sobota, 8. oktober 2022

TEDEN BOŽJE BESEDE 9. 10. 2022–16. 10. 2022

28. NEDELJA MED LETOM

Resna bolezen nas spravi v eksistencialno stisko. Kako premagati bolezen? Kako premagati stisko, če ostanemo neozdravljivo bolni? Na voljo imamo svetopisemski in nesvetopisemski odgovor.

Prvega najdemo v Božji besedi današnje nedelje. Podobno kot je Elizej ozdravil Sirca Naamana, je Jezus ozdravil gobavce v vasi med Samarijo in Galilejo. Večina gobavcev ni bila ozdravljena na ta način. Ozdravljeni in bolni vso zgodovino odrešenja ohranjamo duhovno moč na temelju Pavlovega oznanila: »Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli.«

Možnosti medicinskega zdravljenja so bile v času Elizeja in Kristusa v primerjavi z današnjo visoko razvito medicino komaj kaj vredne. A samo količinsko. Sodobno zdravstvo nam sicer lahko podaljša življenje tudi za več desetletij, toda tam okoli devetdesetih let starosti vsak ve, da konec ni več daleč.

Ameriški filozof Michael Walzer nas opozarja, da se svetopisemska logika spreminja v povsem nekaj drugega: »V enaki meri, kot smo izgubljali zaupanje v zdravljenje naše duše, je naraščala naša vera – če to ni že prava obsesija – v ozdravljivost našega telesa.«

Človek, ki je izgubil cilje in vrednote, temelječe na veri, se vse bolj predaja veri v moč sredstev, ki mu jih obljublja biotehnologija in upa na neskončno izboljševanje svojega zemeljskega življenja.

Vera v moč tehnologije človeka dviga nad samega sebe, dejansko pa si ga ta tehnologija, kar si težko prizna, s svojimi pretenzijami vse bolj podreja. Max Horheimer je že leta 1947 ugotavljal: »Kolikor več aparatov izumljamo za obvladovanje narave, toliko bolj jim moramo služiti.« Na izbiro imamo – ali zlivanje človeka s strojem ali Jezusove besede: »Vstani, tvoja vera te je rešila!«

Milan Knep

IZ ZAKLADNICE SVETNIKOV
Sveti Janez XXIII.

 »Skoči gor, fant!« O dogodku iz otroštva, ki se mu je za vedno vtisnil v spomin in je imel zanj tudi globok simbolični pomen, je pripovedoval svojim rojakom, ko jih je sprejel v posebno avdienco: »Bil sem še čisto majhen fant in sem z očetom potoval v Ponte San Pietro, kjer so ravno obhajali žegnanje.

No, pot je bila dolga in postal sem utrujen. Tedaj je oče rekel: 'Skoči gor, fant!' me vzel na svoja močna ramena, me nosil vse do cilja, in z višine sem lahko čudovito opazoval procesijo.

Če mi je sedaj včasih težko pri srcu in mislim, da ne bo šlo naprej, se mi zdi, kot da slišim Božji glas, ki mi kliče: 'Skoči gor, fant!' Ja, in potem se prepustim ljubemu Bogu in postane mi prijetno okrog srca. Sedaj pa sem tudi sam oče in bi rad vzel otroke na svoja ramena, da bi jih nosil k ljubemu Bogu.«

V svoji skromnosti si za nič, kar je storil v svojem življenju, ni pripisoval kakšnih posebnih zaslug, pač pa obžaloval, da tega ni bilo več: »Jezus mi je bil zares prijatelj, odkril mi je vse zaupnosti svojega srca. Ne bi bil iskren, če ne bi priznal, da sem zelo srečen v svoji duši, ko razmišljam o stvareh, o katerih on vse ve in jih vse vidi. Na posejani in obdelani njivi je kakšen klas, morda bi jih bilo za prgišče.

Bodi zahvaljen, moj Gospod, kajti vse je zasluga tvoje ljubezni. Jaz sam se moram le sramovati, da nisem storil več, da sem tako malo požel, da sem bil le suha in neplodna zemlja. Marsikdo bi bil z milostmi, ki sem jih jaz prejel, mogoče še z manj, že svetnik.«

Sveta Terezija Velika (Avilska)

 »Zadostuje, da imaš Boga!« »Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne straši – naj ti zadostuje, da imaš Boga!« »Dvignimo torej oči h Gospodu in nikar se ne bojmo, da bo to Sonce pravičnosti zatonilo in nas prepustilo temi in pogubi, samo da ga mi ne zapustimo prvi.« »O, živi studenci, ki izvirate iz ran mojega Boga, kako obilno žuborite ter nam prinašate moč in podporo! Kako varno bo hoditi med nevarnostmi tega življenja, kdor bo pil to Božjo pijačo!« »Naj že umre ta moj »jaz« in naj živi v meni Tisti, ki je večji od mene in boljši zame kot jaz sama, da bom mogla služiti le njemu. On naj živi in mi daje življenje; on naj vlada in jaz mu bom sužnja, zakaj moja duša noče druge svobode.« »Daj, Gospod, da se tvoje besede ne bodo nikoli izbrisale iz moje duše!«

OKTOBER ROŽNOVENSKI MESEC

Skupna molitev rožnega venca je vsak delavnik:

ob 8.30 pred izpostavljenim Najsvetejšim ter

ob 18.00.

STOLNICA – NAŠ DOM Oprema v prezbiteriju – Kanoniški sedeži

 Prizoru obglavljenja apostola Pavla sledi prizor mučeniške smrti sv. Jakoba Starejšega, ki je bil prav tako umorjen z mečem.

Apostol Jakob je bil leta 41 ali 42 obglavljen v Jeruzalemu, kjer je oznanjal evangelij. Po čudežih, ki jih je delal, in po naukih, se je kljub nasprotovanju farizejev mnogo Judov spreobrnilo, med njimi tudi neki vražar z imenom Hermogenes.

Zato sovraštvo farizejev prekipi do vrha. Tedanji veliki duhovnik Simon Kantera, Boetov sin, je že dlje časa premišljeval, kako bi apostola odstranil. Na misel mu pride tale zvijača: gre in najame več hudobnežev, ki pri pridigi, ki jo je imel sveti Jakob, zaženejo divji krik ter napravijo veliko zmešnjavo. Farizeji se vrinejo med množico in eden izmed njih, z imenom Josija, vrže apostolu motvoz okoli vratu.

Vlečejo ga na dvor tedanjega kralja Heroda Agripa I. (41–44). Tu pričajo zoper njega, rekoč: »Glej, kralj, enega glavnih učencev Nazarejca, ki je zapeljal že veliko Judov. Ako ga ne obsodiš, ti bo s čarovnijami in prevratnimi nauki razdejal kraljestvo.« Herod, uslužen farizejem, ga obsodi na smrt.

Cerkveni zgodovinopisec Evzebij pripoveduje tole lepo črtico o njegovem mučeništvu: Ko farizej Josija pri obravnavi vidi stanovitnost Jakoba, se spreobrne in sam izjavi, da tudi on veruje v Jezusa. Zato kralj tudi njega obsodi na smrt. Na zadnjem potu se Josija obrne k apostolu in ga prosi, naj mu odpusti.

Jakob mu odvrne: »Mir bodi s teboj,« in ga poljubi. Nato apostol poklekne, priporoči dušo Bogu, razgali vrat in se skloni pod rabljev meč. Precej za njim prejme tudi Josija smrtni udarec, krst krvi, in s svetim Jakobom vred mučeniško palmo. To se je zgodilo v Jeruzalemu na Sionski gori, blizu kraljevega dvora.

Naša reliefna upodobitev prikazuje zelo zanimiv prizor: apostol Jakob kleči s sklenjenimi rokami pred kipom Brezmadežne, ki stoji na visokem stebru. Popotno palico z značilno bučo za pijačo in ogrinjalo je odložil poleg sebe.

V ozadju vidimo razkošno palačo, ob Jakobu pa rabelj s klobukom z obema rokama dviga meč, da mu odseka glavo. Poleg njega stoji vojščak s praporom, načičkano oblečen v srednjeveško uniformo. V oblakih zgoraj vidimo žarke Božje milosti in strele, kako švigajo na vse strani

DOGODKI PRED NAMI

V torek, 11. 10., bo ob 18.30 v stolnici sveta maša ob začetku akademskega leta. Maševal bo gospod nadškof.

V sredo, 12. 10., bo ob 18.30 v stolnici sveta maša ob začetku sodnega obdobja, t. i. »rdeča« maša. Maševal bo novomeški škof dr. Andrej Saje.

V soboto, 15. 10., bo po večerni sveti maši ob 19.30 prvi koncert iz cikla štirih koncertov sakralne glasbe SACRUM CONVIVIUM v naši stolnici. Prisluhnili bomo Dekliškemu pevskemu zboru Glasbene šole Koper. Lepo vabljeni!

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 9. 10.: 28. nedelja med letom

• Ponedeljek, 10. 10.: sv. Danilo (Danijel), škof

• Torek, 11. 10.: sv. Janez XIII., papež

• Sreda, 12. 10.: sv. Maksimiljan Celjski, mučenec

• Četrtek, 13. 10.: sv. Koloman, mučenec

• Petek, 14. 10.: sv. Kalist I., papež, mučenec

• Sobota, 15. 10.: sv. Terezija Velika (Avilska), cerkvena učiteljica

• Nedelja, 16. 10.: 29. nedelja med letom

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar