TEDEN BOŽJE BESEDE 26. 3. 2023-2. 4. 2023

5. POSTNA NEDELJA

 »Dokler dihamo, upamo.« Ta latinski pregovor, ki naj bi ljudem vzbujal zaupanje, ves ostaja v mejah čisto človeškega življenja. Pa je že to veliko vredno, če se zavedamo, da sta nam tako dih kot upanje podarjena, da ju ne ustvarjamo sami. Tudi marsikateri neveren človek, ki govori, da je s smrtjo konec življenja, zna živeti po vesti, pošteno in odgovorno. Tak dejansko ni povsem brez vere; v njem je že težnja k dobremu in s tem k neminljivosti. Kdor niti tega ne zna ali noče, dejansko živi v smrti; čas mu bo pobral čisto vse.

 Vrsta religij večnost življenja in pot vanjo le sluti, jo obljublja, ne more pa je tudi dati; zato jim pravimo predkrščanske. Tudi prerok Ezekijel kot človek slutnje nejasno govori, kako bo Bog vzdignil svoje ljudstvo iz grobov, v katere so padli, ker so Boga zapustili, pa človek ne ve, ali je mislil, da iz zagrenjenosti v veselje, iz brezvoljnosti v navdušenje, iz moralne zmedenosti v urejenost, iz sebičnosti v zavest skupnosti Božjega ljudstva. Pavel pa čisto naravnost pove, da brez besede in duha Jezusa Kristusa ne moremo v življenje, ampak ostajamo v objemu minljivosti, te prve smrti.

Zgrešeno mišljenje in ravnanje ne more biti všeč Bogu, nikdar ne more privesti do osrečujočega cilja. Nihče ne more sebi odpustiti, ne sebe posvetiti. Božja ljubezen se ga mora dotakniti z odrešilno močjo. Prizadevanje za moralnost je znamenje, da smo prav razumeli Božje povabilo. Maziljenje s Svetim Duhom je prestop iz greha v ljubezen do kreposti, iz minljivosti v začetek večnega.

Če ne bi bilo vstajenja od mrtvih, bi celo moralno prizadevanje izzvenilo v brezciljnost. Ostajanje v grehu pa je dejanska, druga smrt. Oživljenje Lazarja je potrditev, klic Božje ljubezni in opora za lažje sprejetje resnice o vstajenju telesa, ki se posvečuje s Kristusovim duhom in telesom. Jezus pravi: Ni najbolj pomembno zmagati, ampak se truditi: s tem raste duhovna moč. Zmagal pa je on.

Anton Slabe

VELIKI TEDEN IN CVETNA NEDELJA

Zadnji teden postnega časa se imenuje veliki teden. Ime so začeli uporabljati na vzhodu v 4. stoletju. Sveti Janez Zlatousti razlaga, da so ta teden začeli imenovati tako zato, ker so v njem postali deležni neizmernih darov. Veliki teden je namenjen obhajanju spomina na Kristusovo trpljenje, od trenutka njegovega mesijanskega vstopa v Jeruzalem. S posebnimi obredi so začeli obhajati spomin na Gospodovo trpljenje najprej v Jeruzalemu.

Tam so verniki obiskovali kraje, kjer je Kristus trpel, tam so prebirali evangeljska poročila in dramatično predstavljali posamezne dogodke. Ta navada je prešla tudi v druge cerkve in pod različnimi vplivi so se razvijali obredi velikega tedna v raznih cerkvah precej samostojno. Veliki teden se začne s cvetno nedeljo.

Vsebino te nedelje izražajo pozdravne besede duhovnika na začetku obredov: »Zbrali smo se, da bi z vso Cerkvijo nekako vnaprej doživeli Kristusovo velikonočno skrivnost, to je njegovo trpljenje in vstajenje.

V ta namen je Jezus slovesno prišel v svoje mesto Jeruzalem.« Tu sta izraženi obe najpomembnejši prvini velikonočne skrivnosti: ponižujoče Kristusovo trpljenje in zmagoslavje Kristusa Kralja.

Zmagoslavna procesija duhovnikov in vernikov je nastala v Jeruzalemu, na zahodu pa so jo uvedli ob koncu 8. stoletja ter ji pozneje dodali še obred blagoslova zelenja. Zelenje je znamenje našega srečanja s Kristusom zmagovalcem in uvod v zmagoslavno eshataloško srečanje. Blagoslovljeno zelenje, ki ga verniki nesejo na svoje domove, je zunanje znamenje njihovega notranjega razpoloženja in pripadnosti Kristusu. Procesija pomeni anticipiranje velike noči, saj vzklika Kristusu zmagovalcu nad smrtjo, ki prihaja v Gospodovem imenu.

Na začetku procesije nosijo nezakrit, okrašen križ, ki je znamenje zmage, življenja nad smrtjo. In prav to zdaj slavimo, zato se zbiramo okrog križa. Ta zmagoslavni značaj izraža psalm: »Vsa ljudstva glasno ploskajte ...«, kakor tudi himna: »Slava ti, hvala in čast, o Kralj naš, Kristus rešitelj, ki ti mladostni je cvet klical hozana v pozdrav.« Vse to nam pomaga, da se laže vživimo v razpoloženje množice, ki je vzklikala Kristusu. To zmagoslavje je doseženo za ceno Kristusove krvi. Pozdravljamo trpečega Kristusa, ki je trpljenju pridružil slavo.

Prav to nasprotje med slavnim zmagoslavjem in žalostnim trpljenjem je značilno za ves veliki teden. Procesija naj bo primerno dolga, da se lahko razvije po poti v župnijsko cerkev. Slovesni vhod v cerkev je hkrati pristop k evharistični daritvi. Procesija nas pripelje k oltarju, kjer se ponav-zočuje velikonočna skrivnost v živi stvarnosti.

Bogoslužje te nedelje tesno povezuje Kristusovo trpljenje in njegovo kraljevanje. Z vsebino te nedelje se sklada poročilo o Kristusovem trpljenju, ki ima v bogoslužju središčno mesto. Zato mora biti petje ali branje tega poročila zelo skrbno pripravljeno. Poročilo o Kristusovem trpljenju je vedno novo. Poslušamo ga vedno drugačni ljudje. Poskušamo ga vedno globlje dojeti in doživeti in vemo, da je posebnost tega trpljenja to, da se je vse zgodilo zaradi nas in zaradi našega zveličanja. 

Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

STOLNICA - NAŠ DOM
Stolni dekan in generalni vikar Janez Anton Dolničar - drugi del 

Dolničar je bil velik ljubitelj knjig, že v študijskih letih je v svoje zapiske predavanj v Rimu natančno navajal naslove kupljenih knjig, razdeljene po strokah.

 Ko je ob ustanovitvi Akademije operozov postal njen član (njegovo geslo je bilo: Non perit ulla dies, noben dan ne sme biti izgubljen), si je osebno prizadeval uresničiti pravilo akademije, ki člane spodbuja k prostovoljnemu zbiranju knjig za vsem dostopno knjižnico. 

30. maja 1701 je postal soustanovitelj prve ljubljanske javne znanstvene (škofijske) knjižnice, skupaj s proštom Janezom Krstni-kom Prešernom in škofom Herbersteinom, ki je naslednjega dne odšel iz Ljubljane, svojo knjižnico pa zapustil v javno uporabo. Dolničarjeve knjige s podpisi (starejše Dolnitscher, mlajše Thalnitscher) so še danes v Semeniški knjižnici. Kot ljubitelj in poznavalec umetnosti pa se je izkazal zlasti ob zidavi in opremljanju nove stolnice. 

Kot generalni vikar je 2. decembra 1699 predlagal najprej na zasebnem sestanku pri proštu J. K. Prešernu (navzoči so bili še kanonika Pichi in Pillichgraz ter župnik Rasp), da bi staro stolnico, ki jo je potres 12. februarja zelo prizadel, podrli in postavili novo v italijanskem baročnem slogu.

Kapitelj Semeniška knjižnica je predlog 15. januarja 1700 sprejel, škof pa z okrožnico 22. marca istega leta vsem cerkvam naročil, naj zidavo podprejo. 

Njegov brat Janez Gregor je oskrbel temeljit popis stare stolnice, sam pa poskrbel za arhitekta Andreja Pozzo, stavbenika (predvsem Schnediza) in slikarja Quaglia. 

Vse svoje organizatorske sposobnosti je posvetil zidavi, jo podprl z lastnimi denarnimi prispevki in dosegel podporo tudi od drugih. V šestih letih je bila stolnica, razen kupole, zgrajena.

Na sinodi 30. avgusta 1706 je sprožil tudi pobudo o zidavi semenišča ter pooblaščen od škofa spet organiziral načrte, sredstva in zidavo. 

Ze 5. maja 1708 začel stavbenik Schnediz kopati temelje med stolnico in Ljubljanico po načrtih Carla Martinuzzija, a je zidava zaradi ovir tudi od sosednjih frančiškanov in mestnih oblasti le počasi napredovala, tako da je bilo ob njegovi smrti dokončanih le nekaj delov. 

Umrl je 19. aprila 1714 zaradi kamna v mehurju, skupaj s starši pa je pokopan v grobnici Dizmove bratovščine.

Biografski zapis o tem vsestransko nadarjenem možu, enem največjih svojega časa, je v Slovenskem biografskem leksikonu prispeval pokojni profesor Marijan Smolik.

DOGODKI PRED NAMI

 • Na cvetno nedeljo, 2. 4., bo pri vseh mašah blagoslov butaric in zelenja. Slovesen blagoslov s procesijo ob 9.00 bo vodil škof dr. Anton Jamnik. Zberemo se na nadškofijskem dvorišču. Ta dan začnemo s spovedovanjem pred veliko nočjo.

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 26. 3.: 5. postna, tiha nedelja

• Ponedeljek, 27. 3.: sv. Peregrin, redovnik

• Torek, 28. 3.: sv. Milada Praška, devica

• Sreda, 29. 3.: sv. Bertold, redovni ustanovitelj

• Četrtek, 30. 3.: sv. Janez Klimak, opat

• Petek, 31. 3.: sv. Gvido, opat

• Sobota, 1. 4.: sv. Tomaž Tolentinski, misijonar, mučenec

• Nedelja, 2. 4.: CVETNA NEDELJA 

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

 je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni! 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 19. 3. 2023-26. 3. 2023

4. POSTNA NEDELJA

»Napolni svoj rog z oljem in pojdi!« In Samuel je šel, čeprav ga je bilo strah. Vedel je, kam naj gre, poznal svojo nalogo, v presojanju Jesejevih sinov pa se je krepko zmotil. To se nam dogaja, ko ocenjujemo druge po zunanjosti, ne vidimo jim pa v srce. Res ni vsakemu zaupati, a ko prikrivamo, kar nosimo v srcu, s tem tvegamo, da nas drugi ne bodo prav spoznali, ne razumeli. Le med ljudmi, ki si zaupajo in so vredni zaupanja, se ustvarja resnična edinost, taka, ki daje občutek sprejetosti, razumevanja.

A za to je potrebna vera, ki se hrani z osebnim pogovorom z Bogom. Znanje nauka ne zadostuje, kot še tako znanje psihologije ne zadostuje za popolno razumevanje človeka, dokler se ga ne naučimo gledati s toplino srca. Ko razmišljamo o ljudeh in dogodkih, si bistrimo poglede. Pa se marsikomu zgodi, da si ustvari le svoj pogled, se z njim zadovolji in s tem okvirom vse meri in presoja. To pa je obstanek na mestu, životarjenje, spoznanje in odnosi ne rastejo več.

Prav to se je zgodilo Savlu, zadovoljil se je s svojimi mislimi in načrti. Tudi David bi ostal le pastir in kmet, ko se ga ne bi dotaknil Božji duh. Kljub njegovim grehom ga je vodil in navdihoval. Ker mu je ostajal zvest, je zorel v zaupanju in predanosti Bogu. Ta Samuelov rog z oljem nam tako govori o dragocenosti vztrajne, rastoče vere. V priliki o desetih devicah bo Jezus opomnil, da so ene zgrešile, zamudile svatbo, ker niso imele posodic z oljem, da bi znova napolnile svetilke.

Misliti naprej, vse tehtati pred Bogom in z njim, pa prositi za razsvetljenje pomeni iskati pogled Božje modrosti. Farizeji so imeli vero, a po svojem umevanju, zato so Bogu nevede postavili mejo. Starši sleporojenega so jo iz strahu prikrili. Sin pa, osvobojen slepote, jo z veseljem razodeva in o njej govori. Vidi sicer, da ima svet raje ljudi, ki so »slepi« in jih je laže voditi, motijo pa ga tisti, ki znajo samostojno razmišljati. In živi srečno hvaležen.

Anton Slabe

POSTNI ČAS IN POKORA

Pokora, ki nam jo Cerkev v postnem času še posebno priporoča, je po svojem bistvu spreobrnjenje, duhovna prenova, obrat človeka od ničevosti in obrnitev k Bogu. Zato pa je pokora težka, boleča, a hkrati tudi tako lepa, plodovita in vesela. Torej pokora ne pomeni, kakor navadno mislimo, nekaj mučnega, morečega. Po svojem bistvu je nekaj veselega, osrečujočega, saj je to redna pot združenja z Bogom. Iskreno notranje spreobrnjenje morajo spremljati tudi zunanja dela: odpoved, zatajevanje, dejavna ljubezen, apostolat itd. Pokora postnega časa ima mnogo globlji pomen kot samo odpoved nečemu in od nečesa. 

Pokora mora biti spreobrnjenje: molitev, ljubezen. Ljubezen ne samo do Boga, temveč do vseh ljudi: »Pokora postnega časa naj ne bo samo notranja in zasebna, ampak tudi zunanja in občestvena. Spokorne vaje je treba gojiti primerno možnostim naše in različnih pokrajin ter razmeram vernikov« (Konstitucija o svetem bogoslužju, B 110). 

Bogoslužje postnega časa ne zahteva v prvi vrsti zunanjih del pokore, temveč pravilno notranjo naravnanost, za kar pa je nujno potrebno: pokora, post, prekinitev z grehom, ki je krivica do Boga in ima tudi socialne posledice; ljubezen do Boga in bližnjega, poglobljena molitev, obilnejše hranjenje z Božjo besedo, pomoč potrebnim. 

Konstitucija o svetem bogoslužju naglaša: »Postni čas ima dvojno nalogo. Z ene strani naj zlasti s spominjanjem krsta ali s pripravo na krst, z druge strani pa s pokoro pripravi na obhajanje velikonočne skrivnosti vernike, ki naj v tem času bolj vneto poslušajo Božjo besedo in se z večjo gorečnostjo posvečajo molitvi« (B 109). Zaživeli naj bi torej bolj krščansko, saj smo ljudstvo krščenih, ki potujemo proti dokončni večni veliki noči. Postni čas nas s svojim bogoslužjem pridružuje pripravi katehumenov na krst in pokoro. 

Zakrament sprave je po svojem bistvu obnovitev krstnih obljub, dolžnosti in krstne milosti, močna spodbuda za poglobitev in uresničitev krstnega spreobrnjenja. Zakrament sprave je treba vedno gledati pod dvojnim vidikom: kot askezo in kot zakrament. En vidik vodi k drugemu in zato se oba zlijeta v nov sestav, ki mu pravimo spreobrnjenje. Od pepelnične srede do svetega tridnevja je poseben čas milosti in spreobrnjenja. 

Cerkev pojmuje postni čas kot velike duhovne vaje, in to ne samo za izbrane stanove, temveč za vse božje ljudstvo. Bog uresničuje našo spravo s seboj in nas vabi v svoj dom. Zakramentalno življenje ni zavarovalna polica zagotovila za odrešenje, temveč sredstvo sprave. V tem smislu postni čas ni samo priprava na veliko noč, temveč čas krščanskega uvajanja, to je čas dejanskega osebnega sodelovanja v pashi. 

Kristjan, to je krščenec, se pridruži Kristusovemu trpljenju, da bi bil deležen slave njegove milosti. Če bomo postni čas preživljali v takšnem duhovnem ozračju, potem nam najrazličnejša pokora ne bo formalnost in navada, temveč mistagoško poglabljanje in doživljanje našega krsta. 

Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

STOLNICA NAS DOM

Stolni dekan in generalni vikar Janez Anton Dolničar prvi del

Prav je, da se moža, ki je bil najbolj zaslužen za zidavo naše stolnice, pa tudi sicer odgovoren za vodenje škofije na prehodu iz 17. v 18. stoletje, vsaj na kratko spomnimo tudi ob zapisu o njegovem spomeniku. Kdo je torej bil v resnici Janez Anton Dolničar? Janez Anton Dolničar (Thalnitscher) je bil rojen v Ljubljani 9. januarja 1662.

Njegov oče Janez Krstnik je bil mestni sodnik in večkratni župan, mati Marija Ana pa je bila iz ugledne družine Schonleben. Šolalse je najprej pri jezuitih v Ljubljani in Gorici, leta 1681 je odšel študirat teologijo na Dunaj, doktoriral pa je v Rimu in tam imel tudi novo mašo. 

Po vrnitvi v Ljubljano je najprej postal tajnik škofa Žige Herbersteina, leta 1689 njegov generalni vikar, leta 1700 pa je postal še stolni dekan. Ko se je škof Herberstein maja 1701 odpovedal škofiji in odšel v samostan v Perugio, je stolni kapitelj izvolil Dolničarja za svojega vikarja; generalni vikar pa je ostal tudi pod škofoma Francem F. Kunburgom in Francem K. Kaunitzom.

 Leta 1712 je postal član deželnih stanov in 1689 član Dizmove bratovščine, bil pa je tudi član Akademije operozov in posredni pobudnik Akademije filharmonikov. Kot generalni vikar treh škofov, ki so bili vsi tujci, je bil on tisti, ki je dejansko vodil ljubljansko škofijo 25 let.

"Dolničarjev portret na freski za orgelsko omaro"

Njegovo delo je bilo pestro in raznoliko: med drugim se je zelo zavzel, da so leta 1702 prišle v Ljubljano uršulinke iz Gorice in odprle šolo za dekleta. Vodil je ustanavljanje novih župnij in v razglasih omenjal tudi molitve in pridige v slovenščini, zlasti v letih, kadar škofa ni bilo doma. Ob prvi sinodi v novi stolnici leta 1706 je izšel nov škofijski obrednik Rituale Labacense, ki je sploh prvi in vsebuje tudi slovenska besedila.

 Pastoralno pa je deloval tudi med verniki, zlasti v mestu: kanonike in duhovnike je zbiral vsak petek na pastoralne sestanke, nedeljske popoldanske postne pridige je prenesel iz kapucinske cerkve v stolnico, leta 1711 je začel s krščanskim naukom za otroke v stolnici ter si med drugim prizadeval, da bi smeli v ljubljanski škofiji častiti svetnike, ki so bili povezani z zgodovinsko utemeljenimi sledovi krščanstva v rimski Emoni (Hilarij, Tatian, Maksim, Pelagij, Maksimilijan, Valerijan) in v poznejših stoletjih dobe pokristjanjevanja Slovencev (Pavlin, Rupert, Virgil) in krščanske dobe (Kunigunda, Leopold), ter svetnike, ki se jim verniki posebej priporočajo (Florijan, Primož in Felicijan, Ahacij s tovariši, Marjeta, Rok).

DOGODKI PRED NAMI

• V tednu od 18.3. do 25.3. obhajamo Teden družine.  Program in vse informacije so na spletni strani: https://katoliskacerkev.si/tedendruzine2023.

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 19.3.: 4. postna nedelja, Laetare

• Ponedeljek, 20.3.: sv. Martin iz Brege, škof

• Torek, 21.3.: sv. Serapion, škof, mučenec

• Sreda, 22.3.: sv. Lea, spokornica

• Četrtek, 23.3.: sv. Alfonz Turibij iz Mongroveja, škof

• Petek, 24.3.: sv. Katarina Švedska, redovnica

• Sobota, 25.3.: Marijino oznanjenje, slovesni praznik

• Nedelja, 26.3.: 5. postna nedelja

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 12. 3. 2023-19. 3. 2023

3. POSTNA NEDELJA

»Ali je Bog med nami?« je vpraša­nje čisto na začetku duhovne poti. Človek se na čase obilja hitro nava­di, vendar v njih zlahka postaja do­mišljav in razvajen, nesposoben za napore, posebej za odpovedi in veli­kodušnost. In Bog ostaja mnogim ne­znanec in tujec. Čudno, prav taki časi porajajo v ljudeh kar neverjetno ne­zadovoljstvo. Če umanjka ena stvar, koliko kritike, jeze, protestov in zah­tev. 

Zmanjša se vrednost in pomen duhovnih kvalitet, preveč sili naprej zahteva po zadovoljevanju telesnih, zemeljskih potreb ali celo samo prije­tnosti. Izginjajo solidarnost, odgovor­nost in poštenost, rasteta pa sebičnost in poželjivost. 

Odvadimo se prositi in zahvaljevati. Pa ne opazimo, da s tem sami sebi pripravljamo čas krize. V času pomanjkanja pa je človek hvale­žen za vsako dobro malenkost in se je veseli ter jo tudi čisto drugače ceni in varuje. Ker se mora boriti za življenj­ske vsebine, postaja v sebi močnejši, bolj potrpežljiv in tudi bolj razumen. 

Tudi sposobnosti biti zadovoljen in srečen se je treba učiti. Skala na Horebu, za katero je bilo skrito pravo malo jezero, je podoba Božjih zakladov, ki jih odkrivata pa­met in vera. Treba jih je iskati, se za­nje truditi in Boga prositi. Je to potem potrdilo, da je Bog z nami? Komu naj­brž je. Pa bi raje dejal: »Ker vem, da je Bog z nami, se rad sam trudim in rad trkam na zakladnico njegove do­brote.« 

Samarijanka je Božjo bližino iskala na gori, Judje v templju. A to je le prostor, okvir in znamenje svete­ga, ki nas vzgaja v zavesti, kako zelo nam je Bog blizu, bolj kot si moremo misliti. Blagor tistemu, ki razume, da je v trkanju na Božjo dobroto najbolj pomemben duh ponižne zavesti, da Bog v vsem ravna z nami kot najboljši oče, in ker ve, da je najmanjša milost iz skale Božjega Duha dragocenejša kot največje, kar ponuja svet.

Anton Slabe

POKORA V STARI ZAVEZI

V Stari zavezi je vedno jasneje pou­darjen verski pomen pokore. Tudi takrat, ko se ljudje k pokori zatečejo v glavnem zato, da bi po storjenem grehu potolažili božjo jezo, ali pa v velikih nesrečah ali zato, da bi preje­li od Boga pomoč, moremo vendarle ugotoviti, da zunanja dejanja poko­re spremlja notranje stanje spreobr­njenja k Bogu. 

Ljudje si pritrgujejo v jedi, se odpovedujejo premoženju, dajejo miloščino, množijo in pogla­bljajo molitev tudi še potem, ko je bil greh že odpuščen, in ne prosijo več za kakšno posebno milost. Postijo se in oblačijo v raševino, da svoje duše pokorijo, da se ponižajo pred Go­spodovim obličjem, da se obrnejo k Bogu. Postijo se, da bi Boga lažje iska­li v molitvi, da bi ga lažje razumeli in se pripravili na srečanje z njim. 

Po­kora je torej v stari zavezi versko in osebno dejanje, katerega cilj je Boga ljubiti in se mu bolj osebno izročiti. Dalje moremo ugotoviti, da se po kora pojavlja že pred Kristusom kot sredstvo in znamenje svetosti. Spo­mnimo se Judite, Daniela, preroki­nje Ane in toliko drugih izbranih ljudi, ki so služili Bogu noč in dan v postu in molitvi, in to z velikim veseljem. Prav tako moremo iz Sta­re zaveze spoznati, kako so pravični ljudje z osebno pokoro zadoščevali za grehe občestva. 

Izmed teh naj ome­nimo Mojzesa, ki se je štirideset dni postil, da bi potolažil Gospoda zara­di grehov nezvestega ljudstva (prim. 5 Mz 9, 9; 2 Mz 24, 18). Tako se nam predstavlja podoba Božjega služab­nika, ki je nosil naše trpljenje in ki je Gospod naložil nanj pregrehe nas vseh (prim. Iz 53, 4-11). Vse to pa je le znamenje prihodnjega. Kajti pokora, ki je potreba notranjega življenja, potrjena z verskim izkustvom vsega človeškega rodu, in je predmet po­sebne zapovedi Božjega razodetja, dobi v Kristusu in Cerkvi povsem nov in kar najgloblji pomen.

 POKORA V NOVI ZAVEZI

Kristus, ki je to, kar je učil, vedno najprej sam izvrševal, je pred na­stopom svoje službe prebil štiride­set dni in štirideset noči v postu in molitvi in začel svoje javno poslan­stvo z veselim oznanilom: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeli­ju« (Mt 1,15).

 

Te besede so nekak povzetek in vse­bina vsega krščanskega življenja. V kraljestvo, ki ga oznanja Kristus, moremo vstopiti samo po takšni no­tranji spremembi vsega človeka (metanoji), da ta začne misliti, soditi in živeti v tisti svetosti in ljubezni do Boga in bližnjega, ki nam jo je raz­odel Kristus in sta nam bili v njem v polnosti podeljeni. 

Kristusovo povabilo k spreobrnjenju je še toli­ko bolj obvezno in nujno, ker nas ne vabi samo z besedo, temveč nam daje tudi zgled spokornosti, ker je hotel trpeti ne za svoje grehe, tem­več za grehe drugih. Kristus člove­ka razsvetljuje z novo lučjo, da mmu podeljuje odpuščanje grehov. Zato mora vsak kristjan v hoji za njim zatajevati sam sebe, nositi svoj križ in biti pridružen Kristusove­mu trpljenju. Zato odslej ne sme ži­veti več sebi, ampak Bogu, ki ga je vzljubil in dal zanj sam sebe. 

Živeti pa mora tudi za brate in sestre, da dopolnjuje v svojem telesu, kar pri­manjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev (prim. Kol 1, 24).

Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

STOLNICA NAS DOM

Portretno poprsje Janeza Antona Dolničarja

Nikogar ne bi smelo presenetiti, da je v stolnici na »častnem« mestu postavljen tudi spomenik graditelju cerkve in zaslu­žnemu dekanu, čigar pogum, vztrajnost in vizionarstvo lahko še danes občuduje­mo v lepotah stolne cerkve. Naročnik markantnega poprsja Ja­neza Antona Dolničarja z odločnim profilom in slikovito obdelano draperijo je bil njegov naslednik Jurij An­drej Gladič. 

Kar nekaj časa se je med strokovnjaki kot avtorja kipa ome­njalo Francesca Robba, kasneje pa Ja­koba Contierija, kiparja, ki je v tem času prav tako delal v Ljubljani. Da­nes pa je znano, da je poprsje leta 1715 izklesal Angelo Putti iz Padove, epitaf (napis) z ovalno školjčno nišo iz črnega marmorja in belo marmorna­to napisno ploščo pa je šele leta 1721 napravil kamnosek Luka Mislej. 

Spo­menik so najprej postavili v kapeli sv. Jurija, ko pa so se odločili kapele poslikati, je bil prestavljen k Dizmovemu oltarju. Napis na volutni kartuši sporoča:

»Janezu Antonu Dolničarju, doktor­ju teologije, dekanu in ljubljanskemu generalnemu vikarju ter odborniku slavne dežele Kranjske, slovečemu po pobožnosti in izobrazbi, ker je to presveto stolno cerkev otel starostne iznakaženosti in jo v tej lepi obliki od temeljev zgradil s sredstvi, ki so jih prispevali duhovniki, cerkve, verni­ki in on sam iz svojega premoženja. 

Začel je leta 1700 in jo v razdobju še­stih let z največjo skrbnostjo in tru­dom dovršil ter naposled izvrstno poskrbel za vse, kar služi pobožnosti, bogoslužju in sijaju hiše božje. Svojemu sobratu, pobožno premi­nulemu dne 19. aprila leta 1714 v sta­rosti 52 let, iz hvaležnosti postavil ljubljanski kapitelj leta 1721.« S tem plemenitim spomenikom so se tako kanoniki primerno oddolžili za­služnemu dekanu in graditelju stolne cerkve.

DOGODKI PRED NAMI

•  V petek, 17. 3., bodo križev pot po večerni sveti maši pripravili in vodili člani ŽPS. Lepo vabljeni!

•  V petek, 17. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v dvorani v stolnem župnišču v okviru predavanj, ki jih organizira SKI, predstavitev knjige Boštjana M. Turka, Vojna za mir.

GODOVI IN PRAZNIKI

Nedelja, 12. 3.: 3. postna nedelja

Ponedeljek, 13. 3.: sv. Leonard Seviljski, menih, škof

Torek, 14. 3.: sv. Matilda, kraljicaSreda, 15. 3.: sv. Ludovika de Marillac, redovnica

Četrtek, 16. 3.: b.sl. Danijel Halas, duhovnik, mučenec

Petek, 17. 3.: sv. Jedert (Jerica), devica, opatinja

Sobota, 18. 3.: sv. Jožef, Jezusov rednik, liturgično praznovanje

Nedelja, 19. 3.: 4. postna nedelja

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

 

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 5. 3. 2023-12. 3. 2023

 2. POSTNA NEDELJA

»Blagoslovil te bom in napravil iz tebe velik narod.« Kakšna obljuba, kako čudovito in vzvišeno. Potem pa: enoličnost vsakdanjega dela, reševanje spora z Lotom, kjer se že pokaže, da Abram bolj ceni mir in dobre odnose kot svojo uspešnost, pa reševanje tega nečaka, ki je padel v ujetništvo zaradi poželjivosti. V zavest pa mu nenehno sili misel, kakšen smisel ima vse to, ko nima ne potomca ne domovine, ker je poslušal Boga, naj zapusti domovino in njemu prepusti, da ga vodi v drugo, kjer ga bo obilno blagoslovil. 

Slišal je, verjel in sprejel. To je res upanje proti logiki človeškega upanja. Ima le skrivnostno Božje znamenje, ki ga je doživel v globokem snu. Niti ni vprašal, kdaj mu bo Bog dal, kar je obljubil. Verjel mu je. Le žena z njim trpi, razmišlja in moli; tudi svetuje mu, pa po človeško, tako da mora reševati še spor med dvema ženama. In kot vrhunec vsega doživi nedoumljivo preizkušnjo vere, Božjo zahtevo, naj mu daruje najdražje, svojega sina. In bi naredil tudi to, ko mu ne bi angel razodel, da gre le za preizkušnjo. 

Velikost naroda je v številu, veličina pa v duhu vere in svetosti. Učitelj vere za vse čase. Abrahamovo umevanje Boga je tako veliko, da mu ob tem postanejo manjše vse pomembnosti vsega človeškega. Tako se je izognil veliki zmoti, da bi si Božjo voljo razlagal po svojih predstavah in s tem svojo voljo razumeval kot Božjo, kar se tako rado prilepi ljudem, ki menijo, da duhovno življenje ustvarja zanesena molitev, množitev pobožnosti in iskanje čudežnih znamenj. 

Bog vzgaja in oblikuje človeka zlasti skozi preizkušnje in trpljenje, a nikoli ga ne pusti samega. Ko iščemo povezanost z njim, se učimo vere, ki je predvsem popolno zaupanje Bogu, kaže pa se v zvestobi in ljubezni vsakdanjemu poslanstvu. Zato izzveni psalm v misel: »Tvoja dobrota, Gospod, naj bo nad nami, saj zaupamo vate!« Da bomo znali breme vsakega dneva vzeti iz Božje roke - z zaupanjem.  

Anton Slabe

RAZVOJ POSTNEGA ČASA - nadaljevanje

Na odločitev, da traja čas pokore prav štirideset dni, so gotovo vplivala svetopisemska poročila o dogodkih iz zgodovine odrešenja. Štirideset let je izvoljeno ljudstvo potovalo skozi puščavo v obljubljeno deželo. Štirideset dni in štirideset noči je bil Mojzes na sveti gori v Jahvetovi bližini in slavi, da mu je dal kamniti tabli s postavo in zapovedmi za pouk ljudstva (prim. 2 Mz 24, 12-18). Štirideset dni je Goljat izzival Izraelce, dokler ga ni štirideseti dan premagal David (prim. 1 Sam 17).

Prerok Elija je štirideset dni in noči potoval okrepljen s kruhom do božje gore Horeb, kjer se je srečal z Bogom (prim. 1 Kr 19, 8). Bog je zahteval po preroku Jonu štirideset dni pokore, da bi bili Ninivljani rešeni (prim. Jon 5). Štirideset dni in noči se je Kristus postil v puščavi in zavrnil skušnjavca, preden je začel z javnim delovanjem (prim. Mt 4, 1-3).

Štirideset dni se je Kristus prikazoval svojim učencem po vstajenju in štirideseti dan odšel k Očetu. Tako je čas štirideset dni postal Božjemu ljudstvu znamenje duhovnega boja in zmage, preizkušnje in blagoslova, žalosti in vesele tolažbe. Začetek postnega časa je bil odvisen od datuma velike noči.

K postnemu času niso šteli svetega tridnevja. Postni čas se ni povsod začel isti dan. V začetku je bil post tudi ob nedeljah (v postnem času). Sčasoma je prevladal juridični vidik postnega časa, zato so post z nedelje v 6. in 7. stoletju - nedelja je mala velika noč, ta dan ni posta - prenesli na druge dneve in tako se je štiridesetdnevni postni čas začel na pepelnično sredo, da so nadomestili nedeljski post.---

NAMEN POSTNEGA ČASA

 Postni čas je bil od vsega začetka čas intenzivne duhovnosti. Papež Leon Veliki je postni čas imenoval velike duhovne vaje vse Cerkve. Vse spokorne vaje so bile usmerjene na doživljanje Kristusove velikonočne skrivnosti. V tem času so skrbeli ne samo, da so več molili, temveč tudi, da so bolje molili. Veliko so brali in razlagali Sveto pismo. Posebna značilnost so bile postne pridige, ki so bile duhovno poglobljene in so dale Cerkvi velike govornike.

Namen postnega časa zelo dobro izraža ureditev Rimskega misala. Štiridesetdnevni postni čas je namenjen pripravi na obhajanje velike noči. V tem času naj bi poglobili krščansko življenje, bolj pristno zaživeli tisto življenje, ki smo ga prejeli pri krstu. Uspešno sredstvo za to pa je tudi pokora, ki po večstoletnem izkustvu ureja strasti; dviga duha, vliva moč in zagotavlja zmago. Pokoro imajo v vseh časih skoraj v vseh religijah v časti in jo tesno povezujejo s človekovim notranjim verskim čutom. Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

DOGODKI PRED NAMI

•V ponedeljek, 6. 3., bo v stolnici ob 9.00 sveta maša ob Tomaževi proslavi Teološke fakultete.

•V petek, 10. 3., bodo križev pot po večerni sveti maši pripravili in vodili člani ŽPS. Lepo vabljeni!

•V petek, 17. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v dvorani v stolnem župnišču v okviru predavanj, ki jih organizira SKI, predstavitev knjige Boštjana M. Turka, Vojna za mir.

STOLNICA - NAŠ DOM

Emonski škofje pod kupolo - napisi na ploščah

Poglejmo še, kaj so graditelji stolnice zapisali na kamnite plošče (do leta 1911 so bile lesene) pod posameznimi škofi. Prevod povzemamo iz knjige Ane Lavrič, Ljubljanska stolnica, umetnostni vodnik: Pod Maksimom beremo: »Sv. Maksim, škof v Emoni, zavetnik te stolnice in mesta, apostol domovine, po vladanju velik, po kreposti stanovitnosti večji, po svetosti največji.

Ko so ga v Asisiji zaradi vere kamnali, si je pridobil mučeniški venec. Praznuje se 29. maja. Nastopil leta 242, umrl leta 252.« Dostavek »Lesen [napis] postavljen 1712, kamnit postavljen 1911« se ponovi tudi na drugih treh ploščah. Florij je opisan takole: »Sv. Florij, škof v Emoni. Te prebivalce je razsvetljeval nič manj z naukom kot svetostjo.

Domovina mu vrača sprejeto vero, ki jo je širil. Svete ostanke škofa časti Pula, kjer je umrl v apostolski službi. Praznuje se 27. oktobra. Nastopil [leta] 332 umrl 397.« O Kastu piše: »Kast, škof v Emoni, Maksimov naslednik v pastirski službi, slaven po kreposti in trdni veri, v kateri je poučeval ljudi. Na rimskih sinodah ga je sprejel papež Damaz.

Njegove zasluge vredno označuje ime Čisti. Nastopil leta 349. umrl leta 368.« Genadija nam napis predstavi takole: »Bl. Genadij, škof v Emoni. Emonsko čredo, ki se je razkropila zaradi Atilovega besnenja, zbere, zbrano ohranja v Gospodovi postavi, utrjuje z apostolsko gorečnostjo in jo počasi na čudovit način množi. Bil je navzoč na 5. rimski sinodi.

Nastopil leta 485, umrl leta 503.«

Podatki, ki so jih naročniki v velikem navdušenju nad Emono kot predhodnico Ljubljane dali zapisati pod niše, seveda (kot smo videli) ne zdržijo presoje sodobnega kritičnega zgodovinopisja. Zaključimo lahko, da je po današnjem vedenju kot emonski škof izpričan le Maksim, Florij ostaja na meji med legendo in zgodovinskim izročilom, Kast in Genadij sta celo povsem legendarna, kljub temu pa njihove simbolične podobe s svojo veličino in notranjo močjo še naprej neokrnjeno odigravajo vlogo antičnih temeljev in opornikov ljubljanske škofije.

Nikjer pa ni rečeno, da ne bi kakšna nadaljnja raziskava ne mogla prinesti kakšnih zanesljivejših podatkov, na koga bi se lahko nanašale zapisane trditve o emonskih škofih

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 5. 3.: 2. postna nedelja

• Ponedeljek, 6. 3.: sv. Fridolin, opat

• Torek, 7. 3.: sv. Perpetua in Felicita, mučenki

 • Sreda, 8. 3.: sv. Janez od Boga, redovni ustanovitelj

• Četrtek, 9. 3.: sv. Frančiška Rimska, redovnica

• Petek, 10. 3.: sv. 40 mučencev iz Armenije

• Sobota, 11. 3.: sv. Benedikt, škof

• Nedelja, 12. 3.: 3. postna nedelja

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim