Apostol Pavel velikokrat govori o svojem
poslanstvu in izhaja iz konkretnih izkušenj, saj želi na tak način ohraniti
verodostojnost svojih besed. Zato njegov nauk nikoli ni neka na pamet nauče na
»torija«, pač pa življenje samo, so besede, ki jih je najprej izkusil sam na
sebi. Tako je tudi v tokratnem odlomku, ko pojasnjuje, kaj pomeni v sebi no
siti in živeti Jezusa Kristusa, kljub krhkosti apostolskega poklica. S
primerjavo o luči želi najprej povedati, kako velik zaklad je, da je Bog
zasijal v naših srcih. »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah,« ugotavlja,
zato da se človek ne bi preveč zanašal nase, ampak bi bolj računal na moč, ki
jo prejema od Boga. Z izrazom 'lončena posoda' tu po vsej verjetnosti namiguje
na svojo osebno krhkost, ki pa se tako ali drugače kaže v življenju vsakega
človeka. Vsakemu izmed nas je namreč dan kakšen »trn v meso« (izraz, ki ga
uporabi malo naprej), da se ne bi preveč prevzeli. Še bolj pomembno kot to pa
je, da želi s primerjavo poudariti nasprotje med posodo in vsebino. Lončena
posoda je zelo krhka in se zlahka razbije, zaklad, ki ga nosi, pa je tako
dragocen, da lahko vsakemu, ki se nanj zanese, da milost in moč, ki mu pomaga
v vseh težavah, v katerih se morda znajde.
V svojih pismih
Pavel večkrat tudi poroča, kaj vse je moral pretrpeti zaradi Kristusa in
evangelija, a je to na koncu z Božjo pomočjo uspešno prestal. Podobno tudi
tokrat primerja človeško slabost in Božjo moč. Njegov nauk na koncu je jasen:
apostol, ki bo sledil Kristusu v njegovem trpljenju in umiranju, bo deležen
tudi njegovega življenja, saj se bo »Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem
telesu«.
Roman
Starc
Prvo sveto obhajilo. Vsak izmed nas se prav
gotovo rad spominja dneva, ko je prvič pristopil k svetemu obhajilu. Gre za
enega pomembnih mejnikov v otrokovem življenju, ko se končno lahko počuti
»odraslega« kristjana, saj se sme skupaj z ostali postaviti v vrsto, da prejme
'Božji kruh'. Tako počasi postaja polnopravni član župnijske skupnosti, ki se
zbira okrog oltarja, da izpolnjuje Gospodovo naročilo. »To delajte v moj
spomin!« Letos se bodo tej naši 'vrsti' pridružili trije novi člani; vabim vas,
da jih podpremo z molitvijo, predvsem pa, da se skupaj z njimi veselimo tega
dne v nedeljo, 10. junija, pri sveti maši ob 10.30.
Po tem, ko sta na oltarju pripravljena kruh
in vino, se začne evharistična molitev. Ta predstavlja središčni trenutek
maše, ki je usmerjen v sveto obhajilo. Ustreza temu, kar je storil Jezus, ko je
bil z apostoli ob mizi pri zadnji večerji in se zahvalil za kruh in za kelih z
vinom. Njegovo zahvalo podoživimo pri vsaki naši evharistiji ter nas pridruži
njegovemu zveličavnemu darovanju. V tej slovesni molitvi Cerkev pove, kaj
opravlja pri obhajanju evharistije, in razlog, zakaj jo obhaja. To je, da
vstopi v občestvo s Kristusom, ki je zares navzoč v posvečenem kruhu in vinu.
Potem, ko duhovnik povabi ljudstvo, naj dvigne svoja srca h Gospodu in se mu
zahvali, na glas in v imenu vseh navzočih izgovori molitev ter se obrne na
Očeta po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. Smisel te molitve je, da se ves zbor
vernikov združi s Kristusom v poveličevanju velikih Božjih del in v obhajanju
daritve.
V resnici sta Kristusova in evharistična daritev
ena sama daritev.
V misalu imamo različne obrazce za evharistično
molitev, vsi pa so sestavljeni iz določenih elementov, ki so zelo lepi in
pomenljivi. Najprej je tu zahvala Bogu za njegove darove, predvsem pa zahvala,
da je poslal svojega Sina za Odrešenika. Ta se sklene z vzklikanjem, ko se moli
ali poje Svet. Vse ljudstvo svoj glas pridruži glasu angelov in svetnikov ter
tako slavi in poveličuje Boga.
Sledi klicanje Duha, da bi s svojo močjo
posvetil kruh in vino. Delovanje Svetega Duha in učinkovitost Kristusovih
besed, ki jih izreče duhovnik, naredita pod podobama kruha in vina zares navzoča
Kristusovo telo in kri, njegovo daritev na križu, ki jo je opravil enkrat za
vselej. Jezus je bil o tem zelo jasen: »To je moje telo, to je moja kri.« To so
besede, ki jih je sam izgovoril, zato tu ni prostora za razne morebitne
pomisleke. Tu nam na pomoč prihaja vera; z njo izpovedujemo, da je to res Jezusovo
telo in kri. To je »skrivnost vere«. Ko Cerkev obhaja spomin na Gospodovo smrt
in vstajenje, v pričakovanju njegovega ponovnega prihoda, Očetu daje daritev,
ki spravlja nebo in zemljo: opravi Kristusovo velikonočno daritev, s tem ko se
daruje skupaj z njim in prosi, da bi postala v Kristusu eno samo telo in en sam
duh. To je milost in dar zakramentalnega občestva. Hranimo se s Kristusovim
telesom, da bi danes v svetu postali njegovo živo telo.
Skrivnost občestva je, da se Cerkev pridruži
Kristusovi daritvi in njegovi priprošnji. V tej luči je Cerkev v katakombah
pogosto upodobljena kot žena, ki moli in ima v molitveni drži široko razprte
roke. Lepo je misliti na Cerkev, ki moli. Kakor Kristus, ki je razprostrl roke
na križu, se Cerkev po njem, z njim in v njem daruje in moli za vse ljudi.
V evharistični molitvi prosimo Boga, naj zbere
svoje otroke v popolni ljubezni, v edinosti s papežem in škofi, ki se jih
navede po imenu, kar je znamenje obhajanja v občestvu z vesoljno in krajevno
Cerkvijo. Prošnja je namenjena Bogu za vse člane Cerkve, žive in mrtve, v
pričakovanju blaženega upanja, da bomo z njimi deležni večne dediščine v
nebesih, skupaj z Devico Marijo in svetniki. Nihče in nič ni pozabljeno v
evharistični molitvi. Vsega se spomnimo pred Bogom in vse se na koncu znova
vrača k Bogu. Če imam koga, sorodnike, prijatelje, ki so v stiski ali so šli
na drugi svet, jih v tem trenutku lahko imenujem ali prosim, da se izreče
njihovo ime in v ta namen darujem svoj dar, saj se maša ne »plača«. Kristusovo
darovanje je zastonj, ker odrešenje nima cene..
Evharistična molitev nas med drugim uči
gojiti tri drže, ki ne bi nikoli smele manjkati pri Jezusovih učencih. Prva
drža: naučiti se zahvaljevati vedno in na vsakem kraju in ne samo ob
določenih priložnostih, kadar nam gre vse dobro. Druga drža: iz našega
življenja narediti svoboden in zastonjski dar ljubezni. Tretja drža: graditi
konkretno občestvo v Cerkvi in z vsemi. Skratka, ta središčna molitev pri
maši nas torej postopoma vzgaja, da iz svojega življenja naredimo
'evharistijo', torej zahvalni dar.
Povzeto in deloma prirejeno po: Radio
Vatikan/splet
Nebeški Oče, prosim te za naše prvoobhajance,
ki veseli pričakujejo dan, ko te bodo prvič pod podobo kruha sprejeli v svoja
srca. Bodi vedno z njimi, varuj jih na vseh njihovih poteh, da te nikoli ne bodo
zapustili in ti vedno ostali zvesti. Tvoj blagoslov naj jih napolni z mirom in
veseljem, da bodo zadovoljni in srečni šli pogumno skozi življenje.
V tednu, ki je za nami, sta se med drugim
zvrstila dva lepa dogodka.
- Romanje na Brezje, 24. 5. Nabralo se nas je
za poln avtobus in preživeli smo prav prijetno popoldne. Najprej smo se
ustavili v Radovljici in si ogledali obnovljeno gotsko lepotico; na Brezjah
smo se z litanijami in pri sveti maši priporočili naši Mariji Pomagaj ter si
nato v Lomu pod Storžičem ogledali čudovite oltarje, v Tržiču pa mogočno
cerkev Marijinega oznanjenja.
- Celodnevno češčenje, 29. 5. Boglonaj predvsem
vsem tistim, ki ste poskrbeli, da Jezus v Najsvetejšem zakramentu ni sameval.
• V ponedeljek, 4. 6., bo ob 19.30 v stolnici
koncert mešanega cerkvenega zbora iz župnije Saltsjobaden na Švedskem. Lepo
vabljeni k poslušanju.
• V četrtek, 7. 6., bo ob 17.30 apostolski
nuncij daroval sveto mašo za člane Malteškega reda.
• V petek, 8. 6., na praznik Srca Jezusovega
bodo svete maše po prazničnem redu.
• V nedeljo, 10. 6., bo v stolnici ob 10.30
slovesnost prvega svetega obhajila.
• V četrtek, 21. 6., bo ob 18.00 v stolnici maša
za domovino. Spomnili se bomo tudi 25. obletnice ustanovitve SŠK.
TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski
urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
• Ponedeljek, 4. 6.: sv. Peter Veronski,
redovnik, mučenec
• Torek, 5. 6.: sv. Bonifacij, škof, mučenec
• Sreda, 6. 6.: sv. Norbert, škof, redovni
ustanovitelj
• Četrtek, 7. 6.: sv. Robert Newminstrski, opat
• Petek, 8. 6.: SRCE JEZUSOVO, slovesni praznik
• Sobota, 9. 6.: Marijino brezmadežno srce
»O Srce Božje slišim tvoj glas, Iz hiše svete
k sebi vabiš nas...«
Pobožnost vrtnic
je v stolnici vsak dan pri sv. maši ob 9.30 in
18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob sobotah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob
16.00.
Cerkveni
prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30,
16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani
prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Ni komentarjev:
Objavite komentar