petek, 25. maj 2018

Teden Božje Besede 27. 5. 2018-3. 6. 2018


V 8. poglavju pisma Rimljanom apo­stol Pavel razvija misel o tem, kako Duh vodi življenje kristjana: po njem postane Božji otrok, njegov končni cilj pa je poveličanje. Oživljajoča moč Svetega Duha kristjanu ne daje samo novega življenja, ampak mu poda­ri tudi dostojanstvo Božje­ga posinovljenja in polno­pravnega dediča: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.« S tem nastopi med Bogom in nami popolnoma nov odnos: ni več razlogov za strah ali ob­čutek suženjske pripadnosti, Božji Duh nam ne dovoli, da bi se obnaša­li kot sužnji, ker smo svobodni. »Saj niste prejeli duha suženjstva,« pravi, »ampak duha posinovljenja, v kate­rem kličemo: 'Aba, Oče!'« Duh nas torej usposablja, da kot »de­diči pri Bogu« kličemo Boga za Oče­ta. Vemo, kakšno »revolucijo« je be­seda Aba povzročila, ko je Jezus z njo prvič poimenoval Boga. Vzeta je iz otroškega govora in je preveč doma­ča in nespoštljiva, da bi z njo klicali Boga! A prav ta beseda je za Jezusa pravi izraz njegovega in našega od­nosa do Boga. Gre v resnici za otro­ško zaupen, sinovski odnos, ko se popolnoma izročimo in zatečemo v Božji objem, v kate­rem se počutimo varne. Pavel o Božjem otroštvu razvije pravo teologijo. To zajema vse ljudi, ki po veri v Jezusa Kristusa postanejo eno, med njimi ni več razlik in vsi so deležni izpolnitve obljub iz Stare zaveze. Božje otroštvo osvo­baja od postave in nam po Duhu daje delež pri položaju in naravi Božjega Sina.
In ker je Bog naš Oče in smo mi Božji otroci, »smo tudi dediči« in zato de­ležni Božjih dobrin, ki jih Oče izroča svojemu Sinu in po njem vernikom. Pogoj pa je, da gremo po Sinovi poti: »Če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.«       Roman Starc
Celodnevno češčenje. Še enkrat vas po­vabim, da si v torek, 29. maja, vzamete čas in pridete v stolnico počastit Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Molitev bodo oblikovale posamezne skupine, do­volj priložnosti bo tudi za tiho osebno molitev. Da boste bolj zbrani, pridite v prednje klopi pod kupolo. Praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi je prav tako lepa priložnost za češčenje in zahvalo Jezusu, da prebiva med nami pod podobama kruha in vina ter da ga lahko prejemamo kot duhov­no hrano za večno življenje. Svete maše bodo po nedeljskem redu, večerno s pro­cesijo po stolnici bo imel gospod nadškof.
Besednemu bogoslužju sledi evharistično. Tu Cerkev preko svetih znamenj trajno ponavzočuje dari­tev nove zaveze, ki jo je Jezus za­pečatil na oltarju križa. Križ je bil namreč prvi krščanski oltar, zato se med mašo, ko pristopamo k ol­tarju, spominjamo oltarja križa, kjer se je zgodilo prvo darovanje. Duhovnik, ki pri maši predstavlja Kristusa, dela isto, kar je Gospod naredil in izročil svojim učencem med zadnjo večerjo: vzel je kruh in kelih, se zahvalil, dal svojim učen­cem in rekel: »Vzemite, jejte, pij­te, to je moje telo, to je kelih moje krvi. To delajte v moj spomin.«
Cerkev, poslušna Jezusovi zapove­di, je evharistično bogoslužje ure­ uredila tako, da ustreza Jezusovim be­sedam in dejanjem, ki jih je naredil na predvečer svojega trpljenja. Med pripravljanjem darov zato na oltar prinesemo kruh in vino, dve prvi­ni, ki ju je Kristus vzel v svoje roke. Z evharistično molitvijo se Bogu zahvalimo za delo odrešenja, daro­vi pa postanejo Kristusovo telo in kri. Sledita lomljenje kruha in ob­hajilo, s čimer obudimo izkušnjo apostolov, ki so evharistične daro­ve prejeli iz rok samega Kristusa. Prvo Jezusovo dejanje, ko vzame kruh in kelih z vinom, ustreza pri­pravljanju darov. To je prvi del evharističnega bogoslužja. Prav je, da duhovniku kruh in vino prinesejo verniki, saj predstavljata duhovno darovanje Cerkve, zbrane pri evharistiji. Kljub temu, da danes lju­dje za bogoslužje ne prinašajo več svojega kruha in vina kot nekoč, pa obred prinašanja darov ohranja svojo duhovno vrednost in pomen. Pomenljivo je, kako pri posvečenju novega duhovnika škof pri izroči­tvi kruha in vina pravi: »Sprejmi darove svetega ljudstva za evharistično daritev.« Zato je prinašanje darov kruha in vina, ki ju prinese Božje ljudstvo, tako pomembno!
Življenje vernikov je pridruženo Kristusovemu
Po znamenjih kruha in vina ver­no ljudstvo svoje darove položi v duhovnikove roke. Duhovnik pa jih položi na Gospodov oltar, ki je središče celotnega evharističnega bogoslužja. Središče je torej oltar in oltar je Kristus. S sadom zemlje in
z delom človeških rok je darovano prizadevanje vernikov, da bi po­slušni Božji besedi iz samih sebe naredili »Bogu Očetu vsemogočne­mu všečno daritev«, »v blagor vsej svoji sveti Cerkvi«. Tako so življe­nje vernikov, njihovo trpljenje, mo­litev, delo pridruženi Kristusove­mu življenju, trpljenju, molitvi in delu ter njegovi popolni daritvi; na ta način dobijo novo vrednost.
Res je, da je ta naša daritev majh­na, a Kristus tudi ne potrebuje veli­ko. Gospod nas prosi za malo, sam pa nam daje veliko. V vsakdanjem življenju nas prosi za dobro voljo in odprto srce, za to, da postanemo boljši, da bi ga lahko sprejeli v evharistiji, kjer se za nas daruje. Prosi nas za simbolične darove, ki nato postanejo Njegovo telo in Njegova kri. Podoba te daritvene drže pred­stavlja kadilo, ki s tem, ko izgoreva na ognju, daje prijeten vonj, ki se dviga kvišku. Kajenje darov, križa, oltarja, duhovnika in ljudstva vid­no izraža daritveno vez, ki vse te stvarnosti združuje s Kristusovo žrtvijo. Ne pozabimo, da je oltar, ki predstavlja Kristusa, vedno v odno­su s prvim oltarjem, ki je križ. Na ta oltar torej prinašamo svoje skrom­ne darove, kruh in vino, ki pa posta­nejo »veliko«: Jezus sam, ki se daje za nas.
Vse to izraža tudi »molitev nad darovi«, s katero duhovnik pro­si Boga, naj sprejme darove, ki mu jih prinaša Cerkev, pri čemer prosi
za »sad te čudovite izmenjave med našo revščino in njegovim boga­stvom«. S kruhom in vinom mu prinašamo dar svojega življenja, da bi ga Sveti Duh spremenil v Kristu­sovo žrtev in bi postali z Njim ena sama duhovna, Bogu všečna da­ritev. S tem se pripravljanje darov sklene, sledi evharistična molitev. Naj duhovnost darovanja samega sebe, ki nas je uči ta del svete maše, razsvetli naše dni, odnose z drugi­mi, vse, kar počnemo, in trpljenje, na katero naletimo, ter nam poma­ga graditi mesto na zemlji v luči evangelija.
Povzeto in deloma prirejeno po: Radio Vatikan/splet
•  V torek, 29. 5., na god sv. Maksima Emonskega, bo v stolnici celo­dnevno češčenje. S češčenjem bo­mo začeli po sveti maši ob 10.30. Sklep z litanijami, blagoslovom in sveto mašo bo ob 18.00.
•  V sredo, 30. 5., bodo ob 18.00 slo­vesne večernice pred praznikom Svetega Rešnjega telesa in krvi. Vodil jih bo g. škof Šuštar.
V četrtek, 31. 5., na praznik Svete­ga Rešnjega telesa in krvi, bo slove­sno sveto mašo s procesijo po stol­nici ob 18.30 vodil gospod nadškof.
•  V ponedeljek, 4. 6., bo ob 19.30 v stolnici koncert mešanega cerkve­nega zbora iz župnije Saltsjobaden na Švedskem. Lepo vabljeni k po­slušanju.
• V petek, 8. 6., na praznik Srca
Jezusovega, bodo svete maše po prazničnem redu.
•  Nedelja, 27. 5.: SVETA TROJICA
•  Ponedeljek, 28. 5.: sv. German Pariški, škof
Torek, 29. 5.: sv. Maksim Emonski, škof
•  Sreda, 30. 5.: sv. Kancijan in dru­gi oglejski mučenci
•  Četrtek, 31. 5.: SVETO REŠNJE TELO IN KRI, slovesni zapove­dani praznik
•  Petek, 1. 6.: sv. Justin, mučenec, prvi petek
•  Sobota, 2. 6.: sv. Erazem, škof, prva sobota
•  Nedelja, 3. 6.: 9. nedelja med le­tom
Mnogi se radi zaustavite v kapeli Marije Magdalene in tam počastite relikvije blaženega Alojzija Grozdeta. Prav je, da se ob njegovem godu obrnemo nanj in ga še pose­bej prosimo za našo mladino in nove duhovne poklice:

Nebeški Oče, v blaženem Alojziju Grozdetu si nam razodel zgled lju­bezni do Kristusa in doslednega živ­ljenja po evangeljskih načelih, za katere je v moči evharistije živel in deloval vse do svojega pogumnega pričevanja v smrti. Njegova kri naj bo resnično seme za našo zvestobo, edinost, odpuščanje in spravo. Nebeški Oče, na priprošnjo blažene­ga Alojzija Grozdeta mi podeli mi­lost, za katero Te prosim ... (tiho iz­rečem prošnjo). Amen. Oče naš ..., Zdrava Marija..., Slava Očetu...

»Spet kliče nas venčani maj, k Mariji v nadzemeljski raj...«
Šmarnična pobožnost
  • je v stolnici vsak dan ob 8.30 ter pri sveti maši ob
  • 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30.
  • Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica Ljubljana TBB stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)