sobota, 23. marec 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 24. 3. 2024 - 21. 4. 2024

 ODPRIMO SVOJA SRCA!

»Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?«

Kako težak je namreč velikokrat ta kamen na­ših mračnih misli, zlih slutenj, velikih skrbi, zaskrbljenih pogledov, neprespanih noči in neštevilnih telesnih, srčnih, dušenih in bogve ka­kšnih še bolečin! Res, pretežak je, da bi ga zmo­gel sam odstraniti. Lahko sicer poskusim, a kaj, ko vem, da mi ne bo uspelo.

Ne bo uspelo tako dolgo, dokler ne bom pustil, da se vanj upre vsta­li Zveličar, stopi iz groba, vstopi v moje življenje in ga napolni s svojo navzočnostjo. Skrbi za to morda ne bodo nič manjše in bolečine bodo osta­le, prav gotovo pa jim bo odvzeta teža in na naša lica se bo lahko vrnil nasmeh, veselje v naša srca in bo upanje na vstajenje znova napolnjevalo naše duše.

In prav tega vam želim za letošnjo veliko noč. Želim vam, da kljub vsemu, kar vas morda teži, nikoli ne bi bilo recesije v vašem velikonočnem veselju. Zato odprite svoja srca, razprite svoje roke in raztegnite svoj obraz v nasmeh vesele aleluje.

Vaš župnik s kanoniki in duhovniki sodelavci

»Svojega obraza nisem skrival ...« Kako umaza­ne, grobe, ponižujoče in prefinjeno pretkane po­teze dobi
včasih človeš­ko ravnanje. 

Neizmerlji­va globina greha, skoraj neizčrpna iznajdljivost hudobije, otrdelo srce, sposobno uničevati ži­vljenjske sanje in veselje dobro mislečih ljudi. 

In kako spretno znajo svoj pravi obraz in prave namene skri­ti v olepšane oblike, da bi bile vide­ti celo človekoljubne in iz skrbi za narod porojene. In s kakšno vztraj­nostjo se predstavljajo kot pravil­ne in potrebne, tako da jim mnogi tudi verjamejo nazadnje celo oni sami.

Včasih sežejo čez cele naro­de, ob Jezusu so segle prav do Boga. In ob tem se lahko celo norčuje­jo iz poštenih, jih žalijo, zmerja­jo, ponižujejo, ko sami zaslepljeni niso sposobni ne videti ne spreje­ti resnice. Kaj naj v takem naredi pravični? Izaija nam govori iz Bož­je modrosti in svojih izkušenj.

Ne preostane mu drugega kot vztraja­nje v poštenosti, ohranjanje miru duha, kar neka trdota vztrajnosti v tem, kar ga ohranja v pravičnos­ti; pa še molitev za te, ki se motijo, posebej če namenoma in načrtno vztrajajo ali v zmoti ali v zlobi.

Anton Slabe

»Vi veste, kaj se je dogajalo.« Seve­da so se ljudje pogovarjali o vsem, kar se je dogajalo v času
Jezusove­ga javnega delovanja; toliko bolj, kolikor bolj presenetljivi so bili dogodki.

Ob Jezusu so si obetali, da je vendarle prišel Odrešenikov čas, saj so kar sijale iz njega mod­rost in dobrota, človekoljubje in moč duha, ki je ozdravljala.

Neka­teri so si obetali tudi korist ali vsaj lahkotno življenje; spomnimo se samo Jezusove pomnožitve kruha.

Pa so se njihove predstave razsule, kot se ob nenadnem udarcu lonče­na posoda. Moč narodovih vodite­ljev je na tej ravni prevladala; me­nili so, da so z Jezusovo obsodbo ljudem dokazali, da njegova pot ne vodi nikamor, da mora človek sam vzeti svojo usodo v roke, ali bolje, naj jo zaupa njihovim rokam in pa­meti.

Sodili so po zunanjosti. Zato tudi ne bodo razbrali resnice o vsta­jenju, čeprav bodo izvedeli zanjo od prvih, neposrednih prič.

Kako se mediji trudijo, da bi ljud­je izvedeli vse, kar se ta čas dogaja doma in po svetu. Biti obveščen, biti z dogodki na tekočem pomeni danes isto kot biti sodoben. Prav obsipajo nas s svojo resnico, tako da so se nekateri naveličali in se medijem odrekajo, da bi v miru živeli.

Vse dogajanje, tako se nam zdi, ustvarja zgodovino naroda in človeštva. Pa ustvarja le njen zuna­nji videz, vse dogajanje, tudi besede in znamenja in čudeži so le skorja, povrhnjica. Resnica in življenjska vrednost je v njem skrita v moči duha, ki jo ustvarja. Podobno je z zunanjo podobo življenja vsake­ga človeka.

Ustvarjajo jo prijetni in neprijetni dogodki, delo, tisto z veseljem in ono le iz dolžnosti, pra­znovanja in proslavljanja, pogovo­ri, ki eni pletejo prijateljstva, drugi pa spore in razdore. Zato je menih Filemon dejal mlademu novincu, ki je silno rad prebiral knjige: »Glej, da ne boš kakor tisti, ki berejo, da jim ni treba misliti.« Mi bomo do­dali še to: »Glej, da ne boš ob študiju in razmišljanju kakor tisti, ki meni, da mu ni treba moliti.« Bog razodeva svoje stvarjenje in odreše­nje in poveličanje tistim, ki ga išče­jo s ponižno odprtim srcem. Takim se razodevata lepota in veličastvo Božjega Duha.

Anton Slabe

Do velikonočnega jutra so se člo­veški koraki končevali ob grobu, nepreklicno so se iztekli v smrt, v grob, v konec. Tudi v velikonoč­nem jutru so koraki žena in učen­cev vodili do groba. Tam so obsta­li. Zbegani. Prestrašeni. Kakor je človek prestrašen pred smrtjo in še bolj pred praznim grobom.

Potem pa so slišali vprašanje: Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.

Zadnja trdna resnica njihovega odnosa z Jezusom je bila, da so ga na veliki petek proti večeru položili v grob in k njegovemu vhodu zavalili ve­lik kamen. Sedaj pa slišijo, da je bil obujen. In obenem povabilo, naj gredo v Galilejo. Tam ga bodo vide­li. Tam, kjer se je vse začelo.

Povabil jih je na kraje, kjer je vsto­pil v njihova življenja. Od groba jih je povabil v čase srečanja, ko so bili pripravljeni vse zapustiti, samo da bi mogli hoditi za njim; da bi mogli biti del njegovega živ­ljenja in da bi on bil njihovo vse.

Vrniti so se morali na kraje, kjer so v njegovih besedah spoznali, da je v njih življenje. Jezus tudi nas vabi, naj ne ostajamo ob svojih grobovih, naj se ne pogo­varjamo o teži kamnov, naj se ne predajamo obupu nad življenjem, nad seboj, nad Bogom. Vabi nas, naj se tudi mi podamo v svojo Galile­jo.

Tja, kjer smo prvič bolj s srcem kot z ušesi zaslišali povabilo: Hodi za menoj. In smo šli za Njim. Ker je v njem življenje, ker je življenje luč ljudi in ker luč sveti v temi. Dragi dobri ljudje. Ob tej veliki noči vam želim, da bi prepoznali Boga, ki hodi z vami in vas vabi k polnosti življenja. Pojdite za njim in skupaj z brati in sestrami pojte: Aleluja.

Vsem voščim blagoslovljeno veliko noč.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit

Prvi praznik v sklopu velikonoč­nega praznovanja. Vsakomur je v spominu vsa lepa in svetla. Prete­žni del postnih odrekanj če smo post vzeli zares je že za nami. Pred nami pa je skrivnost, veličina in lepota svetlih dni.

To je čas pre­bujajoče se pomladi, ko je zrak ves topel in mehak, ko zazeleni trava, zarumenijo narcise in forzicije, v mladih jutrih pa neutrudno sladko žgolijo ptice. Procesija, praznično zvonjenje, radost v očeh ...

To je spomin na dan, ko so tebe, Gospod, pričakali pred Jeruzale­mom s palmovimi vejicami v ro­kah in vzklikali:

"Hozana, blagos­lovljen ...!" Ti pa si vedel, da se bo vse to navdušenje že v nekaj dneh izrodilo v nekaj čisto drugega.

Spominski dan zadnje večerje. Apostole imaš zadnjič zbrane ob sebi in po večerji jim ti, Gospod, ki si edini res Gospod, vsem po vrsti umiješ noge. Kdaj bomo doumeli to tvojo gesto? Kdaj bomo spozna­li, kaj smo dolžni storiti drug dru­gemu, kako sprejemati svoje brate ne glede na to, kaj so in kakšni so?

Toliko čudovitih besed, naročil, ob­ljub, spodbud je bilo iz tvojih ust iz­rečeno v tej noči! Ustavimo se vsaj ob eni: največji zapovedi, ki je niko­li noben kristjan ne bi smel pozabi­ti: »Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, se ljubite tudi vi!«

Potem ste skupaj odšli v Getsemani. Učenci so zaspali, ti pa si tam v samoti pod oljkami molil sam. Kaj je takrat, Gospod, pretrpelo tvoje srce, da so ti čelo orosile potne srage?

Kak­šen je bil strah, da si skoraj omagal in pro­sil Očeta, da bi šel ta kelih mimo tebe? Nihče ne ve. Lahko pa si predstavljamo, saj je tudi za nas strah pred trpljenjem mnogo­krat hujši kot trplje­nje samo.

Udeležimo se obredov velikega četrtka. Pa ne z občutkom, da smo s tem Bogu napravili nekaj dobrega. Verjetno bo vesel našega sočutja, vendar ga od nas ne zahteva. Bo­dimo z Jezusom v Getsemanskem vrtu zato, da bomo znali vzdržati, ko bo prišel naš čas.

Kajti trpljenje je del človeškega življenja. Bog sam pa ga je hotel izkusiti v vsej polnos­ti, da bi nam bil bliže ob na­šem trpljenju.

Tudi človeška bolečina zna biti velika in neznosna: ko se v vse kosti zareže strah pred bolečino, ki se razrašča nekje v nas in prinaša smrt; ko sredi življe­nja omahne žena ali mati, brez katere preprosto ne gre; ko iz avtomobilskih razbi­tin potegnejo edinega ot­roka ... Pa še in še.

To je naš Getsemani, naš križev pot in samo s tabo, Gospod, je mogoče to prenesti.

 

Obsodili so te. Tebe, nedolžnega. In ti si to dopustil. Še poslednjič v tem postu se bomo udeležili križevega pota, šli v duhu s te­boj na Kalvarijo, pili zadnje besede iz tvo­jih ust. »Oče, odpusti jim ...« Do smrti pre­tepeno in izmučeno telo, iz razbitih ust pa prihaja prošnja za mučitelje.

Spet ponavljam: Bog ne potrebuje našega sočutja in naših solz. Želi pa, da spoznamo, kaj je naš delež. Kako bomo uspeli prehodi­ti svoj križev pot. Kakor namreč znam odpuščati, tako mi bo od­puščeno.

Ampak zares odpuščati! Takrat, ko mi bodo prizadeli krivi­co, ko me bodo po krivem obsodili, ko mi bodo privoščili in storili vse hudo. Takrat ne bom preklinjal, ampak bom za vse te ljudi molil. O, težko je to, vem! 

Skorajda nemogo­če. Če ne bi bilo tebe, Gospod, če ne bi pred menoj ti sam vsega pretr­pel, če me ne bi v mojih prizadeva­njih držal za roko ... In zato hočem biti na ta veliki petek s teboj!

Dan, ki je bil za Jezusove prijatelje neznansko žalosten. Jezus v grobu, vsi upi uničeni.

Za nas pa ni več turobnosti! Le mir in pričakovanje. Obiskali bomo s pomladnim cvetjem okrašen Gos­podov grob, s hvaležnim srcem molili in se zamislili. Kdaj je člo­vek v življenju najbolj srečen?

Go­tovo takrat, kadar premaga hudo trpljenje ali težavo ali kadar opravi veliko delo. Jezus je za nas opravil neprecenljivo delo in pred nami je le še radost velikonočnega jutra.

»Zvonovi radostno pojejo, veseli pra­znik znanijo.« Eno samo veselje, Kristus je vstal! Ne le zase, za nas vse! 

Za mla­de in stare, revne in bogate, ponižane in razžaljene, bolne in osamele. Da bi lah­ko nekoč z njim uži­vali tisto radost, ki jo človeško srce komaj more slutiti.

Vsa lepota nekega pomla­dnega jutra, mlade ljubezni in vse, kar je še na svetu najlepšega, je le medel odraz tis­tega večnega veselja, ki ga je Oče pripravil svojim otrokom. Zato naj ne bo nikogar, ki ne bi bil radosten na to veliko noč! Veselje odrešenih Božjih otrok je namreč edino veselje, ki seže preko bolez­ni in preko groba. Vse na tem svetu nekoč mine. Tako mladost in lepo­ta kot žalost in trpljenje.

In za tis­te, ki Boga priznajo in v življenju uresničujejo njegovo zapoved lju­bezni, bo nekoč vse eno samo vese­lje, ena sama ljubezen ...

bo v četrtek, 11. aprila, ob 18.30. Daroval jo bo nadškof Stanislav Zore. Lepo vabljeni!


 

 

 GODOVI IN PRAZNIKI

  Nedelja, 24. 3.: CVETNA NEDELJA

  Ponedeljek ,25. 3.: Marijino oznanjenje

Torek, 26. 3.: sv. Evgenija, mučenka

  Sreda, 27. 3.: sv. Peregrin, redovnik

  Četrtek, 28. 3.: veliki četrtek

  Petek, 29. 3.: veliki petek

  Sobota, 30. 3.: velika sobota

  Nedelja, 31. 3.: VELIKONOČNA NEDELJA GOSPODOVEGA VSTAJENJA

  Ponedeljek, 1. 4.: velikonočni ponedeljek

Torek, 2. 4.: sv. Frančišek Paolski, puščavnik, redovni ustanovitelj

  Sreda, 3. 4.: sv. Rihard, škof

  Četrtek, 4. 4.: sv. Izidor Seviljski, škof, cerkveni učitelj

  Petek, 5. 4.: sv. Vincencij Ferrer, duhovnik

  Sobota, 6. 4.: sv. Irenej iz Srema, škof, mučenec

  Nedelja, 7. 4.: BELA NEDELJA, nedelja Božjega usmiljenja

  Ponedeljek, 8. 4.: sv. Maksim in Timotej, mučenca

Torek, 9. 4.: sv. Maksim Aleksandrijski, škof

  Sreda, 10. 4.: sv. Domnij (Domen), škof, mučenec

  Četrtek, 11. 4.: sv. Stanislav, škof, mučenec

  Petek, 12. 4.: sv. Zenon Veronski, škof

  Sobota, 13. 4.: sv. Martin I., papež

  Nedelja, 14. 4.: 3. velikonočna nedelja

  Ponedeljek, 15. 4.: sv. Helena (Jelica) Alzaška, kneginja

Torek, 16. 4.: sv. Bernardka Lurška, devica

  Sreda, 17. 4.: sv. Simon Barsabejski, škof,mučenec

  Četrtek, 18. 4.: sv. Evzebij, škof

  Petek, 19. 4.: sv. Leon IX., papež

  Sobota, 20. 4.: sv. Teotim (Teo), misijonar, škof

  Nedelja, 21. 4.: 4. velikonočna nedelja Dobrega pastirja

Že nekaj časa opažamo, da je obisk pri nekaterih svetih mašah zelo »skromen«. Tako smo se odločili, da po veliki noči ne bo več svete maše ob sobotah ob 16.00. Izjema bodo prve sobote ali kakšna slovesnost, kakor bo sproti oznanjeno.


 

9.00: krizmena sveta maša 18.30: sveta maša in obredi

velikega četrtka 20.00: molitev z Jezusom na Oljski gori

 

 


9.00: molitveno bogoslužje 15.00: križev pot 18.30: obredi velikega petka do 20.30: molitev pri Božjem grobu pred izposta­vljenim Najsvetejšim

 


 

9.00: molitveno bogoslužje 12.00-18.00: blagoslovi jedi 17.15: večernice 20.00: velikonočna vigilija

 

 


6.30: sveta maša

8.30: vstajenjska sveta maša

10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 svete maše 15.00: protipotresna pobožnost (sv.Jožef)

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

 


sobota, 16. marec 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 17. 3. 2024 - 24. 3. 2024

5. POSTNA, TIHA NEDELJA

»Oče, poveličaj svoje ime!« Dokler čuti­mo Boga le kot Gospodarja, se bo naše vere držala barva strahu in zato tudi neodločnosti v iskanju njegove volje. Njegove zapovedi bomo čutili bolj kot ukaze in manj kot usmerjanje v zdravo življenje. Ko se spominjamo njegovih zavez s človeškim rodom, bomo opazili, da Bog ravna z nami kot Oče, ki vzgaja svoje otroke k zreli in trezni odraslosti, k resnični svobodnosti duha.

