ODPRIMO SVOJA SRCA!

»Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?«

Kako težak je namreč velikokrat ta kamen naših mračnih misli, zlih slutenj, velikih skrbi, zaskrbljenih pogledov, neprespanih noči in neštevilnih telesnih, srčnih, dušenih in bogve kakšnih še bolečin! Res, pretežak je, da bi ga zmogel sam odstraniti. Lahko sicer poskusim, a kaj, ko vem, da mi ne bo uspelo.

Ne bo uspelo tako dolgo, dokler ne bom pustil, da se vanj upre vstali Zveličar, stopi iz groba, vstopi v moje življenje in ga napolni s svojo navzočnostjo. Skrbi za to morda ne bodo nič manjše in bolečine bodo ostale, prav gotovo pa jim bo odvzeta teža in na naša lica se bo lahko vrnil nasmeh, veselje v naša srca in bo upanje na vstajenje znova napolnjevalo naše duše.

In prav tega vam želim za letošnjo veliko noč. Želim vam, da kljub vsemu, kar vas morda teži, nikoli ne bi bilo recesije v vašem velikonočnem veselju. Zato odprite svoja srca, razprite svoje roke in raztegnite svoj obraz v nasmeh vesele aleluje.

Vaš župnik s kanoniki in duhovniki sodelavci

CVETNA NEDELJA

»Svojega obraza nisem skrival ...« Kako umazane, grobe, ponižujoče in prefinjeno pretkane poteze dobi
včasih človeško ravnanje.

Neizmerljiva globina greha, skoraj neizčrpna iznajdljivost hudobije, otrdelo srce, sposobno uničevati življenjske sanje in veselje dobro mislečih ljudi.

In kako spretno znajo svoj pravi obraz in prave namene skriti v olepšane oblike, da bi bile videti celo človekoljubne in iz skrbi za narod porojene. In s kakšno vztrajnostjo se predstavljajo kot pravilne in potrebne, tako da jim mnogi tudi verjamejo nazadnje celo oni sami.

Včasih sežejo čez cele narode, ob Jezusu so segle prav do Boga. In ob tem se lahko celo norčujejo iz poštenih, jih žalijo, zmerjajo, ponižujejo, ko sami zaslepljeni niso sposobni ne videti ne sprejeti resnice. Kaj naj v takem naredi pravični? Izaija nam govori iz Božje modrosti in svojih izkušenj.

Ne preostane mu drugega kot vztrajanje v poštenosti, ohranjanje miru duha, kar neka trdota vztrajnosti v tem, kar ga ohranja v pravičnosti; pa še molitev za te, ki se motijo, posebej če namenoma in načrtno vztrajajo ali v zmoti ali v zlobi.

Anton Slabe

VELIKONOČNA NEDELJA

»Vi veste, kaj se je dogajalo.« Seveda so se ljudje pogovarjali o vsem, kar se je dogajalo v času
Jezusovega javnega delovanja; toliko bolj, kolikor bolj presenetljivi so bili dogodki.

Ob Jezusu so si obetali, da je vendarle prišel Odrešenikov čas, saj so kar sijale iz njega modrost in dobrota, človekoljubje in moč duha, ki je ozdravljala.

Nekateri so si obetali tudi korist ali vsaj lahkotno življenje; spomnimo se samo Jezusove pomnožitve kruha.

Pa so se njihove predstave razsule, kot se ob nenadnem udarcu lončena posoda. Moč narodovih voditeljev je na tej ravni prevladala; menili so, da so z Jezusovo obsodbo ljudem dokazali, da njegova pot ne vodi nikamor, da mora človek sam vzeti svojo usodo v roke, ali bolje, naj jo zaupa njihovim rokam in pameti.

Sodili so po zunanjosti. Zato tudi ne bodo razbrali resnice o vstajenju, čeprav bodo izvedeli zanjo od prvih, neposrednih prič.

Kako se mediji trudijo, da bi ljudje izvedeli vse, kar se ta čas dogaja doma in po svetu. Biti obveščen, biti z dogodki na tekočem pomeni danes isto kot biti sodoben. Prav obsipajo nas s svojo resnico, tako da so se nekateri naveličali in se medijem odrekajo, da bi v miru živeli.

Vse dogajanje, tako se nam zdi, ustvarja zgodovino naroda in človeštva. Pa ustvarja le njen zunanji videz, vse dogajanje, tudi besede in znamenja in čudeži so le skorja, povrhnjica. Resnica in življenjska vrednost je v njem skrita v moči duha, ki jo ustvarja. Podobno je z zunanjo podobo življenja vsakega človeka.

Ustvarjajo jo prijetni in neprijetni dogodki, delo, tisto z veseljem in ono le iz dolžnosti, praznovanja in proslavljanja, pogovori, ki eni pletejo prijateljstva, drugi pa spore in razdore. Zato je menih Filemon dejal mlademu novincu, ki je silno rad prebiral knjige: »Glej, da ne boš kakor tisti, ki berejo, da jim ni treba misliti.« Mi bomo dodali še to: »Glej, da ne boš ob študiju in razmišljanju kakor tisti, ki meni, da mu ni treba moliti.« Bog razodeva svoje stvarjenje in odrešenje in poveličanje tistim, ki ga iščejo s ponižno odprtim srcem. Takim se razodevata lepota in veličastvo Božjega Duha.

Anton Slabe

IZ NADŠKOFOVEGA VELIKONOČNEGA VOŠČILA

Do velikonočnega jutra so se človeški koraki končevali ob grobu, nepreklicno so se iztekli v smrt, v grob, v konec. Tudi v velikonočnem jutru so koraki žena in učencev vodili do groba. Tam so obstali. Zbegani. Prestrašeni. Kakor je človek prestrašen pred smrtjo in še bolj pred praznim grobom.

Potem pa so slišali vprašanje: Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.

Zadnja trdna resnica njihovega odnosa z Jezusom je bila, da so ga na veliki petek proti večeru položili v grob in k njegovemu vhodu zavalili velik kamen. Sedaj pa slišijo, da je bil obujen. In obenem povabilo, naj gredo v Galilejo. Tam ga bodo videli. Tam, kjer se je vse začelo.

Povabil jih je na kraje, kjer je vstopil v njihova življenja. Od groba jih je povabil v čase srečanja, ko so bili pripravljeni vse zapustiti, samo da bi mogli hoditi za njim; da bi mogli biti del njegovega življenja in da bi on bil njihovo vse.

Vrniti so se morali na kraje, kjer so v njegovih besedah spoznali, da je v njih življenje. Jezus tudi nas vabi, naj ne ostajamo ob svojih grobovih, naj se ne pogovarjamo o teži kamnov, naj se ne predajamo obupu nad življenjem, nad seboj, nad Bogom. Vabi nas, naj se tudi mi podamo v svojo Galilejo.

Tja, kjer smo prvič bolj s srcem kot z ušesi zaslišali povabilo: Hodi za menoj. In smo šli za Njim. Ker je v njem življenje, ker je življenje luč ljudi in ker luč sveti v temi. Dragi dobri ljudje. Ob tej veliki noči vam želim, da bi prepoznali Boga, ki hodi z vami in vas vabi k polnosti življenja. Pojdite za njim in skupaj z brati in sestrami pojte: Aleluja.

Vsem voščim blagoslovljeno veliko noč.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit

SVETO VELIKONOČNO TRIDNEVJE

Cvetna nedelja

Prvi praznik v sklopu velikonočnega praznovanja. Vsakomur je v spominu vsa lepa in svetla. Pretežni del postnih odrekanj če smo post vzeli zares je že za nami. Pred nami pa je skrivnost, veličina in lepota svetlih dni.

To je čas prebujajoče se pomladi, ko je zrak ves topel in mehak, ko zazeleni trava, zarumenijo narcise in forzicije, v mladih jutrih pa neutrudno sladko žgolijo ptice. Procesija, praznično zvonjenje, radost v očeh ...

To je spomin na dan, ko so tebe, Gospod, pričakali pred Jeruzalemom s palmovimi vejicami v rokah in vzklikali:

"Hozana, blagoslovljen ...!" Ti pa si vedel, da se bo vse to navdušenje že v nekaj dneh izrodilo v nekaj čisto drugega.

Veliki četrtek

Spominski dan zadnje večerje. Apostole imaš zadnjič zbrane ob sebi in po večerji jim ti, Gospod, ki si edini res Gospod, vsem po vrsti umiješ noge. Kdaj bomo doumeli to tvojo gesto? Kdaj bomo spoznali, kaj smo dolžni storiti drug drugemu, kako sprejemati svoje brate ne glede na to, kaj so in kakšni so?

Toliko čudovitih besed, naročil, obljub, spodbud je bilo iz tvojih ust izrečeno v tej noči! Ustavimo se vsaj ob eni: največji zapovedi, ki je nikoli noben kristjan ne bi smel pozabiti: »Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, se ljubite tudi vi!«

Potem ste skupaj odšli v Getsemani. Učenci so zaspali, ti pa si tam v samoti pod oljkami molil sam. Kaj je takrat, Gospod, pretrpelo tvoje srce, da so ti čelo orosile potne srage?

Kakšen je bil strah, da si skoraj omagal in prosil Očeta, da bi šel ta kelih mimo tebe? Nihče ne ve. Lahko pa si predstavljamo, saj je tudi za nas strah pred trpljenjem mnogokrat hujši kot trpljenje samo.

Udeležimo se obredov velikega četrtka. Pa ne z občutkom, da smo s tem Bogu napravili nekaj dobrega. Verjetno bo vesel našega sočutja, vendar ga od nas ne zahteva. Bodimo z Jezusom v Getsemanskem vrtu zato, da bomo znali vzdržati, ko bo prišel naš čas.

Kajti trpljenje je del človeškega življenja. Bog sam pa ga je hotel izkusiti v vsej polnosti, da bi nam bil bliže ob našem trpljenju.

Tudi človeška bolečina zna biti velika in neznosna: ko se v vse kosti zareže strah pred bolečino, ki se razrašča nekje v nas in prinaša smrt; ko sredi življenja omahne žena ali mati, brez katere preprosto ne gre; ko iz avtomobilskih razbitin potegnejo edinega otroka ... Pa še in še.

To je naš Getsemani, naš križev pot in samo s tabo, Gospod, je mogoče to prenesti.

Veliki petek

Obsodili so te. Tebe, nedolžnega. In ti si to dopustil. Še poslednjič v tem postu se bomo udeležili križevega pota, šli v duhu s teboj na Kalvarijo, pili zadnje besede iz tvojih ust. »Oče, odpusti jim ...« Do smrti pretepeno in izmučeno telo, iz razbitih ust pa prihaja prošnja za mučitelje.

Spet ponavljam: Bog ne potrebuje našega sočutja in naših solz. Želi pa, da spoznamo, kaj je naš delež. Kako bomo uspeli prehoditi svoj križev pot. Kakor namreč znam odpuščati, tako mi bo odpuščeno.

Ampak zares odpuščati! Takrat, ko mi bodo prizadeli krivico, ko me bodo po krivem obsodili, ko mi bodo privoščili in storili vse hudo. Takrat ne bom preklinjal, ampak bom za vse te ljudi molil. O, težko je to, vem!

Skorajda nemogoče. Če ne bi bilo tebe, Gospod, če ne bi pred menoj ti sam vsega pretrpel, če me ne bi v mojih prizadevanjih držal za roko ... In zato hočem biti na ta veliki petek s teboj!

Velika sobota

Dan, ki je bil za Jezusove prijatelje neznansko žalosten. Jezus v grobu, vsi upi uničeni.

Za nas pa ni več turobnosti! Le mir in pričakovanje. Obiskali bomo s pomladnim cvetjem okrašen Gospodov grob, s hvaležnim srcem molili in se zamislili. Kdaj je človek v življenju najbolj srečen?

Gotovo takrat, kadar premaga hudo trpljenje ali težavo ali kadar opravi veliko delo. Jezus je za nas opravil neprecenljivo delo in pred nami je le še radost velikonočnega jutra.

Velika noč

»Zvonovi radostno pojejo, veseli praznik znanijo.« Eno samo veselje, Kristus je vstal! Ne le zase, za nas vse!

Za mlade in stare, revne in bogate, ponižane in razžaljene, bolne in osamele. Da bi lahko nekoč z njim uživali tisto radost, ki jo človeško srce komaj more slutiti.

Vsa lepota nekega pomladnega jutra, mlade ljubezni in vse, kar je še na svetu najlepšega, je le medel odraz tistega večnega veselja, ki ga je Oče pripravil svojim otrokom. Zato naj ne bo nikogar, ki ne bi bil radosten na to veliko noč! Veselje odrešenih Božjih otrok je namreč edino veselje, ki seže preko bolezni in preko groba. Vse na tem svetu nekoč mine. Tako mladost in lepota kot žalost in trpljenje.

In za tiste, ki Boga priznajo in v življenju uresničujejo njegovo zapoved ljubezni, bo nekoč vse eno samo veselje, ena sama ljubezen ...

OBLETNA SVETA MAŠA ZA +NADŠKOFA ALOJZA URANA

bo v četrtek, 11. aprila, ob 18.30. Daroval jo bo nadškof Stanislav Zore. Lepo vabljeni!

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 24. 3.: CVETNA NEDELJA

• Ponedeljek ,25. 3.: Marijino oznanjenje

• Torek, 26. 3.: sv. Evgenija, mučenka

• Sreda, 27. 3.: sv. Peregrin, redovnik

• Četrtek, 28. 3.: veliki četrtek

• Petek, 29. 3.: veliki petek

• Sobota, 30. 3.: velika sobota

• Nedelja, 31. 3.: VELIKONOČNA NEDELJA GOSPODOVEGA VSTAJENJA

• Ponedeljek, 1. 4.: velikonočni ponedeljek

• Torek, 2. 4.: sv. Frančišek Paolski, puščavnik, redovni ustanovitelj

• Sreda, 3. 4.: sv. Rihard, škof

• Četrtek, 4. 4.: sv. Izidor Seviljski, škof, cerkveni učitelj

• Petek, 5. 4.: sv. Vincencij Ferrer, duhovnik

• Sobota, 6. 4.: sv. Irenej iz Srema, škof, mučenec

• Nedelja, 7. 4.: BELA NEDELJA, nedelja Božjega usmiljenja

• Ponedeljek, 8. 4.: sv. Maksim in Timotej, mučenca

• Torek, 9. 4.: sv. Maksim Aleksandrijski, škof

• Sreda, 10. 4.: sv. Domnij (Domen), škof, mučenec

• Četrtek, 11. 4.: sv. Stanislav, škof, mučenec

• Petek, 12. 4.: sv. Zenon Veronski, škof

• Sobota, 13. 4.: sv. Martin I., papež

• Nedelja, 14. 4.: 3. velikonočna nedelja

• Ponedeljek, 15. 4.: sv. Helena (Jelica) Alzaška, kneginja

• Torek, 16. 4.: sv. Bernardka Lurška, devica

• Sreda, 17. 4.: sv. Simon Barsabejski, škof,mučenec

• Četrtek, 18. 4.: sv. Evzebij, škof

• Petek, 19. 4.: sv. Leon IX., papež

• Sobota, 20. 4.: sv. Teotim (Teo), misijonar, škof

• Nedelja, 21. 4.: 4. velikonočna nedelja Dobrega pastirja

SPREMEMBA URNIKA SVETIH MAŠ

Že nekaj časa opažamo, da je obisk pri nekaterih svetih mašah zelo »skromen«. Tako smo se odločili, da po veliki noči ne bo več svete maše ob sobotah ob 16.00. Izjema bodo prve sobote ali kakšna slovesnost, kakor bo sproti oznanjeno.