sobota, 16. marec 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 17. 3. 2024 - 24. 3. 2024

5. POSTNA, TIHA NEDELJA

»Oče, poveličaj svoje ime!« Dokler čuti­mo Boga le kot Gospodarja, se bo naše vere držala barva strahu in zato tudi neodločnosti v iskanju njegove volje. Njegove zapovedi bomo čutili bolj kot ukaze in manj kot usmerjanje v zdravo življenje. Ko se spominjamo njegovih zavez s človeškim rodom, bomo opazili, da Bog ravna z nami kot Oče, ki vzgaja svoje otroke k zreli in trezni odraslosti, k resnični svobodnosti duha.

Njegova zaveza je vedno pot reševanja človeka in pomeni težnjo k ohranjanju povezanosti in solidarnosti med Bogom in človekom. Bog navdihuje in varuje člo­veka, če ta izpolnjuje svoje dolžne obve­ze, ki jih je v zavezi obljubil. Tudi ko je Bog sklepal zavezo z enim človekom, z Noetom ali kasneje z Abrahamom, jo je vedno sklepal za vse ljudstvo. Izraziteje se je to pokazalo v zavezi na Sinaju, ko je Mojzes le predstavnik naroda, pos­rednik med Bogom in ljudstvom, ki naj ga vodi in vzgaja za svobodno življenje v obljubljeni deželi.

In Mojzes je res vse svoje življenje žrtvoval za to zavezo, za služenje narodu. V tem je omagal, umrl  prav na robu te dežele. Jeremija pa je s preroškim duhom pokazal, da zave­za rodi svojo pravo vrednost šele, ko jo sprejemamo in izpolnjujemo s prepričanim srcem in ne le po besedi.

Takrat se v polnosti pokaže moč človekovega zaupanja Božji besedi in njegovi volji, ki želi pripeljati človeka preko preiz­kušenj do odrešenja in veličastva poveličanja. Zato ima Jezus kot novi Mojzes višjo in zahtevnejšo nalogo: privesti te, ki hodijo za njim, v Očetovo življenje. Zato svojemu življenju in delu za ljudi dodaja še svojo smrt, da je daritev zves­tobe Očetu popolna in more tudi Oče v polnosti uresničiti svojo zavezo: poveličati prej minljivega in grešnega človeka v čudovitost Božjega veličastva. Človek je poveličan, zaobjet, presrečen v Božji ljubezni. Božja modrost in ljubezen se v njem razodevata, da se čudijo in ga ob­čudujejo angeli. Bog se vedno spominja, živi to svojo zavezo, ki jo je za nas skle­nil v svojem Sinu, Sin jo vedno uresni­čuje, mi pa se v njem učimo vedrega za­upanja in pogumne zvestobe.

Anton Slabe

Ko Bog pokliče Mojzesa, je ta ubežnik. Kot mladenič se je postavil v bran za­tiranih, a je kmalu odkril, da kljub dobrim namenom iz njegovih rok ne prihaja pravičnost, ampak nasilje. Njegove sanje o slavi so se razblinile: ne čaka ga več uspešna kariera, zapra­vil je vse svoje priložnosti in zdaj pase čredo, ki sploh ni njegova.

A prav tam, v tišini midjanske puščave, ga Bog pokliče iz gorečega grma: »Jaz sem Bog tvojega očeta,


Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov« (2 Mz 3,6) in ga vabi, naj ponovno poskrbi za izraelsko ljudstvo. Mojzes ugovarja s svojimi strahovi in pomisleki: ni vre­den tega poslanstva, ne pozna Božje­ga imena, Izraelci mu ne bodo verjeli, jeclja ...

Beseda, ki se najpogosteje po­javi na Mojzesovih ustnicah, v vsaki molitvi, ki jo nameni Bogu, je vpraša­nje: »Zakaj?« Zakaj si me poslal? Zakaj hočeš osvoboditi to ljudstvo? Zakaj? Kljub temu da ima strahove in ugo­vore, pa nikoli ni prekinil tesnih vezi solidarnosti s svojim ljudstvom, zlasti v uri skušnjave in greha. Ved­no je navezan na ljudstvo.

Res je, da je tako velik prijatelj Boga, da se lah­ko z njim pogovarja iz obličja v ob­ličje; ostal pa bo tudi velik prijatelj ljudi, čutil bo usmiljenje zaradi nji­hovih grehov in skušnjav. Mojzes ne zavrača Boga in ne svojega ljudstva. Ni avtoritaren in oblasten voditelj, kljub svojemu privilegiranemu po­ložaju je človek ljudstva.

Mojzesu najbolj lasten način molitve je torej sredniška molitev. Njegova vera v Boga gre z roko v roki s čutom, ki ga goji do svojih ljudi. Običajno ga upodabljajo z rokami, stegnjenimi kvišku, k Bogu, kakor da bi s svojo osebnostjo naredil most med nebom in zemljo. Celo v najtežjih trenut­kih, celo takrat, ko ljudstvo odkloni Boga in njega ter si naredi zlato tele, Mojzes ne zapusti svojih ljudi. »Moje ljudstvo je,« pravi Bogu: »To ljudstvo je zagrešilo velik greh.

Naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, prosim, izbriši mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« (2 Mz 32,31-32). Je most, posrednik med obojim: ljudstvom in Bogom; ne proda svojega ljudstva, da bi sebe re­šil, ni povzpetnik.

Prava molitev, ki jo verniki gojijo v svojem duhovnem življenju, je zato podobna Mojzesovi. Čeprav doži­vljajo človeške pomanjkljivosti in oddaljenost od Boga, v molitvi lju­di ne obsojajo in jih ne zavračajo.

Drža priprošnje je lastna svetni­kom, ki posnemajo Jezusa in so »mostovi« med Bogom in njegovim ljudstvom. Mojzes je bil v tem smis­lu Jezusov največji prerok, naš za­govornik in priprošnjik. Je podoba Jezusa posrednika, ki danes moli za nas, posreduje za nas. Mojzes nas spodbuja, naj molimo z enako gorečnostjo kot Jezus, naj posredujemo za svet in se spomnimo, da ta kljub vsem svojim slabostim ved­no pripada Bogu. Vsi pripadajo Bogu. Tudi najhujši grešniki, najbolj hudob­ni ljudje, najbolj pokvarjeni voditelji so Božji otroci in Jezus to čuti in posre­duje za vse. In svet živi in uspeva zah hoteli koga obsoditi in se v sebi razjeziti. Namesto da se je­ziš na nekoga, pojdi in prosi zanj.

Kristusovem vstajenju, če poprej ne trpimo in ne umremo z njim. Toda trpljenje se človeku upira, ker je bil ustvarjen za srečo: in Bog ne zametuje njegovega zdihovanja. Je­zus ni nikoli zavračal stiskanih, ki so se zatekali k njemu; včasih je pre­izkušal njihovo vero in je z njimi na videz trdo ravnal, a jih je nazadnje le uslišal. Sicer pa tudi tedaj, ko Bog ne olajša trpljenja, ampak dovoli, da se človek še naprej muči, le-ta ne sme izgubiti zaupanja vanj.

Samo Bog ve, kaj je resnično dobro za vsakega. Nekatere stiske in težave, ki se s člo­veškega stališča zdijo nespametne in krivične, imajo natanko določe­no mesto v Božjih načrtih. Od tega, kako jih človek sprejme, je lahko od­visno njegovo osebno zveličanje ka­kor tudi zveličanje mnogih bratov. »Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripo­more k dobremu« (Rm 8, 28).

 

V Kristusovi velikonočni skrivnos­ti se prepletajo trpljenje in veselje, smrt in vstajenje. In kakor se veliko­nočna skrivnost ne izčrpa s Kristuso­vim trpljenjem in smrtjo, ampak se skozi trpljenje in smrt dviga v veselje vstajenja, tako se krščansko življenje skozi težave in bridkosti nenehno usmerja k večnemu veselju.

Človek čuti potrebo, da bi bil rešen greha in tudi njegovih posledic: trpljenja in smrti. Izven evangelija je ta bridka stvarnost nerazrešljiva uganka, ki človeka tlači. Samo Kristus jo more osvetliti in narediti sprejemljivo. Ko je trpel za nas, nam je dal ne samo zgled, da bi hodili po njegovih stopi­njah, ampak nam je tudi odprl pot: če po njej hodimo, postaneta življe­nje in smrt posvečena in dobita nov smisel. Trpljenje so vrata, ki člove­ka vodijo v Gospodovo velikonočno skrivnost; ni mogoče imeti deleža privaljujoč blagoslovu pravičnih, molit­vi usmiljenja, ki se neutrudno dviguje za ljudi, na vsakem kraju in v vsakem času. Pomislimo na Mojzesa, posred­nika, kadar bomo

Iz: V prijateljstvu z Bogom

   V torek, 19. 3., bomo obhajali slovesni praznik sv. Jožefa. Svete maše bodo po prazničnem redu, ob 9.00 bo maševal godovnjak, stolni prošt Jožef Lap. Začenjamo teden družine.

   V četrtek, 21. 3., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v župnišču predavanje ge. Alenke Puhar, Furlani in njihova pot skozi gosto noč. Lepo vabljeni!

   V soboto, 23. 3., bomo obhajali liturgični praznik Marijinega oznanjenja.

   Na cvetno nedeljo, 24. 3., bo pri vseh svetih mašah blagoslov zelenja. Slovesen blagoslov s procesijo ob 9.00 bo vodil škof dr. Anton Jamnik. Zberemo se na nadškofijskem dvorišču.

GODOVI IN PRAZNIKI

    Nedelja, 17. 3.: 5. postna, tiha nedelja

    Ponedeljek,18. 3.: sv. Ciril Jeruzalemski, škof, cerkveni učitelj

   Torek, 19. 3.: sv. Jožef, slovesni praznik

   Sreda, 20. 3.: sv. Martin iz Brage, škof

   Četrtek, 21. 3.: sv. Serapion, škof, mučenec

    Petek, 22. 3.: sv. Lea, spokornica

   Sobota, 23. 3.: Marijino oznanjenje, liturgično praznovanje

    Nedelja, 24. 3.: CVETNA NEDELJA

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

sobota, 9. marec 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 10. 3. 2024 - 17. 3. 2024

4. POSTNA NEDELJA

Pravimo, da vemo, da Bog odpušča kriv­do tistemu, ki se iskreno kesa. Ko pa bi to res tudi verjeli, bi bili vedno znova Bogu toplo hvaležni za vsako odpušča­nje in si ne bi več očitali preteklih gre­hov, ki smo jih skesani odložili v Božje usmiljenje, a se vanje tudi ne bi vračali. Dokler samo vemo, ne moremo povsem očistiti spomina na preteklost, niti se z veseljem in s pogumom zaupno odpreti prihodnosti, kot nam jo pripravlja Bog v svoji ljubezni.

Prosimo za vero in po­polno iskrenost pred Bogom! Posledice naših osebnih in skupnih, narodovih grehov ostajajo in se morajo izzdraviti. Prejšnjo nedeljo smo slišali, da so nava­dno potrebni štirje človeški rodovi, da se grehi naroda zazdravijo; če seveda narod čuti in razume zgrešenost svoje­ga ravnanja ter išče pot spreobrnjenja, vrnitve k Bogu.

Pri Judih je onih sedem­deset let sužnjevanja le rodilo novo za­vest v njihovih pravnukih, da so se že­leli vrniti in so bili tudi sposobni začeti življenje svoje domovine na zdravih te­meljih vere, narodove kulture in odgo­vornosti za skupnost. Če pretekli grehi človeka še vedno bolijo, pomeni, da je še vedno od njih bolan. Res oproščen pos­tane, ko se veseli, da jih je bil rešen, in zato toliko bolj z veseljem išče pravič­nost življenja ter se koplje v Božji lju­bezni.

Se spomnite stare oblike te misli: »Bog ne more goljufati ne goljufan biti?« Nikodemu in še marsikomu ta resnica ne gre v glavo. Razmišljanje našega ra­zuma se preveč vrti v naših človeških predstavah in okvirih, tudi ko gre za Božje darove in njegovega Duha. Ker ne razumemo, se nam včasih celo porajajo verski dvomi o resničnosti te ali one ver­ske resnice.

Tudi naša čustva niso tako prečiščena, da bi znali čutiti tako popol­no kot Jezus, v čem je bistvo odrešenja, zato je naša zvestoba življenju iz vere večkrat približna ali celo prelomljena. Pa ne iščemo enakosti z Bogom, zago­tovo pa podobnost z njim, da bi se tudi v nas razodevala dela, da so narejena iz povezanosti z njim, z njegovim Duhom. Eden je Gospod, svet in vsemogočen, sil­no vzvišen, neskončen tudi v ljubezni in moči življenja.

Anton Slabe

Prva Mojzesova knjiga nam ob do­godkih mož in žena iz oddaljenega časa pripoveduje zgodbe, v katerih se zrcali naše lastno življenje. Tako v ci­klusu očakov najdemo tudi zgodbo^ o Jakobu in njegovem bratu Ezavu. Že od malega je bilo med njima rivalstvo, ki ga nista bila sposobna pre­seči.

Jakob je bil drugorojenec bila sta dvojčka, a mu je s prevaro uspe­lo dobiti od očeta Izaka blagoslov in pravice prvorojenca (glej 1 Mz 25,19­34). Zato je bil prisiljen zbežati daleč stran od brata, a se zdi, da mu kljub temu v življenju vse uspeva. Spreten je v poslih, zelo obogati in postane la­stnik ogromne črede; z vztrajnostjo in potrpežljivostjo se mu uspe poro­čiti z najlepšo Labanovo hčerjo.

Ne­kaj pa mu kljub temu manjka: stik z lastnimi koreninami. Ko nekega dne začuti domotožje po domovini, se odpravi na dolgo poto­vanje z ogromno karavano ljudi in živali, dokler ne prispe do reke Jabok. Tu zvečer, ko ostane sam na tu­jem bregu, razmišlja, kaj ga čaka nas­lednji dan, kako se bo odzval njegov brat Ezav?

V Jakobovi glavi se plete­jo različne misli. In medtem ko se zmrači, ga nenadoma zgrabi nezna­nec in se začne z njim bojevati. Ka­tekizem pojasnjuje: »Duhovno izro­čilo Cerkve je v tej pripovedi videlo simbol molitve kot boja vere in zma­ge vztrajnosti« (KKC 2573).

Jakob se je bojeval vso noč; na koncu zmaga, a ga njegov tekmec udari v kolčni sklep in od takrat je vse življe­nje šepal. Skrivnostni bojevnik pra­vi očaku: »Ne boš se več imenoval Jakob, ampak Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal« (1 Mz 32,29).

Spremeni mu ime, živ­ljenje in držo. Ko ga Jakob vpraša po imenu, mu ga ne pove, ampak ga bla­goslovi. Takrat spozna, da je srečal Boga »iz obličja v obličje«. Boriti se z Bogom: to je podoba molit­ve. Ob raznih drugih priložnostih Ja­kob pokaže, da je sposoben pogovora z Bogom, ki ga čuti kot prijateljsko in tesno navzočnost.

Tista noč pa ga spremeni: naenkrat ni več gospodar situacije, njegova zvitost ne pomaga, ni več strateg in preračunljivec. Bog ga postavi v njegovo realnost smrtni­ka, ki trepeta in se boji. Naenkrat Ja­kob nima ničesar drugega pokazati Bogu kakor svojo šibkost in nemoč, tudi svoje grehe. In 'takšen' Jakob prej­me Božji blagoslov: šibak in ranljiv, a z novim srcem. Prej je bil zaverovan vase, zaupal je v svojo zvitost, bil je nedostopen za milost, saj je mislil, da ne potrebuje usmiljenja.

A Bog mu je dal razumeti, da je bil omejen, da je grešnik, ki potrebuje usmiljenje, in ga je rešil.

Vsi imamo svoja nočna srečanja z Bo­gom, temne trenutke greha in zmede­

nosti. Tudi nas Bog vedno preseneti v trenutku, ko tega ne pričakujemo, ko se znajdemo zares same. In takrat tudi mi spoznamo, da smo le ubogi ljudje. Bog tudi nam da novo ime, ki vsebuje smisel vsega našega življe­nja; spremeni nam srce in nam da svoj blagoslov. To je lepo povabilo, da se Bogu pustimo spremeniti. On ve, kako to storiti, saj pozna vsakega od nas.

»Gledam svojega Gospoda. Ob pogledu nanj se naučimo ljubiti.

Življenje Cerkve se mora v nas oblikovati skozi trpljenje. S svojo ljubeznijo in premišljevanjem skrivnosti tvojega življenja in trpljenja ti pomagam nositi tvoj križ«

(Sveta Marija Evgenija Milleret de Brou, redovna ustanoviteljica)

 

Usmiljenje je ljubezen, s katero se Bog sklanja k bednim, da jih podpre, ozdravi, obogati. Bog, neskončna ljubezen, hoče pomagati človeški revščini: s svojo dobroto bi rad ozdravil človeško zlobo, z modrostjo nespamet, s čistostjo ne­čistost, z močjo slabotnost.

Bog sovraži greh, a če je zaradi greha pri­siljen, da grešniku od­tegne svoje prijateljstvo, to je milost, tedaj v svo­jem usmiljenju še vse­eno najde način, da ga še naprej ljubi. Ker ga ne more ljubiti kot prijatelja, ga ljubi kot delo svojih rok, ga ljubi zaradi dobrine, ki še os­tane v njem, in na to dobrino se opre, da ga privede k spreobrnjenju.

Ko pa grešnik gre vase, ga Bog takoj priti­sne k sebi s še večjo ljubeznijo. Božje usmiljenje je tako veliko, da ga tudi najsramotnejši greh, če ga človek iskreno obžaluje, ne more izčrpati ali zadržati. Samo ošabna človekova vo­lja, ki se zapre v svojo revščino in za­ničuje Božje usmiljenje, ima to žalostno moč. Človek vedno najde us­miljenje, če le obžaluje svoje grehe. Bog niko­gar ne zametuje zaradi njegove nezvestobe, ni­komur ne odreka odpuščenja, mu ne očita njegove revščine, niti takrat ne, če takoj spet pade, ko mu je bilo od­puščeno.

Tudi tedaj, ko ljudje obsojajo grešnike, jih Bog odvezuje od gre­ha in odpušča opraviče­ne. Neskončno usmilje­nje pa ne sme nikdar biti pretveza, da bi se z odprtimi očmi spet vračali v greh, ampak le vabilo, da ponižno priznamo svoje grehe in se s popolnim zaupanjem zatečemo k Bogu.

Iz: V prijateljstvu z Bogom

• V petek, 15. 3., bodo križev pot po sveti maši ob 18.30 pripravili in vodili člani ŽPS. Lepo vabljeni!

    Nedelja, 10. 3.: 4. postna nedelja

    Ponedeljek, 11. 3.: sv. Benedikt, škof

   Torek, 12. 3.: sv. Inocenc I., papež

   Sreda, 13. 3.: sv. Leander Seviljski, škof

   Četrtek, 14. 3.: sv. Matilda, kraljica

    Petek, 15. 3.: sv. Ludovika de Marillac, redovnica

   Sobota, 16. 3.: B. sl. Danijel Halas, duhovnik, mučenec

    Nedelja, 17. 3.: 5. postna, tiha nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

sobota, 2. marec 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 3. 3. 2024 - 10. 3. 2024

Trije psihologi so vrgli v svet svoje, kot se jim je zdelo, najbolj originalne misli. Saj niso bile napačne, le pretirano pou­darjene, kot da je to zadnje odkritje in najvišja modrost. In mnogi so tako tudi razumeli.

Prvi je trdil, da je človek naj­bolj uspešen, ko z najmanj sredstvi naj­več proizvede. In začela se je ustvarjati potrošniška družba s poceni izdelki in zato z ogromno potrošnjo, pa z vsemi stranskimi učinki: od visokega stan­darda enih in rastoče revščine drugih, od spodbujene zapravljivosti do grmad smeti in poželjivosti in nezadovoljstva.

Drugi je menil, da je največji uspeh živ­ljenja, da človek sebe čim bolj uresniči. Pa je težnja po karieri izrinila vrsto na­ravnih človeških vrednot in kreposti ter prezrla solidarnost in ozir do drugega.

Tretji je zapisal, da je najbolj pomembno, da se v družbi uveljaviš. In zrasla je vrednost konkurence, ki naj bi bila spodbu­da, vendar je začela postajati nasilna in brezobzirna, brezčutna in uničujoča.

Zato je Mojzes, ki se je modrosti učil v Božji bližini, vsem očetom svojega naro­da zabičal, naj si zapišejo Božje zapovedi na svojo roko, naj jih imajo pred očmi in v svojem srcu; naj jih torej nikoli ne po­zabijo, naj jih cenijo in ljubijo, naj jih od­ražajo njihova dela in naj jih svojim otro­kom dopovedujejo, naj bo to doma ali na poti, naj bo zjutraj ali zvečer to je ved­no.

Zakonitosti pravičnosti, resnice in lepote bivanja in sobivanja, zadnja, naj­višja in večna modrost življenja tu doli. Vera zato ne prenese nobene preračunlji­vosti ne koristoljubja, ne trgovanja z Bo­gom, sicer se prav lahko zgodi, kar je kot znamenje naredil Jezus pred templjem.

To je bil obupen poskus, da bi dal ljudem razmišljati, da je z njimi in njihovim trgovskim barantanjem tam, kjer bi mora­la biti šola pobožnosti, ljubezni do Boga, nekaj res hudo narobe.

Šestinštirideset let so zidali jeruzalemski tempelj. De­set let po Jezusovi smrti je bil podrt z ob­zidjem vred v nekaj dneh. Jezus je tem­pelj svojega telesa pri tridesetih pustil podreti in ga v nekaj dneh postavil in z Očetovo slavo povsem prenovil v poveličanje. Tudi zato je tako pomembno, da vemo, da smo tempelj Božji.

Anton Slabe

V Abrahamovem živ­ljenju se nenadoma oglasi glas. Glas, ki ga vabi na pot, ki ga po­ziva, naj se odtrga od svoje domovine, svojih korenin ter se poda v novo, drugačno priho­dnost. In vse to samo na podlagi obljube, ki ji je treba zaupati.

A za­upati ni lahko, potre­ben je pogum, ki ga je Abraham premogel. Abraham se torej od­pravi. Prisluhne Božjemu glasu in za­upa njegovi besedi. S tem njegovim odhodom se rodi nov način pojmova­nja odnosa z Bogom; prav zato je očak Abraham v velikih duhovnih tradi­cijah predstavljen kot popoln Božji mož, ki se je sposoben podrediti Bogu tudi takrat, kadar se njegova volja iz­kaže za zahtevno, celo nerazumljivo. Abraham je človek Besede.

Ko Bog spregovori, postane sprejemnik te Be­sede, njegovo življenje pa kraj, kjer se Beseda želi utelesiti. To je velika no­vost na človekovi poti do vere: življe­nje vernika se začne razumevati kot poklic, kot klic, kraj, kjer se uresniču­je obljuba; in po svetu ne potuje več toliko pod težo negotovosti, ampak pod vplivom te obljube, ki se bo nekega dne uresničila. Abraham je verjel Božji obljubi.

Ob branju Prve Moj­zesove knjige odkrije­mo, kako je Abraham živel molitev v neneh­ni zvestobi tej Besedi, ki se je vsake toliko časa pojavila na njego­vi poti. Če povzamemo, lahko rečemo, da je vera prešla v njegovo življenje. Vera posta­ne življenje.

Abraham nas namreč s svojim življenjem, s svojim zgledom uči te hoje na poti, na kateri vera postaja del človeš­ke zgodovine. Boga ne vidimo več le v nebesnih pojavih, kot oddaljenega Boga, ki lahko vzbuja grozo. Abra­hamov Bog postane »moj Bog«,

Bog moje osebne zgodovine, ki vodi moje korake in me ne zapusti, Bog mojih dni, spremljevalec mojih doživetij, Bog previdnosti.

Abrahamova molitev se izraža pred­vsem v dejanjih: kot človek mol­ka postavi na vsakem odseku poti Gospodu oltar. Abraham ne sezida templja, ampak pot posuje s kamni, ki ga spominjajo na Božji mimohod. Abrahamov (naš) Bog je Bog, ki nas vedno spremlja.

Tako Abraham postane domač z Bo­gom, z njim se tudi prepira, a je ved­no zvest. Z Bogom se pogovarja in prepira. Vse do največje preizkušnje, ko Bog od njega zahteva, naj žrtvu­je lastnega sina Izaka, ki ga je dobil v starosti, edinega dediča. Tu Abraham doživi vero kot dramo, kot hojo skozi noč pod nebom, ki je brez zvezd. In ve­likokrat se to zgodi tudi nam, da ho­dimo v temi, vendar z vero.

Učimo se od Abrahama, učimo se moliti z vero: poslušati Gospoda, hoditi in razpravljati z njim. Ne bojmo se prepirati z Bogom! Tudi to je oblika molitve. Le otrok se namreč lahko tudi razjezi na očeta in ga nato spet sprejme.

Od Abrahama se učimo moliti z vero, se pogovarjati, prepirati, vendar vedno pripravljeni sprejeti Božjo besedo in jo uresničiti. Z Bogom se učimo pogo­varjati kot otrok z očetom: ga posluša­ti, mu odgovarjati, z njim razpravljati. Tako nas uči moliti Abraham.

»Sveti Duh je v meni zanetil goreč ogenj ljubezni. Z Marijo, nenehno in ljubeče priklenjeno k vznožju križa, želim, da bi bilo moje življenje in smrt le eno samo dejanje ljubezni... Bodimo žive priče, kaj lahko njegovo usmiljenje stori za nas in po nas.«

(Blažena Marija Luiza Elizabeta de Lamoignon, redovna ustanoviteljica)

 GREH

Greh, zlasti greh napuha, še danes poplavlja svet in je korenina vsega zla, ki mori človeštvo in mesari Cer­kev. In medtem ko človek zlorablja svojo svobodo in se prostovoljno od­daljuje od Boga, ga le-ta ne neha kli­cati in vabiti nazaj.

Božja pota so pota neskončne ljubezni: Bog kliče člo­veka, naj bi imel delež pri njegovem božjem življenju, naj bi živel v no­tranjem, osebnem druženju z njim. Grešnikova pota pa vodijo v čisto na­sprotno smer: tak človek odkloni lju­bezen in pretrga prijateljske odnose z Bogom.

Greh človeka samega zmanj­šuje, ko ga odvrača od tega, da bi dose­gel svojo polnost. To polnost pa more uresničiti samo v občestvu z Bogom, ki je edini vir življenja, ljubezni in milosti.

Jezusovo trpljenje nam priča, kako je hudobija greha nekaj velikega in uničujočega. Kristusovi razmesarje­ni udje, njegova bridka smrt na križu dopovedujejo, da je greh neke vrste bogomor.

Božji Sin je zaradi greha postal »mož bolečin od Boga zadet in mučen ... zaradi naših grehov ranjen, potrt zaradi naših hudobij« (Iz 53, 3-5). Kot nedolžno Jagnje je svobodno prelil svojo kri in nam s tem zaslužil življenje; v njem nas je Bog spravil s seboj in med nami ter nas iztrgal iz sužnosti hudobnega duha in greha. Jezus ni nikogar izključil od dobro­delnih učinkov svojega odrešilne­ga dela.

Kristusova smrt in njego­vo vstajenje sta največje znamenje njegove ljubezni do grešnih ljudi in hkrati najzanesljivejše znamenje njegovega božanstva. Kdor ga sprej­me, bo zveličan, lahko bo opral svoje grehe v Kristusovi krvi in bo v njem vstal k novemu življenju.

Iz: V prijateljstvu z Bogom

• V ponedeljek, 4. 3., bo v stolnici ob 9.00 sveta maša ob Tomaževi proslavi Teološke fakultete.

    Nedelja, 3. 3.: 3. postna nedelja

    Ponedeljek, 4. 3.: sv. Kazimir, poljski kraljevič

   Torek, 5. 3.: sv. Hadrijan (Jadran), mučenec

   Sreda, 6. 3.: sv. Koleta (Nika), redovnica

   Četrtek, 7. 3.: sv. Perpetua in Felicita, mučenki

    Petek, 8. 3.: sv. Janez od Boga, redovni ustanovitelj

   Sobota, 9. 3.: sv. Frančika Rimska, redovnica

    Nedelja, 10. 3.: 4. postna nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

sobota, 24. februar 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 25. 2. 2024 - 3. 3. 2024

2. POSTNA NEDELJA

Indijec Swami v knjigi Somerseta Maughama Ostrina britve na vlaku spočit razlaga utrujenemu Angležu: "Ko sem razmišljal o Brezobličnem, sem počival v Brezmejnem." Misel je presenetljiva in se skoraj dobesedno ujema z misli­jo 90. psalma: "Kdor prebiva v varstvu Najvišjega, počiva v zavetju Vsemogoč­nega."

Izraelcem je Bog sam po Mojze­su prepovedal upodabljati Boga. Vsi, še tako posrečeni simboli zamegljujejo Božjo veličastvo in neskončno svetost. Ko želimo spoznavati veličino Boga, smo že v Abrahamovi šoli. V samoti premišljuje in spoznava: Bog je neiz­meren in njegova dobrota do mene je brezmejna. Kako naj mu povrnem to ljubezen?

Bog ne potrebuje naših darov; vse, kar mu darujemo, je prav on že prej nam podaril. A drugače ne znamo izra­ziti svoje hvaležnosti in prav darovanje nas hvaležnosti tudi uči. Iz nje počasi raste medsebojno podarjanje.

Sprva da­rujemo majhne stvari: čas za mašo in molitev, dobra dela, nato bolj pozorno zbranost in doslednejšo iskrenost v po­govorih z Bogom, pa oblikovanje svoje osebnosti, odnosov do ljudi in stvari po njegovem Duhu. Tako postaja z zaupa­njem in ljubeznijo prežeto vse, kar pre­mišljujemo, govorimo, delamo, trpimo.

 Takrat se znamo v polnosti Bogu podar­jati in ga v polnosti sprejemati. Peter je na gori razodetja začutil in iz­povedal to željo: Biti vedno z Gospo­dom, toda takrat še zdaleč ni bil na to pripravljen; le želel si je človeške osrečenosti, kot jo je tisti trenutek občutil.

 Sposobnost podarjanja se navadno zač­ne s tem, da se učimo odrekati stvarem, ki nas mikajo in vabijo, a nam niso potrebne, dostikrat celo škodljive. To je teža, smisel in vrednost posta. Bog ni zahteven, zahtevno je življenje.

Če hočem, da bo koristno in rodovitno, da se bom na koncu lahko veselil nje­gove polnosti, moram prisluhniti Ab­rahamovi izkušnji. Če namreč le po svoji pameti urejam življenje, ga uteg­nem zapraviti, kar pa s svojo pametjo, iz Gospodove šole in iz življenjskih iz­kušenj ustvarjam, bo ostalo. Saj Bog no­benega našega daru ne obdrži zase, vse shranjuje v nas in v zakladnico našega življenja.

Anton Slabe

 

Božji načrt v odnosu do člo­veštva je dober, kljub temu pa v našem vsakdanjem življenju * velikokrat


doživljamo priso­tnost zla. Prva poglavja Prve Mojzesove knjige opisujejo po­stopno širjenje greha v človeškem življenju.

Adam in Eva dvomita v dobrohotne namene Boga, ker mislita, da jima pre­prečuje, da bi bila srečna. Ne verujeta več v velikodušnega Stvarnika, ki želi njuno srečo. Njuno srce podleže skuš­njavi hudiča in ga prevzame ambicija vsemogočnosti: postati kakor Bog. 

Zlo postane še bolj silovito z drugo člo­veško generacijo: to je izkušnja Kajna in Abela. Kajn je nevoščljiv svojemu bratu in v njem vidi tekmeca, nekoga, ki ogroža njegov primat. Na brata gle­da s sumničenjem, zlo se porodi v nje­govem srcu in Kajn ga ne uspe nadvladati. Tako se zgodba o prvem bratstvu konča z umorom.

V Kajnovem rodu se nasilje še bolj razvije, saj se človek postavi na mesto razsodnika. In tako se zlo naglo širi, vse dokler ne zasede celotnega prizo­rišča: »Gospod je videl, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse miš­ljenje in hotenje njihovega srca ves čas le hudobno« (1 Mz 6,5).

Mogočne podobe, ki prikazujejo vesoljni potop in babilonski stolp, razkrivajo, da je potreben nov začetek, novo stvarstvo, ki se bo dopolnilo v Jezusu Kristusu.

In vendar je na teh prvih straneh Sve­tega pisma zapisana tudi drugačna zgodovina, ki vzbuja manj pozornos­ti, ki je veliko bolj ponižna in vdana, a predstavlja upanje. Obstajajo namreč tudi osebe, ki so sposobne moliti Boga iskreno, ki so sposobne pisati človeko­vo usodo na drugačen način.

Abel da­ruje Bogu od prvencev svoje drobnice. Po njegovi smrti sta imela Adam in Eva tretjega sina, Seta, kateremu se je rodil Enoš, in Sveto pismo pravi: »Tak­rat so začeli klicati ime Gospodovo« (1 Mz 4,26). Nato se pojavi Henoh, ki »hodi z Bogom« in je bil vzet v nebo. In končno je zgodba o Noetu, pravičnem možu, ki »je hodil z Bogom« (1 Mz 6,9) in pred katerim se Bog vzdrži svojega namena, da bi iztrebil človeštvo.

Ob branju teh pripovedi se zdi, da je molitev kakor nasip, da je človekovo zatočišče pred povodnjijo zla, ki raste v svetu. Molivci na prvih straneh Sve­tega pisma so ljudje, ki delajo za mir.

 Kadar je namreč molitev pristna, os­vobaja od vzgibov nasilja; je pogled, usmerjen k Bogu, da bi on ponovno poskrbel za človekovo srce. Molitev goji cvetlične grede ponovnega rojstva na mestih, kjer je bilo človekovo sov­raštvo sposobno samo povečati puš­čavo. In molitev je močna, ker privla­či Božjo moč in moč Boga vedno daje življenje.

Svet živi in raste zahvaljujoč moči Boga, ki jo ljudje privlačijo s svojo mo­litvijo. Molitev je veriga življenja in mnogi možje in žene, ki molijo, sejejo življenje.

Zato je tako pomembno, da otroke učimo moliti. Tudi če bodo to kasneje pozabili in šli po drugi poti seme pogovora z Bogom, seme živ­ljenja, pa bo ostalo v srcu. Molitev po­maga in odpira vrata Bogu, da lahko preoblikuje naše srce, ki je tolikokrat kamnito, v človeško, meseno srce.

»Kristusa moramo iskati tam, kjer je: v Svetem pismu in pri očetih, v tabernaklju in na križu, v sebi in v drugih. Znati ga je treba prebirati in preučevati, znati se učiti in pridigati, znati kontemplirati in živeti: 'Ničesar ne poznam razen Kristusa in Kristusa križanega.'

(Blaženi Edvard Frančišek Pironio, kardinal)

»Nič ne koristi odte­govati hrano telesu, če se duh ne odtrga od greha,« pravi sv. Leon Veliki. Če po­kora ne vodi k no­tranjemu prizade­vanju, da bi človek odpravil greh in se vadil v kreposti, ne more biti všeč Bogu, ki hoče, da mu slu­žimo s ponižnim, čistim in iskrenim srcem. Sebičnost in nagnjenje k uvelja­vljanju samega sebe velikokrat speljeta človeka, da hoče biti v središču veso­lja, zato tepta pravice drugih. Malo ali nič ne velja telesno pritrgovanje, če se človek hkrati ne zna odreči lastnim koristim, da bi spoštoval in pospeše­val koristi bližnjega, lastnim pogle­dom, da bi pristal na poglede drugih, če si ne prizadeva živeti v slogi z vse­mi in potrpežljivo prenašati prizadete mu krivice.

Za Jude je bil post znamenje žalosti in pokore; postili so se posebno ob veli­kih nesrečah ali nezgodah, da bi si  izprosili Božje usmi­ljenje ali da bi izra­zili kesanje nad gre­hi. Toda sedaj, ko je Božji Sin na zemlji, Jezusovim učencem pristoji bolj veselje kot pa žalost.

 Kr­ščanski post je zna­menje bedenja, ve­selja v pričakovanju »blaženega upanja in veličastnega pri­hoda našega velike­ga Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa« (Tit 2,13). Post, kot vsaka druga telesna pokora, ima namen, da človeka čim temeljiteje odtrga od pozemeljskega uživanja, mu čimbolj osvobodi srce in ga usposobi za uživanje Božjega vese­lja in še posebej za uživanje Gospodo­vega velikonočnega veselja.

Iz: V prijateljstvu z Bogom

• V ponedeljek, 4. 3., bo v stolnici ob 9.00 sveta maša ob Tomaževi proslavi Teološke fakultete.

   Nedelja, 25. 2.: 2. postna nedelja

   Ponedeljek, 26. 2.: sv. Aleksander (Branko), škof

   Torek, 27. 2.: sv. Gabrijel Žalostne Matere Božje, redovnik

   Sreda, 28. 2.: sv. Roman, opat

   Četrtek, 29. 2.: sv. Antonija Firenška, vdova, prestopni dan

   Petek, 1. 3.: sv. Albin (Zorko), škof

   Sobota, 2. 3.: sv. Neža Praška, klarisa

   Nedelja, 3. 3.: 3. postna nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30 

sobota, 17. februar 2024

TEDEN BOŽJE BESEDE 18. 2. 2024 - 25. 2. 2024

 1. POSTNA NEDELJA

Spomin na Noetovo barko je bil v Jezu­sovem času star že okrog deset tisoč let, zajet kot zgodba o Utnapištimu v Epu o Gilgamešu. Babilonec je v tem videl na­ravno katastrofo, ki je bila iz nje rešena le ena družina. Veren Izraelec je v njej raz­bral znamenje, kako Bog sklepa zavezo s tistimi, ki mu verjamejo, in jim zagota­vlja, da bo tudi poslej reševal pravične in po njih življenje na zemlji. Peter pa, kot razlagalec besed svojega Učitelja, Božjega Sina, vidi v tem predpodobo skrivnosti, ki se uresničuje v zakramentu krsta, kjer se po vodi izničuje moč greha in zače­nja sredi opustošene, a očiščene dežele v duši ustvarjati novo življenje na temeljih pravičnosti in svetosti. Zato se zdi čudno in kar težko nerazumljivo, da je Sveti Duh Jezusa takoj po krstu povedel v puš­čavo, kjer je bivanje izredno zahtevno in ga zmorejo res le izredno močne osebno­sti, ki so pripravljene tudi na izredne na­pore. Vendar to nakazuje tudi vsebine, skozi katere bo moral kristjan, ko se zave danosti, ki živijo v njem po krstu. Tudi preizkušnje so zares potrebne v njih se kalita moč duha in prava samozavest.

»Bival je med zvermi.« Zlasti tri bi rade oropale človeka njegove svobode, lastne pameti in posebej Božje milosti. Prva zato boža njegovo samovšečnost in samoljubje, druga ga nagovarja k všečnos­ti ljudem, tretja pa naravnost poudarja pravico do greha in njegovih prijetno­sti. Kljub moči milosti krščen in veren človek ne bo živel brez skušnjav; celo močneje se bodo zaganjale vanj, kajti ob močnejši luči nastaja ostrejša tudi senca. Tu se potrjuje, da zlo ni samo od­sotnost dobrega, pač pa delo duha s pretanjenim razumom, izredno močno voljo, pa z negativno temeljno usmerje­nostjo v uničevanje dobrega v dušah. Kdor dobro spozna bistvo skušnjav in greha, bo na koncu posta bolje razumel tudi lepoto in veličino vstajenja in no­vega življenja. Iz tega pa se hrani zdravo zaupanje.

»In angeli so mu stregli.« Tudi to izku­šnjo si pridobimo na poti vere. Kjer se vpliv greha poveča, naj bo v človeku ali v svetu, zraste toliko bolj moč milosti. Ker je le Jezus moč sveta premagal.

Anton Slabe

 

LETO 2024 LETO MOLITVE

Tretja kateheza: Skrivnost stvarjenja



Življenje, dejstvo, da obsta­jamo, odpira človeško srce za molitev. Prva stran Svete­ga pisma spominja na veliko hvalnico. V opisu stvarjenja se nenehno poudarjata dobro­ta in lepota vsega, kar obsta­ja. Bog s svojo besedo kliče v življenje in vse začne biva­ti. Z besedo loči svetlobo od teme, izmenjuje dan in noč, menja letne čase, z raznoliko­stjo rastlin in živali odpre pa­leto barv. V tem prepolnem gozdu, ki naglo premaga kaos, se kot zadnji pojavi človek. In ta dogo­dek sproži navdušenje, polno zado­voljstva in veselja: »Bog je videl vse, kaj je naredil, in glej, bilo je zelo dob­ro« (1 Mz 1,31).

Molivec opazuje skrivnost življenja okoli sebe, vidi zvezdnato nebo, ki je nad njim, ter se sprašuje, kakšen načrt ljubezni mora biti v tem tako mogočnem delu! In kaj je človek v tej brezmejni prostranosti? Zelo krhka stvaritev, majhno bitje, ki se rodi in umre, ki danes je in ga jutri ni, pa je vendar v vsem vesolju edino bitje, ki se zaveda takšnega obilja lepote. Človekova molitev je tesno povezana z njegovim občutkom za čudenje. Ve­ličina človeka je v primerjavi z razse­žnostjo vesolja neskončno majhna, njegovi največji dosežki se zdijo zelo majhni. Toda: človek ni nič. Člove­kova veličina je njegov odnos z Bo­gom: njegovo poveličanje. Po nara­vi smo majhni, po poklicanosti pa smo otroci velikega Kralja! Če uteg­nejo življenjski dogodki včasih z vso grenkobo zadušiti dar molitve v nas, je dovolj, da občudovanje zvezdnate­ga neba, sončnega zahoda, cvetlice v nas ponovno prižge iskrico hvale­žnosti.

Ko je nastala velika svetopisem­ska pripoved o stvarjenju, izraelsko ljudstvo ni preživljalo srečnih dni. Deželo so zavzeli sovražniki, mnogi so bili izgnani in postali sužnji. Ni bilo več domovine, templja, družbe­nega in verskega življenja, ničesar. Pa so vendar ravno v tej pripovedi neka­teri našli razloge za zahvaljevanje in hvaljenje Boga za obstoj. Molitev je prva sila upanja. Moliš in upanje ras­te. Molitev odpira vrata upanju. Kajti ljudje molitve so tisti, ki ponavljajo, najprej sebi in nato vsem drugim, da je to življenje kljub vsem težavam in preizkušnjam, kljub težkim dne­vom napolnjeno z milostjo, ob kate­ri se je treba čuditi. In kot takega ga je treba vedno braniti in varovati. Možje in žene, ki molijo, vedo, da je upanje močnejše od obupa. Ver­jamejo, da je ljubezen močnejša od smrti in da bo nekega dne zagoto­vo zmagala, čeprav v času in na na­čine, ki jih ne poznamo. Molitev te razsvetli: razsvetli tvojo dušo, razsvetli ti srce in obraz. Tudi v naj­temnejših časih, tudi v času največje bolečine.

Vsi smo sposobni prinašati veselje. To življenje je dar, ki nam ga je dal Bog in prekratko je, da bi ga prežive­li v žalosti in grenkobi. Slavimo Boga in bodimo zadovoljni s tem, da obsta­jamo. Glejmo vesolje, glejmo lepoto, pa tudi svoje križe in recimo: "Toda Ti obstajaš, Ti si nas ustvaril takšne zase." Treba je občutiti nemir v srcu, ki človeka vodi k zahvaljevanju in slavljenju Boga.

 

»Kristusov glas mora biti glavno

vodilo našega delovanja. Svoje bolečine darujte za odrešenje duš, zlasti za tiste, ki prihajajo pred sodišče vrhovnega sodnika in so morda zelo slabo pripravljeni!«

(Blažena Marija od Jezusa (Emilija) dOultremont, redovna ustanoviteljica)

PEPEL

Pepel je v mnogih pok­rajinah in kulturah zna­menje krivde in greha. V svetopisemski pripo­vedi o prvem grehu pra­vi Bog Adamu: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povr­neš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš« (1 Mz 3,19). Cerkveno bogoslužje po­navlja te besede vsako leto na pepelnično sredo. Duhovnik jih izgo­varja pri obredu pepeljenja, da bi se kristjani spomnili na smrt in na prihodnjo Božjo sodbo. To znamenje pepela pa ne opozarja na dokončno smrt, temveč kliče k spreobrnitvi kot pogoju za vstop v večno življenje. Besedilo pri pepeljenju bi morali pravzaprav izreči v celoti: »Pomisli, o človek, da si prah, toda določen za vstajenje v večno življenje«. Drugo polovico te resnice oznanja Cerkev na koncu postnega časa, o veliki noči.

Pepel umaže, je pa lahek, manj se pri­jemlje kakor zemlja ali ilovica. Pepel je z ognjem očiščena snov zemlje. Iz pepela vstaja po antični zgodbi ptič Feniks v novo življenje in pepel pusti za sabo. Kristjan pa veruje, da bo ob vstajenju vzel svojo zgodovino zem­ljo kot pepel s seboj za večno k Bogu, vendar očiščeno z ognjem sodbe.

Iz: Egon Kapellari, Sveta znamenja

DOGODKI PRED NAMI

• V petek, 23. 2., bodo križev pot po večerni sveti maši oblikovali člani ŽPS. Lepo vabljeni k udeležbi!

GODOVI IN PRAZNIKI 

  •     Nedelja, 18. 2.: 1. postna nedelja
  •        Ponedeljek, 19. 2.: sv. Konrad iz Piacenze, spokornik
  •        Torek, 20. 2.: sv. Jacinta in Frančišek Marto, fatimska pastirčka
  •        Sreda, 21. 2.: sv. Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj
  •        Četrtek, 22. 2.: Sedež apostola Petra
  •        Petek, 23. 2.: sv. Polikarp, škof, cerkveni učitelj
  •        Sobota, 24. 2.: sv. Matija, apostol
  •        Nedelja, 25. 2.: 2. postna nedelja

 

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 



 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30