sobota, 23. november 2019

Teden Božje Besede 24. 11. 2019-1. 12. 2019

KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA 

Izhajam iz hiše, kjer je bil od oktobra 1942 do septembra 1943 nameščen eden od štirih vodov vaške straže. Rodil sem se torej staršem, ki so bili v prelomnem času narodne zgodovine na napačni strani. Tem, ki so bili po sili razmer na isti strani kot moj oče, so rekli narodni izdajalci. Ker pa smo bili verni, so nas ideološko porivali še med nazadnjake.
Tudi po padcu berlinskega zidu zame in meni podobne še naprej veljata isti oznaki. Vseh šestinšestdeset let življenja se mora križ, moj temeljni simbol, umikati rdeči zvezdi; nikoli ne bo imelo to, kar delam, enake cene kot prizadevanja tistih, ki so se rodili »zavednim« staršem. Kako se počutim v družbenem okviru, ki si ga nisem izbral, temveč sem se v njem rodil in me bo določal do konca življenja?
Če se vprašam, ali sta me oznaki – domobranski otrok in nazadnjak – kdaj zadeli v dušo in me tako ranili, da bi iskal izhod, prestopil prag in šel na drugo, domnevno pravo stran, ugotavljam, da mi nelagodje zaradi teh od zunaj vsiljenih opredelitev nikoli ni zlezlo pod kožo, kaj šele v dušo. Enostavno ne mislim in ne čutim, da je z menoj kaj narobe, ker moji najbližji niso bili sodelavci revolucije, in ne mislim, da so tisti, že za to, ker so v revoluciji zmagali, res naprednjaki. Nobenih teh socioloških opredelitev si nikoli nisem gnal k srcu.
Od nekdaj se brez težav po neki nedoumljivi milosti istovetim z zasmehljivim napisom nad Jezusovo glavo: Ta je judovski kralj. Oznake, ki so mu jih pripisovali, mu niso prišle blizu. Pa ne zato, ker bi bil nad vsem vzvišen, ampak zato, ker ga je napolnjevalo prepričanje: jaz in Oče sva eno. Potem mu je bilo za to, kaj govorijo ljudje, bolj ali manj vseeno.
Milan Knep

Nekaj misli iz nadškofove pridige ob 60. obletnici smrti škofa dr. Gregorija Rožmana:

»Teža križa in plačilo.« O svojem škofovskem geslu je škof Rožman zapisal: »Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v ti­stih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj od tod moje škofovsko geslo te­daj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo Božje v dušah in v zuna­njem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode.« 

Z vso silo je teža križa pritisnila nanj z izbruhom vojne ter ko je ko­munistična partija zlorabila čas in dogodke. Vedel je, kako ga sodijo eni kakor drugi, zato je v pridigi de­cembra leta 1943 v stolnici povedal: 

»Slišite sodbe in obsodbe: da sem največji izdajalec, da pomagam tuj­cem uničevati lastni narod, kaj vse so govorili in zatrjevali o meni! Vi­deli so me v fašistični uniformi, drugič zopet v uniformi nemškega generala ... na Goriškem in na No­tranjskem, na Bledu v pogovorih z nemškimi oblastmi. In to v času, ko nisem prestopil niti praga svoje sobe, kaj šele svoje hiše. 

Nič tega, kar mi očitate, nimam na vesti.

Z mirno vestjo, ne da bi se bal vseve­dnega Sodnika, si upam trditi, da po moji krivdi, po mojem sodelova­nju in stikih z raznimi oblastmi ni bila nikomur hiša požgana, niko­mur imetje izropano, nihče zaprt ali poslan v taborišče, nihče umor­jen, pač pa sem hvala Bogu mo­gel marsikoga rešiti iz ujetništva, tudi smrti, in po posredovanju sv. očeta so bile mnoge notranjske vasi rešene, ki so bile že določene za po­žig. Žal, da nisem mogel v vseh sto in stoterih slučajih uspeti, v ka­terih so me za pomoč prosili lju­dje vseh slojev in naziranj. Trdno upam, da mi večni Sodnik, ko bo na meni gotovo našel marsikaj gra­je vrednega, ne bo očital izdajstva nad lastnim narodom.« 

Njegova posredovanja pri oblasteh, zaradi katerih so ga nasprotniki obtoževali izdajstva, so rešila na ti­soče ljudi. Zgodovinarji so si danes precej soglasni, da je škof Rožman s svojim prizadevanjem med vojno rešil tisoč petsto Judov. Poleg tega je poimensko znanih nad tisoč tri­sto ljudi, za katere je posredoval za zapornike, internirance, na smrt obsojene. Nikogar ni izključe­val iz svoje dobrote in pomoči. 

Ob koncu vojne mu je bil naložen nov križ križ izgnanstva. Sam sem slišal njegovega takratnega šo­ferja, kako je pripovedoval, da se je Rožman iz Koroške hotel vrniti v Ljubljano, vendar mu tega niso ho­teli omogočiti. Prepričani so bili, da bi ga umorili, če bi se vrnil domov. 

A tudi v izgnanstvu je škof Rožman živel svoje darovanje, nosil težo kri­ža in ostajal zvest: »Z Božjo pomo­čjo hočem in moram vztrajati na mestu, kamor me je Bog postavil. In do zadnjega bom isto učil in opomi­njal. Naj pride tudi to, kar mi grozi­jo: naj me na kose razsekajo ali pa na Kongresnem trgu živega zažgo do zadnjega bom trdil, da je brezbo­žni komunizem največje zlo in naj­hujša nesreča za slovenski narod.« 

Ko je sprejel težo križa, je Bogu da­roval tudi sledeče: »Naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovi­na še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin name v zgo­dovini ali pa naj moje ime čisto iz­gine, da se nikjer in nikdar ne ome­nja več samo da bi kraljestvo Božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi Božja čast rasla in se večala.« 
Zato ne preseneča, da je Vincencij Šega o škofu Rožmanu dejal: »Škof dr. Gregorij Rožman je bil žlahten Slovenec in plemenit škof.« Pogumno in zve­sto je nosil težo križa, naj mu Božja vsemogočnost nakloni tudi plačilo.
Zmernost pooseblja žena z zlato oble­ko in oglavnico, pokrivalom. Na glavi nosi želvo, v desnici drži uzdo, v levici pa ovalen pladenj z dvema slamnati­ma košaricama ter napisom: »Krepost je orodje« (Virtus instrumentum). Ker z uzdo kroti poželenje in med skrajnost­mi ubira pravo pot, jo kakor želvo čaka dolgo življenje.
Zmernost je nadnaravna krepost, ki v nas ureja neurejeno poželenje po čutnem uživanju, zlasti teženje po jedi in pijači ter spolno nagnje­nje, in sicer tako, da ga vzdržuje v pravih mejah, ki jih narekuje zdrava pamet in naša vera. Zmernost krepi in dviga našo naravo ter ustvarja v nas tisto notranjo harmonijo in ure­jenost, ki je bila porušena z grehom. Usposablja nas, da v sebi premagujemo dela mesa (prim. Rim 8,18). Z zmernostjo so povezane tri kreposti oz. oblike zmernosti: čistost, poni­žnost in krotkost.
Čistost ni največja krepost, saj so pred njo še vera, upanje, ljubezen in bogočastje, ima pa velik
pomen v duhov­nem življenju, saj kroti in ureja na­ravno spolno teže­nje ter ohranja člo­vekovo duhovno svobodo in oblast duha nad telesno­stjo. Razlikujemo več vrst čistosti: predzakonsko, zakonsko, vdovsko in popolno čistost spolno vzdržnost iz ljubezni do Boga, kamor spadata tudi devištvo in celibat.
Ponižnost je tipična krščanska kre­post, na njej sloni duhovna zgrad­ba krščanskega življenja (pogani je niso poznali, za Rimljane je ime­la slab prizvok). Človek nosi v sebi prirojeno nagnjenje, da sebe zelo ceni in se hoče na vsak način uve­ljaviti. Problem je v tem, ker gre to nagnjenje tako rado preko pravih mej in se sprevrže v napuh, tako da ima človek samega sebe za več, kot dejansko je. Zmernost na tem področju imenujemo ponižnost, ki pomaga človeku, da prav spozna sam sebe in da prav deluje glede na Božje, svojega bližnjega in svoje do­stojanstvo. Za podlago ima resnič­nost in pravičnost. Ponižnost ne zahteva, da bi tajili svoje sposobno­sti in odlike, saj je upravičena za­vest lastne vrednosti za zdravo rast človeka potrebna; zahteva le, da jih ne pripisujemo sebi, ampak Bogu. Tudi ponižnost ni največja krepost, je pa temelj vseh kreposti v tem po­menu, ker brez nje ni nobene kre­posti, saj človeka osvobaja samoljubja in napravi prostor Božji milosti.
Krotkost pa je krepost, ki brzda kri­vično jezo, prenaša bližnjega kljub njegovim napakam in slabostim ter z njim dobrohotno ravna. Člo­vek, ki je krotak, ima sebe v oblasti, zna brzdati svojo jezo, čeprav je tudi odločen in energičen, kadar je to potrebno. Krotkosti ne smemo za­menjati z neodločnostjo, bojazljivo­stjo in cincanjem. Je notranja moč, zaradi katere more krotak človek prenašati slabosti drugih in jim od­puščati. Krotkost človeka izprazni samega sebe, prinaša notranji mir in ustvarja vzdušje medsebojne lju­bezni, razumevanja in zaupanja.
  V petek, 29. 11., bo ob 16.00 v veroučni učilnici izdelovanje adventnih venčkov. Lepo vabljeni!
  V petek, 6. 12., na god sv. Niko­laja, bo v stolnici celodnevno češčenje. Vabljeni k molitvi pred Naj­svetejšim.
  V soboto, 7. 12., bodo ob 18.00 slovesne večernice pred prazni­kom Brezmadežne. Vodil jih bo škof dr. Franc Šuštar.
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobo­tah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00 Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
   V nedeljo, 8. 12., bomo letos pra­znovali praznik Marijinega brez­madežnega spočetja in »Miklavže­vo« nedeljo. Slovesno sveto mašo ob 9.00 bo vodil gospod nadškof.
   Nedelja, 24. 11.: KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA
   Ponedeljek, 25. 11.: sv. Katarina Aleksandrijska, devica, mučenka
   Torek, 26. 11.: sv. Leonard Portomavriški, redovnik
   Sreda, 27. 11.: sv. Modest in Virgil, apostola Karantanije
   Četrtek, 28. 11.: sv. Katarina Laboure, redovnica
   Petek, 29. 11.: sv. Filomen, mučenec
   Sobota, 30. 11.: sv. Andrej, apostol
   Nedelja, 1. 12.: 1. adventna ne­delja
Vsak dan
8.30: rožni venec pred Najsvetejšim.
18.00: rožni venec
Nedelja
15.30: molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim
Prvi četrtek
Po večerni maši molitev v čast svete­mu Jožefu
Prvi petek
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim
15.00: ura Božjega usmiljenja
Prva sobota
8.30: molitev pred izpostavljenim Naj­svetejšim

TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.