sobota, 9. november 2019

Teden Božje Besede 10. 11. 2019-17. 11. 2019


Ali je bilo vprašanje saducejev, »čigava bo žena ob vstajenju, kajti vseh se dem jo je imelo za ženo«, iskreno ali provokacija? Čeprav so saduceji Jezusa radi izzivali, da bi ga spravili ob živce in spodkopali njegovo ve­rodostojnost, jim je v tem primeru treba prisluhni­ti. Kajti to zagonetno in s čustvi nabito vprašanje prej ali slej spreleti vsakega poročene­ga človeka. Ali se bo ljubezenski tri­kotnik ali četverokotnik preslikal v večnost? O tem, tako domnevam, razmišljajo vnovič poročene vdove in vdovci; tisti, ki so bili večkrat le­gitimno poročeni, pa tudi tisti, ki se jim je življenje tako obračalo, da so ži­veli v več partnerskih zvezah.
Jezusov odgovor saducejem se je gla­sil: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile« (Lk 20,34­35). Dvomim, da so saduceji to ozna­nilo razumeli, čeprav je bilo zelo jasno. Jezus je radikalno razmejil se­danji in prihodnji vek. V sedanjem veku zakonci živijo in najlaže razu­mejo spolno in čustveno ljube­zen. Za mnoge pare sta ti dve razsežnosti ljubezni vse, kar poznajo. In tudi psi­hoterapija navadno ne gre dlje od tu. Telesna in ču­stvena ljubezen sta vedno nekaj partikularnega, na­našata se na posamezne ljudi; če je vse »normalno«, istočasno le na dve osebi, sicer govorimo o varanju, zakonolomu ipd. V »onem veku«, ki bo sledilo vstajenju od mrtvih, pa bosta telesna in čustvena ljubezen v našem poveličanem telesu transformirani v agape, torej v duhovno lju­bezen. Ta ljubezen »nižjih« dveh lju­bezni ne bo zanikala, ampak ju bo preoblikovala v univerzalni agape. Zato se bomo v Bogu končno osvobo­dili boleče partikularnosti in ljubili vse, kar ljubi Bog. To preoblikovanje se začne že v sedanjem veku.
Milan Knep

Praznik vseh svetih, ko nas Cerkev vabi, da razširimo svoj pogled na svetost, je za vse nas spodbuda in po­vabilo, da začnemo razmišljati sami pri sebi, ali hodimo po poti svetosti ali morda ubiramo drugačna pota. Današnja Božja beseda nas k temu čudovito spodbuja.
Najprej smo v veličastnem prizo­ru, ki ga je sveti Janez opisal v svo­jem Razodetju, zrli nebeško glorijo: svetih nad vsako število, iz vseh narodov in jezikov in ljudstev. Bog ni izbirčen, ne gleda na osebo, am­pak ljubi vse ljudi, vse svoje otroke, zato moramo med svetimi videti ne samo tiste, ki jih običajno razume­mo kot svete, ki nam pridejo na mi­sel, ko slišimo ali beremo o svetosti, ampak moramo gledati tako široko, kakor je širok Bog v svojem ustvarja­nju in ljubezni. Vsem je skupno eno: zaznamovani so na njih čelih. Kakor smo zaznamovani mi vsi. Zaznamo­vani s krstom, z vodo, ki nas je oblila, in z besedo, ki jo je izgovarjal krstitelj, zaznamovani s sveto krizmo, maziljeni za Boga, za svetost vsi po vrsti. Pomembno pa je, da se zaveda­mo, da moremo iz te zaznamovanosti do uresničenja življenja z Bogom v občestvu svetih stopiti samo skozi Kristusa. Druge poti ni. »Jaz sem vra­ta.« In k Očetu se ne da priti drugače kakor po Kristusu, kakor skozi Kri­stusa. V nas je skušnjava, da bi tudi svoje odrešenje vzeli v svoje roke, da bi morda mi s svojim prizadevanjem, s svojo popolnostjo, s svojo brezgrajnostjo naredili vse, da nas Bog ne bi
mogel zavrniti. Ampak takšno rav­nanje nas pripelje v ospredje templja prejšnje nedelje. Postavi nas zraven farizeja, ki se izključi iz občestva, ker je boljši od vseh drugih. Ne. Nam je svetost ponujena kot dar in naša na­loga je, da ta dar sprejemamo tako, da v resnici živimo Kristusa. In zato je tako pomembno, da danes vzamemo Jezusove blagre zares. Apostola Janeza smo slišali, kako je povedal, da smo Božji otroci: »Zdaj smo Božji otroci in se še ni pokaza­lo, kaj bomo. Vemo, da bomo njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakr­šen je.« To gledanje pa ni v neki od­maknjeni prihodnosti, zamegljenosti. Nebesa se začenjajo tukaj, ali pa jih ni. Svetost se začenja tukaj, ali pa je ni. V večnosti živimo že danes, ali pa je ni. In zato smo danes močno po­vabljeni, da prav ob vseh besedah Ja­nezovega razodetja in ob Jezusovih blagrih začnemo gledati okoli sebe, kje bi mogli videti začetke svetosti. Ne še dovršene svetosti, ampak za­četke. Nihče ne more sebe razglasiti za svetnika. In če se kdo že razglaša za svetnika, morda ne toliko na glas, kakor včasih v svojem srcu, ta je da­leč od svetosti. Vendar smo povablje­ni, pravzaprav bi rekel izzvani, da to vidimo na svojih bratih in sestrah, ki živijo z nami in so Božji otroci: člani moje družine, moja žena, moj mož, moji otroci, moji sodelavci. In kaj je na njih Božjega? Kje so sledovi, iz ka­terih lahko razberem očetovo obli­čje? Tukaj moramo začeti odpirati oči in bomo videli, kako okoli nas živijo bratje in sestre, ki postajajo sveti. Ne da so brez napak. Niso pa ena sama napaka. Na sebi nosijo morda drob­ne poteze svetosti. Komaj zaznavne, pa vendar je ta svetost navzoča tukaj. In če bomo mi v Jezusu Kristusu, v njegovi ljubezni sposobni zaznati poteze te svetosti, potem se bodo ne­besa začenjala tukaj. Ne še izpolnje­na, začela pa se bodo tukaj. In vsak dan bo poglabljal naše hrepenenje po nebesih, našo željo, da bi nebesa zaživeli v vsej polnosti, da bi se vsi pridružili našim poveličanim, sve­tim bratom in sestram.

Pri upodabljanju kreposti si je Quaglio po­magal z zelo »popularnim« priročnikom Iconologia Cesara
Ripe, kjer je izmed raz­ličnih opisov kreposti izbral tiste, ki so mu najbolje ustrezali.
Pravičnost je upodobil kot lepo, v zlato rumen plašč ogrnjeno ženo, ki s kraljevsko krono in žezlom sedi na prestolu in izreka sodbo. Okoli vra­tu ima verižico z očesom, ki vidi vse, tudi tisto, kar je prikrito. V Svetem pismu se beseda pravič­nost večkrat uporablja kot sinonim za svetost. Jezus blagruje lačne in že­jen pravice, to se pravi tiste, ki hrepenijo po svetosti in si dejansko za­njo tudi prizadevajo. Pravičnost nas stalno nagiba, da damo in napravi­mo vsakemu vse, kar mu po pravici gre ali kar more po pravici zahtevati od nas. Pravičnost je absolutno po­trebna tako v zasebnem kot v druž­benem življenju. Z njo ustvarjamo in spopolnjujemo prave odnose z Bo­gom in bližnjim ter vzajemno spo­štujemo svoje pravice. Preprečuje vsako goljufijo in škodo ter ustvarja preprostost, iskrenost in medseboj­no spoštovanje (spoštovati moramo pravice in dobro ime svojega bližnje­ ga in do nikogar ne smemo biti krivični s svojimi sodbami, sumničenji in podtikanji).
Kako pravičnost do­sežemo oz. vztraja­mo v njej? Najprej se moramo otresti pre­velike navezanosti na zemeljske stvari. Kdor se namreč slepo poganja za njimi in mu te postanejo vse, lahko postane do drugih krivi­čen, ker mu gre samo za to, da doseže to, kar si želi. Boriti se je treba proti sebičnosti, ki misli samo nase in se ravna po načelu: vsak naj skrbi zase. Pravični moramo biti tudi v malih stvareh. To prinaša mirno vest, do­bro ime in dober zgled. Pravičnost se razlikuje od ljubezni. Pravičnost priznava in daje bližnje­mu, kar je njegovega, kar mu pripa­da. Ljubezen pa daje bližnjemu od svojega. Kristus je to lepo pojasnil v priliki o delavcih v vinogradu. Prvim je plačal po dogovoru, kakor je zahte­vala pravičnost, drugim pa je skazal ljubezen, ker jim je dal za manj dela plačilo celega dne. Ljubezen je zato popolnejša: to, kar daje ljubezen, je prostovoljno in prihaja iz dobrote, to, kar daje pravičnost, pa je zapove­dano, ukazano. Kjer je resnična lju­bezen, tam je zmeraj tudi pravičnost. Kjer pa je samo hladna pravičnost, tam največkrat manjka ljubezni. Lju­bezen zato človeka, ki si prizadeva za svetost, nagiba k temu, da stori več kot zahteva pravičnost, ki pa vedno ostaja osnova ljubezni, brez katere ljubezni sploh ne more biti.

V soboto, 16. 11., bo ob 15.00 nad­škof msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo ob 60. obletnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana.
V ponedeljek, 25. 11., bo ob 18.30 sveta maša s slovenskimi škofi in gosti ob zasedanju Slovenske ško­fovske konference. Lepo vabljeni k vecji udeležbi!
V petek, 29. 11. , bo ob 16.00 v veroučni učilnici izdelovanje adventnih venčkov. Lepo vabljeni!

Ponedeljek, 11. 11.: sv. Martin iz Toursa, škof
Torek, 12. 11.: sv. Jozafat Kunčevič, škof, mučenec
Sreda, 13. 11.: sv. Stanislav Kostka, redovnik
Četrtek, 14. 11.: sv. Nikolaj Tavelic, mučenec
  Petek, 15. 11.: sv. Albert Veliki, škof, cerkveni učitelj
Sobota, 16. 11.: sv. Marjeta Škot­ska, kraljica
Papež Frančišek med opoldansko moli­tvijo:
»Prvi pogled ni Zahejev, ampak Jezusov, ki med mnogimi obrazi, ki so ga obdaja­li v množici, išče ravno njegovega. Usmi­ljen pogled Gospoda nas doseže, preden
se sami zavemo, da ga potrebujemo za rešitev... Zahej z Jezusom odkrije, da je mogoče ljubiti zastonj: do zdaj je bil skop, sedaj postane velikodušen; rad je kopičil, sedaj se veseli, ko razdeljuje. S tem ko je srečal Ljubezen in odkril, da je kljub vsem svojim grehom ljubljen, postane sposoben ljubiti druge ter iz denarja na­redi znamenje solidarnosti in občestva.«
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja  
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobo­tah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar