6. VELIKONOČNA NEDELJA

»Tudi jaz sem samo človek.« Najbrž je bilo kar malo smešno videti in Petru je moralo biti zares nerodno, ko je v Cezareji stotnik Kornelij padel pred njim na kolena. V svoji naravni pobožnosti je v njem videl Božjega poslanca. In Peter je to tudi bil; prinesel je dar odrešenja in veselje posvečenja njegovi hiši; Sveti Duh se je razživel v vsej njegovi družini. Nekateri bodo Petra zaradi tega hudo kritizirali, drugi se bodo z njim veselili, da je pot odrešenja odprta tudi poganom.

Vprašanje ozkosti ali širine duha. Pravi odnos do papeža in z njim skupaj tudi do škofov je eden temeljev edinosti Cerkve, ker je sprejemanje njene apostolskosti. In prav papež je varuh te edinosti, zato Peter razlaga svojo odločitev vsej skupnosti ter pojasnjuje, da to ni bila njegova ideja, ampak Božji navdih. Ima pa ta edinost dvojni obraz.

Čas bo pokazal, kako zelo je to res. Posebej papež sv. Leon Veliki in škof sv. Avguštin sta o tem govorila: Kot človeka in vernika sva z vami brata, vam enaka, kot škofa pa sva postavljena za vaša pastirja. Obe veliki resnici Janez v evangeliju potrjuje in za obe je papež prvi, ki ju mora čuvati in oznanjati, vse občestvo Cerkve pa ju v veri sprejema in ohranja.

Prvo je Jezus zajel v besedi: »Vam pa sem razodel vse.« Ta meri na to, da je Jezusova odrešenjska resnica izročena zboru škofov; ena njihovih največjih odgovornosti je, da skrbijo za čistost in celotnost nauka vere. O resnici ne moremo odločati, le iščemo jo in poskušamo čim bolje razumeti.

Vse oznanjevalno delo v Cerkvi je temu namenjeno. Druga: »Ostanite v moji ljubezni« pa je ustavni zakon Cerkve. Od te ljubezni je odvisno, s kolikim veseljem in zavzetostjo bomo tudi mi vsrkavali Gospodovo besedo in njegovo milost in s kolikim zaupanjem bredli skozi vse vsebine, ki nam jim postavlja življenje tega časa, pa tudi s koliko predanosti bomo ustvarjali skupnost Cerkve, ki s človeško negotovostjo, a v Duhu ravna Petrovo barko proti večnostnim obzorjem.

To se ustvarja v naših občestvih, zato pri vsaki maši molimo tako za papeža kot za domačega škofa, da bi nam bili bratje, učitelji in vodniki.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE Osma kateheza: Elijeva molitev

V Svetem pismu se Elija pojavi nenadoma, na skrivnosten način prihaja iz neke majhne, popolnoma

odročne vasi; na koncu pa bo pred očmi učenca Elizeja zapustil prizorišče na ognjenem vozu, ki ga bo odpeljal v nebo (glej 2 Kr 2,11-12). Je torej mož brez natančnega porekla, predvsem pa brez konca ugrabljen je v nebo. Zato so njegovo vrnitev pričakovali pred Mesijevim prihodom; kot nekega predhodnika.

Spisi nam Elija predstavljajo kot moža kristalno čiste vere. Vse življenje bo nepodkupljiv, brezkompromisen mož. Njegov simbol je ogenj, podoba božje očiščevalne moči. On bo prvi, ki bo postavljen na preizkušnjo, in bo ostal zvest. Je zgled za ljudi vseh ver, ki poznajo skušnjave in trpljenje, a nikoli ne popustijo pred idealom, za katerega so rojeni.

Molitev je sok, ki neprestano hrani njegovo življenje. Zato je ena najbolj cenjenih osebnosti v meniškem izročilu, tako da so ga nekateri izbrali za duhovnega očeta Bogu posvečenega življenja. Elija je Božji mož, ki postane zagovornik prvenstva Najvišjega.

Vendar se je tudi on prisiljen soočiti s svojimi slabostmi. Težko je reči, katera izkušnja mu je bolj pomagala: ali poraz lažnih prerokov na gori Karmel ali osuplost, ko je spoznal, da »ni nič boljši od svojih očetov«. V duši tistega, ki moli, je občutek lastne nemoči dragocenejši od trenutkov vznesenosti, ko se zdi, da je življenje polno zmag in uspehov. V molitvi so vedno navzoči trenutki, za katere čutimo, da nas dvigujejo, navdušujejo, in trenutki molitve bolečine, nerodovitnosti, preizkušenj.

Elija je mož kontemplativnega in hkrati dejavnega življenja; zaskrbljen je zaradi dogodkov svojega časa in sposoben se je zoperstaviti kralju in kraljici, potem ko sta ubila Nabota, da bi se lahko polastila njegovega vinograda. Kako zelo tudi danes potrebujemo Elijevega duha, ki nam kaže, da ne sme biti dvoličnosti v življenju tistega, ki moli: tak človek stoji pred Gospodom in gre naproti bratom, h katerim ga pošilja.

Molitev ni zapiranje vase z Gospodom, da bi si zamaskirali dušo, to je hlinjenje molitve. Molitev je soočenje z Bogom in služenje bratom. Preizkus molitve je konkretna ljubezen do bližnjega.

Strani Svetega pisma nam kažejo, kako je tudi Elijeva vera napredovala: tudi on je rasel v molitvi in jo počasi prečistil. Božje obličje je postajalo bolj bleščeče, dokler ni doživel vrhunca v tisti izjemni izkušnji, ko se mu je Bog pokazal na gori Horeb.

Ne pokaže se v silovitem viharju, ne v potresu in ne v uničevalnem ognju, temveč v »šepetu lahnega vetriča«. S tem preprostim znamenjem Bog komunicira z Elijem, ki je na begu, ki je izgubil mir. Bog pride naproti utrujenemu možu, ki je mislil, da mu je spodletelo na vseh ravneh, in s tistim lahnim vetričem, z glasom rahlega šepeta, povrne njegovemu srcu tišino in mir.

To je Elijeva zgodba, a zdi se, da je zapisana za vse nas. So večeri, v katerih se lahko čutimo nekoristne in same. Takrat bo prišla molitev in potrkala na vrata našega srca. Kos Elijevega plašča lahko poberemo vsi, tako kakor je polovico plašča pobral njegov učenec Elizej. In čeprav kaj naredimo narobe ali se čutimo ogrožene in prestrašene, če se z molitvijo vrnemo pred Boga, se bosta kakor po čudežu vrnila tudi vedrina in mir.

»Nenehno razmišljajmo o tem, da je Bog navzoč v vsakem našem dejanju in nas v vsem opazuje. Najhujši sovražnik in edini, ki nam lahko resnično škoduje, smo si mi sami.«

(Sveti Avguštin Roscelli, duhovnik, redovni ustanovitelj)

»NAJ TI BOM NEŽNI RDEČI CVET«

Cvetana Priol

Letošnje šmarnično branje, ki ga bomo prebirali v mesecu maju, je napisal cistercijan p. Branko Petauer iz Stične. Šmarnice nam predstavijo zgled Božje služabnice Cvetane Priol, ki je sebe imenovala »misijonarka na bolniški postelji«.

V zgodbah se srečamo z rastjo njene vere vse od mladih let, milostnega trenutka, ko jo je na duhovnih vajah preplavilo jasno spoznanje, da »Bog je«, do njenega trpljenja in bolezni, ki sta jo vodila do večje bližine z nebeškim Očetom.

Bog je bil vse njeno bogastvo in vsa njena sreča. Tako z vsakdanjim delom, glasbenim udejstvovanjem kot s preizkušnjo bolezni je pričevala o navdušeni hoji za Gospodom in veličini njegove ljubezni. Njen zgled nas tudi danes vabi, da kot posamezniki in kot narod stopimo na pot svetosti sredi sveta, tukaj in zdaj.

Lepo vabljeni k poslušanju in šmarnični pobožnosti!

ŠMARNIČNA POBOŽNOST

bo v stolnici vsak dan ob 8.30, pri večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

DOGODKI PRED NAMI

• V nedeljo, 5. 5., bo pri večerni sveti maši ob 18.30 prepeval MePZ Anton Foerster. Lepo vabljeni!

• V sredo, 8. 5., bodo ob 18.00 slovesne večernice pred praznikom Gospodovega vnebohoda. Lepo vabljeni!

• V četrtek, 9. 5., na vnebohod bodo svete maše po prazničnem redu. Večerno sveto mašo ob 18.30 bo daroval gospod nadškof. Ob 19.30 bo koncert Glasba za mir.