BINKOŠTI

»Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti« (pesem slednica). Binkoštno razodetje Svetega Duha je pravzaprav nadaljevanje vstajenja, je rast življenja Božjega Sina, ki se je učlovečil v Devici Mariji, kot človek dobil ime Jezus, ki je razodel Boga kot Ljubezen in Očeta, šel kot spravna žrtev skozi trpljenje in smrt, pa vstal in živi. Zdaj je Bog z nami, življenje ljubeči in podarjajoči duh.

Binkošti so razodele ta Jezusov dar vernikom. Kot ga je pri zadnji večerji dal apostolom za umevanje in zato tudi razlaganje Pisma, za odpuščanje grehov in za posvečevanje njegovega Telesa, tako ga zdaj podarja vsej Cerkvi za celotno poslanstvo v svetu. Tu kristjan prejema novo dostojanstvo.

Vsakršno posvečenje je njegov dar in vsaka še tako majhna zmaga nad grehom in vsak pedenj poti v smeri vrednot Božjega kraljestva, dokler se ne dopolni v popolni predanosti Bogu v ljubezni in v popolnem sprejemanju drugih ljudi v istem Duhu. Veličastna pot in podoba življenja, ki se nam zdi v realnostih zemeljskih odnosov skoraj popolna iluzija, kot nemogoča možnost.

Tudi znamenja, ki spremljajo njegov prihod, so nenavadna. Govorjenje v tujih jezikih nakazuje preraščanje razlik med ljudmi, narodi in kulturami, kar ustvarja edinost med različnimi. Sposobnost razumevanja z vsemi ljudmi ni preprosto prilagajanje drugačnim, pač pa obraz temeljnega spoštovanja človeka in njegovega dostojanstva. Marsikdaj je res potrebno dosti potrpljenja, večkrat tudi odpuščanje, a tega človek nikoli ne obžaluje. Kot vihar izraža nepremagljivost, ki je niti sile pekla ne bodo mogle ustaviti, čeprav ji bodo povzročale dosti preizkušenj in tudi hudega trpljenja. »Ne bojte se,« je večkrat Jezus opogumljal učence.

Veselje nad odkritjem Božje ljubezni in zaupanje v Božjo previdnost, ki nas spremlja, je večje od vsega, kar more svet hudega storiti. In nenavadno navdušenje je odsev moči vere, ki prevlada nad pomanjkljivim zaupanjem in obupavanjem, ki zdaj spremlja duha toliko ljudi.

Naj se vendar v Cerkvi izkaže, kako res je, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE

Enajsta kateheza papeža Frančiška: Molitev psalmov drugi del

Knjiga Psalmov predstavlja molitev kot temeljno stvarnost življenja. Sklicevanje na absolutno in transcendentno je tisto, kar nas v polnosti naredi človeške, je meja, ki nas rešuje samih sebe in varuje, da bi se v življenje podali pohlepno in nenasitno. Molitev je rešitev človeškega bitja. Seveda pa obstaja tudi zaigrana molitev, molitev, katere namen je zgolj ta, da bi jo drugi občudovali. Jezus je pred tem močno svaril (prim. Mt 6,5-6; Lk 9,14). Kadar pa je pravi duh molitve iskrenost, se spusti v srce in nam pomaga, da o stvarnosti premišljujemo z Božjimi očmi.

Zanimivo je, kako pri molitvi vsaka stvar dobi svojo »težo«. Začnemo morda z neko obrobno stvarjo, v

molitvi pa ta stvar pridobi večjo težo in pomen, kakor da bi jo Bog vzel v roke in jo preoblikoval. Najslabša usluga, ki jo lahko naredimo Bogu in tudi človeku, je, da molimo zdolgočaseno, iz navade. Ne, moliti je treba s srcem. Molitev je središče življenja. Kjer je prisotna molitev, tam postajajo pomembni tudi brat, sestra, celo sovražnik. Kdor časti Boga, ljubi njegove otroke. Kdor spoštuje Boga, spoštuje tudi ljudi.

