TEDEN BOŽJE BESEDE 25. 6. 2023-3. 9. 2023

POČITNIŠKE NEDELJE MED LETOM

Svoje preteklosti ne moremo izbrisati. Kakršna je bila, je bila. Zanjo tudi ne nosimo odgovornosti, čeprav nas je s čim obremenila. Naj ne prezremo, da imamo iz nje tudi ogromno dobrega. Moramo pa nanjo odgovoriti.

Narobe bi ravnali, če bi jo poskušali preprosto pomesti, še slabše, če zase v njej iščemo izgovore za svoje razvade. Ni dobro gojiti težkih spominov, če jih ne znamo tudi razrešiti, sicer slabijo naše veselje in voljo do življenja. Prav lahko se zgodi, da negativna in boleča doživetja iz otroštva komu postanejo model, da bo tudi sam enako ravnal in se tako na nek način maščeval »usodi« za to, kar je hudega doživel.

 Taka modrost nima nobene vrednosti, z njo človek ne postane samostojen, ampak nekako programiran, zasvojen. Zgodovina sicer govori tudi o nasilju, neuspehih, krivicah, zablodah v preteklosti.

Ne more pa presoditi, kako je z ljudmi, ki so zakrivili vse polomije in tragedije, odločali celo o smrti posameznih ljudi ali milijonov, oropali druge, tudi lastno družino, narode ali domovino. Tu se te resničnosti krepko razhajajo z resnico o osebni odgovornosti. Dejanja lahko prikriješ, odgovornost vselej ostaja.

Težka preteklost pa lahko postane celo izziv za boljšo modrost, pametnejše ravnanje. To je moč spreobrnitve, kultura duha, ki odnose dviga na boljšo raven. A za to je potrebna milost, dotik Boga, njegove moči in ljubezni, čeprav ta navadno prihaja po ljudeh »blage volje.« Mora ji le odgovoriti naša odločitev, da s tako milostjo sodelujemo.

Bog želi, da doživljamo življenje kot dar. In v resnici ga sprejemamo kot dar, ko izražamo hvaležnost Bogu in ljudem, ki so nam pripravili dobro življenjsko dediščino, in sodbi Boga prepuščamo ljudi, ki so nam jo morda zagrenili, sami pa se lotimo dela: Popravljati, kar se je v prejšnjih rodovih skvarilo, negovati, kar je dobro, zaupati Bogu in mu popolnoma prepustiti sodbo ljudi, ker le on pozna vso resnico, prav presoja in ljudi rešuje.

Anton Slabe

MAŠNIŠKO POSVEČENJE

Letos bodo v Sloveniji posvečeni trije novomašniki:

·         Blaž Zorko iz župnije Ljubljana -Koseze za ljubljansko nadškofijo;

·         Klemen Gartner iz župnije Maribor - Sveti Križ za mariborsko nadškofijo;

·         Drago Ferencek, iz župnije Ljubljana - Sveti Križ, dominikanec.

Vse vam priporočamo v molitev.

DOGODKI PRED NAMI

V ponedeljek, 26. 6., bo ob godu sv. Jožefmarija Escrivaja sveto mašo ob 18.30 daroval novomeški škof dr. Andrej Saje.

V četrtek, 29. 6., bo ob 9.00 v stolnici posvečenje letošnjega novomašnika Blaža Zorka iz župnije Ljubljana - Koseze.

V četrtek, 29. 6., bo ob 20.00 v stolnici koncert zbora Trinity College Choir. Lepo vabljeni!

V ponedeljek, 3. 7., bo ob 19.30 v stolnici koncert dečkov iz Lyona. Lepo vabljeni!

V soboto, 8. 7., bo imel gospod nadškof v stolnici ob 16.00 sveto mašo ob obletnici smrti Božjega služabnika nadškofa Antona Vovka. Lepo vabljeni!

 V sredo, 23. 8., bo imel gospod nadškof ob 18.30 v stolnici sveto mašo ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov.

GODOVI IN PRAZNIKI

·         Nedelja, 25. 6.: 12. nedelja med letom

·         Ponedeljek, 26. 6.: sv. Ciril Ale-ksandrijski, škof, cerkveni učitelj

·         Torek, 27. 6.: sv. Ema Krška, kneginja

·         Sreda, 28. 6.: sv. Irenej Lyonski, škof, mučenec

·         Četrtek, 29. 6.: sv. Peter in Pavel, apostola

·         Petek, 30. 6.: sv. prvi mučenci rimske Cerkve

·         Sobota, 1. 7.: sv. Estera, svetopisemska žena

·         Nedelja, 2. 7.: 13. nedelja med letom

·         Ponedeljek, 3. 7.: sv. Tomaž, apostol

·         Torek, 4. 7.: sv. Urh (Uroš), škof

·         Sreda, 5. 7.: sv Ciril in Metod, zavetnika nadškofije

·         Četrtek, 6. 7.: sv. Marija Goretti, devica, mučenka

·         Petek, 7. 7.: B. sl. Anton Vovk, škof

·         Sobota, 8. 7.: sv. Kilijan, škof, mučenec

·         Nedelja, 9. 7.: 14. nedelja med letom

·         Ponedeljek, 10. 7.: sv. Amalija, redovnica

·         Torek, 11. 7.: sv. Benedikt, opat, zavetnik Evrope

·         Sreda, 12. 7.: sv. Mohor in Fortunat, drugotna zavetnika nadškofije

·         Četrtek, 13. 7.: sv. Henrik II., cesar

·         Petek, 14. 7.: sv. Kamil de Lellis, duhovnik

·         Sobota, 15. 7.: sv. Bonaventura, škof, cerkveni učitelj

·         Nedelja, 16. 7.: 15. nedelja med letom

·         Ponedeljek, 17. 7.: sv. Aleš, spokornik

·         Torek, 18. 7.: sv. Elij iz Koštabone, mučenec

·         Sreda, 19. 7.: sv. Arsenij Veliki, puščavnik

·         Četrtek, 20. 7.: sv. Marjeta Antiohijska, mučenka

·         Petek, 21. 7.: sv. Danijel (Danilo), prerok

·         Sobota, 22. 7.: sv. Marija Magdalena, spokornica

·         Nedelja, 23. 7.: 16. nedelja med letom

·         Ponedeljek, 24. 7.: sv. Krištof, mučenec

·         Torek, 25. 7.: sv. Jakob Starejši, apostol

·         Sreda, 26. 7.: sv. Joahim in Ana, Marijini starši

·         Četrtek, 27. 7.: sv. Gorazd, Kliment in drugi učenci Cirila in Metoda

·         Petek, 28. 7.: sv. Viktor (Zmago) I., papež

·         Sobota, 29. 7.: sv. Marta, Marija in Lazar iz Betanije

·         Nedelja, 30. 7.: 17. nedelja med letom

·         Ponedeljek, 31. 7.: sv. Ignacij Lojolski, duhovnik

·         Torek, 1. 8.: sv. Alfonz M. Ligvorij, škof, cerkveni učitelj

·         Sreda, 2. 8.: sv. Evzebij iz Vercellija, škof

·         Četrtek, 3. 8.: sv. Martin, menih

·         Petek, 4. 8.: sv. Janez Marija Vianney, arški župnik

·         Sobota, 5. 8.: Marija Snežna (Nives)

·         Nedelja, 6. 8.: Jezusova spremenitev na gori

·         Ponedeljek, 7. 8.: sv. Sikst II., papež, mučenec

·         Torek, 8. 8.: sv. Dominik, ustanovitelj dominikancev

·         Sreda, 9. 8.: sv. Edith Stein, mučenka, sozavetnica Evrope

·         Četrtek, 10. 8.: sv. Lovrenc, diakon, mučenec

·         Petek, 11. 8.: sv. Klara (Jasna), redovna ustanoviteljica

·         Sobota, 12. 8.: sv. Ivana Šantalska, redovnica

·         Nedelja, 13. 8.: 19. nedelja med letom

·         Ponedeljek, 14. 8.: sv. Maksimiljan Kolbe, duhovnik, mučenec

·         Torek, 15. 8.: MARIJINOVNEBOVZETJE, veliki šmaren, zapovedan praznik

·         Sreda, 16. 8.: sv. Rok, spokornik

·         Četrtek, 17. 8.: sv. Evzebij, papež, mučenec

·         Petek, 18. 8.: sv. Helena, cesarica

·         Sobota, 19. 8.: sv. Janez Eudes, duhovnik

·         Nedelja, 20. 8.: 20. nedelja med letom

·         Ponedeljek, 21. 8.: sv. Pij X., papež

·         Torek, 22. 8.: Devica Marija Kraljica

·         Sreda, 23. 8.: sv. Roza iz Lime, redovnica, dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov

·         Četrtek, 24. 8.: sv. Natanael (Jernej), apostol

·         Petek, 25. 8.: sv. Ludvik IX., francoski kralj

·         Sobota, 26. 8.: sv. Ivana Bichier, redovna ustanoviteljica

·         Nedelja, 27. 8.: 21. nedelja med letom

·         Ponedeljek, 28. 8.: sv. Avguštin, škof, cerkveni učitelj

·         Torek, 29. 8.: mučeništvo Janeza Krstnika

·         Sreda, 30. 8.: sv. Feliks (Srečko), mučenec

·         Četrtek, 31. 8.: sv. Nikodem, Jezusov učenec

·         Petek, 1. 9.: sv. Egidij (Tilen), opat

·         Sobota, 2. 9.: sv. Marjeta, devica, mučenka

·         Nedelja, 3. 9.: 22. nedelja med letom, angelska

POČITNIŠKI URNIK SVETIH MAŠ

V času od 15.7. do 26.8. ob sobotah ne bo svetih maš ob 16.00! 

URNIK SVETIH MAŠ

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

 

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 18. 6. 2023 25. 6. 2023

11. NEDELJA MED LETOM

Govorica stare zaveze je prikrita, nejasna, ni še bila deležna polnosti razodetja. Zato jo je treba toliko bolj pozorno prebirati. Pot Izraelcev iz suženjstva v Egiptu v svobodno življenje je tudi pot vere vsakega človeka. Danes Bog Mojzesu razodeva temeljne štiri postavke vere, ki naj jih pove ljudstvu. Bog nas torej uči verovati.

»Če boste poslušali moj glas« (postava vere).

Vera je iz poslušanja Boga, ki razodeva svojo modrost in dobroto na mnogo načinov: po stvarstvu in vesti, po zapovedih in dogodkih, po navdihih in apostolskih voditeljih Cerkve. Vera ni stvar naše izbire, pač pa Božji dar, ki naj rodi našo odločitev za iskanje vse resnice o življenju, za pot v pravo svobodnost našega duha.

»Če boste spolnjevali mojo zavezo« (postava življenja).

To napravlja vero živo in učinkovito, da more urejati in voditi življenje vsakega človeka in vse človeške družbe. V tem je njen napor, a tudi njena lepota in moč. Brez tega je vera mrtva in ostaja le na jeziku, bo zatrdil apostol Jakob. »Kdor me ljubi, bo mojo besedo spolnjeval,« bo pojasnil Jezus in dodal, da bo sad te ljubezni, da bosta On in Oče prišla in v njem prebivala.

»Mi boste posebna lastnina« (postava bogoslužja).

Od tod izvira pravica obhajanja bogoslužja, ki ni le slavljenje Boga, ampak je deležnost, nekako vsrkavanje njegovega življenja, njegove večnosti, njegove svetosti. To ohranja človeka in človeštvo v življenju. Zato se v začetku vsake daritve odpovedujemo grehu, da bi bili sposobni sprejemati Božjega Duha.

»Boste kraljestvo duhovnikov in svet narod« (postava molitve).

V tem je dostojanstvo Božjih otrok, zaznamovanost z Bogom. Zato pismo Diognetu tako vzneseno pravi: »Kristjani živijo v mesu, a ne po mesu. V vsem se prilagodijo krajevnim običajem in zakonitim postavam, živijo pa vzorno in čudovito, da vse preseneča. Preganjajo jih, ne vedo pa povedati, zakaj jih sovražijo. Vendar, kar je v telesu duša, to so za svet kristjani.«

Anton Slabe

BESEDE NAŠIH PASTIRJEV

Iz nadškofove pridige na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi: Poglejmo globoko v svoje srce in se vprašajmo, zakaj ga mi iščemo, zakaj stegujemo roke k molitvi? Zakaj se udeležimo svete evharistije, zakaj ga prejmemo v svoje srce? Ali je res vedno On tisti in samo On, naš Odrešenik, naš Bog, ki ga iščemo, molimo, častimo in ga prejemamo v svetem obhajilu?

 Ali morda tudi mi kdaj ne iščemo s svojimi sklenjenimi rokami zgolj rešitev težav, odpravo problemov, nekoga, ki bo poskrbel za naše blagostanje, za naše dobro počutje? Nekoga, ki bo odpravljal naše stiske, nekoga, ob katerim nam bo lepo?

Jezus pravi: 'Ne iščete me zaradi mene samega, zaradi besed, ki sem vam jih govoril, ampak ker ste jedli kruh.' Zato mi natanko prisluhnimo njegovim besedam, da ga ne bomo iskali zaradi časnih koristi, zaradi reševanja naših problemov, ampak da ga bomo v resnici iskali zaradi njega samega. Zato, da bo Jezus res stopil v središče, da ga bomo iskali kot Odrešenika, kot tistega, za katerega je apostol Tomaž rekel: 'Moj Gospod in moj Bog!'

Ne rešitev mojih dvomov, ne smisel mojega življenja, ampak moj Gospod in moj Bog. Da bi prišli do tega, moramo poglobiti svojo vero in jo prečistiti. Jezus hoče biti s čudežem svojega ostajanja med nami, postajanja za nas hrana našega življenja. Jezus noče biti predmet našega češčenja, predmet naše adoracije; hoče biti hrana našega življenja. »Vzemite in jejte.« Ne: glejte in se čudite, glejte in častite, ampak: »Vzemite in jejte.« Potruditi se moramo, da bomo razumeli, da se nam Jezus daje v kruhu. Zato začnimo živeti iz Kristusa in njegove evharistične daritve za nas, za naše življenje in za našo večnost.

Potem pa, ko bomo živeli iz njegove besede, ko se bomo nasičevali z njim samim pod podobama kruha in vina, ga bomo mogli mi prinašati v svet. Vsako srečanje s kristjanom, ki je prepojen z Besedo in živi iz evharistije, bo srečanje z Gospodom Jezusom, bo na nek način, kakor bi ljudje srečevali monštranco, v kateri jih obiskuje Gospod Jezus.

»REŠEVALNA AKCIJA«

V soboto, 10. 6., smo bili v stolnici priča posebnemu dogodku: v okviru tekmovanja poklicnih gasilskih

enot v reševanju iz višin so v organizaciji poklicne gasilske brigade iz Ljubljane imeli eno izmed delovnih točk tudi v našem zvoniku. Naloga je bila: 'Pri zvonjenju je oseba izgubila zavest. 

Zaradi ozkega stopnišča bo za reševanje onemogle osebe treba uporabiti vrvno tehniko'. »Reševanje« je uspešno potekalo, upajmo, da bo ostalo samo pri vaji, gasilcem pa se zahvaljujemo za njihovo požrtvovalnost.

DIAKONSKO POSVEČENJE

 18. junija 2023 ob 16.00 bo gospod nadškof posvetil štiri stalne diakone: Tomaža Kogovška iz župnije Zagorje ob Savi, Dušana Mihelčiča iz župnije Dolnji Logatec, Branka Nimaca iz župnije Čemšenik ter Janeza Rožmana iz župnije Predoslje. Novoposvečene in njihove družine vam priporočamo v molitev.

STOLNICA NAŠ DOM

Jurijeva kapela Marijin oltar

Čeprav je »naslovni« svetnik kapele sv. Jurij, je oltar v njej posvečen Mariji. Posebno mesto ji je dodelil že Janez Anton Dolničar, ki je pri oltarju vpeljal adventno devetdnevnico, stalni osrednji položaj pa je imela vsaj od leta 1737, ko je ljubljanski kipar Henrik Mihael Lohr napravil nov nastavek in kipe. Mestni patron vojščak sv. Jurij, ki zmagoslavno stoji na zmaju in ga prebada s sulico, se je Mariji prav po viteško umaknil na stran, za par pa dobil še deželnega varuha sv. Ahacija.

Slednjega bi zaradi dvopomenskih atributov morda laže prepoznali kot kneza sv. Leopolda, ki je bil po zmagi nad Turki leta 1683 pri Dunaju razglašen za patrona Avstrije. Model cerkve, ki ga objemajoč drži z desnico, je namreč zanj kot graditelja številnih cerkva značilen prepoznavni znak, medtem ko je velik križ v svetnikovi levici (trenutno je brez njega) izrazit Ahacijev atribut. Belo pobarvana svetniška lika kažeta značilnosti Lohrovega sloga predvsem v obraznih potezah in nadrobnostih oblačil, oltarni nastavek pa je ob predelavah bar očni videz povečini izgubil.

Njegova zgradba je pregledna in precej preprosta. Osrednjo nišo obdajata para pilastrov in obstopata dva naprej pomaknjena stebra, ob njih pa na posebnih podstavkih stojita plastiki. Nad nišo se bočita dekorativni lok in ozka greda, zato se osrednji del brez večje cezure prelije v atiko. Njeno središčno polje zapolnjuje Marijin monogram, ob straneh sedita na volutah puta, segmentni zaključek pa krona preprost križ.

DOGODKI PRED NAMI

• V nedeljo, 18. junija, bo ob 16.00 v stolnici posvečenje stalnih diakonov. Ob 20.30 pa bo koncert gostujočega zbora župnije sv. Luka iz Kolorada v ZDA. Lepo vabljeni!

• V sredo, 21. junija, bo v stolnici najprej sklep 24urnega češčenja (ki bo »po spletu«), ob 18.30 pa sveta maša za domovino. Lepo vabljeni k čim večji udeležbi!

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 18. 6.: 11. nedelja med letom

• Ponedeljek,19. 6.: sv. Nazarij, prvi koprski škof

• Torek, 20. 6.: sv. Adalbert, škof

 • Sreda, 21. 6.: sv. Alojzij Gonzaga, redovnik

• Četrtek, 22. 6.: sv. Janez Fisher, Tomaž More, mučenca

• Petek, 23. 6.: sv. Jožef Cafasso, redovnik

• Sobota, 24. 6.: rojstvo Janeza Krstnika, slovesni praznik

• Nedelja, 25. 6.: 12. nedelja med letom

URNIK SVETIH MAŠ

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 11. 6. 2023 - 18. 6. 2023

10. NEDELJA MED LETOM

Vsaj že štiristo let, močno spodbujana, raste človeška težnja, naj vse urejamo ljudje sami, s človeškim razumom. In v tem vidijo svobodo. Cerkev pa vztrajno oznanja, da je prav in z gotovostjo spoznati Božjo voljo največja milost in najbolj trden temelj zdravih življenjskih izbir in odločitev.

V svet je šlo tudi veliko krivih prerokov, ki zatrjujejo, da vedo, kaj je Božja volja, in so zavedli cele množice, včasih v pravo histerijo in celo v vojne pod krinko vere. Božja beseda v enem verzu psalma kar grobo pove, da bo preklet, to je, da ne bo videl sreče, kdor se zanaša na človeka ali na poglavarje. Ti odhajajo, čeprav so bili videti tako veličastni, da so pokrajine poimenovali po njih.

Tudi krilato misel »Na mladih svet stoji« je pogosto slišati. Pa je v tem bolj pomembno vprašanje: »In na čem stojijo in gradijo mladi?« Božje obljube so dostikrat videti nemogoče. »Kako se more človek znova roditi, ko je star?« vprašuje Nikodem.

Sara se v šotoru smeji: »Kako bom rodila, ko je moj čas mimo.« In še huje Judje: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Življenje v Bogu neskončno presega življenje človeka, ki ga omejuje ozkost spoznanja, šibkost volje, ki mu mnogo stvari uhaja iz spomina in je njegova ljubezen nezanesljiva, predvsem pa minljivost vse njegove vidne pojavnosti, kar je resničnost prve smrti.

 Vse to lahko spodnaša našo vero, če jo presojamo samo s človeško pametjo, lahko pa jo utrjuje in gradi, če jo sprejemamo po Abrahamovo, to je s človeško pametjo, pa z zaupanjem Bogu, njegovi modrosti in ljubezni. In tega dvojega si več nabere tisti, ki gre skozi razne preizkušnje in se jim ne umika, sprejema odgovornosti za svoje delo in se ne skriva za skupnostjo, ob delu misli, kako bo koristil tudi drugim, pa vedno iskreno išče resnico in pravičnost.

Ti dve sta namreč prav v temelju vrednot Božjega kraljestva, ki pripravljajo človeka za prestop iz samo človeškega v obzorja Božjega.

Anton Slabe

PRAZNIK MARIJINEGA BREZMADEŽNEGA SRCA

Češčenje Marijinega srca izhaja iz istega duha kakor češčenje Jezusovega srca. Poleg sv. Matilde in sv.

Gertrude v 13. stoletju sta Marijino srce kasneje častila sv. Bernardin Sienski in sv. Janez Eudes. K razširitvi te pobožno- sti so veliko pripomogla Marijina prikazovanja sv. Katarini Laboure (leta 1830), katere čudodelna svetinja nosi na eni strani podobo Marijinega srca.

Nov razmah pa je češčenje Marijinega srca dobilo tudi s prikazovanji v Fati- mi leta 1917 in s posvetitvijo vsega sveta Marijinemu brezmadežnemu srcu sredi največjih grozot druge svetovne vojne. Preurejeni cerkveni koledar sedaj določa, naj bo spomin Marijinega brezmadežnega srca takoj na soboto po prazniku Jezusovega srca.

Tako je vidnejša tesna povezanost med češčenjem Marijinega srca in pobožnostjo do Jezusovega srca. Predmet tega češčenja je Marijino telesno srce kot simbol Marijine ljubezni do Boga in do ljudi zaradi Boga.

Ta z milostjo prepojena ljubezen je počelo vsega Marijinega notranjega življenja, popolnoma podrejenega božji volji, neskaljenega od kakršnega koli greha. Češčenje se torej nikakor ne ustavlja le ob Marijinem telesnem srcu, saj tukaj srce, podobno kakor pri češčenju Jezusovega srca, jemljemo kot simbol ljubezni in vsega, kar izvira iz ljubezni. To češčenje se namreč usmerja naprej. In kakor pri Kristusu njegovo Srce obsega in simbolizira vso skrivnost odrešenja, ki je skrivnost božje ljubezni, tako smemo tudi pri Mariji reči, da njeno srce simbolizira skrivnost odrešujoče božje ljubezni, ki čudovito odseva prav na njej. In kaj je namen češčenja Marijinega srca?

Gotovo že na sploh pospešuje marijansko pobožnost, ki je tako blagodejna za sleherno krščansko življenje. Gre pa še za nekaj več: za to, da bi ob pogledu na pristno Marijino materinsko (in sicer soodrešeniško) ljubezen, katere naravno znamenje je njeno telesno srce, in ob premišljevanju nravne lepote in veličastnosti te ljubezni, pomnožili svoje zaupanje v Marijino (seveda od Kristusa odvisno) sredništvo ter tako bolj gotovo prišli do prisrčne, požrtvovalne krščanske ljubezni - do posnemanja Marijinega srca v naši velikodušni ljubezni do Boga in do soljudi, posebej v pogledu na njihovo večno srečo. Češčenje Marijinega brezmadežnega srca nam kaže na zgled, kako naj se bližamo Bogu z vero, ki je obenem nerazdeljena ljubezen in zvestoba.

STOLNICA - NAŠ DOM - Kapela svetega Andreja - oltar svetega Janeza Nepomuka

Oltar je bil sprva posvečen naslovnemu patronu kapele sv. Andreju, tega pa je pozneje izpodrinil sv. Janez Nepomuk, čigar češčenje se je po kanonizaciji leta 1729 močno razmahnilo. Prvotno oltarno podobo je naslikal Valentin Metzinger. To je bila slika, ki je sedaj v cerkvi na Hruševem pri Dobrovi, za katero pa je bil oltarni nastavek, sodeč po njeni velikosti, le okvir zanjo.

Metzingerjeva slika poveličanja sv. Janeza Nepomuka je iz leta 1749. Predstavlja na oblakih klečečega svetnika, ki ga dva angelska mladeniča dvigata v nebo, medtem ko manjši puti drže atribute, ki spominjajo na njegovo molčečnost, mučeniško smrt in doseženo zmago, spodaj na zemlji pa je prikazan most čez Vltavo in čudežni zvezdni venec na njenih valovih.

Na oltarni menzi je Nepomuku delal družbo Metzingerjev umirajoči sv. Frančišek Ksaver, umeščen v rezljan kartušast okvir. Leta 1852 je kipar Matija Tomc prvotni baročni nastavek nadomestil z novim iz marmoriranega lesa. Po obliki in barvi ga je skušal približati kamnitemu oltarju Sv. Trojice v kapeli nasproti, s tem, da je opustil bogati okras menze in okoli oltarne slike ter angela na volutah ogredja, poenostavil pa je tudi atiko, ki jo je okrasil s klasicističnim ovalnim vencem, v katerem na oblaku žari podoba znamenite relikvije, Nepomukovega nestrohnjenega jezika.

Na podstavka ob stebrih je postavil kipa, ki ju je izdelal precej togo in hladno. Na levi vidimo sv. Andreja, ki se je kot prvotni zavetnik oltarja Janezu Nepomuku umaknil na stran, na desni pa Janeza Evangelista, ki kot Nepomukov soimenjak pogosto nastopa na njegovih oltarjih. Na novem oltarju je leta 1852 dobila prostor tudi nova slika poveličanja sv. Janeza Nepomuka.

 Matevž Langus je v glavnih potezah posnel Metzingerjevo kompozicijo, vendar je zmanjšal število glavnih akterjev in baročno dinamiko močno utišal, zato je angele umiril, svetniku pa strogo poravnal gube roketa in zavihke mocete. Nepomuk kleči na oblaku, asistirata mu angela, eden z lilijo in molk zapovedujočim gibom, drugi s palmovo vejo, ki pa se ne trudita več z nošenjem svetnika v nebo. Dejaven je ostal le poletavajoči puto, ki svetniku z neba prinaša mučeniški venec.

Langus je obdržal tudi krajino z mostom čez Vltavo, dopolnil pa jo je s prizorom mučeništva in prikazal vojake, ki so vrgli Janeza Nepomuka v reko. Na oltarni menzi je sedaj slika Srca Marijinega, delo Josefa Planka iz leta 1870 (podobno kot slika Srca Jezusovega v nasprotni kapeli Sv. Trojice).

DOGODKI PRED NAMI

• V sredo, 14. junija, bo v stolnici ob 18.30 nuncijeva sveta maša, ki jo pripravlja Malteški viteški red.

• V sredo, 14. junija, bo v stolnici ob 20.30 koncert renesančnih motetov Vokalne akademije (VAL) »Renesančno zvočno bogastvo iz Hrenovih kornih knjig«. Lepo vabljeni!

• V petek, 16. junija, na praznik Srca Jezusovega, bodo svete maše po prazničnem redu. Ob 16.00 bo sveta maša za starejše in bolnike, ki bodo pri njej lahko prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Po maši bo prijateljsko druženje za proštovem vrtu. Lepo vabljeni, domače pa prosim, da starejšim omogočite to srečanje.

• V nedeljo, 18. junija, bo ob 16.00 v stolnici posvečenje stalnih diakonov. Ob 20.30 pa bo koncert gostujočega zbora župnije sv. Luka iz Kolorada v ZDA. Lepo vabljeni! • V sredo, 21. junija, bo v stolnici najprej sklep 24-urnega češčenja (ki bo potekalo »po spletu«), ob 18.30 pa sveta maša za domovino. Lepo vabljeni k čim večji udeležbi!

URNIK SVETIH MAŠ

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 11. 6.: 10. nedelja med letom

• Ponedeljek, 12. 6.: sv. Adelajda, redovnica

• Torek, 13. 6.: sv. Anton Padovanski, redovnik, cerkveni učitelj

• Sreda, 14. 6.: sv. Valerij in Rufin, mučenca

• Četrtek, 15. 6.: sv. Vid, mučenec

• Petek, 16. 6.: Srce Jezusovo, slovesni praznik

• Sobota, 17. 6.: Marijino Brezmadežno Srce

• Nedelja, 18. 6.: 11. nedelja med letom

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 4.6.2023 - 11.6.2023

SVETA TROJICA

Tri osebe, en sam Bog. Velikokrat slišimo, da bi morala biti Cerkev uboga, da bi služila človeštvu. Vendar rešitev za Cerkev ni pot v uboštvo, kot hoče, kar zahteva svet, navadno s prikrito težnjo, da si prisvoji njen vpliv in njeno lastnino.

Saj je to doživela že nekajkrat v zgodovini. Zagotovo mora gojiti sočutje, dejavno ljubezen do vseh, ki trpijo pomanjkanje, naj bo materialno ali duhovno, naj bodo v Cerkvi ali zunaj nje. Toda rešitev za Cerkev je v tem, da se vedno znova vrača v svoje bistvo, to pa je življenje iz Svete Trojice.

V tej se uresničuje popolna edinost treh oseb v eno naravo, v neskončni popolnosti, ki ni več le edinost, ampak je popolna enost. Dosti bolj kot pastoralna uspešnost je v Cerkvi dragocena edinost. Vidni svet in svet duha, čas in večnost, vsa resnica in lepota, modrost in dobrota, vsaka moč in vsa ljubezen, vse izhaja iz nje in vse ima vtrto znamenje te Božje enosti.

Celo vse hudo ne more bivati brez njene moči, le da so v vsakem zlu njeni darovi zlorabljeni v napuhu in sebičnosti. Nikjer drugje se ne pokaže tako zelo nebogljenost človeške besede in predstav. Mojzes si je enkrat zaželel, da bi videl Božje obličje - za trojnost oseb v njem še ni mogel vedeti -, a mu je bilo dano, da je videl le nekaj njegovega odseva.

Ni čudno, da je takrat v hipu razsvetljenosti molil: »Naj bo Gospod sredi med nami.« Sklonjen do tal šepeta to prošnjo. Zato le začenjajmo ne samo molitev, tudi vsako delo in premišljevanje, vsak pogovor in reševanje problemov s podobno prošnjo: V imenu troedinega Boga.

Na nek način je višek čudenja v mašni daritvi, ko duhovnik moli: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu Tebi vsemogočnemu Bogu Očetu v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov.« Pesem zemlje Sveti Trojici se tu že povezuje s pesmijo nebeških duhov v večnosti.

V tem duhu pa je Cerkev sposobna v vsakršnih razmerah temu primerno opravljati svoje poslanstvo. Anton Slabe

PRAZNIK SVETEGA REŠNJEGA TELESA IN KRVI

Ker je evharistična skrivnost, to je spomin Gospodove smrti in vstajenja, središče vsega krščanskega življenja, se je zelo hitro pojavila težnja, naj jo častijo s posebnim praznikom. Res je, da se evharistična skrivnost posebno slavi na veliki četrtek zvečer.

Ker pa je to slavljenje povezano z velikim petkom, to je s premišljevanjem Kristusovega trpljenja in smrti, je nemogoče izkazati primerno veselje in hvaležnost, da je Bog stalno med nami. Posebno češčenje evharistije zunaj maše se je začelo širiti v 11. stoletju.

Brez dvoma je bilo odgovor krivovercem, ki so tajili Kristusovo resnično in trajno navzočnost pod podobo posvečenega kruha in vina.

Hkrati pa je bilo to tudi nekakšno nadomestilo za vse redkejše prejemanje obhajila. Praznik, ki so ga ponekod uvajali, je bil le ena izmed oblik tega češčenja. Neposredno pobudo za uvedbo posebnega praznika je dala redovnica Julijana iz Liegea na osnovi zasebnega razodetja, v katerem ji je Kristus naročil, naj stori vse, da bi bil praznik vpeljan.

Tako so ga leta 1246 najprej vpeljali v Liegeu, in sicer na četrtek v osmini praznika Svete Trojice. V naših krajih so praznik poznali zelo zgodaj. Oglejska Cerkev ga je sprejela že leta 1254. Od leta 1264 se praznik obhaja tudi v Rimu. Del mašnih molitev in spevov za mašo je sestavil Tomaž Akvinski.

Praznovanje se je hitro širilo in postalo priljubljena ljudska slovesnost. V zvezi s praznovanjem Svetega Rešnjega telesa so nastale mnoge liturgične in ljudske pobožnosti: izpostavljanje Najsvetejšega, blagoslov z Najsvetejšim, štirideseturna molitev in procesije kot izpovedovanje vere v resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji.

Procesija z Najsvetejšim v začetku ni bila sestavni del praznika, vendar so jo ponekod imeli že v 13. stoletju (npr. v Koelnu leta 1274). Zunaj Rima se je po mnogih deželah, tudi pri nas, razvil bogatejši obred. Procesija se marsikje še danes vije po poljih in travnikih, s prošnjo za blagoslov polja.

Procesija se ustavi pri štirih oltarjih, kjer se pojejo odlomki evangelijev, nato pa je blagoslov z Najsvetejšim. Tako je procesija na praznik Svetega Rešnjega telesa hkrati častilna in prošnja.

Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

STOLNICA - NAŠ DOM Kapela Svete Trojice, nadaljevanje

Kdo je bil bogati Peter Anton Codelli, ustanovitelj kapele in kanonikata, ki počiva pod oltarjem v grobnici? Vitez Peter Anton Codelli pl. Fahnenfeld je bil rojen okoli leta 1660 v Berbennu pri Bergamu. Bil je sin Dominika Codellija iz Gorice.

Študiral je montanistiko in je na Koroškem razvil železarsko industrijo. Že zelo bogat se je naselil v Ljubljani, kjer je bil začetnik ljubljanske veje Codellijev. Bil je eden največjih veletrgovcev svojega časa na Kranjskem, trgoval je z železom in cenedskim suknom.

V njegovi trgovini je bil zaposlen tudi Michelangelo Zois, oče barona Žige Zoisa. Leta 1701 je kupil gospostvo Kodeljevo (Herrschaft Thurn), skupaj z gradom Kodeljevo, ki je potem ostal celo četrtino tisočletja sedež rodbine Codelli na Kranjskem.

Med kranjske deželne stanove je bil sprejet 26. avgusta 1698, leta 1700 pa tudi med koroške deželane. Bil je velikodušen mecen. Zaslužen je tudi za slovensko slovstvo, saj je denarno podprl izid četrte knjige pridig Sacrum promptuarium (sveti priročnik) Janeza Svetokriškega, ki je v Ljubljani izšla leta 1700.

Avtor mu je v zahvalo posvetil to knjigo. Za dobrih 5000 goldinarjev je dal uliti 63 stotov težak zvon za novozgrajeno ljubljansko stolnico.

Umrl je v Ljubljani leta 1727. Ker je bil brez otrok, je svoje velikansko premoženje zapustil nečaku Avguštinu iz Gorice. Njegovi zemeljski ostanki počivajo pod nagrobno ploščo, ki vsem živim z latinskim napisom sporoča: »Postoj, popotnik, in vztrajno veruj, kar ti mrtev še zdaj govorim: moti se, kdor meni, da sem bil kaj, ko nisem bil nič, iz nič ustvarjen, iz svojega niča prešel spet v nič.

Kaj je vse, kar je ustvarjeno? Čisto nič. A več od tega niča je ničevost življenja. Kaj bogastvo, kaj blago tega sveta. To jasno sem spoznal, ko sem se iz spanja življenja v večnost prebudil, našel v rokah nisem drugega kot nič. Zato se varuj, da se ne boš veselil niča sveta.

Ne oklepaj ničesar se, razen Boga, tako boš iz nič blažen postal. Na to sem te hotel opozoriti Peter Anton Codelli pl. Fahnenfeld, kranjski in koroški plemič. Pojdi! Spomenik postavljen leta 1712.« Na oltarni menzi stoji slika Srca Jezusovega, delo Josefa Planka iz leta 1870.

DOGODKI PRED NAMI

• V torek, 6. junija, bo po večerni sveti maši ob 19.30 koncert sakralne glasbe »Glasba za mir«. Lepo vabljeni!

• V sredo, 7. junija, bodo v stolnici ob 18.00 slovesne večernice pred telovim.

• V četrtek, 8. junija, na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi, bo slovesno sveto mašo s procesijo po stolnici ob 18.30 vodil gospod nadškof. Lepo vabljeni!

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 4.6.: Nedelja Svete Trojice

• Ponedeljek,5.6.: sv. Bonifacij, škof, mučenec

• Torek, 6.6.: sv. Norbert, škof, redovni ustanovitelj

• Sreda, 7.6.: sv. Robert Newminstrski, opat

• Četrtek,8.6.: SVETO REŠNJE TELO IN KRI, slovesni zapovedani praznik

• Petek, 9.6.: sv. Primož in Felicijan, mučenca

• Sobota, 10.6.: sv. Bogumil Poljski, škof

• Nedelja, 11.6.: 10. nedelja med letom

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 28. 5. 2023 - 4. 6. 2023

BINKOŠTI

Nedeljska Božja beseda med veliko nočjo in binkoštmi nas je vodila v spoznavanje in razumevanje skrivnosti novega Božjega ljudstva, Cerkve. Kristus jo je rodil, iz njegove velikonočne skrivnosti je izšla. Oblikovale pa so jo tudi razmere, v katerih se je znašla. Pravzaprav se nenehno rojeva in raste in duh časa vpliva na njeno zunanjo podobo.

Na nek način vedno znova išče samo sebe in oblikuje načine svojega poslanstva. V njej je opazna tako svetost kot grešnost, rast in upadanje, čast vzponov in sramota padcev. Tako bo do konca sveta, šele takrat se bo povsem prelila v neizmernost Božjega življenja in svetosti. Kristusov Božji Duh, ki je v njej, jo prečiščuje in prenavlja, ji daje življenje in nepremagljivost.

Ta Duh, Kristusov in njen, je kot vihar, ki vrže ljudi iz tira lenobne, okorele navajenosti in predsodkov v osebni odnos z Bogom, ljudmi in s svetom; je kot plamen, ki razsvetljuje človeka in njegovo misel z resnico, ki odžge vso hudobnost in pokvarjenost, poraja pa spoštovanje, požrtvovalno ljubezen in navdušenje; je tudi jezik, ki ga razume vsak ne glede na kulturo, izobrazbo ali naravne sposobnosti, ker je jezik duha in srca.

Ni le duhovno razpoloženje, je oseba, ki jo kličemo z imenom, Sveti Duh. Njega slavimo in občudujemo, se z njim pogovarjamo in posvetujemo, ga prosimo in se mu zahvaljujemo, se v njem veselimo in v njem obžalujemo vse zgrešeno in zamujeno. On ohranja v nas zaupanje, tudi ko vse človeško odpoveduje. Eden njegovih najlepših darov je, da smo sposobni odpuščati, ker smo sami izkusili mir in sladkost njegovega odpuščanja.

V njem ni le popolnost naše moralnosti, je pravo življenje, ki tli v nas, tudi če bi ga povsem zavrgli, ter čaka na iskro našega spreobrnjenja. Ker je Božja ljubezen. Sad prijateljevanja z njim je naša svetost, iz njega izhaja trdnost našega zaupanja in veselje hvaležnosti, resnična duhovna svobodnost.

 Anton Slabe

PRAZNIK SVETE TROJICE

Prve sledove praznovanja najdemo v 9. stoletju v Franciji in Nemčiji. V začetku 11. stoletja so v benediktinskem samostanu Cluny v nedeljo po binkoštih obhajali praznik Svete Trojice. Ker je imel samostan velik vpliv, se je praznovanje hitro širilo tudi po drugih krajih. Ponekod so praznovali Sveto Trojico zadnjo nedeljo v bogoslužnem letu.

V Rimu so razni cerkveni pisci in papeži poseben praznik v čast Sveti Trojici vztrajno odklanjali, češ da je vsaka nedelja in celo vsak dan posvečen Sveti Trojici. Vendar pa papeži le niso mogli biti predolgo gluhi za želje vernega ljudstva, saj se je češčenje Svete Trojice na poseben praznik tudi preprostemu ljudstvu zelo priljubilo.

Tako je papež Janez XXII., ki je živel v Avignonu, leta 1334 dokončno odobril praznik Svete Trojice in ga razglasil za vso Cerkev. Do zadnje prenovitve Rimskega misala so bile res vse nedelje med letom posvečene Sveti Trojici, saj so vedno molili hvalospev za ta praznik.

 Šele leta 1968 so uvedli več hvalospevov za te nedelje. Med bogoslužnim letom obhajamo dogodke, ki so pomembni za naše odrešenje. Praznik Svete Trojice takoj po binkoštih je nekak povzetek teh praznovanj in nas spominja na dejstvo, da za celotnim delom odrešenja stoji dejavnost troedinega Boga.

To je tudi vzrok, zakaj hoče Cerkev v nas neprestano ohranjati živ spomin na skrivnost Svete Trojice. V svojih molitvah in obredih vedno izpoveduje vero v Očeta in Sina in Svetega Duha. Svoja zveličavna opravila začenja: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Nobenega psalma, himne in pesmi ni, da se ne bi končala z imenom Svete Trojice: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.« 

Vse krščansko življenje je tesno povezano s tremi božjimi osebami, saj se to življenje razvije in napreduje po krstnem besedilu: »Krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

 Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

STOLNICA NAŠ DOM Kapela Svete Trojice, oltar

Oltar Sv. Trojice, izklesan iz raznobarvnega marmorja, je dal postaviti ljubljanski trgovec in fužinar Peter Anton Codelli. Leta 1711 ga je izdelal goriški kamnosek Pasquale Lazzarini, kiparski okras pa so prispevali  Angelo Putti  iz Padove, čigar delo naj bi bile angelske glavice in reliefi dveh putov nad nišo, ter Benečana brata Paolo in Giuseppe Groppelli, ki sta dodala štiri pute v atiki in dva velika angela ob stebrih.

Slednja nista več na svojem mestu, ker so ju leta 1944 prestavili na oltar Marije Pomagaj (sv. Dizme). Nadomestili so ju z lesenima angeloma, ki sta premajhna in zato v nesorazmerju z oltarnim nastavkom; da sta prvotno stala ob podobi Marije Pomagaj, pričata trakova z napisoma »Pribežališče grešnikov« in »Tolažnica žalostnih«, ki ju držita v rokah.

 Ob niši oltarnega nastavka sta na vsaki strani po dva pilastra (polstebra), pred njima pa stoji steber, ki je le rahlo pomaknjen naprej. V atiki (zgornjem delu, zaključku oltarja) je na sredi Codellijev znak.

Sliko Sv. Trojice je Codelli naročil pri beneškem slikarju Nicoloju Bambiniju in dal ob Sveti Trojici upodobiti tudi svoje svetniške zavetnike: Petra, Antona Padovanskega, Janeza Krstnika in Janeza Evangelista.

Leta 1834 je to baročno umetnino izpodrinila slika Matevža Langusa, ki je reducirana na prizor Marijinega kronanja. Langus je Sveto Trojico, Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, poudaril z velikim enakostraničnim trikotnikom, ki kot skupni nimb povezuje Božje osebe, obdaja pa ga množica malih krilatcev.

V trikotno kompozicijo je združil tudi figuralno skupino, katere spodnji kot predstavlja Marija, ki jo Oče in Sin, sedeča na gmoti oblakov, kronata z zvezdnim vencem. Namesto Kristusa tokrat njegov križ drži angel v levem spodnjem vogalu: na prečnem tramu križa je Langusov podpis z datacijo.

