sobota, 2. marec 2024

3. 3. 2024 - 10. 3. 2024

Trije psihologi so vrgli v svet svoje, kot se jim je zdelo, najbolj originalne misli. Saj niso bile napačne, le pretirano pou­darjene, kot da je to zadnje odkritje in najvišja modrost. In mnogi so tako tudi razumeli.

Prvi je trdil, da je človek naj­bolj uspešen, ko z najmanj sredstvi naj­več proizvede. In začela se je ustvarjati potrošniška družba s poceni izdelki in zato z ogromno potrošnjo, pa z vsemi stranskimi učinki: od visokega stan­darda enih in rastoče revščine drugih, od spodbujene zapravljivosti do grmad smeti in poželjivosti in nezadovoljstva.

Drugi je menil, da je največji uspeh živ­ljenja, da človek sebe čim bolj uresniči. Pa je težnja po karieri izrinila vrsto na­ravnih človeških vrednot in kreposti ter prezrla solidarnost in ozir do drugega.

Tretji je zapisal, da je najbolj pomembno, da se v družbi uveljaviš. In zrasla je vrednost konkurence, ki naj bi bila spodbu­da, vendar je začela postajati nasilna in brezobzirna, brezčutna in uničujoča.

Zato je Mojzes, ki se je modrosti učil v Božji bližini, vsem očetom svojega naro­da zabičal, naj si zapišejo Božje zapovedi na svojo roko, naj jih imajo pred očmi in v svojem srcu; naj jih torej nikoli ne po­zabijo, naj jih cenijo in ljubijo, naj jih od­ražajo njihova dela in naj jih svojim otro­kom dopovedujejo, naj bo to doma ali na poti, naj bo zjutraj ali zvečer to je ved­no.

Zakonitosti pravičnosti, resnice in lepote bivanja in sobivanja, zadnja, naj­višja in večna modrost življenja tu doli. Vera zato ne prenese nobene preračunlji­vosti ne koristoljubja, ne trgovanja z Bo­gom, sicer se prav lahko zgodi, kar je kot znamenje naredil Jezus pred templjem.

To je bil obupen poskus, da bi dal ljudem razmišljati, da je z njimi in njihovim trgovskim barantanjem tam, kjer bi mora­la biti šola pobožnosti, ljubezni do Boga, nekaj res hudo narobe.

Šestinštirideset let so zidali jeruzalemski tempelj. De­set let po Jezusovi smrti je bil podrt z ob­zidjem vred v nekaj dneh. Jezus je tem­pelj svojega telesa pri tridesetih pustil podreti in ga v nekaj dneh postavil in z Očetovo slavo povsem prenovil v poveličanje. Tudi zato je tako pomembno, da vemo, da smo tempelj Božji.

Anton Slabe

V Abrahamovem živ­ljenju se nenadoma oglasi glas. Glas, ki ga vabi na pot, ki ga po­ziva, naj se odtrga od svoje domovine, svojih korenin ter se poda v novo, drugačno priho­dnost. In vse to samo na podlagi obljube, ki ji je treba zaupati.

A za­upati ni lahko, potre­ben je pogum, ki ga je Abraham premogel. Abraham se torej od­pravi. Prisluhne Božjemu glasu in za­upa njegovi besedi. S tem njegovim odhodom se rodi nov način pojmova­nja odnosa z Bogom; prav zato je očak Abraham v velikih duhovnih tradi­cijah predstavljen kot popoln Božji mož, ki se je sposoben podrediti Bogu tudi takrat, kadar se njegova volja iz­kaže za zahtevno, celo nerazumljivo. Abraham je človek Besede.

Ko Bog spregovori, postane sprejemnik te Be­sede, njegovo življenje pa kraj, kjer se Beseda želi utelesiti. To je velika no­vost na človekovi poti do vere: življe­nje vernika se začne razumevati kot poklic, kot klic, kraj, kjer se uresniču­je obljuba; in po svetu ne potuje več toliko pod težo negotovosti, ampak pod vplivom te obljube, ki se bo nekega dne uresničila. Abraham je verjel Božji obljubi.

Ob branju Prve Moj­zesove knjige odkrije­mo, kako je Abraham živel molitev v neneh­ni zvestobi tej Besedi, ki se je vsake toliko časa pojavila na njego­vi poti. Če povzamemo, lahko rečemo, da je vera prešla v njegovo življenje. Vera posta­ne življenje.

Abraham nas namreč s svojim življenjem, s svojim zgledom uči te hoje na poti, na kateri vera postaja del človeš­ke zgodovine. Boga ne vidimo več le v nebesnih pojavih, kot oddaljenega Boga, ki lahko vzbuja grozo. Abra­hamov Bog postane »moj Bog«,

Bog moje osebne zgodovine, ki vodi moje korake in me ne zapusti, Bog mojih dni, spremljevalec mojih doživetij, Bog previdnosti.

Abrahamova molitev se izraža pred­vsem v dejanjih: kot človek mol­ka postavi na vsakem odseku poti Gospodu oltar. Abraham ne sezida templja, ampak pot posuje s kamni, ki ga spominjajo na Božji mimohod. Abrahamov (naš) Bog je Bog, ki nas vedno spremlja.

Tako Abraham postane domač z Bo­gom, z njim se tudi prepira, a je ved­no zvest. Z Bogom se pogovarja in prepira. Vse do največje preizkušnje, ko Bog od njega zahteva, naj žrtvu­je lastnega sina Izaka, ki ga je dobil v starosti, edinega dediča. Tu Abraham doživi vero kot dramo, kot hojo skozi noč pod nebom, ki je brez zvezd. In ve­likokrat se to zgodi tudi nam, da ho­dimo v temi, vendar z vero.

Učimo se od Abrahama, učimo se moliti z vero: poslušati Gospoda, hoditi in razpravljati z njim. Ne bojmo se prepirati z Bogom! Tudi to je oblika molitve. Le otrok se namreč lahko tudi razjezi na očeta in ga nato spet sprejme.

Od Abrahama se učimo moliti z vero, se pogovarjati, prepirati, vendar vedno pripravljeni sprejeti Božjo besedo in jo uresničiti. Z Bogom se učimo pogo­varjati kot otrok z očetom: ga posluša­ti, mu odgovarjati, z njim razpravljati. Tako nas uči moliti Abraham.

»Sveti Duh je v meni zanetil goreč ogenj ljubezni. Z Marijo, nenehno in ljubeče priklenjeno k vznožju križa, želim, da bi bilo moje življenje in smrt le eno samo dejanje ljubezni... Bodimo žive priče, kaj lahko njegovo usmiljenje stori za nas in po nas.«

(Blažena Marija Luiza Elizabeta de Lamoignon, redovna ustanoviteljica)

 GREH

Greh, zlasti greh napuha, še danes poplavlja svet in je korenina vsega zla, ki mori človeštvo in mesari Cer­kev. In medtem ko človek zlorablja svojo svobodo in se prostovoljno od­daljuje od Boga, ga le-ta ne neha kli­cati in vabiti nazaj.

Božja pota so pota neskončne ljubezni: Bog kliče člo­veka, naj bi imel delež pri njegovem božjem življenju, naj bi živel v no­tranjem, osebnem druženju z njim. Grešnikova pota pa vodijo v čisto na­sprotno smer: tak človek odkloni lju­bezen in pretrga prijateljske odnose z Bogom.

Greh človeka samega zmanj­šuje, ko ga odvrača od tega, da bi dose­gel svojo polnost. To polnost pa more uresničiti samo v občestvu z Bogom, ki je edini vir življenja, ljubezni in milosti.

Jezusovo trpljenje nam priča, kako je hudobija greha nekaj velikega in uničujočega. Kristusovi razmesarje­ni udje, njegova bridka smrt na križu dopovedujejo, da je greh neke vrste bogomor.

Božji Sin je zaradi greha postal »mož bolečin od Boga zadet in mučen ... zaradi naših grehov ranjen, potrt zaradi naših hudobij« (Iz 53, 3-5). Kot nedolžno Jagnje je svobodno prelil svojo kri in nam s tem zaslužil življenje; v njem nas je Bog spravil s seboj in med nami ter nas iztrgal iz sužnosti hudobnega duha in greha. Jezus ni nikogar izključil od dobro­delnih učinkov svojega odrešilne­ga dela.

Kristusova smrt in njego­vo vstajenje sta največje znamenje njegove ljubezni do grešnih ljudi in hkrati najzanesljivejše znamenje njegovega božanstva. Kdor ga sprej­me, bo zveličan, lahko bo opral svoje grehe v Kristusovi krvi in bo v njem vstal k novemu življenju.

Iz: V prijateljstvu z Bogom

• V ponedeljek, 4. 3., bo v stolnici ob 9.00 sveta maša ob Tomaževi proslavi Teološke fakultete.

    Nedelja, 3. 3.: 3. postna nedelja

    Ponedeljek, 4. 3.: sv. Kazimir, poljski kraljevič

   Torek, 5. 3.: sv. Hadrijan (Jadran), mučenec

   Sreda, 6. 3.: sv. Koleta (Nika), redovnica

   Četrtek, 7. 3.: sv. Perpetua in Felicita, mučenki

    Petek, 8. 3.: sv. Janez od Boga, redovni ustanovitelj

   Sobota, 9. 3.: sv. Frančika Rimska, redovnica

    Nedelja, 10. 3.: 4. postna nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

sobota, 24. februar 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 25. 2. 2024 - 3. 3. 2024

2. POSTNA NEDELJA

Indijec Swami v knjigi Somerseta Maughama Ostrina britve na vlaku spočit razlaga utrujenemu Angležu: "Ko sem razmišljal o Brezobličnem, sem počival v Brezmejnem." Misel je presenetljiva in se skoraj dobesedno ujema z misli­jo 90. psalma: "Kdor prebiva v varstvu Najvišjega, počiva v zavetju Vsemogoč­nega."

Izraelcem je Bog sam po Mojze­su prepovedal upodabljati Boga. Vsi, še tako posrečeni simboli zamegljujejo Božjo veličastvo in neskončno svetost. Ko želimo spoznavati veličino Boga, smo že v Abrahamovi šoli. V samoti premišljuje in spoznava: Bog je neiz­meren in njegova dobrota do mene je brezmejna. Kako naj mu povrnem to ljubezen?

Bog ne potrebuje naših darov; vse, kar mu darujemo, je prav on že prej nam podaril. A drugače ne znamo izra­ziti svoje hvaležnosti in prav darovanje nas hvaležnosti tudi uči. Iz nje počasi raste medsebojno podarjanje.

Sprva da­rujemo majhne stvari: čas za mašo in molitev, dobra dela, nato bolj pozorno zbranost in doslednejšo iskrenost v po­govorih z Bogom, pa oblikovanje svoje osebnosti, odnosov do ljudi in stvari po njegovem Duhu. Tako postaja z zaupa­njem in ljubeznijo prežeto vse, kar pre­mišljujemo, govorimo, delamo, trpimo.

 Takrat se znamo v polnosti Bogu podar­jati in ga v polnosti sprejemati. Peter je na gori razodetja začutil in iz­povedal to željo: Biti vedno z Gospo­dom, toda takrat še zdaleč ni bil na to pripravljen; le želel si je človeške osrečenosti, kot jo je tisti trenutek občutil.

 Sposobnost podarjanja se navadno zač­ne s tem, da se učimo odrekati stvarem, ki nas mikajo in vabijo, a nam niso potrebne, dostikrat celo škodljive. To je teža, smisel in vrednost posta. Bog ni zahteven, zahtevno je življenje.

Če hočem, da bo koristno in rodovitno, da se bom na koncu lahko veselil nje­gove polnosti, moram prisluhniti Ab­rahamovi izkušnji. Če namreč le po svoji pameti urejam življenje, ga uteg­nem zapraviti, kar pa s svojo pametjo, iz Gospodove šole in iz življenjskih iz­kušenj ustvarjam, bo ostalo. Saj Bog no­benega našega daru ne obdrži zase, vse shranjuje v nas in v zakladnico našega življenja.

Anton Slabe

 

Božji načrt v odnosu do člo­veštva je dober, kljub temu pa v našem vsakdanjem življenju * velikokrat


doživljamo priso­tnost zla. Prva poglavja Prve Mojzesove knjige opisujejo po­stopno širjenje greha v človeškem življenju.

Adam in Eva dvomita v dobrohotne namene Boga, ker mislita, da jima pre­prečuje, da bi bila srečna. Ne verujeta več v velikodušnega Stvarnika, ki želi njuno srečo. Njuno srce podleže skuš­njavi hudiča in ga prevzame ambicija vsemogočnosti: postati kakor Bog. 

Zlo postane še bolj silovito z drugo člo­veško generacijo: to je izkušnja Kajna in Abela. Kajn je nevoščljiv svojemu bratu in v njem vidi tekmeca, nekoga, ki ogroža njegov primat. Na brata gle­da s sumničenjem, zlo se porodi v nje­govem srcu in Kajn ga ne uspe nadvladati. Tako se zgodba o prvem bratstvu konča z umorom.

V Kajnovem rodu se nasilje še bolj razvije, saj se človek postavi na mesto razsodnika. In tako se zlo naglo širi, vse dokler ne zasede celotnega prizo­rišča: »Gospod je videl, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse miš­ljenje in hotenje njihovega srca ves čas le hudobno« (1 Mz 6,5).

Mogočne podobe, ki prikazujejo vesoljni potop in babilonski stolp, razkrivajo, da je potreben nov začetek, novo stvarstvo, ki se bo dopolnilo v Jezusu Kristusu.

In vendar je na teh prvih straneh Sve­tega pisma zapisana tudi drugačna zgodovina, ki vzbuja manj pozornos­ti, ki je veliko bolj ponižna in vdana, a predstavlja upanje. Obstajajo namreč tudi osebe, ki so sposobne moliti Boga iskreno, ki so sposobne pisati človeko­vo usodo na drugačen način.

Abel da­ruje Bogu od prvencev svoje drobnice. Po njegovi smrti sta imela Adam in Eva tretjega sina, Seta, kateremu se je rodil Enoš, in Sveto pismo pravi: »Tak­rat so začeli klicati ime Gospodovo« (1 Mz 4,26). Nato se pojavi Henoh, ki »hodi z Bogom« in je bil vzet v nebo. In končno je zgodba o Noetu, pravičnem možu, ki »je hodil z Bogom« (1 Mz 6,9) in pred katerim se Bog vzdrži svojega namena, da bi iztrebil človeštvo.

Ob branju teh pripovedi se zdi, da je molitev kakor nasip, da je človekovo zatočišče pred povodnjijo zla, ki raste v svetu. Molivci na prvih straneh Sve­tega pisma so ljudje, ki delajo za mir.

 Kadar je namreč molitev pristna, os­vobaja od vzgibov nasilja; je pogled, usmerjen k Bogu, da bi on ponovno poskrbel za človekovo srce. Molitev goji cvetlične grede ponovnega rojstva na mestih, kjer je bilo človekovo sov­raštvo sposobno samo povečati puš­čavo. In molitev je močna, ker privla­či Božjo moč in moč Boga vedno daje življenje.

Svet živi in raste zahvaljujoč moči Boga, ki jo ljudje privlačijo s svojo mo­litvijo. Molitev je veriga življenja in mnogi možje in žene, ki molijo, sejejo življenje.

Zato je tako pomembno, da otroke učimo moliti. Tudi če bodo to kasneje pozabili in šli po drugi poti seme pogovora z Bogom, seme živ­ljenja, pa bo ostalo v srcu. Molitev po­maga in odpira vrata Bogu, da lahko preoblikuje naše srce, ki je tolikokrat kamnito, v človeško, meseno srce.

»Kristusa moramo iskati tam, kjer je: v Svetem pismu in pri očetih, v tabernaklju in na križu, v sebi in v drugih. Znati ga je treba prebirati in preučevati, znati se učiti in pridigati, znati kontemplirati in živeti: 'Ničesar ne poznam razen Kristusa in Kristusa križanega.'

(Blaženi Edvard Frančišek Pironio, kardinal)

»Nič ne koristi odte­govati hrano telesu, če se duh ne odtrga od greha,« pravi sv. Leon Veliki. Če po­kora ne vodi k no­tranjemu prizade­vanju, da bi človek odpravil greh in se vadil v kreposti, ne more biti všeč Bogu, ki hoče, da mu slu­žimo s ponižnim, čistim in iskrenim srcem. Sebičnost in nagnjenje k uvelja­vljanju samega sebe velikokrat speljeta človeka, da hoče biti v središču veso­lja, zato tepta pravice drugih. Malo ali nič ne velja telesno pritrgovanje, če se človek hkrati ne zna odreči lastnim koristim, da bi spoštoval in pospeše­val koristi bližnjega, lastnim pogle­dom, da bi pristal na poglede drugih, če si ne prizadeva živeti v slogi z vse­mi in potrpežljivo prenašati prizadete mu krivice.

Za Jude je bil post znamenje žalosti in pokore; postili so se posebno ob veli­kih nesrečah ali nezgodah, da bi si  izprosili Božje usmi­ljenje ali da bi izra­zili kesanje nad gre­hi. Toda sedaj, ko je Božji Sin na zemlji, Jezusovim učencem pristoji bolj veselje kot pa žalost.

 Kr­ščanski post je zna­menje bedenja, ve­selja v pričakovanju »blaženega upanja in veličastnega pri­hoda našega velike­ga Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa« (Tit 2,13). Post, kot vsaka druga telesna pokora, ima namen, da človeka čim temeljiteje odtrga od pozemeljskega uživanja, mu čimbolj osvobodi srce in ga usposobi za uživanje Božjega vese­lja in še posebej za uživanje Gospodo­vega velikonočnega veselja.

Iz: V prijateljstvu z Bogom

• V ponedeljek, 4. 3., bo v stolnici ob 9.00 sveta maša ob Tomaževi proslavi Teološke fakultete.

   Nedelja, 25. 2.: 2. postna nedelja

   Ponedeljek, 26. 2.: sv. Aleksander (Branko), škof

   Torek, 27. 2.: sv. Gabrijel Žalostne Matere Božje, redovnik

   Sreda, 28. 2.: sv. Roman, opat

   Četrtek, 29. 2.: sv. Antonija Firenška, vdova, prestopni dan

   Petek, 1. 3.: sv. Albin (Zorko), škof

   Sobota, 2. 3.: sv. Neža Praška, klarisa

   Nedelja, 3. 3.: 3. postna nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

sobota, 17. februar 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 18. 2. 2024 - 25. 2. 2024

 1. POSTNA NEDELJA

Spomin na Noetovo barko je bil v Jezu­sovem času star že okrog deset tisoč let, zajet kot zgodba o Utnapištimu v Epu o Gilgamešu. Babilonec je v tem videl na­ravno katastrofo, ki je bila iz nje rešena le ena družina. Veren Izraelec je v njej raz­bral znamenje, kako Bog sklepa zavezo s tistimi, ki mu verjamejo, in jim zagota­vlja, da bo tudi poslej reševal pravične in po njih življenje na zemlji. Peter pa, kot razlagalec besed svojega Učitelja, Božjega Sina, vidi v tem predpodobo skrivnosti, ki se uresničuje v zakramentu krsta, kjer se po vodi izničuje moč greha in zače­nja sredi opustošene, a očiščene dežele v duši ustvarjati novo življenje na temeljih pravičnosti in svetosti. Zato se zdi čudno in kar težko nerazumljivo, da je Sveti Duh Jezusa takoj po krstu povedel v puš­čavo, kjer je bivanje izredno zahtevno in ga zmorejo res le izredno močne osebno­sti, ki so pripravljene tudi na izredne na­pore. Vendar to nakazuje tudi vsebine, skozi katere bo moral kristjan, ko se zave danosti, ki živijo v njem po krstu. Tudi preizkušnje so zares potrebne v njih se kalita moč duha in prava samozavest.

»Bival je med zvermi.« Zlasti tri bi rade oropale človeka njegove svobode, lastne pameti in posebej Božje milosti. Prva zato boža njegovo samovšečnost in samoljubje, druga ga nagovarja k všečnos­ti ljudem, tretja pa naravnost poudarja pravico do greha in njegovih prijetno­sti. Kljub moči milosti krščen in veren človek ne bo živel brez skušnjav; celo močneje se bodo zaganjale vanj, kajti ob močnejši luči nastaja ostrejša tudi senca. Tu se potrjuje, da zlo ni samo od­sotnost dobrega, pač pa delo duha s pretanjenim razumom, izredno močno voljo, pa z negativno temeljno usmerje­nostjo v uničevanje dobrega v dušah. Kdor dobro spozna bistvo skušnjav in greha, bo na koncu posta bolje razumel tudi lepoto in veličino vstajenja in no­vega življenja. Iz tega pa se hrani zdravo zaupanje.

»In angeli so mu stregli.« Tudi to izku­šnjo si pridobimo na poti vere. Kjer se vpliv greha poveča, naj bo v človeku ali v svetu, zraste toliko bolj moč milosti. Ker je le Jezus moč sveta premagal.

Anton Slabe

 

LETO 2024 LETO MOLITVE

Tretja kateheza: Skrivnost stvarjenja



Življenje, dejstvo, da obsta­jamo, odpira človeško srce za molitev. Prva stran Svete­ga pisma spominja na veliko hvalnico. V opisu stvarjenja se nenehno poudarjata dobro­ta in lepota vsega, kar obsta­ja. Bog s svojo besedo kliče v življenje in vse začne biva­ti. Z besedo loči svetlobo od teme, izmenjuje dan in noč, menja letne čase, z raznoliko­stjo rastlin in živali odpre pa­leto barv. V tem prepolnem gozdu, ki naglo premaga kaos, se kot zadnji pojavi človek. In ta dogo­dek sproži navdušenje, polno zado­voljstva in veselja: »Bog je videl vse, kaj je naredil, in glej, bilo je zelo dob­ro« (1 Mz 1,31).

Molivec opazuje skrivnost življenja okoli sebe, vidi zvezdnato nebo, ki je nad njim, ter se sprašuje, kakšen načrt ljubezni mora biti v tem tako mogočnem delu! In kaj je človek v tej brezmejni prostranosti? Zelo krhka stvaritev, majhno bitje, ki se rodi in umre, ki danes je in ga jutri ni, pa je vendar v vsem vesolju edino bitje, ki se zaveda takšnega obilja lepote. Človekova molitev je tesno povezana z njegovim občutkom za čudenje. Ve­ličina človeka je v primerjavi z razse­žnostjo vesolja neskončno majhna, njegovi največji dosežki se zdijo zelo majhni. Toda: človek ni nič. Člove­kova veličina je njegov odnos z Bo­gom: njegovo poveličanje. Po nara­vi smo majhni, po poklicanosti pa smo otroci velikega Kralja! Če uteg­nejo življenjski dogodki včasih z vso grenkobo zadušiti dar molitve v nas, je dovolj, da občudovanje zvezdnate­ga neba, sončnega zahoda, cvetlice v nas ponovno prižge iskrico hvale­žnosti.

Ko je nastala velika svetopisem­ska pripoved o stvarjenju, izraelsko ljudstvo ni preživljalo srečnih dni. Deželo so zavzeli sovražniki, mnogi so bili izgnani in postali sužnji. Ni bilo več domovine, templja, družbe­nega in verskega življenja, ničesar. Pa so vendar ravno v tej pripovedi neka­teri našli razloge za zahvaljevanje in hvaljenje Boga za obstoj. Molitev je prva sila upanja. Moliš in upanje ras­te. Molitev odpira vrata upanju. Kajti ljudje molitve so tisti, ki ponavljajo, najprej sebi in nato vsem drugim, da je to življenje kljub vsem težavam in preizkušnjam, kljub težkim dne­vom napolnjeno z milostjo, ob kate­ri se je treba čuditi. In kot takega ga je treba vedno braniti in varovati. Možje in žene, ki molijo, vedo, da je upanje močnejše od obupa. Ver­jamejo, da je ljubezen močnejša od smrti in da bo nekega dne zagoto­vo zmagala, čeprav v času in na na­čine, ki jih ne poznamo. Molitev te razsvetli: razsvetli tvojo dušo, razsvetli ti srce in obraz. Tudi v naj­temnejših časih, tudi v času največje bolečine.

Vsi smo sposobni prinašati veselje. To življenje je dar, ki nam ga je dal Bog in prekratko je, da bi ga prežive­li v žalosti in grenkobi. Slavimo Boga in bodimo zadovoljni s tem, da obsta­jamo. Glejmo vesolje, glejmo lepoto, pa tudi svoje križe in recimo: "Toda Ti obstajaš, Ti si nas ustvaril takšne zase." Treba je občutiti nemir v srcu, ki človeka vodi k zahvaljevanju in slavljenju Boga.

 

»Kristusov glas mora biti glavno

vodilo našega delovanja. Svoje bolečine darujte za odrešenje duš, zlasti za tiste, ki prihajajo pred sodišče vrhovnega sodnika in so morda zelo slabo pripravljeni!«

(Blažena Marija od Jezusa (Emilija) dOultremont, redovna ustanoviteljica)

PEPEL

Pepel je v mnogih pok­rajinah in kulturah zna­menje krivde in greha. V svetopisemski pripo­vedi o prvem grehu pra­vi Bog Adamu: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povr­neš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš« (1 Mz 3,19). Cerkveno bogoslužje po­navlja te besede vsako leto na pepelnično sredo. Duhovnik jih izgo­varja pri obredu pepeljenja, da bi se kristjani spomnili na smrt in na prihodnjo Božjo sodbo. To znamenje pepela pa ne opozarja na dokončno smrt, temveč kliče k spreobrnitvi kot pogoju za vstop v večno življenje. Besedilo pri pepeljenju bi morali pravzaprav izreči v celoti: »Pomisli, o človek, da si prah, toda določen za vstajenje v večno življenje«. Drugo polovico te resnice oznanja Cerkev na koncu postnega časa, o veliki noči.

Pepel umaže, je pa lahek, manj se pri­jemlje kakor zemlja ali ilovica. Pepel je z ognjem očiščena snov zemlje. Iz pepela vstaja po antični zgodbi ptič Feniks v novo življenje in pepel pusti za sabo. Kristjan pa veruje, da bo ob vstajenju vzel svojo zgodovino zem­ljo kot pepel s seboj za večno k Bogu, vendar očiščeno z ognjem sodbe.

Iz: Egon Kapellari, Sveta znamenja

DOGODKI PRED NAMI

• V petek, 23. 2., bodo križev pot po večerni sveti maši oblikovali člani ŽPS. Lepo vabljeni k udeležbi!

GODOVI IN PRAZNIKI 

  •     Nedelja, 18. 2.: 1. postna nedelja
  •        Ponedeljek, 19. 2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik
  •        Torek, 20. 2.: sv. Jacinta in Frančišek Marto, fatimska pastirčka
  •        Sreda, 21. 2.: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj
  •        Četrtek, 22. 2.: Sedež apostola Petra
  •        Petek, 23. 2.: sv. Polikarp, škof, cerkveni učitelj
  •        Sobota, 24. 2.: sv. Matija, apostol
  •        Nedelja, 25. 2.: 2. postna nedelja

 

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30