2. ADVENTNA NEDELJA

Nedelja je posebej dragocen dan. Bog ga je posvetil, da ne bi prezrli, da je ob vsem, tudi najbolj nujnem delu, vendar še bolj pomembna naša povezanost z Bogom v zaupanju in hvaležnosti in prav enako naša edinost v družini in družbi. Tu odmevata prvi dve zapovedi za program vsega življenja: v osebnem razvoju priti do ljubezni do Boga in do ljubezni do bližnjega. Vse drugo naj bi bilo s tem prežarčeno.

Tudi zato je Bog tema dvema skupnostma družini in Cerkvi dal neuničljivo vrednost. Nič nenavadnega ni, da se je Bog Izraelcem razodel v puščavi. Odmik v samoto je naporen, vendar čudovit, da človek spozna sam sebe, svoje sposobnosti in svojo krhkost, pa da zasluti bližino Boga. Sredi vsakdanjega nemira, dela in ropota je to zelo težko.

Dragoceni so trenutki, ki jih človek vsak dan prihrani za molitev, a vsi izkušamo, kako težko je že v tem doseči resnično zbranost, da bi bil v njej sam z Bogom z duhom in srcem. Da pridemo do gotovosti o sebi, kar moramo ubrati to pot in ustvarjanje zaupnega odnosa z Bogom potrebuje čase samote. Brez tega prav lahko ostajamo v svetu lastne pameti in pameti okolice: ta pa ne sega prav dosti v globino, ne gleda kaj dosti v prihodnost.

Res je le sedanji trenutek v naši posesti preteklost nam je odšla, prihodnost ni nikoli gotova. V tej drugi adventni nedelji nas prerok Izaija namreč spominja, kako preteklost lahko teži človeka, da mu zmanjkuje zaupanja in veselja, da strah hromi njegovo delovno in še bolj duhovno ustvarjalnost. Veliko so nam govorili o strogi Božji pravičnosti, a hvala Bogu, premalo pa o njegovi velikodušnosti v dobroti in pravični, a usmiljeni ljubezni. Odkrivanje Boga povečuje življenjski optimizem, ker se zaupanje v človeka premakne na zaupanje Bogu.

Čisto drugačno razpoloženje se ustvari, ko človek premaguje svojo grešnost, pa ne več zato, ker se boji kazni, ampak ker ima Boga rad. Janez je dobro vedel, da odvrnitev od greha ni samo za občutek moralne poštenosti, ampak postaja vedno bolj očiščevanje in priprava duha, da bo vanj Gospod umestil svetost svoje Besede in moč svojega Duha.

Anton Slabe

ADVENT ČAS PRIPRAVE IN PRIČAKOVANJA

Tudi danes je v bogoslužju naglašen dvojni značaj adventnega časa: pričakovanje in priprava. V splošnih določbah o bogoslužnem letu in koledarju Rimskega misala beremo: »Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, ko se spominjamo prvega prihoda Božjega Sina med ljudi, hkrati je to čas, ko to spominjanje usmerja naša srca k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. Na ta dva načina stopa adventni čas pred nas kot čas pobožnega in veselega pričakovanja.«

Takšno pričakovanje nujno dela človeka pripravnega in sprejemljivega za delovanje Božje milosti. Bogoslužje adventnega časa pa budi v nas tudi zavest grešnosti. Opominja nas, naj se s premagovanjem poželenja in prostovoljno pokoro vadimo v poglobljenem premišljevanju in zbranosti, da nas more prepojiti tisto živo hrepenenje po vrnitvi k Bogu, ki nas edini more s svojo milostjo rešiti greha in njegovih posledic.

Glede na dvojni značaj adventa razlikujemo v adventnem času dva dela.

V prvem delu, od prve adventne nedelje do 16. decembra, je bolj v ospredju pričakovanje drugega Kristusovega prihoda.

Vera v drugi Kristusov prihod napravlja človeško zgodovino za čakanje na dokončno izpolnitev smisla človeškega življenja. Za posameznega človeka je glede drugega Kristusovega prihoda odločeno že z njegovo smrtjo. Zato moramo biti vedno pripravljeni na svojo smrtno uro, ki bo za vsakogar izmed nas v bistvu ura drugega Kristusovega prihoda.

V drugem delu adventa, od 17. do 24. decembra, pa je v bogoslužju bolj poudarjena neposredna priprava na praznovanje Gospodovega rojstva. Advent je čas veselega in čuječega pričakovanja.

Čuječnost pomeni odgovorno življenje iz osebne povezanosti s prihajajočim Kristusom. Pričakovanje je napeto hrepenenje po tistem, kar poznamo. In to je velika naloga adventnega časa, da bi spoznali Tistega, ki je sredi med nami. Zato se moramo v tem času še posebno poglabljati v Božjo besedo, premišljevati Kristusovo življenje in evangelij, skrbeti za bolj zbrano osebno in skupno molitev.

