5. NEDELJA MED LETOM
Iz nekakšne naravne potrebe vsak narod povzdigne svoje junake in se z njimi poistoveti. Tako je Prešeren za Slovence nepogrešljiv element narodne unifikacije. Postal je mit in naj mit tudi ostane. Kajti vsaka narodna identiteta ima v sebi tudi prvine presežnega. Ker pa se presežno nekaterim zdi preživeto, ga pri Prešernu preoblikujejo. V njem hočejo videti predvsem svetovljana in kozmopolita, kar je danes skoraj obvezna identifikacija vseh, ki sebe umeščajo med napredne.
V resnici je bila Prešernu tuja delitev na svetovljansko in domačijsko, kozmopolitsko in nacionalno. Ker najprej polno zaživi iz lokalnega, je lahko tankočuten tudi do drugih ljudi in narodov. Zanj se vse začne v Vrbi, v njegovi srečni dragi vasi, kjer ima dom v hiši svojega očeta, ki ga varuje sv. Marko. Tu se vanj zarišeta obe koordinati; vertikalna, ki ga povezuje z nebom, in horizontalna, ki ga usmerja v družbo in kulturo. Stičišče koordinat se avtentično zapiše v njegovo dušo, zato mu ga kasneje ni treba popravljati ali zavreči, marveč obe koordinati z novimi spoznanji razširi prek idilične Vrbe do Dunaja in Parnasa, od Vodnika do Ovida, od pesmi, ki pojejo o hlevih, poljih in meščanu, do Rima in Kompostele.
V svoja ljubezenska čustva vplete Avgustov boj z Japodi pri Metulumu; v verzih o deklicah, ki jih sramežljivo opazuje, najdeta mesto Dioskura, Zevsova sinova. A te realije ga ne pomirijo, zato se vpraša: Kdo zna noč temno razjasnit'; kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce? Tu se ustavi in ne vrta naprej. Ne želi izsiliti poceni rešitve. Skrivnostni Duh mu razodeva, da mora vsak, ki hoče biti poet in izpolniti od zgoraj zapisano poslanstvo, v sebi nositi oboje, pekel in nebo, bridkost in upanje.
Milan Knep
Te besede je papež Frančišek izbral za letošnji svetovni dan bolnikov, ki ga obhajamo na god lurške Matere Božje, 11. februarja. Letos je zaradi epidemije to praznovanje na zunaj sicer okrnjeno, je pa zato še toliko bolj pomembna naša »pozornost do bolnikov in tistih, ki jim pomagajo doma, v bolnišnicah in drugod, posebno do tistih, ki trpijo zaradi koronavirusa«, nas spodbuja papež. V posebnem pismu, ki ga je napisal, spregovori o tem, kakšna naj bo ta naša pozornost: »Ob bolniku se ustavimo, ga poslušamo, vzpostavimo neposreden odnos z njim, smo z njim sočutni in ganjeni. V bolezni smo ranljivi in hrepenimo po drugem. Bližina je dragoceno mazilo, ki podpre in potolaži tistega, ki trpi v bolezni. To bližino živimo v bratski ljubezni, ki se hrani v Kristusu ter je sposobna ozdravljanja in nikogar ne spregleda. Pomemben je zaupen odnos, s katerim celostno pristopamo k bolnemu človeku. Zapoved ljubezni, ki jo je Jezus zapustil svojim učencem, dobi svojo konkretno uresničitev v odnosu do bolnikov. Bodimo iznajdljivi in si prizadevajmo, da nihče ne bo ostal sam, da se ne bo nihče počutil izključenega in zapuščenega.«
Nekaj misli iz pridige škofa sr. Franca Šuštarja na svečnico v stolnici: Današnji praznik je spomin na tisti dogodek, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa v tempelj, da bi ga darovala po Gospodovi postavi. Jezusa sta prinesla v tempelj, ki je središče vere, kjer so se ljudje združevali in molili ter se darovali Gospodu. Tu je ta otrok predstavljen kot Božji Sin, kot tisti, ki so ga čakali rodovi in ga napovedovali preroki. Tako kot so bili v božični skrivnosti pastirji in modri predstavniki vseh narodov in vsega človeštva, sta to vlogo tukaj prevzela starček Simeon in prerokinja Ana. Vsi so pričakovali luč, ni pa bilo vsem dano, da bi jo sprejeli in prepoznali. Simeon in Ana sta jo prepoznala v moči Svetega Duha in jo takoj začela tudi oznanjati. Zahvalimo se Gospodu, da smo tudi mi slišali oznanilo o tej luči, ki prihaja na svet in prinaša življenje. Pomislimo na naš krst, ko je bila našim staršem in botrom izročena luč; in to luč želimo nositi skozi vse življenje, vse do konca. Želimo, da nas Jezus, luč sveta, spremlja od rojstva do smrti in v večnost; ta luč, ki prinaša življenje in je hkrati življenje. Tako kot je Jezus v Božjem veličastvu stopil v tempelj v Jeruzalemu, želi stopiti tudi v tempelj našega telesa, v naše življenje, še posebej pri evharistiji, na kar nas zopet opozori luč, večna luč v cerkvi. Luč, ki vedno znova oznanja, da je tukaj prisotno Božje veličastvo, Jezus Kristus, pravi Bog. Zato je zlasti v tem času epidemije prav, da izkoristimo vsako možnost, ko se lahko srečamo z Gospodom pri svetih mašah, v svetem obhajilu ali češčenju. Današnji dan pred 24 leti je papež sveti Janez Pavel II. povzdignil v dan posvečenega življenja. Zato je prav, da se spomnimo ter se zahvalimo Bogu za vse redovnice in redovnike, za vse može in žene, ki živijo posvečeno življenje in se na poseben način podarjajo Gospodu, podobno kot je bil po Mojzesovi postavi posvečen Jezus. Tri namene je želel ob tem poudariti papež: najprej, da bi se znali zahvaljevati in hvaliti Gospoda za dar redovništva, ki je dar vsej Cerkvi, ne samo posameznemu človeku, saj smo vsi deležni bogastva različnih karizem in darov. Drugi namen je prebuditi v ljudeh spoštovanje, da vidimo v redovnikih in redovnicah zelo konkretne ljudi, da spoštujemo prav vsakega, ki se je odločil, da se posveti Gospodu in služi Bogu, kot prerokinja Ana, noč in dan z molitvijo in svojimi obljubami. Tretji namen pa je hkrati povabilo posvečenim, da bi obhajali velika Božja dela, da bi se še globje zavedali svoje darovanosti in služenja ne samo z besedami ali z deli, ampak s celotno svojo osebo. Prosimo pa danes Gospoda tudi za to, da bi mnogi mladi, ki doživljajo klic in čutijo poklicanost, znali prepoznati Božji glas in se nanj odzvati.
Freska na oboku glavne ladje
podobe apostolov
Z oznako »nejeverni« Tomažu nehote delamo krivico, saj pri njegovem dejanju, ko se je želel na »lastne oči« prepričati o dejstvu vstajenja, prav gotovo ne gre zgolj za nevero ali dvom. Prej bi lahko rekli, da njegova dejanja in besede kažejo na od-
ločnega in zelo samostojnega moža, ki razmišlja z lastno glavo, a se zna tudi z vsem srcem izročiti tistemu, ki ga prepriča. Ne nazadnje to pokaže tudi njegovo obnašanje potem, ko vidi vstalega Kristusa: ko pade na kolena in izpove svojo globoko vero: »Moj Gospod in moj Bog!« In četudi ga Jezus rahlo pokara, to še ne pomeni, da Tomaža manj ceni kot druge učence, saj je bil eden njegovih najzvestejših učencev. Po Jezusovem vnebohodu, poroča staro izročilo, je deloval v Indiji in pretrpel mučeniško smrt okoli leta 67, ko naj bi ga usmrtili z mečem in sulico. Je zavetnik arhitektov, gradbenikov, geometrov, tesarjev, kamnosekov in teologov, priporočajo se mu proti bolečinam v hrbtu in za dobro poroko. Pri nas mu je posvečenih 32 cerkva, iz njegovega imena so nastali priimki (Tomanič, Tomažič, Tomažin, Tomc) ter imena nekaterih krajev (Stomaž, Št. Tomaž, Tomačevo). Goduje 3. julija.
GODOVI IN PRAZNIKI
Ponedeljek, 8. 2.: sv. Jožefina Bakhita, sužnja
Torek, 9. 2.: sv. Apolonija, devica
Sreda, 10. 2.: sv. Sholastika, redovnica
Četrtek, 11. 2.: Lurška Mati Božja, svetovni dan bolnikov
Petek, 12. 2.: sv. Humbelina, redovnica
Sobota, 13. 2.: sv. Jordan Saški, redovnik
Nedelja, 14. 2.: 5. nedelja med letom
Hvaležni vam bomo za vse svete maše, za katere boste darovali, in za darove, ki jih boste namenili za stroške stolnice, naše zaposlene in prostovoljce. Bog povrni! Vsak dan ob 8.30 in pri večerni sveti maši.
VSAK DAN
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim 18.00: rožni venec
NEDELJA
15.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVI ČETRTEK
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
PRVI PETEK
8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVA SOBOTA
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30
OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00
CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Prosimo Vas, da v stolnici upoštevate vsa potrebna navodila za zaščito: maska, razkuževanje rok in sedenje na razdalji vsaj 1,5 m to pomeni, da je vsaka druga klop prazna. Prosimo vas tudi, da upoštevate navodila redarja: ta vas ne bo spustil v cerkev brez maske ali pa vas bo prosil, da se udeležite maše ob kateri drugi uri, če bi vas bilo preveč.
Prav tako se ne zbirajte pred cerkvijo, ker to ni dovoljeno. Bodimo hvaležni, da lahko vsaj na tak okrnjen način praznujemo in sodelujemo pri svetih mašah.
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar