četrtek, 28. junij 2018

Teden Božje Besede 24. 6. 2018-1. 7. 2018


Pavlovi nasprotniki so njegova zamaknjenja, videnja pa tudi besede večkrat razlagali kot znamenja norosti ter ga na tak način hoteli diskreditirati. Pavel se teh očitkov ne boji, ampak Korinčanom pojasnjuje, v čem je njegova »norost«: »Če smo bili namreč vsi iz sebe, smo bili zaradi Boga.« Če se včasih zdi, da v svoji gorečnosti in zavzetosti nima prave mere, je tako zato, ker ga je Kristus s svojo ljubeznijo vsega prevzel. Tako zelo, da pravi Galačanom: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). To je tudi vzrok za trditev na začetku tokratnega odlomka: »Kristusova ljubezen nas je privedla (nas žene, sili) do tega, da smo presodili takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi.« Kristus je namreč v svoji ljubezni umrl za vse oziroma namesto vseh, zato so umrli vsi. Kristus je na križu predstavljal celotno človeštvo, zato je njegova smrt hkrati smrt vsega človeštva. Ta smrt pa obenem prinaša nov smisel življenju: »Za vse pa je Kristus umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in vstal.« To misel lepo povzame tudi četrta evharistična molitev, ki o Kristusu pravi: »Šel je k tebi, Oče, in vernim kot prvi dar poslal Svetega Duha, da bi ne živeli več sebi, temveč njemu, ki je za nas umrl in vstal.«
V tej luči dobi življenje kristjana res popolnoma nov smisel in pomen. Zato Pavel pravi, da smo »nova stvaritev «, kajti: »Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« Pred nas vse postavlja izziv, da: najprej, da se tudi mi pustimo nagovoriti Kristusovi ljubezni do te mere, da nas preoblikuje v novo stvaritev, novega človeka.
Roman Starc

MAŠA - SKLEPNI OBRED - 15. papeževa kateheza Slavimo Gospoda s svojim življenjem

S to katehezo zaključujemo cikel, posvečen sveti maši, ki ni samo spominjanje, ampak pravo podo- življanje Jezusovega trpljenja in vstajenja. Po prošnji po obhajilu se maša zaključi z blagoslovom, ki ga podeli duhovnik, in odslovitvijo ljudstva. Tako kot se bogo­služje začne z znamenjem križa, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, tako se v imenu Svete Tro­jice tudi sklene. Po končani maši pa se začne naše prizadevanje za krščansko pričevanje. Kristjani namreč ne gremo k maši, da bi opravili tedensko nalogo, potem pa nanjo pozabili. K maši gremo, da bi bili soudeleženi pri Gospo­dovem trpljenju in vstajenju in zatem še bolj živeli kakor kristja­ni - da bi si prizadevali za krščan­sko pričevanje. Cerkev zapusti­mo, da bi »šli v miru« in ponesli Božji blagoslov v vsakdanje de­javnosti, v svoje domove, v delov­na okolja, med skrbi zemeljskega mesta, da bi »slavili Gospoda s svojim življenjem«. Vsakokrat, ko grem od maše, moram oditi bolj­ši, kot sem bil, preden sem šel k maši, imeti več življenja, več moči in več volje za krščansko pričeva­nje. Po evharistiji Gospod Jezus vstopi v nas, v naše srce in v naše meso, da bi lahko bili »v življenju zvesti zakramentu, ki smo ga v veri prejeli«.

Postanimo evharistični ljudje

Gre torej za prehod od obhajanja do življenja, zavedajoč se, da se maša dopolni v konkretnih dejanjih ti­stega, ki je v prvi osebi vključen v Kristusove skrivnosti. Ne smemo pozabiti, da evharistijo obhajamo zato, da bi se naučili postati evharistični možje in žene. To pomeni pustiti Kristusu, da deluje v naših dejanjih, da so njegove misli naše misli, njegova čustva naša čustva, njegove izbire naše izbire. To je kr­ščanska svetost: delati, kakor je de­lal Kristus. To jasno izrazi sv. Pavel, ko govori o svoji podobnosti z Jezu­som: »Skupaj s Kristusom sem kri­žan; ne živim več jaz, ampak Kri­stus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božje­ga Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,19-20). To je pravo krščansko pričevanje. Pavlova izkušnja razsvetljuje tudi nas: v takšni meri, v kakršni omr­tvičimo svoj egoizem, torej pusti­mo umreti tistemu, kar se upira evangeliju in Jezusovi ljubezni, se v nas ustvarja večji prostor za moč njegovega Duha. Kristjani smo možje in žene, ki si pustijo razširi­ti dušo z močjo Svetega Duha, po­tem ko so prejeli Kristusovo telo in kri. Pustite si razširiti dušo! Ne bodimo duše, ki so ozke in zaprte, majhne in egoistične, ampak pro­strane duše, velike duše, z veliki­mi obzorji. Pustite si razširiti dušo z močjo Svetega Duha, potem ko ste prejeli Kristusovo telo in kri. Ker se resnična navzočnost Kri­stusa v posvečenem kruhu z mašo ne konča, se evharistijo hrani v tabernaklju za obhajanje bolnikov in za tiho čaščenje Gospoda v Presvetem zakramentu. Evharistično bogočastje zunaj maše, tako v zasebni kot v skupni obliki, nam namreč pomaga ostati v Kristusu.
Sadovi maše so namenjeni zore­nju vsakodnevnega življenja. Lah­ko rečemo, da je maša kakor pšenično zrno, ki potem v običajnem življenju raste in zori po dobrih delih in držah, ki so podobne Jezu­sovim. Sadovi maše so torej name­njeni zorenju v vsakdanjem življe­nju. Ko »povečuje naše zedinjenje s Kristusom«, evharistija obna­vlja milost, ki nam jo je Duh dal po krstu in birmi, da bi bilo naše krščansko pričevanje verodostoj­no. Ko v naših srcih prižiga Bož­jo ljubezen, nas evharistija ločuje od greha. »Čim bolj smo deležni Kristusovega življenja in čim bolj napredujemo v njegovem prijatelj­stvu, tem teže je za nas, da bi pre­lomili prijateljstvo z njim s smr­tnim grehom« (KKC, 1395). Redno pristopanje k evharistični gostiji obnavlja, krepi in poglablja vez s krščansko skupnostjo, kateri pri­padamo, v skladu z načelom, da evharistija naredi Cerkev, saj nas vse poveže med seboj. Evharistija prav tako »nalaga obveznosti v od­nosu do drugih, predvsem do ubo­gih«. Naučiti se je treba preiti od Kristusovega mesa k mesu bratov,
v katerih nas čaka, da bi ga prepo­znali, mu služili, ga častili in lju­bili.
Ker imamo zaklad zedinjenja s Kristusom v lončenih posodah, se moramo nenehno vračati k svete­mu oltarju, dokler ne bomo v raju v polnosti okušali blagoslov Jagnjetove poročne gostije. Zahvali­mo se Gospodu za pot vnovičnega odkrivanja svete maše, ki smo jo opravili skupaj. Pustimo se z ob­novljeno vero pritegniti k temu resničnemu srečanju z Jezusom, mrtvim in vstalim za nas, z našim sodobnikom. Naj bo naše življenje vedno cvetoče kakor velika noč, s cvetjem upanja, vere in dobrih del. Naj vedno najdemo moč v evharistiji, v združenosti z Jezusom.
Povzeto in deloma prirejeno po: Radiu Vatikan, splet
... bomo tako kot vsako leto obha­jali na praznik prvakov apostolov Petra in Pavla. Pri slovesni sveti maši ob 9.00 bo gospod nadškof v mašnike posvetil tri diakone iz ljubljanske nadškofije: Primoža Megliča iz župnije Ivančna Gorica,
Marka Mrlaka iz župnije Žiri in Petra Steleta iz župnije Komenda, ter dva iz redovnih skupnosti: cistercijana p. Jona Veneta iz žup­nije Ljubljana - Sv. Peter in
kapucina br. Miroslava Pavška iz
župnije Zagorje ob Savi. Novomašnike vam priporočam v molitev. V svoje molitve pa vklju­čite tudi prošnjo za nove duhovne poklice.
•  V torek, 26. 6., bo ob 18.30 sveta maša v spomin na sv. Jožefmarija Eskrivaja, ustanovitelja Opus Dei. Daroval jo bo upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres.
•  V petek, 29. 6., bo v stolnici ob 9.00 posvetitev letošnjih novomašnikov.
•  V petek, 6. 7., bo v stolnici ob 19.30 koncert mladih glasbenikov iz šole Leys iz Cambridgea v Veli­ki Britaniji. Nastopil bo komorni pevski zbor ter godalni ansambel.
•  V soboto, 7. 7., bo ob obletni­ci smrti Božjega služabnika nad­škofa Antona Vovka v stolnici ob 9.00 molitev in sveta maša, ki jo bo daroval nadškof msgr. Stanislav Zore. Lepo vabljeni!
•  V četrtek, 19. 7., bo po večerni sveti maši v stolnici koncert zbora univerze v Leuvenu v Belgiji.
•   Nedelja, 24. 6.: Rojstvo Janeza Krstnika
•   Ponedeljek, 25. 6.: sv. Doroteja, mistikinja, dan državnosti
•   Torek, 26. 6.: sv. Jožefmarija Escriva, ustanovitelj Opus Dei
•   Sreda, 27. 6.: sv. Ema Krška, kneginja
•   Četrtek, 28. 6.: sv. Irenej Lyonski, škof, mučenec
•   Petek, 29. 6.: sv. Peter in Pavel, apostola
•   Sobota, 30. 6.: sv. prvi mučenci rimske Cerkve
•   Nedelja, 31. 6.: 13. nedelja med letom
»O Srce Božje slišim tvoj glas, Iz hiše svete k sebi vabiš nas...«

POBOŽNOST VRTNIC

je v stolnici vsak dan pri sv. maši ob 9.00 in 18.30, ob nedeljah pa ob 15.30. Lepo vabljeni!
Delavniki: 6.00, 7.00, 7.30 (razen ob so­botah), 8.00, 9.00, 10.30, 18.30. Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00.
Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30 Nedelje in zapovedani prazniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
Informacije dobite tudi na spletnem naslovu http://stolnica.com/ Stolnica - Ljubljana
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Avtor ob

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)