1. ADVENTNA NEDELJA

»Ti, Gospod, si naš Oče in odkupitelj.« Dokler živimo v času, smo v svetu negotovosti, spremenljivosti in minljivosti. Vse, kar se začne, se tudi enkrat neha, vse, kar se rodi, mora enkrat umreti. Neumrljiv, vekotrajen je le duh, tudi človekov. Večen pa je samo Bog. Večnost namreč ne zajema samo trajanje brez konca, ampak tudi vse dobre in lepe vsebine in možnosti življenja duha in srca tja v brezmejnost.

Greh vsake vrste zamegljuje pogled k Bogu in počasi lahko privede tako globoko, da človek Boga ne vidi več, mu ne pomeni nič, mu tudi nasprotuje in ga nazadnje lahko celo zanika. Bog je luč in vznemirljivo moti človeka, ki ga je prevzela tema.

To zamegljenost neba lahko spet predre hrepenenje, ki pa je v resnici spet Božja skrivnostna ponudba, namig, kje in kako naj človek išče sam sebe, da bo znal iskati Boga in pot k njemu. In hrepenenju začne odgovarjati upanje, iz njega pa raste zaupanje.

Vrhunec pobožnosti je, ko človek lahko iskreno reče Bogu: »Moj Oče!« Ne le z besedo, to zna vsak, ampak s srcem, ko Boga ceni nad vse, ga ljubi, je zagledan vanj, ga posluša, mu zaupa. To je odraz naravnega razmerja med otrokom in očetom.

Ni čudno, da je nekdo dejal: »Pri spovedi sem dobil za pokoro, naj zmolim očenaš. Pa mi do danes še ni uspelo.« Na prvi pogled je bogoslužje le ponavljanje in spominjanje. Triletni program beril vnaša nekaj raznolikosti, bogatejši pogled v zakladnico Božje besede. Ko pa z mislijo in srcem v bogoslužju sodelujemo, pronica v nas njegov duh. Življenje nikoli ni ponavljanje; dan je resda podoben dnevu, a je vsak povsem nov. Vse cerkveno leto ima ta namen, da Boga bolje spoznavamo, pa da si v zavest kličemo, kaj vse Oče v Sinu in svojem Duhu dela za dobro človeka. Iz tega potem lahko živimo.

To je tisto, čemur je Jezus rekel: »Čujte!« Ne gre le za čuječnost glede greha, ampak za tisto zbranost in iskrenost duha, da vse, kar počnemo, delamo z zavestjo, da je potrebno in dobro. S tem pa tudi najbolj navadne stvari postanejo dragocene, nas razveseljujejo in izgrajujejo pa Boga slavijo.

Anton Slabe

+ MSGR. PROF. JOŽE TROŠT (1940-2023)

Na god zavetnice cerkvene glasbe, svete Cecilije, v sredo, 22. novembra, ki ji je prof. Jože Trošt vse življenje zvesto služil in jo posebej častil, ga je Gospod nebeških zborov povabil na nebeško gostijo. Tako se je izteklo nadvse bogato zemeljsko življenje moža, ki bo tudi v zgodovini naše stolnice zapisan z zlatimi črkami. Kar 43 let (od leta 1970 do 2013) je bil namreč regens chori, vodja stolnega kora.

Kaj več o tem bomo zapisali v naslednji številki TBB, tokrat pa samo nekaj osnovnih življenjskih podatkov in del pridige, ki jo je imel pri pogrebni sveti maši v soboto, 25. novembra, v Logu pri Vipavi koprski škof dr. Jurij Bizjak.

Gospod Jože Trošt, duhovnik, glasbenik, dirigent in skladatelj, je bil rojen 12 maja 1940 na Colu nad Ajdovščino. Osnovno šolo je obiskoval na Colu, nižjo gimnazijo v Vipavi, kjer je bil gojenec Malega semenišča, višjo gimnazijo pa v Ajdovščini. Bogoslovje in Teološko fakulteto je dokončal v Ljubljani in bil leta 1966 v Logu pri Vipavi posvečen v duhovnika. Po enem letu kaplanovanja v Postojni je odšel na dvoletni študij glasbe v Rim.

Iz nagovora msgr. dr. Jurija Bizjaka

Ob vseh službah in dejavnostih je gospod Trošt ves čas gojil in razvijal tudi svoje skladateljske darove in sposobnosti in iz svojega zaklada prinašal vedno nove melodije in napeve za zborovske in instrumentalne zasedbe. Kakor iz nedrij doline Trente vre reka Soča, kakor iz osrčja Nanosa vre reka Vipava, kakor iz krila Angelske gore vre reka Hubelj, tako je iz njegovega osrčja vrela reka glasbenega ustvarjanja in napajala vse doline in planote naše dežele in se razlivala tudi daleč preko njenih mej.

Po vrnitvi iz Rima je leta 1970 postal »regens chori« v ljubljanski stolnici in predavatelj cerkvene glasbe na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Leta 1971 je obnovil Orglarsko šolo in postal njen ravnatelj in profesor.

V letih 1973-1977 je študiral dirigiranje in kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

V letih 1974-2000 je bil zborovodja MePZ Anton Foerster.

Od leta 1976 do 2001 je bil odgovorni urednik revije Cerkveni glasbenik.

Od leta 1978 do 1983 je bil zborovodja pevskega zbora Alojzij Mav. Pripravil in vodil je ogromno festivalov in drugih glasbenih prireditev.

Pri obeh obiskih papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji (1996 in 1999) je dirigiral združenim pevskim zborom. Za svoje delo in zasluge na glasbenem področju je prejel vrsto odličij in priznanj, preteklo leto mu je predsednik Borut Pahor podelil tudi državno odlikovanje red za zasluge.

V evangeliju smo slišali: »Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta!« Tudi o pokojnem Jožetu lahko rečemo, da je bil sol zemlje in luč sveta. Bil je sol zemlje: Kakor sol daje okus jedem, tako njegovi napevi dajejo vonj in okus našim slavjem in našim obredom, našim slovesnostim in našim svečanostim. In kakor sol ohranja zdrave naše jedi, tako njegova glasba ohranja zdravega našega duha in naše duhovno življenje. I

n bil je luč sveta: Po koncilu (1965) je visoko dvignil baklo glasbene prenove cerkvenega petja in s svojim skladateljskim, dirigentskim in pedagoškim delom vzgojil na tisoče dobrih glasbenikov in organistov, zborovodij in pevcev, ki bodo še dolgo ohranjali cerkveno in kulturno dediščino med nami.

Za svoje novomašniško geslo si je izbral prvo vrstico znane pesmi: »Hvala večnemu Bogu, vse stvari ga zdaj molite!« Geslo nam kliče v spomin službo angelov, o katerih je rečeno, da ne znajo in ne zmorejo nič drugega kakor to, za kar so poslani. Tako je tudi pokojni Jože imel pred seboj samo eno stvar: Hvalo večnemu Bogu!

Za Gospoda je živel in delal, za Gospoda se je trudil in ustvarjal. Vedno tudi s priprošnjo k zavetnici glasbe sveti Ceciliji, o kateri je malce hudomušno zapisal: »K tebi se zatekam, o Cecilija santa! Spomni se v Emoni zapuščenega fanta, ki še v starosti za glasbo skrbi, se njenega razcveta veseli!« Ni torej nič čudnega, da se ga je njegova zavetnica spomnila za svoj god in ga na Gospodovo povelje povabila v svoj zbor zmagovalcev, ki v nebesih na veke prepeva novo pesem:

»Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, Bog vsemogočni, pravična in resnična so tvoja pota, Kralj vekov! Kdo bi se ne bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? Zakaj ti sam si svet; vsi narodi bodo prišli ter padli pred teboj na kolena, ker so se razodele tvoje sodbe« (Raz 15,3-4).

Naj bodo zamahi dirigenta Jožeta tudi zamahi sejalca semena na dobri zemlji (Mt 13,3-9) in naj zrna in kalčki njegovih notnih zapisov prinašajo Cerkvi in narodu vedno bogatejšo žetev.

»V svetu, ki se vse bolj oddaljuje od Boga, prižgimo v sebi plamen vere, ki bo osvetlil pot tudi drugim. Na svet moramo gledati, kot da je posut z dragocenimi biseri: to so duše, ki čakajo na Boga.«

(sveti Janez Calabria, redovni ustanovitelj)