3. ADVENTNA NEDELJA

»Poslan sem, da oznanim blagovest.« Prav presenetljivo je, da je Bog izbral to pot, da se vera oznanja po ljudeh. Preroki, pismouki, apostoli, starši, duhovniki, kateheti, vsak krščeni. Ona delitev na učečo in poslušajočo Cerkev se ni povsem obnesla, preveč šolska je bila. V prenašanju in izročanju vere se posvečujeta oba: ta, ki oznanja, in tisti, ki posluša. Prvi mora rasti v zavesti, da resnica ni njegova, ampak Božja, da je sam le posoda in glasnik; in če v tem raste, bo sebe zveličal.

Ne sme ločevati besede in sebe, ampak mora ustvarjati čim močnejšo edinost med besedo, ki jo govori, in svojim življenjem; tako postaja njegovo govorjenje tudi pričevanje.

Čeprav sta glas in beseda dvoje različnih stvarnosti, v oznanjevanju postajata eno: glas brez besede ne oznanja nič, beseda brez glasu pa ostaja nema. Ta, ki posluša, pa mora vsrkavati besedo in nauk in pri tem čim jasneje ločevati besedo in oznanjevalca, da ga njegova podoba ne bo motila. Veliko ljudi se namreč prav tukaj spotakne. Tudi ob Janeza so se, očitali so mu, kaj sploh govori, če ni ne Kristus ne Elija ne prerok. In so odhajali še bolj ubogi, kot so prišli. Kot se mnogi zaletavajo v Cerkev, ker ni tako sveta kot resnica, ki jo prinaša v svet, pa zato ostajajo brez resnice in brez milosti.

Beseda je beseda Boga, Cerkev pa je zelo človeška. Zato je tako pomembno, da to dvoje miselno dobro ločujemo, čeprav sta v bistvu eno. »Veselje v Gospodu je vaša moč.« Poznamo vljudnostni nasmeh vzhodnjakov, ki naj bi bil izraz spoštovanja, pa prijazni nasmeh trgovcev, ki naj bi pridobil našo naklonjenost, a hitro zamre, če nimajo od nas koristi. Izraz veselja pa je nasmeh, ki ima korenine v veselju srca. Ni čisto isto kot Slomškova misel o rož'ci, ki ji je ime srčna zadovoljnost, sta pa močno povezana. Zveličanje, ki prihaja v Odrešeniku, je tako velika skrivnost in tako dragocena vrednota, da je človeški način učenja in iskanja modrosti zanjo premajhen; je ne dojame. Bog nam je zato v svojem Sinu ponudil vrlino ponižnosti. Z njo pa se poznavanju besede Boga pridruži duh služenja; iz njega pa zaživi v nas.

Anton Slabe

ADVENTNI »O« ODPEVI

Med bogoslužnimi besedili izstopajo po svoji notranji lepoti in bogastvu tako imenovani »O« odpevi, ki jih pojemo ali molimo pri adventnih večernicah od 17. decembra dalje. Vsi se začenjajo z vzklikom »o«, saj ti spevi izražajo občudovanje Cerkve skozi dolga stoletja, ko je premišljevala skrivnost učlovečenja. S klasičnimi svetopisemskimi podobami naštevajo različna imena za učlovečeno Besedo. Ko jih molimo, stopamo že v središče božične skrivnosti.

- O Modrost, ki si izšla iz ust Najvišjega, ki segaš od kraja do kraja ter krepko in blago vse urejaš: pridi in uči nas pota razumnosti (17. decembra).

Izvir prave modrosti vidi Izrael v Božji besedi. Bogočastje je izvoljeno ljudstvo spodbujalo, da so modrost poosebili in jo videli v delovanju: Modrost je Jezus Kristus, ki se je kot otrok rodil v Betlehemu. Modrost je on, ki obsega in objema vse stvarstvo.

- O Gospod in voditelj Izraelove hiše, ki si se Mojzesu prikazal v gorečem grmu in mu na Sinaju dal zapovedi: pridi in nas z močno roko reši (18. decembra).

Z očmi ne moremo videti Boga, kakršen je. To nam je prihranjeno po izteku zemeljskega življenja. Vendar pa moremo o njem zbrati odseve v najrazličnejših znamenjih, s katerimi se razodeva. Vsa znamenja pa zbledijo pred velikim znamenjem: božičem. Kristus je najvišje in dokončno razodetje Boga. To je najbolj sveto znamenje, mimo katerega ne moremo iti.

- O korenina Jesejeva, ki si v znamenje ljudstvom in bodo pred teboj kralji umolknili in te narodi molili: pridi in nas reši, nikar več ne odlašaj (19. decembra).

Kristus je postal naša korenina, pred katerim vse druge moči umolknejo. Zakaj on ni samo božja »sled«, temveč Bog v osebi, v človeški podobi. Korenina ni več nedosegljiva, tu je, stopila je v našo zgodovino. Kristus je popolnoma zakoreninjen v Očetu, mi pa smo s krstom in vero zakoreninjeni v Kristusu.

- O ključ Davidov in žezlo Izraelove hiše, ki odpreš in nihče ne zapre, zapreš in nihče ne odpre: pridi in reši iz ječe jetnika, ki sedi v temi in smrtni senci (20. decembra).

Ključi pomenijo oblast, kraljestvo, ki je prešlo na Kristusa. Kristus je ključ, ki odpre vsaka vrata. Nobena milost nam ni podeljena brez njega, on je vrata in kdor stopi skoznje, bo rešen. Ključi nebeškega kraljestva so dejansko v njegovih rokah. Še več. On sam je kraljestvo.

- O Vzhajajoči, odsvit večne luči in sonce pravice: pridi in razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci (21. decembra).

Božično bogoslužje je prepojeno z lučjo. Apostol Janez predstavi Kristusov prihod na svet kot luč: »Bila je prava luč, ki prihaja na svet in razsvetljuje vsakega človeka.« Naš svet je tako reven z Božjo lučjo. Bog je za naš razum velika skrivnost. Potrebno je, da nekdo pride iz Božjega naročja, o katerem vse ve, in nam spregovori o Bogu.

- O Kralj narodov, vsem zaželeni vogelni kamen, ki povezuješ božje in človeško: pridi in reši človeka, ki si ga iz prsti naredil (22. decembra).

Naloga vogelnega kamna je, da daje trdnost stavbi s tem, ko povezuje ves

njen ustroj. Ljudje so vedno iskali načine, kako bi se med seboj trdneje povezali. Ko je v Betlehemu zasijala luč, je ta želja postala konkretna možnost. O božiču še bolj začutimo potrebo po miru in edinosti. Pot do tega je samo ena: z vsem srcem se moramo okleniti Kristusa vogelnega kamna, ki vse povezuje v eno.

- O Emanuel, Bog z nami, naš kralj in zakonodajalec, pričakovanje narodov in njih rešitelj: pridi in nas reši, Gospod, naš Bog (23. decembra).

Emanuel, Bog z nami, to je najvišji naslov. Ko je Sveti Duh prišel nad Marijo, se je Beseda učlovečila in se naselila med nami. Nič več nismo sami, Bog je z nami po Kristusu, našem bratu. Z nami je za vedno: po svojem Duhu, po evharistiji, po Cerkvi, ki je naprej živeči Kristus, po odrešenjski zgodovini; on ostane Emanuel - Bog z nami.

iz:

F. Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

STOLNICA NAŠ DOM Zakristijska omara

Fresko na oboku je leta 1704 naslikal Giulio Quaglio (opisana je v TBB št. 2196), dekan Dolničar pa se je nanj obrnil tudi za nasvet glede zakristijske omare. Omara za posodje in paramente je bila nared leta 1706, pred uvedbo bogoslužja v novo stolnico, napravil pa jo je mizar Jožef Menner.

Bogata baročna zakristijska omara je tako po premišljeni simetrični zasnovi kot po izvedbi odličen mizarski izdelek. Spodnji del zavzemajo predalniki in vmesne omarice z dvokrilnimi vratci, zgornjega strnjena vrsta plitvejših omaric (ob bogateje okrašeni srednji po šest preprostejših na vsaki strani, kar ustreza optimalnemu številu kanonikov), na vrhu sta na straneh dva polkrožno zaključena nastavka, med njima pa se dviga razpelo, nameščeno nad višjo srednjo omarico, poudarjeno tudi s perspektivično poglobljenimi vratci in ornamentiko.

Omaro krase zaviti stebriči, pilastri, puščičasto oblikovana dekorativna polja in zalomljeni profilirani okvirji polnil na vratcih in hrbtišču.

Podobne profilirane okvirje najdemo tudi na notranjih zakristijskih vratih; bržčas so delo istega mojstra in so morala prav tako nastati do leta 1706.

»V svetu, ki se vse bolj oddaljuje od Boga, prižgimo v sebi plamen vere, ki bo osvetlil pot tudi drugim. Na svet moramo gledati, kot da je posut z dragocenimi biseri: to so duše, ki čakajo na Boga.«

(Sveti Janez Calabria, duhovnik)

DOGODKI PRED NAMI

• V sredo, 20. 12., ob 19.00 bodo študentje akademije za glasbo pod vodstvom prof. Toneta Potočnika izvajali »o« antifone z vmesnimi orgelskimi improvizacijami prof. Damijana Močnika. Lepo vabljeni!

• V četrtek, 21. 12., bo ob 18.30 sveta maša za domovino. Lepo vabljeni!

• V soboto, 23. 12., bo pred večerno sveto mašo ob 17.00 koncert Slovenskega baročnega orkestra.