Zato molitev ni pomirjevalno sredstvo za lajšanje življenjskih skrbi, zagotovo pa takšna molitev ni krščanska. Nasprotno, molitev vsakega od nas naredi bolj odgovornega. Za učenje takega načina molitve je Knjiga psalmov odlična šola. Videli smo, da psalmi ne uporabljajo vedno prefinjenih in blagih besed in da pogosto kažejo brazgotine človeškega bivanja. Pa vendar so vse te molitve najprej uporabljali v jeruzalemskem templju in nato v sinagogah; tudi tiste najbolj intimne in osebne.

Katekizem Katoliške Cerkve to ubesedi takole: »Raznovrstni izrazi molitve psalmov se istočasno porajajo v tempeljskem bogoslužju in v srcu človeka.« Tako so tudi psalmi v prvi osebi ednine, ki razkrivajo najgloblje misli in težave posameznika, skupna dediščina, tako da jih molijo vsi in za vse. Molitev se lahko začne v polsenci cerkvene ladje, konča pa na mestnih ulicah. In obrnjeno, lahko vzklije med vsakdanjimi opravili in najde izpolnitev v liturgiji.

Cerkvena vrata niso ovira, temveč prepustna »membrana«, pripravljena sprejeti klic vseh. Skratka, kjer je Bog, tam mora biti tudi človek. Sveto pismo je jasno: Ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil. On je vedno pred nami. Vedno nas čaka, ker nas prvi ljubi, ker nas prvi vidi, ker nas prvi razume.

Če kdo reče: 'Ljubim Boga', pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, ki ga ne vidi. Bog ne prenaša 'ateizma' tistih, ki zanikajo Božjo podobo, ki je vtisnjena v vsako človeško bitje.

To je ateizem vsakdanjika: verjamem v Boga, vendar se do drugih distanciram in si dovolim sovražiti druge. To je praktični ateizem.

Nepriznavanje človeške osebe kot Božje podobe je bogoskrunstvo, je ošabnost, je najhujša žalitev proti templju in oltarju, ki jo lahko storimo.

Dragi bratje in sestre, naj nam molitev psalmov pomaga, da ne pademo v skušnjavo »brezboštva«, to je, da bi živeli in morda celo molili, kot da Bog ne obstaja in kot da ubogi ne obstajajo.

BESEDE NAŠIH PASTIRJEV

Iz nadškofove pridige na vnebohod v stolnici:

Jezus je v odhajanju učence ponovno opominjal na njihovo poslanstvo in utrjeval njihovo vero, da bodo v resnici verovali. Eno je verovati takrat, ko imaš Jezusa na dosegu roke, ko veš, na katera vrata je treba potrkati, po kateri stezi kreniti, da ga boš našel. Nekaj drugega pa je verovati, ko Bog ni tako preprosto dosegljiv, ko zaman gledajo oči, ko zaman poslušajo ušesa, ko roke vedno znova sežejo v prazno; ko Bog začne prebivati v svoji pravi razsežnosti, ne v snovi, ampak ko postane v resnici to, kar pravi Janez v prvem pismu: Bog je ljubezen in je dosegljiv samo po ljubezni. Takšna vera pa zahteva čisto drugačne globine in drugačno trdnost in neomajno zaupanje in zelo veliko ljubezen: zato, da se moreš napotiti do vsake steze in potrkati na vsaka vrata in boš povsod srečal Boga.

Jezus tudi nam govori o našem poslanstvu, o poslanstvu vsakega izmed nas posebej. Božja govorica ne preneha, je vztrajna. Jezus nas danes vabi, naj bo naša vera takšna, ki veruje v Boga, kakršen je, ne, kakršnega bi si mi predstavljali, kakršnega bi si mi želeli. Ne Boga po naši podobi, ampak Boga, ki sedi na očetovi desnici in hkrati ostaja neizmerno blizu vsakemu izmed nas.

Jezus, daj nam globoko, močno vero, da bomo slišali tvojo besedo, da bomo v njej spoznali svojo pot in bomo po tvoji ljubezni okrepljeni pogumno in zvesto hodili po poti oznanjevanja tvojega evangelija.