4. POSTNA NEDELJA

V četrtek, 17. marca, je bila v SNG Opera in balet premiera opere Charlesa-Françoisa Gounoda (1818–1893) Faust. Flamski režiser Franc Van Laecke je imel namen predstaviti brezčasno zgodbo o Mefistu, Satanu, ki skozi celotno predstavo preži na Margareto, da bi izkoristil vsako njeno stisko in napako, ki bi iz nje izhajala, jo napadel, pograbil njeno dušo in jo odvedel v pekel.

V arhetipski zgodbi, povzeti po Goethejevi (1749–1832) pesnitvi, ves čas poteka boj med svetlobo in temo. »V nas sta dva pola, ki se ves čas borita drug z drugim, dobro in slabo, svetloba in tema,« pravi režiser.

Izvirna scenografija in kostumografija, odličen belgijski dirigent ter vrhunska pevska zasedba bodo gledalcem ponudili obilo estetskih užitkov. Kaj pa sporočilo, o katerem je govoril režiser? Poslušalec bo znova, kot že neštetokrat, ugotovil, da je ujet v brezčasen boj med dobrim in zlim, v nikoli do konca premagan dualizem, ki tiči v t. i. naravni religioznosti.

Težko se vživim v Goetheja, ki je zrasel v krščanskem okolju, a je strmoglavil daleč nazaj v antagonizme grških bogov, ki so bili preslikava človekove neodrešene notranje razdvojenosti. Kdo ve, ali je Goethe pomislil na Platona (427–347 pr. Kr.), ki je zavrgel grško mitologijo in se po milosti dokopal do edine resničnosti – do Dobrega.

Tudi Platon je utiral pot Kristusu, da je lahko nekaj stoletij pozneje sv. Pavel zapisal, kar nam oznanja današnje drugo berilo: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo.

Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17). V Kristusu je bil izvršen preboj iz na videz brezčasnega boja med svetlobo in temo. »Bog je luč in v njem ni nobene teme. Če hodimo v luči, smo med seboj združeni« (1 Jn 1,5–6).

Milan Knep

POSTNI GOVORI NAŠIH ŠKOFOV

Nekaj misli iz nagovora nadškofa msgr. Stanislava Zoreta na tretjo postno nedeljo:

Zelo zanimivo bi bilo, če bi vsak od nas razodel, kakšna je njegova podoba Boga. Kakšnega Boga nosiš v svojih mislih in predstavah? Kakšen je Bog tvojih molitev in prošenj? Zakaj je to tako zelo pomembno? Ker mislim, da je človekova pot, kristjanova pot skozi življenje, prečiščevanje podobe Boga in obenem tudi prečiščevanje odnosa z Bogom. Današnja Božja beseda nas na izrazit način vabi k temu, naj prečistimo podobo Boga, ki jo nosimo v srcu in ki jo živimo v svojih molitvah.

V evangeliju smo slišali večkrat poudarjeno Jezusovo besedo: Spreobrnite se! To pomeni, da besede, ki jih slišimo, preberemo in o njih premišljujemo, da dobijo vsebino, postanejo nekaj konkretnega v mojem življenju. Strokovnjaki pravijo, da bi morali Jezusove besede prevesti drugače. Ne: spreobrnite se, ampak: spremenite svoje mišljenje! Spremenite svoje mišljenje, kakor ga je moral spremeniti Mojzes pred Bogom v puščavi. In kakšen je ta Bog! To ni odmaknjeni Bog, ki bi sam sebi zadoščal. Naš Bog vedno znova stopa na nek način iz samega sebe in vstopa v našo človeško zgodovino, v naše človeško življenje, zato da nas osvobodi.

Naš Bog je Bog, ki vidi, ki sliši, ki pozna vsakega izmed nas. Naš Bog vidi tvojo stisko, naš Bog sliši tvoje vpitje, pa čeprav vpije samo srce, morda ječi duša in ni nobene besede. Naš Bog sliši, pozna tvoje življenje in ve, kaj doživljaš. In kakor takrat v Egiptu tudi danes stopa dol, da bi nam prinesel svobodo, osvoboditev. Če imamo pred očmi takšnega Boga, potem je v resnici nujno, da odstranimo iz svojega razmišljanja o Bogu vsakršno sled Boga, ki je maščevalec, ki uporabi nasilje za to, da bi ljudi spravil k pameti. /Ko je Mojzes stopil h gorečemu grmu, v katerem se mu je razodel živi Bog, si je moral sezuti sandale z nog./

Sandali so bili na Mojzesu nekaj mrtvega, narejeni iz kože mrtvih živali. In to mrtvo mora Mojzes odložiti, da bo mogel priti v življenje, ki mu ga daje Bog. Kaj je v nas mrtvega? Ne čevlji, ne sandali, ampak kaj je mrtvega v duši? Kako je z našim upanjem: ga imamo, ali je ohromljeno? Kako je z našo ljubeznijo: je živa ali hira?

Kakšna je naša vera, kakšni so naši odnosi? Smo mi morda koga izmed bližnjih pokopali in se ne menimo več zanj? To mrtvo moramo v tem postu tudi mi odložiti, da bi mogli vstopiti v srečanje z živim Bogom. Povabim vas, da z veliko iskrenostjo prosimo Boga: okoplji to mojo nerodovitno smokvo, okoplji to staro izsušeno drevo moje duše, pognoji ga s svojo bližino, s svojo ljubeznijo; pognoji ga, da bo spet ozelenelo in da bo dajalo sadove.

Da bomo postali, kakor pravi psalm, kakor drevo, ki raste ob potokih voda in ki daje sad ob svojem času in mu listje ne ovene. Gospod, okoplji in pognoji, da bomo mogli doživeti svobodo tvoje bližine, tvojega obličja in vstati v veliko noč!

STOLNICA – NAŠ DOM

Freske v kapelah – kapela svete Marije Magdalene

Bistvo Magdaleninega življenja posnemata dve personifikaciji, naslikani na obeh straneh loka ob

vstopu v kapelo. Žena, ogrnjena v belo, s srcem in kadilnico v rokah, predstavlja molitev. Srečali smo jo že v kapeli Sv. Trojice, le da je tam naslikana na oboku v dekorativni kartuši (v paru z Božjo milostjo) in je podrobno opisana v TBB št. 2174. Nasproti nje stoji v niši naslikana upodobitev Pokore (Paenitentia).

Ta prikazuje ženo izmučenega obraza, oblečeno v raševino, ki se oklepa križa, stoji na trnju, v roki pa drži bič. Ripa pravi, da »raševina pomeni, da mora spokornik živeti daleč od užitkov in ne sme streči mesu. Disciplina je vzgajanje samega sebe, križ pa je potrpežljivost, zaradi povezanosti, ki jo spokornik vzpostavi s samim Kristusom.« Izraz pokora ima več pomenov. Najprej pomeni posamezna dejanja, npr. post, molitev, molk, vdano prenašanje trpljenja, razna dobra dela ipd.

Pomeni pa tudi notranje razpoloženje, krepost, da lahko z veseljem opravljamo spokorna dela. Pokora je v svojem bistvu spreobrnjenje, spreobračanje, duhovna prenova, obrat človeka od ničevosti in obrnitev k Bogu. Osvobaja nas ozkosti in omejenosti našega jaza in nas vodi v širino novega, resničnega prijateljstva z Bogom.

Koristnost pokore se kaže v tem, da nam pomaga do notranje svobode; nas varuje grehov; dviga duha od zemeljskih minljivih dobrin in ga usmerja k trajnim duhovnim vrednotam; z njo postajamo podobni Kristusu. Vedno pa moramo biti pozorni na to, da pokora, ki sicer spada k bistvu krščanskega življenja, ni cilj, ampak sredstvo. Krščanska svetost ni v pokori in žrtvi, temveč v nesebični ljubezni do Boga. Samo ljubezen je tista, ki daje pokori svoj smisel in vrednost. Ne rešuje pokora, ampak ljubezen.

DOGODKI PRED NAMI

• V petek, 1. 4., bodo zvečer križev pot pripravili in vodili člani ŽPS. Lepo vabljeni!

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 27. 3.: 4. postna nedelja

• Ponedeljek, 28. 3.: sv. Milada Praška, devica

• Torek, 29. 3.: sv. Bertold, redovni ustanovitelj

• Sreda, 30. 3.: sv. Janez Klimak, opat

• Četrtek, 31. 3.: sv. Gvido (Vido), opat

• Petek, 1. 4.: sv. Tomaž Tolentinski, misijonar, mučenec

• Sobota, 2. 4.: sv. Frančišek Paolski, redovni ustanovitelj

• Nedelja, 3. 4.: 5. postna nedelja

POSTNI GOVORI NAŠIH ŠKOFOV V STOLNICI

na postne nedelje ob 16.00:

27. 3.: škof Anton Jamnik

3. 4.: škof Anton Jamnik Lepo vabljeni!

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30 !Lepo vabljeni

Vsi, ki doslej zaradi pogoja PCT niste mogli v stolnico, lepo vabljeni, da se nam ponovno pridružite!

Dobrodošli!

URNIK SVETIH MAŠ

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA