ponedeljek, 28. oktober 2019

Teden Božje Besede 27. 10. 2019-10. 11. 2019


Ničesar ne obžalujem, kar sem po čel, pogosto slišimo iz ust zvezdni kov, ki javno reflektirajo svojo preteklost. Ker svojo pozi­tivno javno podobo tržijo, jo za vsako ceno izgraju­jejo in vzdržujejo. Neka­teri jim verjamejo, drugi ne. Sam sicer nisem zvez­dnik, a tudi če bi bil, tako ne bi odgovoril. A ne zato, ker bi hotel za vsako ceno narediti vtis skromnosti, temveč zaradi pre­pričanja, da se v naporu za pridobi­vanje javne pozornosti in dobrega mnenja o sebi vsak prej ali slej utru­di. Kulisa se zruši, spoznanje lastne ničnosti postane neznosno. Kaj ima kdo od tega, če se kot farizej v dana­šnjem evangeliju samovšečno ozira na svojo samozadostnost? Morda se nekaj časa hrani s svojim ponosom. A vedno pride ura resnice. Storimo dejanje, ki nam ni v ponos, odpovemo, ko se zdi, da smo močni.
Veliko bolj razumen kot farizej je cestninar. Elementarna iskrenost ga ohranja v stiku s stvarnostjo, zato ve, kdo dejansko je in kaj zmore. Ni­česar si ne domišlja, zato ne po­škoduje svojega dostojan­stva. S tem pa sebe vnaprej obvaruje uničujočih osci­lacij, nihanja med prevze­tnostjo in samozaničevanjem, med vznesenostjo in potrtostjo. Ker ničesar ne olepšuje, lahko neobreme­njeno vzpostavlja odnos z Bogom in bližnjimi. Dovolj mu je, da ga Bog in bližnji jemljejo takšnega, kot je. In kakšen v resnici je? Ranljiv in nepo­poln. In ker je takšen, je nujno odprt, saj v Bogu in bližnjem išče dopolni­tev.
Cestninar ne poveličuje svoje prete­klosti, zato se pri njej tudi ne usta­vlja; ne pogreva starih zgodb in ne išče priznanj za storjeno. To ga odpi­ra za prihodnost. Kot sv. Pavel poza­blja, kar je za njim, in se steguje pro­ti tistemu, kar je še pred njim.
Milan Knep
»Močna čustva spreminjajo kon­tekst, spreminjajo grdo v lepo, kič v  plemenitost, neprijetno v po­mirjujoče, nemogoče v mogoče, obup v umetnost, pa tudi dobro v slabo in uspeh v poraz,« je v Delo-
vi  kolumni 16. 10. zapisal naš vo­dilni slovenist dr. Kozma Ahačič. In kaj bolj blagodejno vpliva na naše razpoloženje kot iskrena za­hvala. In nasprotno: vsaka brez­čutna zavrnitev vrže senco na opravljeno delo in spodbija smi­sel za uresničevanje zastavljenih ciljev. Vsak, ki nas pohvali, s tem pove, da ceni naše prizadevanje, pa čeprav se zaradi preproste za­hvale vsaj na prvi pogled v okolju nič ne spremeni. Niso redki, ki so z izrekanjem zahvale skopi. Pre­vidnost jim narekuje strah, da bo imela zahvala nasproten učinek. Kakšne nesmisel? Tudi v pohva­lah in zahvalah bi morali posne­mati Božjo razsipnost. Bog naše­ga dela nikoli ne meri po teži in kakovosti, ga torej ne ocenjuje racionalno, ampak nas z duhov­nimi in tvarnimi dobrinami ne­nehno prehiteva; ljubi nas vna­prej in ne le šele potem, če si to zaslužimo.
V isti kolumni dr. Ahačič doda­ja, da jezikoslovci spremljajo ži­vljenje prek besed. Tolikokrat se zdi, da smo v odnosu do domačih, prijateljev in širšega okolja brez moči in vsakršnega pozitivne­ga vpliva. Ahačič pa nas želi spo­mniti, da lahko s pravo in toplo
besedo neposredno vplivamo na čustva in prek njih spreminjamo okolje. In še naprej: »Zato pozna­mo smrt besed, poznamo njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva. /.../ Jezik namreč prav zaradi svoje povezanosti z življenjem velikokrat seže tudi onkraj tistega, kar o njem lahko povemo v slovarju, slovnici ali znanstveni raziskavi.« Beseda za­hvale je ena tistih, ki neposredno sega v globino in višino, pa tudi v razum in srce.
Milan Knep
Vsi sveti. Najbrž ni človeka, ki se v teh dneh ne bi večkrat spomnil na rajne, tiste, ki so tako ali dru­gače sooblikovali naše življenje, pa jih ni več med nami. Ob tem, ko skrbimo za njihove grobove, pa je prav, da se jih spomnimo tudi v molitvi in z daritvijo svete maše. V ta namen bomo tudi v stolnici na praznik vseh svetih in tudi si­cer v novembru molili po vaših molitvenih namenih ter darovali svete maše. Vabljeni, da se nam pri tem pridružite!
Zahvalna nedelja. Ob zahvalni nedelji, ko se še na prav poseben način zahvalimo Bogu za sadove zemlje in druge dobrine, je prav, da znamo reči hvala tudi drug drugemu. Tudi sam se zahvalju­jem vsem sodelavcem, molivcem in tistim, ki kaj dobrega naredite zame, za župnijo in stolnico. Naj vam Bog obilno poplača s svojim darovi!
Pod grbi so po slopih razvršče­ne personifikacije (z žensko figu­ro in simboli predstavljene) štirih kardinalnih (glavne, moralne, tudi naravne) kreposti. Kaj so kreposti? Pojem kreposti se je v zgodovini večkrat spreminjal, sčasoma pa je začela krepost (virtus) označevati moč za dobro, pri­pravljenost za izvrševanje dobrega. Krepost tako lahko opredelimo kot dobro, trajne notranje razpoloženje, ki človeka usposablja za izvrševanje dobrih del in je temelj njegovega du­hovnega življenja. Krepost je lahko prirojena (nekdo je že po naravi blag, dober, usmiljen, potrpežljiv) ali si jo pridobimo z vztrajnim delovanjem, v obeh primerih pa jo je treba goji­ti. Gre torej za naravne kreposti, ker človek z naravnimi močmi (vzgojo in samovzgojo) razvija to, kar mu je v večji ali manjši meri dala narava. Poleg teh človek s posvečujočo mi­lostjo prejme še t. i. podarjene kre­posti in darove Svetega Duha, ki si jih ne more pridobiti sam zgolj s prizadevanjem na posameznem področju. So nadnaravni dar in nas napravijo sposobne, da delamo to, kar je Božja volja. Med te spa­dajo najprej tri teološke kreposti: vera, upanje in ljubezen ter mo­ralne kreposti, med katerimi obi­čajno omenjamo štiri najvažnej­še: razumnost, pravičnost, srčnost (hrabrost) in zmernost. Te moralne kreposti so vodniki in usmerjevalci človeškega ravnanja. Človeškim dejanjem dajejo »pravo
mero« in vse naše delovanje usmerja­jo k našemu končnemu cilju, k Bogu. Moralnih kreposti je zelo veliko, že od sv. Avguština dalje pa prištevamo med glavne štiri naštete. Glavne zato, ker so vse ostale kreposti že vključe­ne v njih in so uresničitev kreposti ljubezni. »Zmernost je ljubezen, ker človeka sredi dobrin tega sveta ohra­ni neokrnjenega za Boga; srčnost je ljubezen, saj z njo zaradi Boga člo­vek lahko vse prenese; pravičnost je ljubezen, ker samo Bogu služi in vse ostalo prav ureja; razumnost je ljube­zen, ker človeku na poti k Bogu po­maga razločevati, kaj mu je v pomoč in kaj v oviro« (sv. Avguštin). Ne smemo se torej čuditi, da imamo te, za kristjana nepogrešljive krepo­sti po naših cerkvah kar velikokrat upodobljene.
  V petek, 1. 11., na praznik vseh svetih, bodo svete maše po nedelj­skem redu. Ob 9.00 bo slovesno sve­to mašo vodil pomožni škof dr. An­ton Jamnik. Ob 17.00 bo molitev vseh štirih delov rožnega venca po oddanih molitvenih namenih za rajne. Gospod nadškof bo imel slo­vesno sveto mašo v cerkvi Vseh sve­tih na Žalah ob 15.00. Molitvene ure Božjega usmiljenja ob 15.00 ne bo!
  V soboto, 2. 11., ko se spominja­mo vseh vernih rajnih, bo obe­nem tudi prva sobota. Ob 8.30 bo molitev pred Najsvetejšim in po­svetitev Srcu Marijinemu.
  V soboto, 16. 11. bo ob 15.00 nad­škof msgr. Stanislav Zore daroval sveto mašo ob 60. obletnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana.
    Nedelja, 27. 10.: 30. nedelja med letom
    Ponedeljek, 28. 10.: sv. Simon in Juda Tadej, apostola
   Torek, 29. 10.: sv. Mihael Rua, duhovnik, redovnik
    Sreda, 30. 10.: sv. Marcel, mučenec
    Četrtek, 31. 10.: sv. Volbenk (Bolfenk), škof
    Petek, 1. 11.: VSI SVETI, slove­sni zapovedani praznik
    Sobota, 2. 11.: spomin vseh vernih rajnih, prva sobota
    Nedelja, 3. 11.: 31. nedelja med letom, zahvalna
    Ponedeljek, 4. 11.: sv. Karel Boromejski, škof
   Torek, 5. 11.: sv. Zaharija in Eli­zabeta, starši Janeza Krstnika
Tudi v stolnici boste lahko pred prazniki opravili sveto spoved. Vse štiri dni: v ponedeljek, to­rek, sredo in četrtek bo na vo­ljo vsaj en spovednik od 6.00 do 12.00 (v torek do 11.00) ter od 16.00 do 19.00.
Cerkev v teh dneh naklanja po­polni odpustek, ki ga lahko da­rujete za rajne. Pogoji so: opra­vljena spoved, prejem obhajila, obisk pokopališča in molitev po namenu svetega očeta za rajne.
  Sreda, 6. 11.: sv. Lenart, opat
  Četrtek, 7. 11.: sv. Engelbert, škof
  Petek, 8. 11.: sv. Gotfrid (Bogo­mir), škof
  Sobota, 9. 11.: posvetitev lateranske bazilike, praznik
  Nedelja, 10. 11.: 32. nedelja med letom
Pred nami sta praznika vseh svetih ter vernih duš.
Navada je, da v teh dneh darujete svoje darove tudi za molitve za svoje drage rajne. Tako kot vsako leto boste lah­ko tudi tokrat na posebne zlo­ženke napisali imena tistih, za katere želite, da še posebej molimo in darujemo svete maše. Imena z darom oddajte v poseben nabiralnik pri kape­li sv. Križa, v kiosku ali v zakristiji.
Boglonaj!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobo­tah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana

Ni komentarjev:

Objavite komentar