Follow by Email

sobota, 29. maj 2021

TEDEN BOŽJE BESEDE 30. 5. 2021-6. 6. 2021

»Kaj je prvotna realnost?« se sprašuje Berdjajev. In odgovarja: »Prvotna realnost je ustvarjalni akt, svoboda. Nositeljica prvotne realnosti je oseba, subjekt, duh.« Vse vznika iz svobodne praustvarjalnosti Duha. Smisel svobode praustvarjanja je omogočanje svo­bodnih odnosov znotraj praustvarjenega. Za obstoj enega same­ga subjekta svoboda ne bi bila potrebna. Tisti, ki je bil v začetku in je bival pred vsemi veki, je to­rej obstajal na način odnosa. Ker je Pratemelj oseba, je lahko ose­ba le v svobodi Duha druge ose­be, kajti bit osebe je odnos. To označuje skrivnostna transcen­dentna množina v Prvi Mojzesovi knjigi: »Naredimo človeka po svoji podobi.« S stvarjenjem človeka je Stvarnik, ki kot Sveta Trojica biva v skrivnosti presežnih odnosov, nanj prenesel svojo prvotno real­nost odnos in svobodo.

Te misli niso daleč od nas. Smo namreč oseba, ki se v svobodi duha razgleduje po svojem notranjem prostranstvu. V sebi zaznavamo re­alnost vsega bivajočega, četudi ni­mamo posebne izobrazbe in le malo vemo o tvarnem svetu, ki ga razisku­je znanost. Zunaj nas ni nobenega ob­jektivnega sveta, ki bi ga lahko kdor koli motril zgolj od zunaj. Ko se za­hvaljujemo za to, kar smo in kar po milosti prejemamo, se zahvaljujemo za ves svet, tudi za vse vesolje, ki nas obdaja. V vsakem izmed nas se stika­ta tvar, ki nas hrani in po kateri hodi­mo, in skrivnostni razlog našega vznika v svet, ki biva v nedostopni svetlobi, v katero bomo prestopili, ko bo odmrla tvar, iz katere je naše bor­no telo. To je naša eksistenca, naša re­alnost, ki jo vsak hip občutimo in o nas pove več kot abstraktna bit Parmenidove, Aristotelove, Spinozove in še katere ontologije.

Milan Knep




V četrtek, 20. 5., je bila v stolni­ci krizmena maša, ki je že drugo leto zapored zaradi razmer ni­smo mogli obhajati na veliki če­trtek. Udeležba vernikov je bila žal zelo skromna, duhovnikov pa se nas je zbralo kar lepo šte­vilo, okrog 110. Nadškofov nago­vor, ki ga je imel tokrat posebej za duhovnike, je izzvenel v povabilo oziroma naročilo:

»Po svoji izvolitvi, 'sveti bratje', in po teh svetih oljih se pridruži­te Jezusu v njegovem poslanstvu: Oznanjujte blagovest ubogim, po­vežite potrte v srcu, okličite jetni­kom prostost, zapornikom osvobo­ditev, oznanjujte leto Gospodove milosti, tolažite žalujoče, prinašaj­te olje veselja, pojte hvalnico. Bodi­te hrasti njegove pravičnosti. Bodi­te Gospodovi duhovniki.«

BINKOŠTI

»'Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju,' smo sli­šali začetek besedila Apostolskih del, v katerem sveti Luka govo­ri o prazniku prvih binkošti. Bili so zbrani na istem kraju. To je bil sad enodušnega vztrajanja v moli­tvi. Ne vsak zase. Ne v pobožni sa­mozadostnosti pred seboj in pred Bogom, pač pa skupaj, enodušno. Enodušna vztrajnost v molitvi. To je moč doseči samo takrat, kadar sledimo Jezusovemu povabilu. Do­kler se namreč ne zberemo okoli Jezusa, toliko časa je naša molitev tako ali drugače obdelovanje moje­ga vrtička, klicanje sonca in dežja nad moje gredice, prizadevanje, da bi se Bog na poseben način ozrl na moje želje in načrte in jih velikodu­šno uslišal. Enodušna vztrajnost v molitvi pomeni slišati Jezusovo be­sedo, jo sprejeti in jo uresničevati. Duh pa, ki veje, kjer hoče, ne obrača človeka proti človeku, skupine pro­ti skupini, ampak po svojih sado­vih povezuje človeka s človekom, skupino združuje s skupino. Nič več ni treba, da bi vsi enako misli­li, vsi enako govorili, vsi enako de­lali Sveti Duh, ki z istim plame­nom obstane nad vsakim posebej, ohranja različnost darov vsakega posameznika in pomaga, da se da­rovi med seboj obogatijo. V Svetem Duhu začnemo skupaj rasti, kajti Sveti Duh nas ne vodi v medseboj­no tekmovanje, ampak nas uči dia­loga in medsebojnega sodelovanja.« /iz nadškofove pridige na binkošti v stolnici/

Freska na oboku glavne ladje upodobitve kreposti Potrpežljivost (Patientia).

Tudi žena, ki predstavlja krepost potrpežljivosti, je upodobljena na zelo »zgovoren« način. Na svojih ramah mirno in stanovitno nosi ja­rem, ki simbolizira vztrajno prena­šanje nadlog in bolečin. Na to kaže tudi celotna drža nje­nega telesa: izraz na njenem obrazu, skle­njene roke in gole noge v trnju.

Potrpežljivost je obli­ka krščanskega po­guma in srčnosti. Srčnost je potrebna, da se v življenju loti­mo tudi težkih stva­ri. Še večji pogum pa je potreben, da pre­našamo najrazličnejše trpljenje, posebno, če je dolgotrajno. Laže se je boriti proti zlu in ga prema­govati, kakor pa prenašati hudo. Potrpežljivost je krepost, ki nas uči mirno prenašati tiste nadlo­ge, ki se jim ne moremo izogniti. Potrpežljivost nam pomaga, da iz ljubezni do Boga in združeni s Kristusom ravnodušno prenaša­mo telesno ali duševno trpljenje. Potrpežljiv je, kdor v trpljenju ne godrnja, ampak ga vdano nosi iz ljubezni do Boga po zgledu trpe­čega Odrešenika. Za kristjana je torej pomemben tudi nagib, zakaj je potrpežljiv. Prvi je ljubezen do Boga in do bližnjega, ko sprejemamo tr­pljenje v spravo in zadoščenje zase in za druge. Drug nagib pa je zavest naše povezanosti s Kri­stusom: v trpljenju se mu damo na voljo, da v nas nadaljuje svo­je odrešilno trpljenje. Gotovo ima potrpežljivost različne stopnje: na začetku duhovnega življenja je še čutiti močan odpor nara­ve, ki ga človek pre­maguje z voljo; sledi sprejemanje trplje­nja z živo željo, da bi po njem postali podobni Jezusu; ti­sti, ki so najbolj na­predovali v duhov­nosti, pa si trpljenja želijo, da bi lahko na tak način Boga še bolj poveličevali in drugim poma­gali k zveličanju. Jezuit Anton Gaudier oprede­ljuje to krščansko držo tako­le: »Namen potrpežljivosti ni samo lajšati, ampak tudi izga­njati žalost in pobitost duše. Slednji nas skušata v težavah, ki nas nenadoma doletijo. Tr­dno in velikodušno prenašajmo vse zoprnosti ali celo ne­sreče, ki jih Bog dopušča; naj se ne zmanjša naša želja po polnosti, ne opuščajmo svojih dolžnosti, ampak se še naprej vztrajno držimo zdrave preso­je in Božje volje.«

   Nedelja, 30.5.: nedelja Svete Trojice

   Ponedeljek, 31.5.: Obiskanje Device Marije, praznik

   Torek, 1.6.: sv. Justin, mučenec

   Sreda, 2.6.: sv. Erazem, škof

   četrtek, 3.6.: SVETO REŠNJE TELO IN KRI, slovesni zapovedani praznik

   Petek, 4.6.: sv. Peter Veronski, redovnik, mučenec

   Sobota, 5.6.: sv. Bonifacij, škof in mučenec

   Nedelja, 6.6.: 10. nedelja med letom

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

  V sredo, 2.6. bodo v stolnici ob 18.00 slovesne večernice pred telovskim praznikom.

  V četrtek, 3.6., na slovesni zapove­dani praznik Svetega Rešnjega te­lesa in krvi, bodo svete maše po ne­deljskem redu. Slovesno sveto mašo ob 18.30 bo imel gospod nadškof.

  V petek, 4.6., bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Jezusovemu. Ob 15.00 pa bo ura Bož­jega usmiljenja in po njej sveta maša.

  V soboto, 5.6., bo ob 8.30 molitev pred Najsvetejšim in posvetitev Srcu Marijinemu.

»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«

bo v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30.

Lepo vabljeni!

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

 

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.