Njegova zaveza je vedno pot reševanja človeka in pomeni težnjo k ohranjanju povezanosti in solidarnosti med Bogom in človekom. Bog navdihuje in varuje člo­veka, če ta izpolnjuje svoje dolžne obve­ze, ki jih je v zavezi obljubil. Tudi ko je Bog sklepal zavezo z enim človekom, z Noetom ali kasneje z Abrahamom, jo je vedno sklepal za vse ljudstvo. Izraziteje se je to pokazalo v zavezi na Sinaju, ko je Mojzes le predstavnik naroda, pos­rednik med Bogom in ljudstvom, ki naj ga vodi in vzgaja za svobodno življenje v obljubljeni deželi.

In Mojzes je res vse svoje življenje žrtvoval za to zavezo, za služenje narodu. V tem je omagal, umrl  prav na robu te dežele. Jeremija pa je s preroškim duhom pokazal, da zave­za rodi svojo pravo vrednost šele, ko jo sprejemamo in izpolnjujemo s prepričanim srcem in ne le po besedi.

Takrat se v polnosti pokaže moč človekovega zaupanja Božji besedi in njegovi volji, ki želi pripeljati človeka preko preiz­kušenj do odrešenja in veličastva poveličanja. Zato ima Jezus kot novi Mojzes višjo in zahtevnejšo nalogo: privesti te, ki hodijo za njim, v Očetovo življenje. Zato svojemu življenju in delu za ljudi dodaja še svojo smrt, da je daritev zves­tobe Očetu popolna in more tudi Oče v polnosti uresničiti svojo zavezo: poveličati prej minljivega in grešnega človeka v čudovitost Božjega veličastva. Človek je poveličan, zaobjet, presrečen v Božji ljubezni. Božja modrost in ljubezen se v njem razodevata, da se čudijo in ga ob­čudujejo angeli. Bog se vedno spominja, živi to svojo zavezo, ki jo je za nas skle­nil v svojem Sinu, Sin jo vedno uresni­čuje, mi pa se v njem učimo vedrega za­upanja in pogumne zvestobe.

Anton Slabe

Ko Bog pokliče Mojzesa, je ta ubežnik. Kot mladenič se je postavil v bran za­tiranih, a je kmalu odkril, da kljub dobrim namenom iz njegovih rok ne prihaja pravičnost, ampak nasilje. Njegove sanje o slavi so se razblinile: ne čaka ga več uspešna kariera, zapra­vil je vse svoje priložnosti in zdaj pase čredo, ki sploh ni njegova.

A prav tam, v tišini midjanske puščave, ga Bog pokliče iz gorečega grma: »Jaz sem Bog tvojega očeta,


Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov« (2 Mz 3,6) in ga vabi, naj ponovno poskrbi za izraelsko ljudstvo. Mojzes ugovarja s svojimi strahovi in pomisleki: ni vre­den tega poslanstva, ne pozna Božje­ga imena, Izraelci mu ne bodo verjeli, jeclja ...

Beseda, ki se najpogosteje po­javi na Mojzesovih ustnicah, v vsaki molitvi, ki jo nameni Bogu, je vpraša­nje: »Zakaj?« Zakaj si me poslal? Zakaj hočeš osvoboditi to ljudstvo? Zakaj? Kljub temu da ima strahove in ugo­vore, pa nikoli ni prekinil tesnih vezi solidarnosti s svojim ljudstvom, zlasti v uri skušnjave in greha. Ved­no je navezan na ljudstvo.

Res je, da je tako velik prijatelj Boga, da se lah­ko z njim pogovarja iz obličja v ob­ličje; ostal pa bo tudi velik prijatelj ljudi, čutil bo usmiljenje zaradi nji­hovih grehov in skušnjav. Mojzes ne zavrača Boga in ne svojega ljudstva. Ni avtoritaren in oblasten voditelj, kljub svojemu privilegiranemu po­ložaju je človek ljudstva.

Mojzesu najbolj lasten način molitve je torej sredniška molitev. Njegova vera v Boga gre z roko v roki s čutom, ki ga goji do svojih ljudi. Običajno ga upodabljajo z rokami, stegnjenimi kvišku, k Bogu, kakor da bi s svojo osebnostjo naredil most med nebom in zemljo. Celo v najtežjih trenut­kih, celo takrat, ko ljudstvo odkloni Boga in njega ter si naredi zlato tele, Mojzes ne zapusti svojih ljudi. »Moje ljudstvo je,« pravi Bogu: »To ljudstvo je zagrešilo velik greh.

Naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, prosim, izbriši mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« (2 Mz 32,31-32). Je most, posrednik med obojim: ljudstvom in Bogom; ne proda svojega ljudstva, da bi sebe re­šil, ni povzpetnik.

Prava molitev, ki jo verniki gojijo v svojem duhovnem življenju, je zato podobna Mojzesovi. Čeprav doži­vljajo človeške pomanjkljivosti in oddaljenost od Boga, v molitvi lju­di ne obsojajo in jih ne zavračajo.

Drža priprošnje je lastna svetni­kom, ki posnemajo Jezusa in so »mostovi« med Bogom in njegovim ljudstvom. Mojzes je bil v tem smis­lu Jezusov največji prerok, naš za­govornik in priprošnjik. Je podoba Jezusa posrednika, ki danes moli za nas, posreduje za nas. Mojzes nas spodbuja, naj molimo z enako gorečnostjo kot Jezus, naj posredujemo za svet in se spomnimo, da ta kljub vsem svojim slabostim ved­no pripada Bogu. Vsi pripadajo Bogu. Tudi najhujši grešniki, najbolj hudob­ni ljudje, najbolj pokvarjeni voditelji so Božji otroci in Jezus to čuti in posre­duje za vse. In svet živi in uspeva zah hoteli koga obsoditi in se v sebi razjeziti. Namesto da se je­ziš na nekoga, pojdi in prosi zanj.

Kristusovem vstajenju, če poprej ne trpimo in ne umremo z njim. Toda trpljenje se človeku upira, ker je bil ustvarjen za srečo: in Bog ne zametuje njegovega zdihovanja. Je­zus ni nikoli zavračal stiskanih, ki so se zatekali k njemu; včasih je pre­izkušal njihovo vero in je z njimi na videz trdo ravnal, a jih je nazadnje le uslišal. Sicer pa tudi tedaj, ko Bog ne olajša trpljenja, ampak dovoli, da se človek še naprej muči, le-ta ne sme izgubiti zaupanja vanj.

Samo Bog ve, kaj je resnično dobro za vsakega. Nekatere stiske in težave, ki se s člo­veškega stališča zdijo nespametne in krivične, imajo natanko določe­no mesto v Božjih načrtih. Od tega, kako jih človek sprejme, je lahko od­visno njegovo osebno zveličanje ka­kor tudi zveličanje mnogih bratov. »Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripo­more k dobremu« (Rm 8, 28).

 

V Kristusovi velikonočni skrivnos­ti se prepletajo trpljenje in veselje, smrt in vstajenje. In kakor se veliko­nočna skrivnost ne izčrpa s Kristuso­vim trpljenjem in smrtjo, ampak se skozi trpljenje in smrt dviga v veselje vstajenja, tako se krščansko življenje skozi težave in bridkosti nenehno usmerja k večnemu veselju.

Človek čuti potrebo, da bi bil rešen greha in tudi njegovih posledic: trpljenja in smrti. Izven evangelija je ta bridka stvarnost nerazrešljiva uganka, ki človeka tlači. Samo Kristus jo more osvetliti in narediti sprejemljivo. Ko je trpel za nas, nam je dal ne samo zgled, da bi hodili po njegovih stopi­njah, ampak nam je tudi odprl pot: če po njej hodimo, postaneta življe­nje in smrt posvečena in dobita nov smisel. Trpljenje so vrata, ki člove­ka vodijo v Gospodovo velikonočno skrivnost; ni mogoče imeti deleža privaljujoč blagoslovu pravičnih, molit­vi usmiljenja, ki se neutrudno dviguje za ljudi, na vsakem kraju in v vsakem času. Pomislimo na Mojzesa, posred­nika, kadar bomo

Iz: V prijateljstvu z Bogom

   V torek, 19. 3., bomo obhajali slovesni praznik sv. Jožefa. Svete maše bodo po prazničnem redu, ob 9.00 bo maševal godovnjak, stolni prošt Jožef Lap. Začenjamo teden družine.

   V četrtek, 21. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v župnišču predavanje ge. Alenke Puhar, Furlani in njihova pot skozi gosto noč. Lepo vabljeni!

   V soboto, 23. 3., bomo obhajali liturgični praznik Marijinega oznanjenja.

   Na cvetno nedeljo, 24. 3., bo pri vseh svetih mašah blagoslov zelenja. Slovesen blagoslov s procesijo ob 9.00 bo vodil škof dr. Anton Jamnik. Zberemo se na nadškofijskem dvorišču.

GODOVI IN PRAZNIKI

    Nedelja, 17. 3.: 5. postna, tiha nedelja

    Ponedeljek,18. 3.: sv. Ciril Jeruzalemski, škof, cerkveni učitelj

   Torek, 19. 3.: sv. Jožef, slovesni praznik

   Sreda, 20. 3.: sv. Martin iz Brage, škof

   Četrtek, 21. 3.: sv. Serapion, škof, mučenec

    Petek, 22. 3.: sv. Lea, spokornica

   Sobota, 23. 3.: Marijino oznanjenje, liturgično praznovanje

    Nedelja, 24. 3.: CVETNA NEDELJA

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

sobota, 9. marec 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 10. 3. 2024 - 17. 3. 2024

4. POSTNA NEDELJA

Pravimo, da vemo, da Bog odpušča kriv­do tistemu, ki se iskreno kesa. Ko pa bi to res tudi verjeli, bi bili vedno znova Bogu toplo hvaležni za vsako odpušča­nje in si ne bi več očitali preteklih gre­hov, ki smo jih skesani odložili v Božje usmiljenje, a se vanje tudi ne bi vračali. Dokler samo vemo, ne moremo povsem očistiti spomina na preteklost, niti se z veseljem in s pogumom zaupno odpreti prihodnosti, kot nam jo pripravlja Bog v svoji ljubezni.

Prosimo za vero in po­polno iskrenost pred Bogom! Posledice naših osebnih in skupnih, narodovih grehov ostajajo in se morajo izzdraviti. Prejšnjo nedeljo smo slišali, da so nava­dno potrebni štirje človeški rodovi, da se grehi naroda zazdravijo; če seveda narod čuti in razume zgrešenost svoje­ga ravnanja ter išče pot spreobrnjenja, vrnitve k Bogu.

Pri Judih je onih sedem­deset let sužnjevanja le rodilo novo za­vest v njihovih pravnukih, da so se že­leli vrniti in so bili tudi sposobni začeti življenje svoje domovine na zdravih te­meljih vere, narodove kulture in odgo­vornosti za skupnost. Če pretekli grehi človeka še vedno bolijo, pomeni, da je še vedno od njih bolan. Res oproščen pos­tane, ko se veseli, da jih je bil rešen, in zato toliko bolj z veseljem išče pravič­nost življenja ter se koplje v Božji lju­bezni.

Se spomnite stare oblike te misli: »Bog ne more goljufati ne goljufan biti?« Nikodemu in še marsikomu ta resnica ne gre v glavo. Razmišljanje našega ra­zuma se preveč vrti v naših človeških predstavah in okvirih, tudi ko gre za Božje darove in njegovega Duha. Ker ne razumemo, se nam včasih celo porajajo verski dvomi o resničnosti te ali one ver­ske resnice.

Tudi naša čustva niso tako prečiščena, da bi znali čutiti tako popol­no kot Jezus, v čem je bistvo odrešenja, zato je naša zvestoba življenju iz vere večkrat približna ali celo prelomljena. Pa ne iščemo enakosti z Bogom, zago­tovo pa podobnost z njim, da bi se tudi v nas razodevala dela, da so narejena iz povezanosti z njim, z njegovim Duhom. Eden je Gospod, svet in vsemogočen, sil­no vzvišen, neskončen tudi v ljubezni in moči življenja.

Anton Slabe

Prva Mojzesova knjiga nam ob do­godkih mož in žena iz oddaljenega časa pripoveduje zgodbe, v katerih se zrcali naše lastno življenje. Tako v ci­klusu očakov najdemo tudi zgodbo^ o Jakobu in njegovem bratu Ezavu. Že od malega je bilo med njima rivalstvo, ki ga nista bila sposobna pre­seči.

Jakob je bil drugorojenec bila sta dvojčka, a mu je s prevaro uspe­lo dobiti od očeta Izaka blagoslov in pravice prvorojenca (glej 1 Mz 25,19­34). Zato je bil prisiljen zbežati daleč stran od brata, a se zdi, da mu kljub temu v življenju vse uspeva. Spreten je v poslih, zelo obogati in postane la­stnik ogromne črede; z vztrajnostjo in potrpežljivostjo se mu uspe poro­čiti z najlepšo Labanovo hčerjo.

Ne­kaj pa mu kljub temu manjka: stik z lastnimi koreninami. Ko nekega dne začuti domotožje po domovini, se odpravi na dolgo poto­vanje z ogromno karavano ljudi in živali, dokler ne prispe do reke Jabok. Tu zvečer, ko ostane sam na tu­jem bregu, razmišlja, kaj ga čaka nas­lednji dan, kako se bo odzval njegov brat Ezav?

V Jakobovi glavi se plete­jo različne misli. In medtem ko se zmrači, ga nenadoma zgrabi nezna­nec in se začne z njim bojevati. Ka­tekizem pojasnjuje: »Duhovno izro­čilo Cerkve je v tej pripovedi videlo simbol molitve kot boja vere in zma­ge vztrajnosti« (KKC 2573).

Jakob se je bojeval vso noč; na koncu zmaga, a ga njegov tekmec udari v kolčni sklep in od takrat je vse življe­nje šepal. Skrivnostni bojevnik pra­vi očaku: »Ne boš se več imenoval Jakob, ampak Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal« (1 Mz 32,29).

Spremeni mu ime, živ­ljenje in držo. Ko ga Jakob vpraša po imenu, mu ga ne pove, ampak ga bla­goslovi. Takrat spozna, da je srečal Boga »iz obličja v obličje«. Boriti se z Bogom: to je podoba molit­ve. Ob raznih drugih priložnostih Ja­kob pokaže, da je sposoben pogovora z Bogom, ki ga čuti kot prijateljsko in tesno navzočnost.

Tista noč pa ga spremeni: naenkrat ni več gospodar situacije, njegova zvitost ne pomaga, ni več strateg in preračunljivec. Bog ga postavi v njegovo realnost smrtni­ka, ki trepeta in se boji. Naenkrat Ja­kob nima ničesar drugega pokazati Bogu kakor svojo šibkost in nemoč, tudi svoje grehe. In 'takšen' Jakob prej­me Božji blagoslov: šibak in ranljiv, a z novim srcem. Prej je bil zaverovan vase, zaupal je v svojo zvitost, bil je nedostopen za milost, saj je mislil, da ne potrebuje usmiljenja.

A Bog mu je dal razumeti, da je bil omejen, da je grešnik, ki potrebuje usmiljenje, in ga je rešil.

Vsi imamo svoja nočna srečanja z Bo­gom, temne trenutke greha in zmede­

nosti. Tudi nas Bog vedno preseneti v trenutku, ko tega ne pričakujemo, ko se znajdemo zares same. In takrat tudi mi spoznamo, da smo le ubogi ljudje. Bog tudi nam da novo ime, ki vsebuje smisel vsega našega življe­nja; spremeni nam srce in nam da svoj blagoslov. To je lepo povabilo, da se Bogu pustimo spremeniti. On ve, kako to storiti, saj pozna vsakega od nas.

»Gledam svojega Gospoda. Ob pogledu nanj se naučimo ljubiti.

Življenje Cerkve se mora v nas oblikovati skozi trpljenje. S svojo ljubeznijo in premišljevanjem skrivnosti tvojega življenja in trpljenja ti pomagam nositi tvoj križ«

(Sveta Marija Evgenija Milleret de Brou, redovna ustanoviteljica)

 

Usmiljenje je ljubezen, s katero se Bog sklanja k bednim, da jih podpre, ozdravi, obogati. Bog, neskončna ljubezen, hoče pomagati človeški revščini: s svojo dobroto bi rad ozdravil človeško zlobo, z modrostjo nespamet, s čistostjo ne­čistost, z močjo slabotnost.

Bog sovraži greh, a če je zaradi greha pri­siljen, da grešniku od­tegne svoje prijateljstvo, to je milost, tedaj v svo­jem usmiljenju še vse­eno najde način, da ga še naprej ljubi. Ker ga ne more ljubiti kot prijatelja, ga ljubi kot delo svojih rok, ga ljubi zaradi dobrine, ki še os­tane v njem, in na to dobrino se opre, da ga privede k spreobrnjenju.

Ko pa grešnik gre vase, ga Bog takoj priti­sne k sebi s še večjo ljubeznijo. Božje usmiljenje je tako veliko, da ga tudi najsramotnejši greh, če ga človek iskreno obžaluje, ne more izčrpati ali zadržati. Samo ošabna človekova vo­lja, ki se zapre v svojo revščino in za­ničuje Božje usmiljenje, ima to žalostno moč. Človek vedno najde us­miljenje, če le obžaluje svoje grehe. Bog niko­gar ne zametuje zaradi njegove nezvestobe, ni­komur ne odreka odpuščenja, mu ne očita njegove revščine, niti takrat ne, če takoj spet pade, ko mu je bilo od­puščeno.

Tudi tedaj, ko ljudje obsojajo grešnike, jih Bog odvezuje od gre­ha in odpušča opraviče­ne. Neskončno usmilje­nje pa ne sme nikdar biti pretveza, da bi se z odprtimi očmi spet vračali v greh, ampak le vabilo, da ponižno priznamo svoje grehe in se s popolnim zaupanjem zatečemo k Bogu.

Iz: V prijateljstvu z Bogom

• V petek, 15. 3., bodo križev pot po sveti maši ob 18.30 pripravili in vodili člani ŽPS. Lepo vabljeni!

    Nedelja, 10. 3.: 4. postna nedelja

    Ponedeljek, 11. 3.: sv. Benedikt, škof

   Torek, 12. 3.: sv. Inocenc I., papež

   Sreda, 13. 3.: sv. Leander Seviljski, škof

   Četrtek, 14. 3.: sv. Matilda, kraljica

    Petek, 15. 3.: sv. Ludovika de Marillac, redovnica

   Sobota, 16. 3.: B. sl. Danijel Halas, duhovnik, mučenec

    Nedelja, 17. 3.: 5. postna, tiha nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

sobota, 2. marec 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 3. 3. 2024 - 10. 3. 2024

Trije psihologi so vrgli v svet svoje, kot se jim je zdelo, najbolj originalne misli. Saj niso bile napačne, le pretirano pou­darjene, kot da je to zadnje odkritje in najvišja modrost. In mnogi so tako tudi razumeli.

Prvi je trdil, da je človek naj­bolj uspešen, ko z najmanj sredstvi naj­več proizvede. In začela se je ustvarjati potrošniška družba s poceni izdelki in zato z ogromno potrošnjo, pa z vsemi stranskimi učinki: od visokega stan­darda enih in rastoče revščine drugih, od spodbujene zapravljivosti do grmad smeti in poželjivosti in nezadovoljstva.

Drugi je menil, da je največji uspeh živ­ljenja, da človek sebe čim bolj uresniči. Pa je težnja po karieri izrinila vrsto na­ravnih človeških vrednot in kreposti ter prezrla solidarnost in ozir do drugega.

Tretji je zapisal, da je najbolj pomembno, da se v družbi uveljaviš. In zrasla je vrednost konkurence, ki naj bi bila spodbu­da, vendar je začela postajati nasilna in brezobzirna, brezčutna in uničujoča.

Zato je Mojzes, ki se je modrosti učil v Božji bližini, vsem očetom svojega naro­da zabičal, naj si zapišejo Božje zapovedi na svojo roko, naj jih imajo pred očmi in v svojem srcu; naj jih torej nikoli ne po­zabijo, naj jih cenijo in ljubijo, naj jih od­ražajo njihova dela in naj jih svojim otro­kom dopovedujejo, naj bo to doma ali na poti, naj bo zjutraj ali zvečer to je ved­no.

Zakonitosti pravičnosti, resnice in lepote bivanja in sobivanja, zadnja, naj­višja in večna modrost življenja tu doli. Vera zato ne prenese nobene preračunlji­vosti ne koristoljubja, ne trgovanja z Bo­gom, sicer se prav lahko zgodi, kar je kot znamenje naredil Jezus pred templjem.

To je bil obupen poskus, da bi dal ljudem razmišljati, da je z njimi in njihovim trgovskim barantanjem tam, kjer bi mora­la biti šola pobožnosti, ljubezni do Boga, nekaj res hudo narobe.

Šestinštirideset let so zidali jeruzalemski tempelj. De­set let po Jezusovi smrti je bil podrt z ob­zidjem vred v nekaj dneh. Jezus je tem­pelj svojega telesa pri tridesetih pustil podreti in ga v nekaj dneh postavil in z Očetovo slavo povsem prenovil v poveličanje. Tudi zato je tako pomembno, da vemo, da smo tempelj Božji.

Anton Slabe

V Abrahamovem živ­ljenju se nenadoma oglasi glas. Glas, ki ga vabi na pot, ki ga po­ziva, naj se odtrga od svoje domovine, svojih korenin ter se poda v novo, drugačno priho­dnost. In vse to samo na podlagi obljube, ki ji je treba zaupati.

A za­upati ni lahko, potre­ben je pogum, ki ga je Abraham premogel. Abraham se torej od­pravi. Prisluhne Božjemu glasu in za­upa njegovi besedi. S tem njegovim odhodom se rodi nov način pojmova­nja odnosa z Bogom; prav zato je očak Abraham v velikih duhovnih tradi­cijah predstavljen kot popoln Božji mož, ki se je sposoben podrediti Bogu tudi takrat, kadar se njegova volja iz­kaže za zahtevno, celo nerazumljivo. Abraham je človek Besede.

Ko Bog spregovori, postane sprejemnik te Be­sede, njegovo življenje pa kraj, kjer se Beseda želi utelesiti. To je velika no­vost na človekovi poti do vere: življe­nje vernika se začne razumevati kot poklic, kot klic, kraj, kjer se uresniču­je obljuba; in po svetu ne potuje več toliko pod težo negotovosti, ampak pod vplivom te obljube, ki se bo nekega dne uresničila. Abraham je verjel Božji obljubi.

Ob branju Prve Moj­zesove knjige odkrije­mo, kako je Abraham živel molitev v neneh­ni zvestobi tej Besedi, ki se je vsake toliko časa pojavila na njego­vi poti. Če povzamemo, lahko rečemo, da je vera prešla v njegovo življenje. Vera posta­ne življenje.

Abraham nas namreč s svojim življenjem, s svojim zgledom uči te hoje na poti, na kateri vera postaja del človeš­ke zgodovine. Boga ne vidimo več le v nebesnih pojavih, kot oddaljenega Boga, ki lahko vzbuja grozo. Abra­hamov Bog postane »moj Bog«,

Bog moje osebne zgodovine, ki vodi moje korake in me ne zapusti, Bog mojih dni, spremljevalec mojih doživetij, Bog previdnosti.

Abrahamova molitev se izraža pred­vsem v dejanjih: kot človek mol­ka postavi na vsakem odseku poti Gospodu oltar. Abraham ne sezida templja, ampak pot posuje s kamni, ki ga spominjajo na Božji mimohod. Abrahamov (naš) Bog je Bog, ki nas vedno spremlja.

Tako Abraham postane domač z Bo­gom, z njim se tudi prepira, a je ved­no zvest. Z Bogom se pogovarja in prepira. Vse do največje preizkušnje, ko Bog od njega zahteva, naj žrtvu­je lastnega sina Izaka, ki ga je dobil v starosti, edinega dediča. Tu Abraham doživi vero kot dramo, kot hojo skozi noč pod nebom, ki je brez zvezd. In ve­likokrat se to zgodi tudi nam, da ho­dimo v temi, vendar z vero.

Učimo se od Abrahama, učimo se moliti z vero: poslušati Gospoda, hoditi in razpravljati z njim. Ne bojmo se prepirati z Bogom! Tudi to je oblika molitve. Le otrok se namreč lahko tudi razjezi na očeta in ga nato spet sprejme.

Od Abrahama se učimo moliti z vero, se pogovarjati, prepirati, vendar vedno pripravljeni sprejeti Božjo besedo in jo uresničiti. Z Bogom se učimo pogo­varjati kot otrok z očetom: ga posluša­ti, mu odgovarjati, z njim razpravljati. Tako nas uči moliti Abraham.

»Sveti Duh je v meni zanetil goreč ogenj ljubezni. Z Marijo, nenehno in ljubeče priklenjeno k vznožju križa, želim, da bi bilo moje življenje in smrt le eno samo dejanje ljubezni... Bodimo žive priče, kaj lahko njegovo usmiljenje stori za nas in po nas.«

(Blažena Marija Luiza Elizabeta de Lamoignon, redovna ustanoviteljica)

 GREH

Greh, zlasti greh napuha, še danes poplavlja svet in je korenina vsega zla, ki mori človeštvo in mesari Cer­kev. In medtem ko človek zlorablja svojo svobodo in se prostovoljno od­daljuje od Boga, ga le-ta ne neha kli­cati in vabiti nazaj.

Božja pota so pota neskončne ljubezni: Bog kliče člo­veka, naj bi imel delež pri njegovem božjem življenju, naj bi živel v no­tranjem, osebnem druženju z njim. Grešnikova pota pa vodijo v čisto na­sprotno smer: tak človek odkloni lju­bezen in pretrga prijateljske odnose z Bogom.

Greh človeka samega zmanj­šuje, ko ga odvrača od tega, da bi dose­gel svojo polnost. To polnost pa more uresničiti samo v občestvu z Bogom, ki je edini vir življenja, ljubezni in milosti.

Jezusovo trpljenje nam priča, kako je hudobija greha nekaj velikega in uničujočega. Kristusovi razmesarje­ni udje, njegova bridka smrt na križu dopovedujejo, da je greh neke vrste bogomor.

Božji Sin je zaradi greha postal »mož bolečin od Boga zadet in mučen ... zaradi naših grehov ranjen, potrt zaradi naših hudobij« (Iz 53, 3-5). Kot nedolžno Jagnje je svobodno prelil svojo kri in nam s tem zaslužil življenje; v njem nas je Bog spravil s seboj in med nami ter nas iztrgal iz sužnosti hudobnega duha in greha. Jezus ni nikogar izključil od dobro­delnih učinkov svojega odrešilne­ga dela.

Kristusova smrt in njego­vo vstajenje sta največje znamenje njegove ljubezni do grešnih ljudi in hkrati najzanesljivejše znamenje njegovega božanstva. Kdor ga sprej­me, bo zveličan, lahko bo opral svoje grehe v Kristusovi krvi in bo v njem vstal k novemu življenju.

Iz: V prijateljstvu z Bogom

• V ponedeljek, 4. 3., bo v stolnici ob 9.00 sveta maša ob Tomaževi proslavi Teološke fakultete.

    Nedelja, 3. 3.: 3. postna nedelja

    Ponedeljek, 4. 3.: sv. Kazimir, poljski kraljevič

   Torek, 5. 3.: sv. Hadrijan (Jadran), mučenec

   Sreda, 6. 3.: sv. Koleta (Nika), redovnica

   Četrtek, 7. 3.: sv. Perpetua in Felicita, mučenki

    Petek, 8. 3.: sv. Janez od Boga, redovni ustanovitelj

   Sobota, 9. 3.: sv. Frančika Rimska, redovnica

    Nedelja, 10. 3.: 4. postna nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30