Kristus, ki se ga v adventu spominjamo, je bil vedno v središču pričakovanja. Vse želje, obljube in pričakovanja stare zaveze so bile usmerjene vanj. Prišel je ob polnosti časov, ko se je Beseda učlovečila in se naselila med nami. Zdaj pa prihaja v Cerkev in srca ljudi ter bo prišel v slavi ob koncu časov.

Zato advent ni samo slavljenje zgodovinske priprave na Kristusovo rojstvo, ker je ob tem vedno naglašena velikonočna skrivnost in Kristusov drugi prihod. Advent, kakor tudi vsa druga bogoslužna slavja, je pravzaprav en način slavljenja ene in edine skrivnosti.

iz: F. Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

»Moj Bog in moje Vse. V Bogu najdem vse, brez Njega nočem ničesar, On me popolnoma zadovoljuje. Toda, Gospod, daj mi spoznati sebe in tebe, da bom mogla dihati samo za svoje ponižanje in tvojo slavo. Moja Mati, samo ti mi lahko izprosiš to milost.«

(Blažena Marija Emilija Riquelmey Zayas, redovna ustanoviteljica)

+ MSGR. JOŽE TROŠT, REGENS CHORI V STOLNICI (1970-2013)

V začetku leta 1970 se je z nepričakovanim odstopom dr. Mirka Cudermana izpraznilo mesto ravnatelja ljubljanskega stolnega kora. Odgovorni so ga ponudili Jožetu Troštu, ki je bil sredi študija glasbe na Papeškem inštitutu za cerkveno glasbo v Rimu.

O razmerah, v katerih je nastopil službo ravnatelja stolnega kora v Ljubljani, veliko pove dekret o imenovanju, v katerem je nadškof dr. Jožef Pogačnik brez olepševanja zapisal: »Želim, da si prizadevate ustvariti stolnici primeren cerkveni zbor in ga vzgajati po navodilih liturgične prenove.« Stolni kor je bil namreč v tistem času skorajda izpraznjen. Takoj ob nastopu službe, oktobra 1970, je začel z vajami. Od nekdanjega zbora je ostala peščica pretežno starejših pevk, moških glasov pa ni bilo niti za vzorec.

Kljub pomanjkanju pevcev je bil Trošt dolžan zagotoviti petje pri nedeljskih kanoniških mašah, ob slovesnejših priložnostih ter pri škofovih mašah. Pospešeno se je bilo treba lotiti študija oz. ponavljanja primernih maš in drugih skladb iz obsežnega inventarja stolnega kora.

Pri tem se je moral Trošt prilagajati zmožnostim zbora, ki se je šele oblikoval. Nekatere pevke in pevci so zbor zapustili, ko so si ustvarili družine in se odselili, a Trošt tudi v najbolj kritičnih obdobjih ni izgubljal volje in poguma.

Z veliko mero strpnosti je prenašal celo otroški jok in živžav na koru, kadar ni šlo drugače.

Pokoncilska liturgična prenova je v bogoslužje uvajala domači jezik.

Težava je bila v tem, da je manjkalo skladb, ki bi ustrezale novim liturgičnim zahtevam. Slovenskih maš na liturgična besedila je bilo malo, a k sreči je bil prof. Trošt po duši komponist, zato je nemudoma poprijel za delo in začele so nastajati slovenske maše, psalmi in različne pesmi. Mnoge skladbe so najprej preizkušali v stolnici, stolni zbor je krstil večino Troštovih maš za mešani zbor, poleg tega pa v vseh letih naštudiral tudi okoli 60 latinskih maš.

V času Troštovega vodenja stolnega kora se je v ljubljanski stolnici zvrstilo kar lepo število izrednih slovesnosti, pri katerih je sodeloval z zborom in priložnostnim orkestrom: 6 posvetitev škofov, 3 zlate maše ter 3 pogrebi.

Od drugih večjih slovesnosti naj omenimo še slovesno obhajanje 300-letnice ljubljanske stolnice 13. maja 2007.

Prof. Trošt je stolni kor vodil od leta 1970 do 2013, torej polnih 43 let ter tako za dve leti presegel Antona Foersterja, s katerim sta imela precej skupnega; oba sta v marsičem orala ledino. V štiridesetih letih so se menjavali slabši in boljši časi, vzponi in padci. Razmere za delo so bile pogosto neugodne, a namesto vodila vse ali nič je bil pri Troštu vedno na prvem mestu čut za dolžnost, zmagovala sta volja in zaupanje, da bomo ne glede na okoliščine izpeljali, kar je treba izpeljati.