24. NEDELJA MED LETOM
»Srd in jeza sta ostudna.« Človeka nihče ne more žaliti in mu delati krivice, pa ostati brez kazni. Vsak, čisto vsak ima svoje dostojanstvo, je človek. Sirah je imel ogromno spoznanj iz srečanj z ljudmi, pa veliko Božjega duha. Njegova misel tu skoraj popolnoma soglaša z Jezusovo v evangeliju, a sta med njima časovno vsaj dve stoletji. Kar nemogoče je, da ne bi nikoli doživeli in občutili krivice. Ne mislim na tisto, ki nastaja zaradi socialnih razlik, s temi se človek celo sprijazni, pač pa tako, ki zadene srce, še posebej če pride od nekoga, ki nam je blizu.
Včasih je dovolj ena nepremišljena beseda, nepreverjena sodba ali pa namerna žalitev. Naenkrat prebudi celo vrsto čustev: od prizadetosti, užaljeno sti, razočaranja, občutka sramote, pa tja do jeze, prezira, obsojanja, lahko prav do sovraštva. Če pustimo, da se v nas zarastejo, jih nekateri niti v dolgih letih ne znajo izpuliti iz duše. Prizadetost je pač treba pokazati, jo izpovedati. Odpuščanje ni preprosto, je ena najtežjih odločitev, je pa potrebno obema: temu, ki je prizadel, da se more vrniti v odnos, in onemu, ki ga je krivica prizadela, da obnovi v sebi mir. Razodeva duhovno moč in zmago pozitivnega. Vemo, da brez ke sanja ni odpuščanja.
A to se ne nanaša toliko na nas, na naše odpuščanje, ampak na Božje. Tudi če se oni drugi ne kesa, je najbolje izročiti zadevo Bogu. Če je odpuščanje resnično, je brez maščevalnih misli. Vsako maščevanje poniža človeka na duhovno raven onega, ki je krivico storil, in nas vrača daleč nazaj v staro zavezo, tja v Hamurabijevo pojmovanje: da je zlo treba povrniti z zlom.
Skoraj neskončno daleč od odrešenja. Nam bo pomagala misel na svetniške kandidate in na njihovo presojanje življenja skozi Božji pogled? Bog daj, potem smo jih prav razumeli, da so premišljeno molili očenaš: »Odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo.« Celo veselimo se odpuščanja, a nedvomno se ga Bog še bolj.
Anton Slabe
BESEDE NAŠIH PASTIRJEV
Preteklo soboto, 9. septembra, je bil na Brezjah vsakoletni molitveni dan za duhovne poklice pod geslom »Poklicani, da bi živeli«. Molitveni dan je predvsem spodbuda za nas vse, da se ne bi utrudili v svojih molitvah in prošnjah za mlade, ki v sebi čutijo Gospodov klic.
Tudi v stolnici se vsako prvo soboto v mesecu ob 8.30 zbiramo k molitvi in sveti maši v ta namen.
Nekaj misli iz nadškofove pridige na Brezjah: Povabim vas, da bi v srce sprejeli temeljno misel današnjega molitvenega dneva: »Poklicani, da bi živeli.« Poklicani, da bi živeli. Ne poklicani, da bi životarili. Ne poklicani, da bi se odpovedali vsem svojim sanjam in prihodnosti. Ne poklicani, da bi zatajili samega sebe in se položili na žrtvenik nekoga drugega.
Pretrese me, ker duhovni poklic, ne glede na to, ali gre za duhovništvo ali redovništvo, tolikokrat prikazujemo zgolj kot odpoved. Skoraj bi človek rekel, da vedno govorimo o tem, da poklicani za razliko od Izaka, ki ga je Abraham položil na oltar po Božjem ukazu, sam leže na dračje, da bi se odpovedal vsemu, svojim domačim, svojim prijateljem, morebitni družini. Kako ne bi ob takih predstavah zmrazilo tako poklicanega kot tudi njegovih najbližjih, da začnejo iskati izgovore, da te daritve ne bi bilo.
Ne! Nismo poklicani, da bi ležali na oltarju in čakali na smrt. Nismo poklicani v smrt. Poklicani smo, da bi živeli. Jezus je namreč zelo jasno in razločno pravi: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Malo prej pa v istem evangeliju iz Jezusovih ust slišimo besede: »Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje« (Jn 5,40). Morda pa gre ravno za to.
Ker Jezusov klic, njegovo povabilo, naj hodimo za njim, doživljamo kot odpoved vsemu, bežimo pred tem in iščemo izgovore, da ne bi bilo treba reči: Tukaj sem, ker si me klical. Ne. Tolikokrat se nam dogaja, da iščemo izgovore, odločitev skušamo odložiti na jutri, na konec nekega šolskega obdobja; na čas, ko bomo bolj dozoreli za sprejemanje odločitev.
Velikokrat se oprimemo vsake slamnate bilke, da bi Boga odvrnili, naj ne kliče naših sinov in naših hčera; v sebi nosimo misel, da smo jih rodili zase, da bi po njih dobili vnuke in pravnuke. Da bi po njih naša naročja ne ostala prazna, ampak bi zibali njihove otroke in nanje prenašali svoje življenjske modrosti. In ti, Mati Marija, si vse svoje življenje spremenila v odgovor na Božje povabilo in si do konca ponavljala svoj: Zgodi se mi po tvoji besedi.
Ponesi našo prošnjo pred Očeta, da se bo ozrl na našo krajevno Cerkev in nam poslal oznanjevalcev, ki bodo oznanjali iz krstne poklicanosti, in tistih, ki bodo na klic odgovorili v eni od oblik posvečenega življenja. Marija, Kraljica duhovnikov, prosi za nas
STOLNICA NAŠ DOM
Kapela Kristusa Odrešenika nadaljevanje
Umetnik je to odrešenjsko dejanje prikazal v drami, ki se
odvija pod zemeljsko oblo, kjer si Smrt v
podobi okostnjaka ob Kristusovem
zmagoslavju zatiska »uho« in zato izpušča iz objema padlega mladeniča, Adama,
ležečega na oblačni gmoti. Tudi satan, stara kača, popušča obroč, v katerem je
držal mladeniča, temu pa se iz ust izvija dim kot simbol greha, ki ga je dotlej
imel v oblasti. Giulio Quaglio je v liku vstalega Zveličarja in angela, ki mu
asistira, ponovil kompozicijo z oltarja sv. Dizme, tokrat v slogu baročnega
klasicizma in zato manj slikovito.
Po tem sodeč je delo nastalo v času njegovega drugega bivanja v Ljubljani med letoma 1721 in 1723.
Leta 1851, ko je oltarni nastavek obnavljal Matija Tomc, je Langus dopolnil slikarski okras z manjšima slikama sv. Alojzija in sv. Katarine Sienske na predeli, slednjo pa so pozneje zamenjali s sv. Marjeto Kortonsko z nasprotnega oltarja (obe sliki sta trenutno v zakristijskem depoju in čakata na restavriranje). Leta 1862 so oltar zlatili, današnjo hladno svetlosivo umetno marmorno prevleko pa so mu nadeli v zadnji četrtini 19. stoletja. V grobnici pred oltarjem so pokopani ljubljanski škofje: Wolf (umrl l. 1859), Pogačar (1884) in Pogačnik (1980).
MISEL TEDNA
»Bog, ki se žrtvuje za človeka, in človek, ki se žrtvuje za Boga to je skrivnost Cerkve in hkrati skrivnost ljubezni.« (sveti Sigismund Felinski)
DOGODKI PRED NAMI
• V nedeljo, 17. 9., bomo v Sodražici obhajali letošnjo nedeljo svetniških kandidatov. Letos bo v ospredju lik Božje služabnice Magdalene Gornik.
• V sredo, 27. 9., bo v stolnici koncert Glasba za mir. Prisluhnili boste lahko vrhunskim instrumentalistom, sopranistki Martini Robenšak in tenoristu Klemenu Torkarju. Lepo vabljeni!
GODOVI IN PRAZNIKI
• Nedelja, 17. 9.: 24. nedelja med letom, nedelja svetniških kandidatov
• Ponedeljek,18. 9.: sv. Jožef Kupertinski, duhovnik, redovnik
• Torek, 19. 9.: sv. Januarij, škof
• Sreda, 20. 9.: sv. Andrej Kim in korejski mučenci
• Četrtek ,21. 9.: sv. Matej, evangelist, apostol
• Petek, 22. 9.: sv. Mavricij, mučenec
• Sobota, 23. 9.: sv. Pij iz Pietrelcine, redovnik, spovednik
• Nedelja, 24. 9.: 25. nedelja med letom
URNIK SVETIH MAŠ
Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
URNIK SVETIH MAŠ
Od 1. septembra dalje so svete maše po ustaljenem urniku!
SKUPNA MOLITEV V STOLNICI
Vsak dan 8.30 in 18.00: rožni venec
Nedelja 15.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Prvi četrtek po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
Prvi petek 8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim 15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota 8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
SKUPNA MOLITEV V STOLNICI
VSAK DAN8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim
18.00: Rožni venec
NEDELJA
15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: Ura Božjega usmiljenja
8.30:
molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
