo gotovo vedno na dobri poti«

(Sveti JožefMarello, škof, ustanovitelj)

BESEDE NAŠIH PASTIRJEV

Iz nadškofove pridige birmancem na binkošti v stolnici:

Jezusove besede in življenje odgovar­jajo na dve temeljni želji, potrebi, hre­penenji vsakega človeka. Prva stvar, ki si jo vsi strašno želimo, je, da bi bili ljubljeni in sprejeti. Vsi potrebujemo ljubezen, sprejetost.

Mlad človek, mla­do srce pa naravnost kriči po tem, da bi ga nekdo imel rad in da bi ga spre­jemal. Kaj vse so mladi ljudje priprav­ljeni storiti za to, da bi bili sprejeti, da bi pripadali! Jezus vas ima rad brezpo­gojno. Jezus te nima rad zato, ker ubo­gaš, ker se pridno učiš, nima te rad za­radi dobrih ocen, rezultatov ... Jezus nima rad tvojih uspehov, tvoje pri­dnosti, tvojih ocen. Jezus ima rad tebe in te ima enako, morda še celo bolj rad takrat, ko ti ne gre, ko si šibak, ko si razočaran nad sabo, ko padeš, ko gre­šiš ima te rad, ker ima rad tebe.

Druga stvar: naše glave imajo veli­ko vprašanj, naša radovednost je ne­izmerna. A najtežja, življenjsko po­membna vprašanja se ne rojevajo v glavi, ampak v srcu. In odgovorov na­nje ne daje nobeno spletno omrežje, noben pametni telefon, nobena enci­klopedija. Vprašanja srca dobivajo od­govore iz Srca. Iz Jezusovega Srca. Ta vprašanja so: Kdo jaz sploh sem?

Kak­šen smisel ima prizadevati si, učiti se, graditi dobre odnose? Kakšna je moja prihodnost? Ali jo bom sploh imel? Če boste odpirali Jezusove evangeli­je, boste dobili odgovore. Kdo si? Bož­ji otrok si. Biti Božji otrok, imeti Boga za očeta je nekaj veličastnega.

Jezus je prišel ravno zaradi tega, da bi začutili to Božjo, Očetovo bližino, da bi zahrepeneli po njej in bi v njej vedno znova doživljali svoje dostojanstvo. Kakšna veličina in nežnost je biti Božji otrok! In kakšna je prihodnost? Je večna. Nobenih meja, ampak polnost ljubez­ni; in ljubezen, če je ljubezen, nima konca.

DOGODKI PRED NAMI

•  V sredo, 29. 5., bomo imeli v stolnici ob godu sv. Maksima Emonskega dan celodnevnega češčenja. Po sveti maši ob 9.00 bomo izpostavili Najsvetejše, sklep pa bo ob 18.00 z litanijami Srca Jezusovega. Svete maše ob 10.30 ne bo. Lepo vabljeni!

•  V četrtek, 30. 5., na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi, bo slovesno sveto mašo ob 18.30 vodil gospod nadškof. Po maši bo v organizaciji Katoliške mladine procesija po mestnih ulicah. Lepo vabljeni!

•  V petek, 7. 6., na praznik Srca Jezusovega bo ob 16.00 sveta maša za vse starejše in bolne. Maševal bo bolniški župnik Anže Cunk. Med mašo boste lahko prejeli bolniško maziljenje, po maši pa bo druženje na proštovem vrtu. Lepo vabljeni!

GODOVI IN PRAZNIKI

•   Nedelja, 26. 5.: Nedelja Svete Trojice

•   Ponedeljek, 27. 5.: bl. Alojzij Grozde, mučenec

•   Torek, 28. 5.: sv. Avguštin Canterburyjski, škof

•   Sreda, 29. 5.: sv. Maksim Emonski, škof

•   Četrtek, 30. 5.: SVETO REŠNJE TELO IN KRI, slovesni zapovedani praznik

•   Petek, 31. 5.: obiskanje Device Marije

•   Sobota, 1. 6.: sv. Justin, mučenec

•   Nedelja, 2. 6.: 9. nedelja med letom

ČEŠČENJE SV. REŠNJEGA TELESA

10.00-11.00 redne jutranje molivke/ci

11.00-12.00 posamezniki (tiho češčenje)

12.00-13.00 kanoniki

13.00-14.00 posamezniki (tiho češčenje)

14.00-15.00 redovnice in redovniki

15.00-16.00 posamezniki (tiho češčenje)

16.00-17.00 župnijski pastoralni svet

17.00-18.00 neokatehumeni

18.00 sklep češčenja s petimi litanijami Srca Jezusovega in sveto mašo.

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 19. 5. 2024 - 26. 5. 2024

BINKOŠTI

»Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti« (pesem slednica). Binkoštno razodetje Svetega Duha je pravzaprav nadaljevanje vstajenja, je rast življenja Božjega Sina, ki se je učlovečil v Devi­ci Mariji, kot človek dobil ime Jezus, ki je razodel Boga kot Ljubezen in Oče­ta, šel kot spravna žrtev skozi trpljenje in smrt, pa vstal in živi. Zdaj je Bog z nami, življenje ljubeči in podarjajoči duh.

Binkošti so razodele ta Jezusov dar vernikom. Kot ga je pri zadnji večerji dal apostolom za umevanje in zato tudi razlaganje Pisma, za odpuščanje gre­hov in za posvečevanje njegovega Tele­sa, tako ga zdaj podarja vsej Cerkvi za celotno poslanstvo v svetu. Tu kristjan prejema novo dostojanstvo.

Vsakršno posvečenje je njegov dar in vsaka še tako majhna zmaga nad grehom in vsak pedenj poti v smeri vrednot Božje­ga kraljestva, dokler se ne dopolni v po­polni predanosti Bogu v ljubezni in v popolnem sprejemanju drugih ljudi v istem Duhu. Veličastna pot in podoba življenja, ki se nam zdi v realnostih ze­meljskih odnosov skoraj popolna ilu­zija, kot nemogoča možnost.

Tudi zna­menja, ki spremljajo njegov prihod, so nenavadna. Govorjenje v tujih jezikih nakazuje preraščanje razlik med ljud­mi, narodi in kulturami, kar ustvarja edinost med različnimi. Sposobnost ra­zumevanja z vsemi ljudmi ni prepros­to prilagajanje drugačnim, pač pa ob­raz temeljnega spoštovanja človeka in njegovega dostojanstva. Marsikdaj je res potrebno dosti potrpljenja, večkrat tudi odpuščanje, a tega človek niko­li ne obžaluje. Kot vihar izraža nepre­magljivost, ki je niti sile pekla ne bodo mogle ustaviti, čeprav ji bodo povzro­čale dosti preizkušenj in tudi hudega trpljenja. »Ne bojte se,« je večkrat Je­zus opogumljal učence.

Veselje nad odkritjem Božje ljubezni in zaupanje v Božjo previdnost, ki nas spremlja, je večje od vsega, kar more svet hudega storiti. In nenavadno navdušenje je odsev moči vere, ki prevlada nad po­manjkljivim zaupanjem in obupavanjem, ki zdaj spremlja duha toliko lju­di.

Naj se vendar v Cerkvi izkaže, kako res je, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pri­pomore k dobremu.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE

Enajsta kateheza papeža Frančiška: Molitev psalmov drugi del

Knjiga Psalmov predstavlja moli­tev kot temeljno stvarnost življe­nja. Sklicevanje na absolutno in transcendentno je tisto, kar nas v polnosti naredi človeške, je meja, ki nas rešuje samih sebe in varu­je, da bi se v življenje podali pohle­pno in nenasitno. Molitev je rešitev človeškega bitja. Seveda pa obstaja tudi zai­grana molitev, molitev, ka­tere namen je zgolj ta, da bi jo drugi občudovali. Je­zus je pred tem močno sva­ril (prim. Mt 6,5-6; Lk 9,14). Kadar pa je pravi duh mo­litve iskrenost, se spusti v srce in nam pomaga, da o stvarnosti premišljujemo z Božjimi očmi.

Zanimivo je, kako pri mo­litvi vsaka stvar dobi svo­jo »težo«. Začnemo morda z neko obrobno stvarjo, v

molitvi pa ta stvar pridobi večjo težo in pomen, kakor da bi jo Bog vzel v roke in jo preoblikoval. Najslabša usluga, ki jo lahko naredimo Bogu in tudi človeku, je, da molimo zdolgoča­seno, iz navade. Ne, moliti je treba s srcem. Molitev je središče življe­nja. Kjer je prisotna molitev, tam postajajo pomembni tudi brat, se­stra, celo sovražnik. Kdor časti Boga, ljubi njegove otroke. Kdor spoštuje Boga, spoštuje tudi ljudi.

Zato molitev ni pomirjevalno sredstvo za lajšanje življenjskih skrbi, zagotovo pa takšna molitev ni krščanska. Nasprotno, molitev vsakega od nas naredi bolj odgo­vornega. Za učenje takega načina molitve je Knjiga psalmov odlična šola. Videli smo, da psalmi ne uporabljajo vedno prefinjenih in blagih besed in da pogosto kažejo brazgotine človeškega bivanja. Pa vendar so vse te molitve najprej uporabljali v jeruzalemskem templju in nato v sinagogah; tudi tiste najbolj intimne in osebne. 

Katekizem Katoliške Cerkve to ubesedi takole: »Raznovrstni iz­razi molitve psalmov se istoča­sno porajajo v tempeljskem bogo­služju in v srcu človeka.« Tako so tudi psalmi v prvi osebi ednine, ki razkrivajo najgloblje misli in te­žave posameznika, skupna dediš­čina, tako da jih molijo vsi in za vse. Molitev se lahko začne v polsenci cerkvene ladje, konča pa na mestnih ulicah. In obrnjeno, lah­ko vzklije med vsakdanjimi opra­vili in najde izpolnitev v liturgiji.

Cerkvena vrata niso ovira, temveč prepustna »membrana«, priprav­ljena sprejeti klic vseh. Skratka, kjer je Bog, tam mora biti tudi človek. Sveto pismo je jasno: Ljubimo, ker nas je on prvi vzlju­bil. On je vedno pred nami. Ved­no nas čaka, ker nas prvi ljubi, ker nas prvi vidi, ker nas prvi razu­me.

Če kdo reče: 'Ljubim Boga', pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, ki ga ne vidi. Bog ne prenaša 'ate­izma' tistih, ki zanikajo Božjo po­dobo, ki je vtisnjena v vsako člo­veško bitje.

To je ateizem vsakdanjika: verja­mem v Boga, vendar se do drugih distanciram in si dovolim sovra­žiti druge. To je praktični ateizem.

Nepriznavanje človeške osebe kot Božje podobe je bogoskrunstvo, je ošabnost, je najhujša žalitev proti templju in oltarju, ki jo lahko sto­rimo.

Dragi bratje in sestre, naj nam mo­litev psalmov pomaga, da ne pa­demo v skušnjavo »brezboštva«, to je, da bi živeli in morda celo molili, kot da Bog ne obstaja in kot da ubogi ne obstajajo.

BESEDE NAŠIH PASTIRJEV

Iz nadškofove pridige na vnebohod v stolnici:

Jezus je v odhajanju učence po­novno opominjal na njihovo pos­lanstvo in utrjeval njihovo vero, da bodo v resnici verovali. Eno je verovati takrat, ko imaš Jezusa na dosegu roke, ko veš, na katera vra­ta je treba potrkati, po kateri stezi kreniti, da ga boš našel. Nekaj dru­gega pa je verovati, ko Bog ni tako preprosto dosegljiv, ko zaman gle­dajo oči, ko zaman poslušajo uše­sa, ko roke vedno znova sežejo v prazno; ko Bog začne prebivati v svoji pravi razsežnosti, ne v snovi, ampak ko postane v resnici to, kar pravi Janez v prvem pismu: Bog je ljubezen in je dosegljiv samo po ljubezni. Takšna vera pa zahteva čisto drugačne globine in drugač­no trdnost in neomajno zaupanje in zelo veliko ljubezen: zato, da se moreš napotiti do vsake steze in potrkati na vsaka vrata in boš pov­sod srečal Boga.

Jezus tudi nam govori o našem poslanstvu, o poslanstvu vsake­ga izmed nas posebej. Božja govo­rica ne preneha, je vztrajna. Jezus nas danes vabi, naj bo naša vera takšna, ki veruje v Boga, kakršen je, ne, kakršnega bi si mi predstav­ljali, kakršnega bi si mi želeli. Ne Boga po naši podobi, ampak Boga, ki sedi na očetovi desnici in hkra­ti ostaja neizmerno blizu vsakemu izmed nas.

Jezus, daj nam globoko, močno vero, da bomo slišali tvojo besedo, da bomo v njej spoznali svojo pot in bomo po tvoji ljubezni okrepljeni pogumno in zvesto hodili po poti oznanjevanja tvo­jega evangelija.

GODOVI IN PRAZNIKI

•   Nedelja, 19. 5.: BINKOŠTI

•   Ponedeljek, 20. 5.: Marija, Mati Cerkve binkoštni ponedeljek

•   Torek, 21. 5.: sv. Krištof Megallanes in mehiški mučenci

•   Sreda, 22. 5.: sv. Marjeta (Rita) Kasijska, redovnica

•   Četrtek,23.5.: sv. Servul (Socerb) Tržaški, mučenec

•   Petek, 24. 5.: Marija, pomočnica kristjanov Marija Pomagaj

•   Sobota, 25. 5.: sv. Beda Častitljivi, duhovnik, cerkveni učitelj

•   Nedelja, 26. 5.: nedelja Svete Trojice

ŠMARNIČNA POBOŽNOST

je v stolnici vsak dan ob 8.30, pri večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

ROMANJE NA BREZJE

Tudi letos bomo na god Marije Pomagaj, v petek, 24. maja, poromali na Brezje. Prijavite se v kiosku, podrobnosti pa bomo oznanili naknadno.

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 12. 5. 2024 - 19. 5. 2024

 7. VELIKONOČNA NEDELJA

Tudi neuspehi so del našega bivanja. Včasih nas zavedejo čustva, dostikrat odpove volja, premalo se poznamo ali pa preveč zanašamo nase. Nekako de­setina teh, ki so prišli v semenišče, je uvidela, da to ni njihova pot. To je ne­kaj naravnega in hvala Bogu za tako soočenje in odkrivanje resnice v sebi. Bolj boleče so zgodbe ljudi, ki so zaob­ljube v Gospodu izpovedali, pa jim ni uspelo v njih živeti.

A tudi teh nima­mo pravice obsojati, čeprav je zaoblju­ba sveta stvar; je pa zadeva med Bogom in tistim človekom, čeprav je v vsaki zajet tudi odnos do Cerkve. Najbolj bo­leča je gotovo videti Judova nezvestoba in Jezusu je bilo zaradi nje hudo.

Pa je tudi njemu dejal: »Prijatelj.« In Peter zdaj preprosto pravi: »Njegovo mesto naj prevzame nekdo drug.« Tudi Pavel bo moral zapisati: »Dema me je zapus­til, ker je vzljubil ta svet.« Le toliko, da so vedeli, pa povsem brez obsojanja. Že mnogim, ki so druge obsojali, se je zgodilo, da so kmalu kaj zelo podob­nega doživeli od tistih, ki so jih ime­li radi. In taka doživetja so huda vaja za ponižnost.

S tem seveda ne pravi­ mo, da prelomljene obljube enačimo z zvestim in požrtvovalnim služenjem. Bolj pomembno je, da duhovne darove tako cenimo, da nam bo zvestoba vsa­ki obljubi sveta, pa da radi segamo po sredstvih, ki nam jo pomagajo ohra­njati.

Bog je vedno zvest v svoji ljubez­ni, ne more iz sebe. In naša zvestoba je odgovor na to. Ko bi jo razumeli le kot vztrajanje v dani obljubi in že krst je velika življenjska obljuba -, bi zanjo zadostovalo izpolnjevanje stanovskih in poklicnih dolžnosti. A ta zvestoba je hladna, ne ogreje srca.

Kar pretreslji­va je beseda, ki jo je Janez zapisal v svo­jem pismu: »Če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti.« Tu je srž in os duhovnega poklica. Ne najprej pastoralno in misijonsko poslanstvo ter usposabljanje zanj.

Stara zaveza zvestobo večkrat imenuje pokorščina, Nova zaveza pa govori o ljubezni. Zves­toba varuje ljubezen in ljubezen nav­dihuje zvestobo. Ob tem spoznanju je mala Terezija vzkliknila, da je vendar­le našla bistvo svojega poklica, da hoče biti ljubezen v srcu Cerkve.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE

Deseta kateheza papeža Frančiška: Molitev psalmov prvi del

Knjiga psalmov nas prek izkušnje pogovora z Bogom uči, kako »je treba moliti«. V psalmih najdemo vsa človeška izkustva, ki zazna­mujejo naše življe­nje: veselje, boleči­ne, žalost, dvome, upanja in grenko­be. Vsak psalm je tako ubran, da ga lahko molijo ljud­je vseh stanj in vseh starosti. S po­navljanjem branja psalmov se nauči­mo jezika molit­ve.

Bog je namreč s svojim Duhom navdihnil psalme v srcih kralja Da­vida in drugih molivcev, da bi človeka naučil, kako ga hvaliti, kako se mu zahvaljevati in ga prositi, kako ga klicati v vese­lju in žalosti, kako pripovedovati o njegovih čudovitih delih. Psalmi so torej Božja beseda, ki jo ljudje uporabljamo za pogovor z Njim.

Psalmi niso besedila, nastala za mizo, ampak so prošnje, pogosto dramatične, ki izvirajo iz žive iz­kušnje. Da bi jih molili, je dovolj, da smo to, kar smo, da se pri mo­litvi ne pretvarjamo, pač pa stopa­mo pred Gospoda takšni, kakršni smo. V psalmih slišimo glasove molivcev iz mesa in kosti, kate­rih življenje je, tako kot življenje vseh nas, polno problemov, napo­rov, negotovosti.

Psalmist trpljenju ne oporeka; ve, da to spada k življe­nju, a ga preobliku­je v vprašanje. Gre za vprašanje, ki je kot nenehen krik, vprašanje, ki ga velikokrat ponav­ljamo: »Do kdaj, Gospod? Do kdaj?« Vsaka bolečina kli­če po osvoboditvi, vsaka solza kliče po tolažbi, vsaka rana čaka na ozdra­vitev, vsaka žaljivka na odpušča­nje.

»Do kdaj, Gospod, bom moral to trpeti? Usliši me, Gospod!« Z ne­nehnim postavljanjem takšnih vprašanj nas psalmi učijo, da ne smemo postati odvisni od boleči­ne, in nas opominjajo, da življenje ni odrešeno, če ni ozdravljeno. Na tem svetu trpijo vsi: ne glede na to, ali verjamejo v Boga ali ga zavrača­jo. V Psalmih pa bolečina postane vez, odnos: klic na pomoč, ki čaka na poslušalca. Ne more ostati brez smisla, brez cilja.

Vse bolečine lju­di so za Boga svete. Pred Bogom nis­mo neznanci ali številke. Smo ob­razi in srca, pozna nas drugega za drugim, po imenu. V psalmih najdemo odgovor. Vemo, da čeprav so vsa človeška vrata zapahnjena, so Božja vrata odprta. Čeprav bi nas ves svet ob­sojal, je v Bogu rešitev. »Gospod posluša.« Včasih je med molitvijo dovolj, da se tega zavedamo. Proble­mi se ne rešijo vedno. Kdor moli, ne goji praznih upov: ve, da toliko življenjskih vprašanj ostaja nere­šenih, brez izhoda; trpljenje nas bo spremljalo, in ko bomo prestali eno bitko, nas bodo čakale druge. Ven­dar pa če smo slišani, vse postane znosno.

Najhujše, kar se lahko zgodi, je, da trpimo v zapuščenosti, ne da bi se nas kdo spomnil. Molitev nas re­šuje pred tem. Lahko se namreč zgodi, in to pogosto, da ne razume­mo Božjih načrtov. Toda naši kli­ci ne ostanejo tu spodaj: dvignejo se k Njemu, ki ima očetovsko srce in ki sam joka za vsakim sinom in hčerjo, ki trpi in umre. Bog je jokal zame, Bog joče zaradi naših bole­čin.

»Bog je hotel postati človek,« je dejal duhovni pisatelj, »da bi mogel jokati. Misel, da Jezus v žalosti joka z menoj, je tolažba: pomaga nam iti naprej. Če ostanemo v odnosu z njim, nam življenje ne prihrani trpljenja, se nam pa odpre za veliko obzorje dobrega in se poda na pot proti njegovi izpolnitvi. Pogum, naprej z molitvijo. Jezus je vedno poleg nas.

 

»PRIDI, PRIDI SVETI DUH«

Pridi, pridi, Sveti Duh,

iz nebes na nas razlij

svoje lúči svetli sij!

 

V hudem trudu si nam mir,

v vročem dnevu hladen vir

in tolažba v žalosti.

 

O, ti luč preblažena,

daj, razsvetli srca vsa

zvestih svojih vernikov.

Saj brez tvoje milosti

človek poln je bednosti,

krivdi ne izógne se.

 

In sedméro vlij darov

v duše svojih vernikov,

saj ti v vsem zaupajo.

 

Za krepost plačilo daj,

srečno smrt in sveti raj,

v njem veselje vekomaj.

Iz binkoštne slednice

ŠMARNIČNA POBOŽNOST

je v stolnici vsak dan ob 8.30, pri večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

DOGODKI PRED NAMI

•   V soboto, 18. 5., bo v stolnici ob 20.00 orgelski koncert. Lepo vabljeni!

•   V nedeljo, 19. 5., na binkošti, bo ob 9.00 slovesna nadškofova sveta maša, pri kateri bodo štirje naši birmanci prejeli zakrament svete birme. Lepo vabljeni!

GODOVI IN PRAZNIKI

•   Nedelja, 12. 5.: 7. velikonočna nedelja

•   Ponedeljek, 13. 5.: Fatimska Mati Božja

•   Torek, 14. 5.: sv. Bonifacij, mučenec

•   Sreda, 15. 5.: sv. Izidor, kmet

•   Četrtek, 16. 5.: sv. Janez Nepomuk, duhovnik, mučenec

•   Petek, 17. 5.: sv. Jošt, puščavnik

•   Sobota, 18. 5.: sv. Janez I., papež, mučenec

•   Nedelja, 19. 5.: BINKOŠTI

ROMANJE NA BREZJE

Tudi letos bomo na god Marije Pomagaj, v petek, 24. maja, poromali na Brezje. Prijavite se v kiosku, podrobnosti pa bomo oznanili naknadno.

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob prvih sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30