5. POSTNA NEDELJA

»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn 8,7). Ko so to slišali pismouki in farizeji, so drug za drugim odhajali, od najstarejšega dalje. Jezus je ostal sam, pred njim pa žena, ki naj bi jo zasačili v prešuštvovanju. Nihče je ni obsodil. Na tem mestu moramo pohvaliti predstavnike judovske družbene in verske elite.

Bili so bolj iskreni kot večina teh, ki se danes neupravičeno hvalijo, kako se zavzemajo za svobodo, vladavino prava, vključenost, človekove pravice in druge točke agende, ki jo praksa dosledno demantira. In ne more biti drugače, le da se je judovska elita tega zavedala, nekatere elite pa si danes domišljajo, da jih k vladanju kliče

Zgodovina, saj naj bi poosebljala etične, kulturne in gospodarske ideale. Zavest judovskih prvakov je bila kodirana s teologijo greha. Vsak Jud je vedel, da je zgražanje nad domnevno prešuštnico navadna hinavščina. Kajti če je res grešila, je bila največkrat žrtev tistih, ki so si življenje na veliki nogi lahko privoščili. Ali pa je grešila zaradi kakšne druge eksistencialne stiske; malokdaj zgolj zaradi golega užitka.

Preprosti ljudje so predvsem trpeli, le redko so si lahko kaj privoščili. Še bolj jasna pa je bila pri Judih zavest izvirnega greha, ki je temeljni razlog, zakaj potrebujemo odrešenika. Realnost izvirnega greha je zapisana celo v mišljenjsko strukturo nevernih Judov: Marxa, Freuda, Kafke.

Nazorno ga je ekspliciral že kralj David v 51. psalmu, kjer pravi: »Človek podeduje krivdo že ob rojstvu, z grehom je omadeževan že od začetka.« Njegovo misel je dopolnil sv. Pavel: »V svojih udih vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma. Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč to, kar sovražim.«

Milan Knep

POSTNI GOVORI NAŠIH ŠKOFOV

Nekaj misli iz nagovora pomožnega škofa dr. Antona Jamnika na četrto postno nedeljo:

Današnja Božja beseda je beseda veselja, hvaležnosti; uči nas, da je vedno znova mogoče začenjati in postni čas nas vabi prav k temu. Nič ni dokončno odločeno, vedno se lahko nekaj spremeni, če se to začne v meni. Če je v našem srcu več dobrote, ljubezni, odpuščanja in pripravljenosti, da druge poslušamo, potem naredimo zelo bistven korak k temu, da bo tudi okolje in svet, v katerem živimo, drugačen. Temeljni problem mlajšega in starejšega sina je bil predvsem v tem, da sta imela čisto napačno predstavo o Bogu.

Mlajši je želel od njega svobodo in iti po svoje, ker da ga oče samo ovira. Starejši pa mu sicer služi, izpolnjuje pravila, vse naredi, a brez srca; očeta pa ne sprejema kot dobrega očeta in brata ne kot brata. Jezus je povedal to priliko zato, da bi apostoli prečistili svojo podobo Boga, da bi v sebi začutili, da je Bog Bog ljubezni, odrešenja, brezpogojne potrpežljivosti; da nas s svojim ljubečim pogledom išče, ko tavamo po vseh mogočih poteh.

Če pogledamo današnjega sodobnega človeka, vidimo, da ima tudi on velikokrat popolnoma napačno predstavo o Bogu. Bog je zanj nekdo, ki moralizira, ki kar naprej nekaj kaznuje, ki gleda, kdaj ga bo kdo polomil. Ali pa je neka dogmatična stvarnost, nek sistem daleč od človeka. Napačna predstava, povezana z nepoučenostjo, je pogosto največja ovira, da ljudje Boga ne sprejemajo in ga zavračajo. Kristjani imamo tu veliko prednost in blagoslov: imamo Sveto pismo in razodetje. Bog sam je prišel k nam v Jezusu Kristusu, velikonočna skrivnost za nas ni neka abstrakcija. Temeljni problem mlajšega sina, ko gre od očeta, ko hoče biti sam sebi zadosten, je, da služi vsem mogočim malikom. Vse mogoče nadomestke je moral najti, da je v sebi potešil hrepenenje po očetu, ki je v njem kljub temu ostalo. Loči se od očeta, v bistvu pa je očetov pogled, njegova ljubezen, ostala v njem. Iz tega lahko sklepamo, da človek nikoli ni ateist, ampak malikovalec.

Ko zavrnemo Boga, takrat se začnemo, da bi ga nadomestili, vdajati vsemogočim malikom. A maliki so vedno prazni, ker človek služi nečemu, kar naj bi njemu služilo. Maliki človeka puščajo praznega, ustvarjajo tesnobo, razklanost, nihilizem, bedo, smrt, umiranje. Upanje, da se človek od malikov vrne nazaj k očetu, gre vase, vedno ostaja.

V človeku ostaja nostalgija po Bogu; ker smo ustvarjeni po Božji podobi, ta Božja podoba išče svoj izvir gibanja, išče smisel od tam, kjer je prišla. Naj bo torej današnji evangelij spodbuda, da se pri sebi iskreno vprašamo, kakšna je naša podoba o Bogu, kaj so morda naši maliki, ki stopajo na mesto Boga? Če se bomo vračali k studencu življenja, potem bo v nas radost, veselje, potem bo veljalo to, da je današnji evangelij zares evangelij radosti, praznovanja. Veseliti se je treba zato, ker se vračamo k očetu.

STOLNICA – NAŠ DOM Freske v zakristiji

Pri opisovanju fresk smo tako prišli do »zadnje« Quaglijeve freske, ki jo je na oboku zakristije naslikal

leta 1704. V medaljonu z bogatim štukaturnim okvirjem je prikazana starozavezna zgodba o tem, kako je Bog kaznoval Uzaja, ker se je drznil dotakniti skrinje zaveze. Dogodek se je zgodil, ko je dal kralj David skrinjo zaveze ob rajanju in glasbi odpeljati iz Abinadabove hiše, da bi jo prenesli v Jeruzalem. »Božjo skrinjo so postavili na nov voz in jo spravili iz Abinadabove hiše, ki je bila na griču. Abinadabova sinova Uza in Ahjo sta peljala novi voz. Z Božjo skrinjo so ga spravili iz Abinadabove hiše, ki je bila na griču. Ahjo je hodil pred skrinjo.

David in vsa Izraelova hiša so rajali pred Gospodom ob vseh glasbilih iz cipresovine, ob citrah, harfah, bobnih, kraguljčkih in cimbalah. Ko so prišli h Nahonovemu gumnu, je Uza stegnil roko k Božji skrinji in jo zgrabil, ker sta jo vola nagnila. Tedaj se je vnela Gospodova jeza nad Uzajem in Bog ga je tam udaril zaradi nepremišljenosti.

Umrl je tam poleg Božje skrinje.« (2 Sam 6,3-7). V ozadju, ob robu slike vidimo kralja Davida, kako skupaj z Izraelci s harfo v roki pleše in igra. Voz, na katerem je skrinja zaveze, pa se je na skalnati poti nagnil. Uza kakor spodsekan negiben leži na tleh, njegov brat za vozom z grozo opazuje dogajanje, živali pa prestrašeni odskočita. Tragična pripoved naj bi gledalcem vlila strahospoštovanje do svetega.

Zanimivo je, da je Quaglio poleg vola naslikal kravo, čeprav Sveto pismo govori o »volih«. Ta naj bi, kakor pravi Dolničar, pritegovala »poglede mnogih in zbujala občudovanje, ker svojim gledalcem sledi z očmi povsod, v katerikoli kot zakristije se že podajo«.

DOGODKI PRED NAMI

•V sredo, 6. 4., bo imel zvečer ob 18.30 gospod nadškof sveto mašo za žrtve epidemije covida-19.

Lepo vabljeni

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 3. 4.: 5. postna, tiha nedelja

• Ponedeljek, 4. 4.: sv. Izidor Seviljski, škof, cerkveni učitelj

• Torek, 5. 4.: sv. Vincencij Ferrer, duhovnik

• Sreda, 6. 4.: .sv. Irenej iz Srema, škof, mučenec

• Četrtek, 7. 4.: sv. Janez Krstnik de la Salle, duhovnik

• Petek, 8. 4.: sv. Maksim in Timotej, mučenca

• Sobota, 9. 4.: sv. Maksim Aleksandrijski, škof

• Nedelja, 10. 4.: CVETNA NEDELJA

POSTNI GOVORI NAŠIH ŠKOFOV V STOLNICI

na postne nedelje ob 16.00:

3. 4.: škof Anton Jamnik Lepo vabljeni!

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30 !Lepo vabljeni

Vsi, ki doslej zaradi pogoja PCT niste mogli v stolnico, lepo vabljeni, da se nam ponovno pridružite!

Dobrodošli!

URNIK SVETIH MAŠ

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA