3. POSTNA NEDELJA

Pred gorečim grmom, o njem pripoveduje današnje prvo berilo, je Bog Mojzesu razodel svoje ime: »Jaz sem, ki sem.« Njegovo vprašanje je tudi naše: kdo je ta, ki ga kličemo, prosimo in iščemo. Če naj ta, ki se nam skrivnostno razodeva, sliši milijone klicev, ki se ob istem trenutku obračajo nanj, ne more imeti kraja in časa. Bivati mora na način, da obsega vse in je obenem pri vsakem bolj neposredno, kot je kdor koli blizu samemu sebi. Morda tej trditvi ne boste ugovarjali, se boste pa vprašali, čemu ta razlaga služi, ali ima ta »visoka teologija« kak praktičen pomen. Odkrili ga bomo v današnjem evangeliju, kjer množica ljudi razpravlja o krivdi Galilejcev, ki jih je pokončal Pilat. Tehtali so grehe umrlih Galilejcev in grehe osemnajstih, na katere se je podrl stolp v Siloi in jih ubil. Jezus jim je dal vedeti, da nihče ne more dati prave ocene o teži krivde kogar koli. Duša drugega nam je trajno nedostopna, zato naj se ne ukvarjamo s tujimi grehi, marveč s svojimi. Po Jezusovih besedah naj bo naša prednostna skrb lastno spreobrnjenje.

Ker nam je duša bližnjega skrita, z njim ne moremo upravljati. Hvala Bogu. Kaj vse bi potem počeli drug z drugim. Če bi nam bil Bog dostopen drugače kot skozi skrivnost, bi mu začeli ukazovati. To je značilnost magije in vedeževanja. Boga, Stvarnika in Odrešenika, ne more zaobseči nobene naša predstava. Kot Mojzesu naj bo tudi nam dovolj vera, da je. O njem je sv. Maksim Spoznavalec zapisal: »Eno (Bog) je nadbrezpočelno in nadbitnostno Dobro. Izmika se vsakemu umevanju umevajočih (bitij) in neskončno presega vsako spoznanje (izmed) vseh spoznanj. Nima ne začetka, ne konca, a predhaja nastanku bivajočih stvari. Nič ustvarjenega nima v posesti svojega obstoja.«

Milan Knep

POSTNI GOVORI NAŠIH ŠKOFOV

Nekaj misli iz nagovora pomožnega škofa dr. Franca Šuštarja na drugo postno nedeljo:

Danes želimo premišljevati o sinodalni spodbudi Hoditi skupaj. To seveda pomeni najprej hoditi skupaj s troedinim Bogom; nato hoditi skupaj z brati in sestrami v veri; potem pa tudi hoditi skupaj z vsemi ljudmi dobre volje, ki so verni in neverni, prijateljski ali pa celo nasprotni. O tem, kako to prav storiti, nam govori Božja beseda.

V prvem berilu srečamo očaka Abrahama, »očeta vere«. Na Božjo pobudo je zapustil svoj kraj in deželo, da je sledil Božjemu klicu. Tako mu je verjel, da je vse stavil nanj in upal na izpolnitev obljube. Hodil je skupaj z Bogom in po njegovih pobudah. Po dolgi poti in mnogih preizkušnjah sta z Bogom naredila zavezo, pogodbo.

V postnem času se želimo kristjani zavedati svojih zavez, pogodb in obljub. Tako kot je bila Abrahamova zaveza z Bogom temelj za izraelski narod, tako je za vsakega kristjana temeljna zaveza z Bogom sveti krst. Sveti krst je osnova in podlaga za vse druge darove, ki jih Bog namenja človeku; skrivnost svetega krsta človeka spremlja v večnost. Marsikdo je na to čisto pozabil, zato je prav, da nas postni čas na to spomni.

Tudi evangelij govori o skupni poti. V njem vidimo apostole v situaciji, ko potrebujejo močno podporo v veri, saj so postajali malodušni; potrebovali so močno spodbudo in utrditev v veri. Jezus jih je zato povabil na goro Tabor, kjer se je pred njimi spremenil in jim pokazal svojo pravo podobo Božjega Sina.

Vse to, kar so doživeli apostoli z Jezusom na gori Tabor, vsebuje tudi skrivnost krsta. Marsikdaj je človek malodušen zaradi vsakdanjega napora in pozablja na velike obljube, ki jih je doživel. Zato je dobro, da večkrat obnovimo temelje naše vere in krščanskega življenja v krstu. Poudarimo samo štiri take temeljne stvari, ki naj nas vedno razveselijo in obnovijo naše zaupanje:

V zavezi z Bogom nismo sami: tako kot je spremljal in blagoslavljal Abrahama, tako kot je Jezus čutil s svojimi učenci, tudi mi hodimo v zavesti, da nas Gospod spremlja in pozna. Tudi za nas je določil pot blagoslova.

· Pri krstu smo postali Božji otroci, maziljeni s Svetim Duhom. Prav je, da te svoje odličnosti nikoli ne pozabimo in ne zapravimo. Nikakor nismo neke izgubljene sirote v mračnem svetu, saj imamo Očeta, ki nas pozna in spremlja. V tej gotovosti ni prostora za obup.

· Pri krstu smo postali dediči nebes. Podarjena nam je obljubljena dežela, podarjena so nam nebesa, ki jih je Jezus pokazal ob spremenitvi svojim apostolom. To ni neka pripovedka za tolažbo v stiski, to je cilj, ki so ga mnogi dosegli in za katerega se odločamo tudi mi.

· Srečo svoje izvolitve in potovanja z Bogom želimo deliti tudi z drugimi ljudmi. Ko potujemo skupaj v življenju s tolikimi ljudmi, sorodniki, sosedi, sodelavci, z ljudmi iz našega vsakdanjika, naredimo vse, da bi tudi oni stopili v to skrivnost Božjega življenja, ki vodi v nebesa.

STOLNICA NAŠ DOM

Freske v kapelah kapela svete Marije Magdalene

Kot že rečeno, imamo v naši kapeli Marije Magdalene na freskah upodobljeno zgodbo treh žena, treh Marij. Zmota, da so jih enačili, se je začela z velikonočnim nagovorom papeža Gregorja Velikega leta 591, v katerem je brezimno spokorjeno grešnico iz evangelija po Luku (7,37) postavil ob bok Mariji iz Betanije (Lk 10,38-42) in Mariji Magdaleni, ki jo je Jezus ozdravil sedmih hudih duhov (Lk 8,1), kot da bi šlo za eno in isto žensko. Danes vemo, da gre za tri različne osebe. Tako naša prva dva prizora, ki smo ju že opisali, prikazujeta prvi dve, ostali prizori pa se nanašajo na »pravo« Marijo Magdaleno, pričo Gospodovega vstajenja.

V prvi luneti pod obokom jo tako vidimo presenečeno, s sklenjenimi rokami, ob odprtem grobu
(sarkofagu) z angelom, ki ji sporoča, da je Gospod vstal; v prizoru na nasprotni strani pa vidimo vstalega Jezusa kot vrtnarja z lopato in klobukom, k njegovim nogam pa se sklanja Marija Magdalena, potem ko se ji da prepoznati.

Na oboku kapele vidimo, zelo podobno kakor pri Barbari, kako angeli na oblaku Marijo Magdaleno pospremijo v nebo, angel na robu prizora pa drži alabastrno posodico. Ob dveh nedefiniranih doprsjih žena (mlajše, razoglave in starejše z

oglavnico) vidimo spokorne simbole, prav tako kot ob putih, ki spremljajo prizore na slavoloku kapele: tisti v osrednjem polju se naslanja na lobanjo in si s prtičem briše solze, krajna dva pa nosita bič in puščavniške zeli.