sobota, 6. februar 2021

TEDEN BOŽJE BESEDE 7. 2. 2021 14. 2. 2021

5. NEDELJA MED LETOM

Iz nekakšne naravne potrebe vsak narod povzdigne svoje junake in se z njimi poistoveti. Tako je Prešeren za Slovence nepogrešljiv element narodne unifikacije. Postal je mit in naj mit tudi osta­ne. Kajti vsaka narodna identiteta ima v sebi tudi prvine presežnega. Ker pa se presežno neka­terim zdi preživeto, ga pri Prešernu preoblikujejo. V njem hočejo videti predvsem svetovljana in kozmopolita, kar je danes skoraj obvezna identifikacija vseh, ki sebe umeščajo med napredne. 

V resnici je bila Prešernu tuja delitev na sve­tovljansko in domačijsko, kozmopolitsko in nacionalno. Ker najprej polno zaživi iz lokalnega, je lahko tankočuten tudi do drugih ljudi in narodov. Zanj se vse začne v Vrbi, v njegovi srečni dragi vasi, kjer ima dom v hiši svojega očeta, ki ga varu­je sv. Marko. Tu se vanj zarišeta obe koordinati; vertikalna, ki ga povezuje z nebom, in horizontalna, ki ga usmerja v družbo in kulturo. Stiči­šče koordinat se avtentično zapiše v njegovo dušo, zato mu ga kasneje ni treba popravljati ali zavreči, marveč obe koordinati z novimi spoznanji razširi prek idilične Vrbe do Dunaja in Parnasa, od Vodnika do Ovida, od pesmi, ki pojejo o hlevih, poljih in mešča­nu, do Rima in Kompostele.

V svoja ljubezenska čustva vplete Avgustov boj z Japodi pri Metulumu; v verzih o deklicah, ki jih sramežljivo opazuje, najdeta mesto Dioskura, Zevsova sinova. A te realije ga ne pomirijo, zato se vpraša: Kdo zna noč temno razjasnit'; kdo ve kragu­lja odgnati, ki kljuje srce? Tu se ustavi in ne vrta naprej. Ne želi izsiliti po­ceni rešitve. Skrivnostni Duh mu razodeva, da mora vsak, ki hoče biti poet in izpolniti od zgoraj zapisano poslanstvo, v sebi nositi oboje, pekel in nebo, bridkost in upanje.

Milan Knep

Te besede je papež Frančišek izbral za letošnji svetovni dan bolnikov, ki ga obhajamo na god lurške Ma­tere Božje, 11. februarja. Letos je za­radi epidemije to praznovanje na zunaj sicer okrnjeno, je pa zato še toliko bolj pomembna naša »pozor­nost do bolnikov in tistih, ki jim pomagajo doma, v bolnišnicah in drugod, posebno do tistih, ki trpi­jo zaradi koronavirusa«, nas spod­buja papež. V posebnem pismu, ki ga je napisal, spregovori o tem, ka­kšna naj bo ta naša pozornost: »Ob bolniku se ustavimo, ga poslu­šamo, vzpostavimo neposreden od­nos z njim, smo z njim sočutni in ganjeni. V bolezni smo ranljivi in hrepenimo po drugem. Bližina je dragoceno mazilo, ki podpre in po­tolaži tistega, ki trpi v bolezni. To bližino živimo v bratski ljubezni, ki se hrani v Kristusu ter je sposob­na ozdravljanja in nikogar ne spre­gleda. Pomemben je zaupen odnos, s katerim celostno pristopamo k bolnemu človeku. Zapoved ljube­zni, ki jo je Jezus zapustil svojim učencem, dobi svojo konkretno uresničitev v odnosu do bolnikov. Bodimo iznajdljivi in si prizadevaj­mo, da nihče ne bo ostal sam, da se ne bo nihče počutil izključenega in zapuščenega.«

Nekaj misli iz pridige škofa sr. Franca Šuštarja na svečnico v stolnici: Današnji praznik je spomin na tisti dogodek, ko sta Marija in Jožef pri­nesla Jezusa v tempelj, da bi ga daro­vala po Gospodovi postavi. Jezusa sta prinesla v tempelj, ki je središče vere, kjer so se ljudje združevali in molili ter se darovali Gospodu. Tu je ta otrok predstavljen kot Božji Sin, kot tisti, ki so ga čakali rodovi in ga napovedovali preroki. Tako kot so bili v božični skrivnosti pastirji in modri predstavniki vseh narodov in vsega človeštva, sta to vlogo tu­kaj prevzela starček Simeon in pre­rokinja Ana. Vsi so pričakovali luč, ni pa bilo vsem dano, da bi jo spreje­li in prepoznali. Simeon in Ana sta jo prepoznala v moči Svetega Duha in jo takoj začela tudi oznanjati. Zahvalimo se Gospodu, da smo tudi mi slišali oznanilo o tej luči, ki prihaja na svet in prinaša življenje. Pomislimo na naš krst, ko je bila našim staršem in botrom izroče­na luč; in to luč želimo nositi skozi vse življenje, vse do konca. Želimo, da nas Jezus, luč sveta, spremlja od rojstva do smrti in v večnost; ta luč, ki prinaša življenje in je hkrati ži­vljenje. Tako kot je Jezus v Božjem veličastvu stopil v tempelj v Jeruza­lemu, želi stopiti tudi v tempelj na­šega telesa, v naše življenje, še pose­bej pri evharistiji, na kar nas zopet opozori luč, večna luč v cerkvi. Luč, ki vedno znova oznanja, da je tukaj prisotno Božje veličastvo, Jezus Kri­stus, pravi Bog. Zato je zlasti v tem času epidemije prav, da izkoristimo vsako možnost, ko se lahko sreča­mo z Gospodom pri svetih mašah, v svetem obhajilu ali češčenju. Današnji dan pred 24 leti je papež sveti Janez Pavel II. povzdignil v dan posvečenega življenja. Zato je prav, da se spomnimo ter se zahvali­mo Bogu za vse redovnice in redov­nike, za vse može in žene, ki živijo posvečeno življenje in se na poseben način podarjajo Gospodu, podobno kot je bil po Mojzesovi postavi po­svečen Jezus. Tri namene je želel ob tem poudariti papež: najprej, da bi se znali zahvaljevati in hvaliti Go­spoda za dar redovništva, ki je dar vsej Cerkvi, ne samo posamezne­mu človeku, saj smo vsi deležni bo­gastva različnih karizem in darov. Drugi namen je prebuditi v ljudeh spoštovanje, da vidimo v redovni­kih in redovnicah zelo konkretne ljudi, da spoštujemo prav vsakega, ki se je odločil, da se posveti Go­spodu in služi Bogu, kot prerokinja Ana, noč in dan z molitvijo in svo­jimi obljubami. Tretji namen pa je hkrati povabilo posvečenim, da bi obhajali velika Božja dela, da bi se še globje zavedali svoje darovanosti in služenja ne samo z besedami ali z deli, ampak s celotno svojo osebo. Prosimo pa danes Gospoda tudi za to, da bi mnogi mladi, ki doživljajo klic in čutijo poklicanost, znali pre­poznati Božji glas in se nanj odzvati.

Freska na oboku glavne ladje podobe apostolov

Že kar nekaj številk nazaj smo pri opi­sovanju podob apostolov ostali pri sve­tem Jakobu Starejšem. Sledi podoba sv. Tomaža s sulico.

Z oznako »nejeverni« Tomažu ne­hote delamo krivico, saj pri njego­vem dejanju, ko se je želel na »lastne oči« prepričati o dejstvu vstajenja, prav gotovo ne gre zgolj za nevero ali dvom. Prej bi lahko rekli, da nje­gova dejanja in besede kažejo na od-

ločnega in zelo samostojnega moža, ki razmišlja z lastno glavo, a se zna tudi z vsem srcem izročiti tistemu, ki ga prepriča. Ne nazadnje to poka­že tudi njegovo obnašanje potem, ko vidi vstalega Kristusa: ko pade na kolena in izpove svojo globoko vero: »Moj Gospod in moj Bog!« In četudi ga Jezus rahlo pokara, to še ne pomeni, da Tomaža manj ceni kot druge učence, saj je bil eden nje­govih najzvestejših učencev. Po Je­zusovem vnebohodu, poroča staro izročilo, je deloval v Indiji in pretr­pel mučeniško smrt okoli leta 67, ko naj bi ga usmrtili z mečem in suli­co. Je zavetnik arhitektov, gradbeni­kov, geometrov, tesarjev, kamnose­kov in teologov, priporočajo se mu proti bolečinam v hrbtu in za dobro poroko. Pri nas mu je posvečenih 32 cerkva, iz njegovega imena so nasta­li priimki (Tomanič, Tomažič, Tomažin, Tomc) ter imena nekaterih krajev (Stomaž, Št. Tomaž, Tomačevo). Goduje 3. julija.

GODOVI IN PRAZNIKI


Nedelja, 7. 2.: 5. nedelja med letom

Ponedeljek, 8. 2.: sv. Jožefina Bakhita, sužnja

Torek, 9. 2.: sv. Apolonija, devica

Sreda, 10. 2.: sv. Sholastika, redovnica

Četrtek, 11. 2.: Lurška Mati Božja, svetovni dan bolnikov

Petek, 12. 2.: sv. Humbelina, redovnica

Sobota, 13. 2.: sv. Jordan Saški, redovnik

Nedelja, 14. 2.: 5. nedelja med letom

Hvaležni vam bomo za vse svete maše, za katere boste daro­vali, in za darove, ki jih boste namenili za stroške stolnice, naše zaposlene in prosto­voljce. Bog povrni! Vsak dan ob 8.30 in pri večerni sveti maši.

VSAK DAN

8.30: rožni venec pred Najsvetejšim 18.00: rožni venec

NEDELJA

15.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

Prosimo Vas, da v stolnici upošteva­te vsa potrebna navodila za zaščito: maska, razkuževanje rok in sedenje na razdalji vsaj 1,5 m to pomeni, da je vsaka druga klop prazna. Prosimo vas tudi, da upoštevate na­vodila redarja: ta vas ne bo spustil v cerkev brez maske ali pa vas bo pro­sil, da se udeležite maše ob kateri drugi uri, če bi vas bilo preveč.

Prav tako se ne zbirajte pred cerkvi­jo, ker to ni dovoljeno. Bodimo hvaležni, da lahko vsaj na tak okrnjen način praznujemo in so­delujemo pri svetih mašah.

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar