sobota, 19. marec 2022

TEDEN BOŽJE BESEDE 20. 3. 2022-27. 3. 2022

3. POSTNA NEDELJA

Pred gorečim grmom, o njem pripove­duje današnje prvo berilo, je Bog Moj­zesu razodel svoje ime: »Jaz sem, ki sem.« Njegovo vprašanje je tudi naše: kdo je ta, ki ga kličemo, prosimo in iščemo. Če naj ta, ki se nam skrivno­stno razodeva, sliši milijone klicev, ki se ob istem trenutku obračajo nanj, ne more imeti kraja in časa. Bivati mora na način, da obsega vse in je obenem pri vsakem bolj neposredno, kot je kdor koli blizu samemu sebi. Morda tej trditvi ne boste ugovarjali, se boste pa vprašali, čemu ta razlaga služi, ali ima ta »visoka teologija« kak praktičen pomen. Odkrili ga bomo v današnjem evangeliju, kjer množica ljudi razpravlja o krivdi Galilejcev, ki jih je pokončal Pilat. Tehtali so grehe umrlih Galilejcev in grehe osemnaj­stih, na katere se je podrl stolp v Siloi in jih ubil. Jezus jim je dal vedeti, da nihče ne more dati prave ocene o teži krivde kogar koli. Duša drugega nam je trajno nedostopna, zato naj se ne ukvarjamo s tujimi grehi, marveč s svojimi. Po Jezusovih besedah naj bo naša prednostna skrb lastno spreobr­njenje.

Ker nam je duša bližnjega skrita, z njim ne moremo upravljati. Hvala Bogu. Kaj vse bi potem počeli drug z drugim. Če bi nam bil Bog dostopen drugače kot skozi skrivnost, bi mu za­čeli ukazovati. To je značilnost magi­je in vedeževanja. Boga, Stvarnika in Odrešenika, ne more zaobseči nobe­ne naša predstava. Kot Mojzesu naj bo tudi nam dovolj vera, da je. O njem je sv. Maksim Spoznavalec zapisal: »Eno (Bog) je nadbrezpočelno in nadbitnostno Dobro. Izmika se vsakemu umevanju umevajočih (bitij) in neskončno presega vsako spoznanje (izmed) vseh spoznanj. Nima ne začetka, ne konca, a predhaja nastanku bivajočih stvari. Nič ustvarjenega nima v posesti svoje­ga obstoja.«           

Milan Knep

Nekaj misli iz nagovora pomožnega škofa dr. Franca Šuštarja na drugo po­stno nedeljo:

Danes želimo premišljevati o sinodalni spodbudi Hoditi skupaj. To seveda pomeni najprej hoditi sku­paj s troedinim Bogom; nato hodi­ti skupaj z brati in sestrami v veri; potem pa tudi hoditi skupaj z vsemi ljudmi dobre volje, ki so verni in ne­verni, prijateljski ali pa celo naspro­tni. O tem, kako to prav storiti, nam govori Božja beseda.

V  prvem berilu srečamo očaka Abrahama, »očeta vere«. Na Božjo pobudo je zapustil svoj kraj in deže­lo, da je sledil Božjemu klicu. Tako mu je verjel, da je vse stavil nanj in upal na izpolnitev obljube. Hodil je skupaj z Bogom in po njegovih po­budah. Po dolgi poti in mnogih pre­izkušnjah sta z Bogom naredila za­vezo, pogodbo.


V postnem času se želimo kristja­ni zavedati svojih zavez, pogodb in obljub. Tako kot je bila Abrahamova zaveza z Bogom temelj za izraelski narod, tako je za vsakega kristjana temeljna zaveza z Bogom sveti krst. Sveti krst je osnova in podlaga za vse druge darove, ki jih Bog name­nja človeku; skrivnost svetega krsta človeka spremlja v večnost. Marsik­do je na to čisto pozabil, zato je prav, da nas postni čas na to spomni.


Tudi evangelij govori o skupni poti. V njem vidimo apostole v situaci­ji, ko potrebujejo močno podporo v veri, saj so postajali malodušni; potrebovali so močno spodbudo in utrditev v veri. Jezus jih je zato po­vabil na goro Tabor, kjer se je pred njimi spremenil in jim pokazal svo­jo pravo podobo Božjega Sina.


Vse to, kar so doživeli apostoli z Je­zusom na gori Tabor, vsebuje tudi skrivnost krsta. Marsikdaj je člo­vek malodušen zaradi vsakdanjega napora in pozablja na velike oblju­be, ki jih je doživel. Zato je dobro, da večkrat obnovimo temelje naše vere in krščanskega življenja v kr­stu. Poudarimo samo štiri take te­meljne stvari, ki naj nas vedno raz­veselijo in obnovijo naše zaupanje:


V zavezi z Bogom nismo sami: tako kot je spremljal in blagoslavljal Abrahama, tako kot je Jezus čutil s svojimi učenci, tudi mi hodimo v zavesti, da nas Gospod spremlja in pozna. Tudi za nas je določil pot bla­goslova.

·         Pri krstu smo postali Božji otro­ci, maziljeni s Svetim Duhom. Prav je, da te svoje odličnosti nikoli ne pozabimo in ne zapravimo. Nika­kor nismo neke izgubljene sirote v mračnem svetu, saj imamo Očeta, ki nas pozna in spremlja. V tej goto­vosti ni prostora za obup.

·         Pri krstu smo postali dediči ne­bes. Podarjena nam je obljubljena dežela, podarjena so nam nebesa, ki jih je Jezus pokazal ob spremenitvi svojim apostolom. To ni neka pripo­vedka za tolažbo v stiski, to je cilj, ki so ga mnogi dosegli in za katere­ga se odločamo tudi mi.

·         Srečo svoje izvolitve in potovanja z Bogom želimo deliti tudi z dru­gimi ljudmi. Ko potujemo skupaj v življenju s tolikimi ljudmi, soro­dniki, sosedi, sodelavci, z ljudmi iz našega vsakdanjika, naredimo vse, da bi tudi oni stopili v to skrivnost Božjega življenja, ki vodi v nebesa.

Kot že rečeno, imamo v naši kapeli Ma­rije Magdalene na freskah upodobljeno zgodbo treh žena, treh Marij. Zmota, da so jih enačili, se je začela z velikonočnim nagovorom papeža Gregorja Velikega leta 591, v katerem je brezimno spokorjeno grešnico iz evangelija po Luku (7,37) postavil ob bok Mariji iz Betanije (Lk 10,38-42) in Mariji Magdaleni, ki jo je Jezus ozdravil sedmih hudih duhov (Lk 8,1), kot da bi šlo za eno in isto žen­sko. Danes vemo, da gre za tri različne osebe. Tako naša prva dva prizora, ki smo ju že opisali, prikazujeta prvi dve, ostali prizori pa se nanašajo na »pra­vo« Marijo Magdaleno, pričo Gospodo­vega vstajenja.

V prvi luneti pod obokom jo tako vidimo presenečeno, s sklenjenimi rokami, ob odprtem grobu
(sarkofagu) z angelom, ki ji sporoča, da je Gospod vstal; v prizoru na naspro­tni strani pa vidimo vstalega Jezusa kot vrtnarja z lopato in klobukom, k njegovim nogam pa se sklanja Marija Magdalena, potem ko se ji da prepoznati.

Na oboku kapele vidimo, zelo po­dobno kakor pri Barbari, kako an­geli na oblaku Marijo Magdaleno pospremijo v nebo, angel na robu prizora pa drži alabastrno posodi­co. Ob dveh nedefiniranih doprsjih žena (mlajše, razoglave in starejše z

oglavnico) vidimo spokorne simbo­le, prav tako kot ob putih, ki spre­mljajo prizore na slavoloku kapele: tisti v osrednjem polju se naslanja na lobanjo in si s prtičem briše sol­ze, krajna dva pa nosita bič in puščavniške zeli.

•Nedelja, 20. 3.: 3. postna nedelja

•Ponedeljek, 21. 3.: sv. Serapion, škof, mučenec

•Torek, 22. 3.: sv. Lea, spokornica

•Sreda, 23. 3.: .sv. Alfonz Turibij iz Mongroveja, škof

•Četrtek, 24. 3.: sv. Katarina Švedska, redovnica

Petek, 25. 3.: Marijino oznanjenje, slovesni praznik

•Sobota, 26. 3.: sv. Evgenija, mučenka

•Nedelja, 27. 3.: 4. postna nedelja

na postne nedelje ob 16.00:

20. 3.: nadškof Stanislav Zore

27. 3.: škof Anton Jamnik

3. 4.: škof Anton Jamnik

Lepo vabljeni!

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30 !Lepo vabljeni

Vsi, ki doslej zaradi pogoja PCT niste mogli v stolnico, lepo vabljeni, da se nam ponovno pridružite!

Dobrodošli!

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.