Follow by Email

sobota, 01. maj 2021

TEDEN BOŽJE BESEDE 2. 5. 2021-9. 5. 2021

5. VELIKONOČNA NEDELJA

»Če pa Kristus ni vstal, je prazna tudi vaša vera« (prim. 1 Kor 15,14). Kako razumete ta Pavlov stavek? Z upanjem v neko splošno preobraz­bo kaotičnega sveta in človeškega trpljenja se na ta ali oni način pois­tovetijo skoraj vsi ljudje, zato tudi z nekoliko ohlapno vero v Kristuso­vo vstajenje nimamo večjih težav. Intuitivno prepričanje o razvoju kozmosa k vedno večji popolnosti ljudem ni bilo tuje ne v antiki ne danes. Povsem nekaj drugega pa je, ali preobrazba, ki naj bi bila sad Kristusovega vstajenja, učinkuje tudi sedaj, ne le v nedoločeni pri­hodnosti, ali je dosegljiva vsakemu človeku ali le univerzumu kot celoti. Univerzum je abstrakcija, zato kozmološke ideje v resnici za naše konkretne preizkušnje nima­jo pravega pomena. Jezus nam ni prinesel le nove vizije sveta, nove filozofije, ampak predvsem poveza­vo med Očetom in vsakim izmed nas posebej. To resničnost je opisal s podobo trte, ki je on sam, in mla­dike, to pa smo mi, ki od njega sprejemamo življenjski sok.

Življenje, ki je na veliko noč premagalo smrt, nam je Kristus izročil na veliki četrtek, da nam doteka vsakič, ko obhajamo njegovo daritev sv. mašo. Ciril Jeruzalem­ski (313-386) je v svoji 22. katehezi zapisal, da Kristusovo telo in kri, s katerima se hranimo kot mladike na trti, prehajata v naše fizično in duševno telo; skozi našo umrljivo človeško naravo pronika v nas Kris­tusova božja narava. Vera je tista duhovna sila, ki odpira in čisti kapi­lare našega telesa in duše, da se pre­tok milosti ne ustavi. Če pretoka ni, pride do infarkta, mladika odmre. Vera se krepi po njegovi besedi, zato pravi: »Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal« (Jn 15,4).

Milan Knep

Posebna pobožnost v čast Mariji v mese­cu maju se je v prvi polovici 19. stoletja iz Rima hitro razširila po Italiji, Franciji in Nemčiji, pa tudi pri nas so jo z veseljem sprejeli. Tako so bile pred 165 leti šmarnice prvič organizirane tudi v stolnici pred Marijinim oltarjem v kapeli svetega Ju­rija (srednja kapela na ženski strani). Kako je to bilo, nam je na zanimiv način opisal pisec Šusjanec v »pismu« prijate­lju v časopisu Zgodnja Danica (leto 1856, številka 24). Zaradi lažjega razumeva­nja sem jezik nekoliko posodobil.

»Ali glej, ko se prvega velikega travna, okoli pol sedme ure zvečer, od sprehaja­nja proti domu se vračajoč, bližava mestu in ne prideva še prav do Maličeve hiše, nama veličastni veliki zvon iz lin Šenklavškega desnega stolpa na proti zadoni, vbiraje se veselim gla­sovom drugih štirih zvonov iz levega stolpa. 'Kaj pomeni to veselo zvonjenje o nenavadnim času, proti mra­ku?' me vprašaš. Kar ponavadi zvonjenje v cerkev nas vabi! Ravno to zvonjenje nekaj napovedu­je, kar nama je bilo do zdaj le komaj po imenu znano. Visokočastiti go­spod Jožef Zupan, za Božjo čast, Ma­rijino češčenje in dušni blagor njih duhovnijanov vneti stolni fajmošter, so z dopuščenjem našega premilostljivega knezoškofa sklenili, obha­jati tudi v Ljubljani šmarnično pobožnost, od katere se je nekaj let sem

toliko spodbudnega po cerkvenih ča­snikih bralo. Pojdiva, kamor nas veli­častno zvonjenje vabi, grede se pa na levo in na desno, in tudi včasih nazaj ozirajva. Glej! Nekaj šetajočih rajd se z Latermanovega drevoreda vrne in jo naravnost za nama vdere, kamor nas zvonovi kličejo. Pridši pred cerkev Matere Božje pri Frančiškanih, vidiš množico ljudi iti: eno nama na desno od zvezdnatega drevoreda iz obojnih gradiš, eno na desno pa iz Šenpetrovega predmestja, ki ste se na lepim špitalskem, ali kakor ga zdaj imenujemo, na Francovem mostu, v eno množico zedinile, ker k istemu cilju hite — v stolno cerkev. Začetek špitalskih ulic se najini spremljevalci zopet v dve rajdi ločijo, ena gre naravnost po uli­ci naprej in se šele konec ulic, kjer se še številnejši množici iz mesta in sv. Jakoba sem pridruži, k stolni cerkvi obrne po daljši, druga pa koj konec mosta na levo krene in ob Ljubljanšici skoz škofov dvor po nekoliko kraji poti ravno tje hiti. Zediniva se s to, da nekaj minut prej v cerkev dospeva, da si prostor po volji zbereva. Ali ko v cerkev stopiva, vidiva, de je že skoraj polna mnogovrstnih sta­nov, domačih in tujih vernikov, go­sposkih in kmetiških ljudi; vendar se še da višje priti. Pririneva se do srednje kapele, seveda na moški stra­ni, ki se imenuje kapela Žalostne Ma­tere Božje. Stopiva vanjo, toliko je še prostora, da bo tudi naju še sprejela. Ravno pravi prostor sva dobila, zakaj nama nasproti, na ženski strani, glej, je šmarnični oltar, pred katerim je z ljudmi tako natlačeno, da se vse tare. Oglejva pa nekoliko kapelo, preden se pobožnost prične.«

STOLNICA NAS DOM

Freska na oboku glavne ladje upodobitve kreposti Ponižnost (Humilitas)

Prva je na severni strani od zaho­da proti vzhodu upodobljena Poni­žnost. Ženska figura, vsa zavita v plašč z oglavnico, sklanja svoj pogled k jagnjetu, ki ga drži v naročju. Krot­ko jagnje je namreč med drugim tudi simbol ponižnosti.

Ponižnost je tipična krščanska krepost, saj je pogani niso poznali. Pri Rimljanih je npr. imela slab prizvok, saj jim je pomenila servilnost, klečepla­zenje oz. hlapčevstvo. V krščanstvu pa je to temeljna krepost, na kateri sloni duhovna zgradba krščanskega življenja.

Človek nosi v sebi prirojeno nagnje­nje, da se zelo ceni in želi na vsak način uveljaviti. To gre žal pri mar­sikom čez vsako razumno mejo in se rado sprevrže v napuh, zato je po­trebna zmernost, ki jo imenujemo ponižnost. Ponižnost ima za podlago resničnost in pravičnost. Resničnost pomaga človeku, da se prav spozna­va, pravičnost pa, da priznava svojo odvisnost od Boga ter da upošteva njegovo dostojanstvo, dostojanstvo bližnjega in samega sebe. Ponižnost od nas ne zahteva, da ta­jimo svoje sposobnosti in darove, ki jih imamo in se jih zavedamo; po­maga nam le, da jih ne pripisujemo sebi, ampak Bogu. Pomaga nam, da ne hrepenimo po nečem velikem,

česar ne zmoremo doseči, in da se ne ponašamo s tistim, česar nimamo. Ne zahteva pa, da bi zanemarjali svo­je sposobnosti in talente; pomaga pa nam, da jih pravilno uporabljamo in pri tem ne iščemo sebe ali svoje časti.

Ponižnost tudi ne na­sprotuje pravilni za­vesti lastne vrednosti. Ta je človeku potreb­na, da z njo obvladu­je svoje življenje, se uspešno sooča s teža­vami ter s prizadev­nostjo in učinkovi­tim naporom oblikuje sebe in svet. Zaradi pomanjkanja zaupa­nja vase ima danda­nes veliko ljudi obču­tek manjvrednosti in krivde, kar vodi v zmanjšanje de­lovne sposobnosti, težave pri vklju­čevanju v družbo, beg v namišljene podobe življenja, uporništvo, klju­bovanje, trmo in različne negativne oblike samopotrjevanja. Ponižen človek ne išče svoje časti, želi služiti Bogu in ne sebi, zato se nesebično posveti delu za dobro bli­žnjega. Ponižnost osvobaja človeka samoljubja in prazne časti in napra­vi prostor Božji milosti, kajti »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (Jak 4,6). Kristjan mora v ži­vljenju vedno gledati na ideal poni­žnosti, na Kristusa. Sam nas vabi, naj se prave ponižnosti učimo pri njem: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29).

   Nedelja, 2.5.: 5. velikonočna nedelja

   Ponedeljek, 3.5.: sv. Filip in Jakob, apostola

  Torek, 4.5.: sv. Florijan, mučenec

   Sreda, 5.5.: sv. Gotard, menih, škof

   Četrtek, 6.5.: sv. Dominik Savio, zavetnik ministrantov

   Petek, 7.5.: sv. Gizela, opatinja

   Sobota, 8.5.: obletnica posvetitve stolnice

   Nedelja, 9.5.: 6. velikonočna nedelja

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«

bo v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30.

Lepo vabljeni!

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.