KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA

V Kristusu je nezlomljiva življenjska moč, ki ji je obljubljena tudi končna zmaga. Zlo bo premagano, smrt vseh vrst bo izničena. V resničnost, ki jo obhajamo s praznikom Kristusa, kralja vesoljstva, se dejansko steka vse dogajanje vsega razvoja sveta in človeštva in življenjska pot vsakega človeka. Je zaključek poti, njen iztek in dopolnitev njene vsebine.

A tudi njena sodba. Sodba pravičnosti je težka in strah pred smrtjo je navadno bolj strah pred to sodbo. Vsak od nas ima bolj ali manj razvit čut zanjo, kakor so nam merila zanjo vtisnili v otroštvu in smo si jih izoblikovali med potjo skozi življenje vsak nekoliko drugače.

Zato bo vsak pretehtan tako, kot je razumel in znal, hotel in mogel. Le Bog ve za vso resnico vsakega človeka. In hvala Bogu, da je tako. To bi bilo tudi vse, če bi nas Bog le ustvaril, ko bi bili le njegove stvari.

A vse to se ne dogaja le po zakoniku resnice, ampak v osebi, v Jezusu Kristusu, ker je v njem vsa polnost človeka in vsa polnost božanstva. Je Alfa in Omega, merilo obojega. Ezekijel je to slutil, zato je tu njegov spev o Božji ljubezni, ko s pastirsko skrbjo vodi in hrani svojo čredo, pa tudi išče izgubljeno ovco, jo rešuje in vodi domov na varno.

Vemo, to Božje delo na svojem vrhuncu seže do prostovoljne smrti Božjega Sina za rešitev človeka. Ta ljubezen je težji sodnik; njena sodba brez očitanja, brez besed zaboli v dno srca, ker se v njej razodene revščina, brezsrčnost, neobčutljivost človeškega srca.

Velikokrat sicer omenjamo odnos do lačnih, ubogih, brezdomcev, vendar ne spreglejmo, da je to sad gojenja naše osebne povezanosti s Kristusom, ki jo ustvarja molitveni pogovor z njim, vsrkavanje njegove besede, čiščenje vesti v njegovem odpuščanju, pa vsa skrivnost sprejemanja njegovega telesa in duha v zakramentu evharistije.

To ustvarja celovito posvečenje kristjana. Naša dobra dela ljudem v potrebah pa postajajo dejanja našega Kralja.

Anton Slabe

ADVENTNI ČAS

Z adventom začenjamo novo bogoslužno leto, leto Kristusove skrivnosti. Cerkev se v štirih adventnih tednih pripravlja na božič. Adventni čas že po besedi (adventus = prihod) naznanja Kristusov prihod. Kristus je enkrat že prišel na svet ob učlovečenju. Drugič bo prišel v svojem veličastju ob koncu časov.

Prvega prihoda se spominjamo, na drugi prihod pa se pripravljamo, in sicer tako, da Kristusu radi odpiramo svoja srca, da more vsak čas priti k nam s svojo milostjo.

NASTANEK ADVENTNEGA ČASA

Zgodovina razvojnih stopenj adventnega časa je še vedno malo raziskana. Prve sledove liturgične priprave na obhajanje božične skrivnosti učlovečenja najdemo v Španiji, predvsem pa v galski Cerkvi v drugi polovici 4. stoletja. Najstarejši zapis o obhajanju adventa kot priprave na božič je zapoved posta, ki jo je izdal škof Perpetuo iz mesta Tours (umrl leta 490).

Govori o tridnevnem postu v tednu in to v času od praznika sv. Martina (11. novembra) do božiča. Ta čas so imenovali zimski post ali post sv. Martina. Takšna postna postava je bila v skladu z vzhodno tradicijo, kajti v tistem času je imela galska Cerkev tesne stike z Bizancem in Jeruzalemom, kjer so slovesno obhajali praznik Gospodovega razglašenja epifanijo (6. januarja) in so na ta praznik tudi podeljevali zakrament sv. krsta.

Priprava na krst je najprej trajala tri tedne, pozneje pa štirideset dni, kot traja postni čas. V bogoslužnih tekstih je v ospredju krst in povabilo k spreobrnjenju. To je namenjeno tudi tistim, ki so že krščeni.

Priporočali so post, molitev, prejemanje zakramentov in dela ljubezni. V rimski liturgiji, ki ni poznala krščevanja na praznik Gospodovega razglašenja, je bil advent v 6. stoletju čas vesele priprave na božič in zaradi tega veselja v tem času ni bilo posta.

V tej pripravi so zelo naglašeni dogodki v zvezi s skrivnostjo učlovečene Besede: tako angelovo oznanjenje Mariji, Kristusovo srečanje z Janezom Krstnikom ob Marijinem obisku Elizabete, sam dogodek Jezusovega rojstva in vabilo k veselju. Razlog za to veselje je Kristusova navzočnost med ljudmi, vzor tega veselja pa Marija. Po 11. stoletju pa so v Rimu adventno bogoslužje prilagodili bogoslužju postnega časa in opustili v adventu speva Te Deum pri jutranjicah in Glorio pri maši.

Ker je učlovečenje kot zgodovinski dogodek začetek našega odrešenja, ki hkrati zagotavlja svojo dovršitev v Kristusovem drugem prihodu, so kristjani kmalu pojmovali adventni čas tudi kot čas pričakovanja slavnega Gospodovega prihoda, na katerega morajo biti vedno pripravljeni in ga odgovorno pričakovati.

»Ponižni je lahko bos in reven, morda ne zna brati, morda je bolan in morda ga vsi zapuščajo, vendar ima Boga in je najbogatejši od vseh.

Bog ga bo želel poveličati.«

(blaženi Jakob Alberione, redovni ustanovitelj)

STOLNICA NAŠ DOM

Nagrobnik Johana Ulricha pl. Koberga

Pri južnih stranskih vratih v preddverju je vzidana še ena nagrobna plošča iz stare stolnice.

Na vrhu plošče iz temno rjavega marmorja je zapisan pomenljiv latinski stavek iz knjige Razodetja: Beati mortui qui in Domino moriuntur, Blagor mrtvim, ki umirajo v Gospodu (Raz 14,13).

Pod napisom je na ravni ploskvi, okrašeni z rastlinsko ornamentiko, v skledasti vdolbini razgiban grb, pod njim pa omenja napis v nemščini v lično izklesanih črkah Johana Ulrika pl.

Koberga, umrlega leta 1665. Tega leta so namreč v stari stolnici pokopali tega velikega dobrotnika, ki je volil kapitlju 3000 fl., da bi se zanj opravljale tedensko tri sv. maše pri Križevem oltarju.

Napis se zaključuje s prošnjo, da bi bil vsemogočni Bog njemu in vsem milostljiv poslednji dan.

Južna zakristija

Za ureditev in opremo t. i. velike ali glavne zakristije na južni strani cerkve je poskrbel ljubljanski podjetnik Jakob Schellenburg.

Njegovo dobrodelnost ovekoveča latinski napis nad lavabojem (lijakom), ki v prevodu sporoča: »Da bi ta kraj dostojno čuval svete zaloge, je Jakob Schellenburg, plemič dežele Kranjske, iz pobožne vdanosti do sv. Miklavža s prostovoljnim darom uredil zakristijo 1706.«

Spominska plošča je pravzaprav vrhnji zaključek inkrustiranega (okrašenega) črnomarmornega lavaboja: obdaja jo zastor in krona, Schellenburgov grb. Lavabo je izklesal kamnosek Francesco Bombasi, ki je že leta 1705 za zakristijo napravil tudi kamniti portal.

DOGODKI PRED NAMI

• V torek, 6. 12., bo v stolnici celodnevno češčenje. Svete maše ob 10.30 ne bo. Ob 18.00 bo sklep z litanijami Srca Jezusovega in sveto mašo. Razpored češčenja bo objavljen v naslednji številki. Lepo vabljeni!

• V četrtek, 7. 12., bodo ob 18.00 slovesne večernice pred Brezmadežno. Lepo vabljeni!

• Na Miklavževo nedeljo, 10. 12., bo slovesno sveto mašo ob 9.00 daroval gospod nadškof. Lepo vabljeni!