DOGODKI PRED NAMI

• V nedeljo, 28. maja, na binkošti, bo imel gospod nadškof ob 9.00 slovesno sveto mašo.

• V ponedeljek, 29. maja, bomo imeli v stolnici ob godu sv. Maksima Emonskega dan celodnevnega češčenja. Svete maše ob 10.30 ne bo! Po sveti maši ob 9.00 bomo izpostavili Najsvetejše, sklep pa bo ob 18.00 z litanijami Srca Jezusovega. Lepo vabljeni!

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 28. 5.: BINKOŠTI

• Ponedeljek,29. 5.: Marija, Mati Cerkve, sv. Maksim Emonski, škof

• Torek, 30. 5.: sv. Kancijan in oglejski mučenci

• Sreda, 31. 5.: obiskanje Device Marije

• Četrtek, 1. 6.: sv. Justin, mučenec

• Petek, 2. 6.: sv. Erazem, škof

• Sobota, 3. 6.: sv. Karel Lwanga in ugandski mučenci

• Nedelja, 4. 6.: nedelja Svete Trojice

ČEŠČENJE SV. REŠNJEGA TELESA

·         10.00-11.00 redne jutranje molivke/ci

·         11.00-12.00 posamezniki (tiho češčenje)

·         12.00-13.00 kanoniki 13.00-14.00 posamezniki (tiho češčenje)

·         14.00-15.00 redovnice in redovniki

·         15.00-16.00 posamezniki (tiho češčenje)

·         16.00-17.00 župnijski pastoralni svet

·         17.00-18.00 neokatehumeni

·         18.00 sklep češčenja s petimi litanijami Srca Jezusovega in sveto mašo.

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 21. 5. 2023 - 28. 5. 2023

7. VELIKONOČNA NEDELJA

»Oče, tvoji so bili in si jih dal meni ...« Od treh izrazitih značilnosti prvega krščanskega občestva se je tista socialna, da so imeli vse skupno, nekam izgubila; gojijo jo samostanske in še nekatere manjše skupnosti.

 Od nje nam je sicer ostal čut solidarnosti, pripravljenost za pomoč v stiski. Kdor pa še tega ni sposoben, je dejal apostol: »je slabši od nevernika«. Mnogi so izgubili tudi smisel najprej za skupno, potem pa tudi za osebno molitev in kot posledico tega celo za evharistijo in za besedo Boga.

Prvi kristjani pa prav iz tega živijo in si utrjujejo zavest, da so Kristusova skupnost. Če hočemo malo začutiti misel in bitje Jezusovega srca, odprimo njegov govor pri zadnji večerji. Prej je govoril o učencih, zdaj jih imenuje prijatelje in brate.

V teh skrivnostnih doživetjih zadnjih treh dni so šele postali povsem njegovi in on povsem njihov s telesom, dušo in duhom. »Bog mi je dal brate,« bo dejal tudi sv. Frančišek. Od tod tista bratska enodušnost, ki so jo ustvarili.

V dvorani, v kateri še vedno diha živ spomin na zadnjo večerjo in odmevajo besede Jezusove oporoke, se znajdemo vsakič, ko pridemo k maši. Prepričevali so nas, da je treba moliti, premalo pa so nas učili moliti v duhu in resnici.

Molitveni obrazci nam tega ne morejo dati, nam pa vsaj v začetkih zelo pomagajo. Dopovedovali so nam, da je treba hoditi k maši, a ne znali razložiti, kako naj se Bogu podarjamo. Skupna molitev, naj bo v družini, samostanu ali v cerkvi, pripravlja in ustvarja občutje in zavest skupnosti, vsaka doživeta maša pa nas povezuje na neki drugi ravni, v posvečenosti, že v večnem. Tu je poveličani Kristus z nami in prehaja v nas.

To neopazno vedno bolj tudi občutimo. Šele rastoči odnos zaupanja in ljubezni do Jezusove besede in milosti daje molitvi in daritvi moč in lepoto. To pa potem odseva in odmeva v vsem našem delu, govorjenju in v odnosih. Michael Quoist bi dejal: »In vse življenje postane molitev.«

Anton Slabe

BINKOŠTI

Beseda binkošti izvira iz grške besede pentekoste, »petdeseti«, namreč petdeseti dan, saj velja binkoštna nedelja za sklep petdesetdnevnega praznovanja Kristusovega vstajenja. Z vnebohodom se je Kristus vidno oddaljil od svojih učencev, dnevi prikazovanj so bili s tem končani. Toda prav zanimivo je, da evangelist Luka ob tem poroča o veselju učencev: »Nato so se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem.

Bili so ves čas v templju in poveličevali Boga« (Lk 24, 5053). S tem dovolj jasno pove, da so ob vnebohodu Jezusovi učenci imeli pred očmi vse kaj več kakor ločitev. Kristusova fizična navzočnost je sicer prenehala, nastala pa je bogatejša navzočnost na duhovni zakramentalni ravni, ki se bistveno uresničuje po Svetem Duhu.

Delovanje Svetega Duha se je posebno pokazalo na binkoštni praznik, ko so učenci, napolnjeni z njim, začeli pogumno pričevati o Jezusu Kristusu in njegovem odrešenjskem delu. Veliko začudenje je ob tem pri ljudeh vzbudil poseben dar govorjenja in razumevanja tujih jezikov (glosolalija). Apostoli so govorili »v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati« (Apd 2, 4), in v tej veliki množici ljudi jih je »vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku« (Apd 2, 6).
 

Ljudje so jim s srcem prisluhnili, ker so čutili, da so nagovorjeni v globini svoje osebnosti. Čudež razumevanja jezikov in edinosti ima poseben pomen. Zgodba o babilonskem stolpu kaže, kako je greh najgloblji vzrok nerazumevanja med ljudmi in odtujitve med narodi. V moči Kristusovega odrešenja pa na binkoštni praznik Sveti Duh začenja novo obdobje razumevanja in edinosti. Na prve binkošti je bila iz božjega Duha rojena Cerkev, pa tudi vsa prenova Cerkve je delo Svetega Duha, zato se Cerkev v vseh časih toliko prenavlja, kolikor se da voditi Svetemu Duhu.

Seveda pa ima prenova Cerkve za cilj prenovo vseh njenih članov, saj ima vsak kristjan Kristusovega duha, če v njem biva Sveti Duh, ki je Kristusov Duh.

Sveti Duh nas podpira in spodbuja k dobremu. S svojimi navdihi in notranjim razsvetljenjem nam pomaga spoznavati, da božja beseda, ki jo poslušamo, govori prav nam in da je ta beseda odrešujoča za nas prav danes, v sedanjem trenutku življenja.

Samo v moči Svetega Duha moremo spolnjevati največjo krščansko zapoved, zapoved ljubezni, »ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5, 5). Sveto petdesetdnevje nam hoče živo vtisniti v zavest, da smo odrešeni s Kristusovo velikonočno skrivnostjo, s Kristusovim prehodom skozi temo smrtnega trpljenja v neminljivo luč poveličanega življenja pri Očetu.

 K temu prehodu pa bistveno spada tudi podaritev Svetega Duha, s katerim nas posvečuje poveličani Kristus.

Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

STOLNICA NAS DOM

»Križeva kapela«, oltar sv. Križa nadaljevanje

Bržčas je vse do Plečnikove predelave v Križevi kapeli pri prižnici visela Langusova kopija Rafaelove Folignske Madone iz leta 1853, ki je sprva krasila Marijin oltar v Jurijevi kapeli. Zdaj jo hranimo v župnišču, ostaja pa značilen dokument dobe, ki ji je bil Rafael veliki vzor. Ob vhodu v kapelo svoje častilce pozdravlja sv. Anton Padovanski, ki ga je v izrazito ploskoviti maniri naslikal Stane Kregar.

Sklepati smemo, da je bila pred Langusovo Marijo na steno kapele nameščena slika vizije sv. Filipa Nerija, ki je nastala za leta 1706 ustanovljeno stolnično bratovščino sv. Križa in sv. Filipa Nerija, čeprav njena nekdanja lokacija v cerkvi ni povsem jasna (utegnili bi jo bili namreč začasno postaviti celo v oratorij sv. Rešnjega telesa, potem ko so bogoslužje od tam prenesli v novozgrajeno stolnico). Barvno živahno in sočno umetniško podobo je leta 1709 v Rimu naslikal Michelangelo Ricciolini.

Sv. Filip Neri je prikazan klečeč pred oltarjem, zamaknjen v nebeško vizijo. Na oblakih se mu prikazuje Devica Marija z Detetom, obdana s številnimi angeli, za njim kleči mož, ki ga prepoznavajo za njegovega učenca, kardinala Cesara Baronia.

Angelski mladenič, pomaknjen v ospredje, drži v rokah znamenje križa, ki se vsebinsko navezuje na naslov bratovščine. Ricciolinijeva kompozicija se opira na Marattijevo interpretacijo Renijeve podobe sv. Filipa Nerija, ki se je prek grafik razširila po vsej katoliški Evropi.

Tako kot Liberijeva podoba sv. Miklavža se je v 19. stoletju morala umakniti iz stolnice tudi Riccolinijeva slika, saj gola angelska figura ob Mariji zagotovo ni bila v skladu z merili moralnih rigoristov tistega časa.

Ker pa čas teče naprej, z njim pa se spreminjajo tudi naši pogledi in »širijo obzorja«, se je Riccolinijeva umetnina pred leti ponovno vrnila v stolnico. Tokrat sicer ne na prvotno mesto, pač pa je našla svoj prostor pod korom na desni strani glavnega vhoda.

DOGODKI PRED NAMI

• V sredo, 24. maja, bomo poromali na Brezje. Odhod avtobusa bo ob 13.00 z avtobusnega postajališča pred Šentjakobskim gledališčem. Prijavite se v kiosku in, prosim, bodite točni!

• V četrtek, 25. maja, bo v stolnici ob 18.30 slovesna arhierejska liturgija po vzhodnem obredu, ki bo prvič v zgodovini v slovenščini, s sodelovanjem Slovenskega ekumenskega zbora. Vodil jo bo križevski vladika msgr. Milan Stipič.

• V petek, 26. maja, bo večerno sveto mašo ob 18.30 daroval gospod nadškof za + Lamberta Ehrlicha.

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 21. 5.: 7. velikonočna nedelja

• Ponedeljek,22. 5.: sv. Marjeta (Rita) Kasijska, redovnica

• Torek, 23. 5.: sv. Socerb Tržaški, mučenec

• Sreda, 24. 5.: Marija Pomočnica kristjanov Marija Pomagaj

• Četrtek,25. 5.: sv. Beda Častitljivi, duhovnik, cerkveni učitelj

• Petek, 26. 5.: sv. Filip Neri, duhovnik

• Sobota, 27. 5.: bl. Alojzij Grozde, mučenec

• Nedelja, 28. 5.: BINKOŠTI

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

ŠMARNIČNA POBOŽNOST

 je v stolnici vsak dan ob 8.30, pri večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

 

 

TEDEN BOŽJE BESEDE 14. 5. 2023-21. 5. 2023

 6. VELIKONOČNA NEDELJA

Jeruzalem je Gospoda zavrnil in zavrgel. Bil je preveč samozavesten in samozadosten. Izgnal bo tudi njegove učence. In bodo šli. Strah je iz njih izginil. Kot da v njih odmeva Jezusova beseda: »Jaz sem pot, resnica in življenje,« je v njih res ostalo: zvestoba poti, ki jim jo je Jezus pokazal in utrl, veselje nad resnico, ki so jo prejeli, pa ljubezen do življenja, ki jim ga je razodel in podaril.

Preizkušnje na poti, trpljenje ob krivičnostih, problemi v skupnosti in težave v poslanstvu so bile le doživljaji, težki v svojih začetkih, a blagoslovljeni v sadovih. Vsi smo prejeli darove Duha, ko smo bili krščeni. Danes se ponekod spet pojavlja trditev, da zato vsak, ki pozna Božjo besedo, more oznanjati ter voditi in tako posvečevati občestvo.

Ravnanje teh, ki so izšli naravnost iz Jezusove šole, kaže drugačno resnico. Diakon Filip uči in krščuje, zbira ljudi in jim pomaga, za polnost Duha pa prideta apostola Peter in Janez, da polagata roke na te, ki verujejo. Večno življenje, ki nam ga podarja Gospod Jezus, ima svoje zakonitosti, ki jih vse človeške sposobnosti ne morejo dosegati, kaj šele oblikovati in navdihovati.

Človeška modrost in spretnost besede lahko napravita vtis, privabita in navdušita ljudi, zbujata občudovanje, a prevečkrat zameglita in onemogočita delo Duha, da ne vstopi v dušo in srce. Najbolj zanesljiv odraz tega Duha v duši je zvesto, preprosto in ponižno zaupno življenje po Jezusovi besedi; to ustvarja v srcih hvaležnost Bogu in modrost besede, da znamo drugim razložiti svojo zakoreninjenost v Bogu.

Najbolj izrazito se ta razlika med človeškim in božjim pokaže v preizkušnjah zaradi vere. Človeški duh se tam ustraši, umika, ali pa odgovarja z enako napadalnim razpoloženjem, božji človek pa tudi v takem ostaja v miru ter odgovarja in pojasnjuje »krotko in spoštljivo.« Peter, ki se je bil nekdaj pripravljen stepsti za Jezusa, je že vedel, koliko je vredno človeško ravnanje, ko gre za rast v Božja obzorja.

Anton Slabe

GOSPODOV VNEBOHOD

Kristusovo vstajenje in vnebohod sta eno dejanje oziroma eno dogajanje. K vstajenju v pravem pomenubesede spada tudi vnebohod, saj se je Kristusovo poveličanje izvršilo z vstajenjem. Takrat je šel nevidno v nebesa. Vidno izvršen vnebohod štirideseti dan po vstajenju je le poseben vidik in učinek vstajenja.

Ko pravimo, da je Kristus šel v nebesa, hočemo povedati, da ni več pod zakonom in postavo končnih in minljivih stvari, da ni podvržen silam narave in zgodovine, času in prostoru. Po svojem vnebohodu je v vseh časih in prostorih. Je nad vsemi časi in prostori. Začel je povsem nov, nam sedaj nedostopen način bivanja. Ko v veroizpovedi molimo, da sedi na desnici Očetovi, priznavamo, da je deležen vse božje moči in slave.

 Jezus iz Nazareta, ki je trpel stisko in revščino zemeljskega življenja, ki so ga ljudje izgnali iz svoje srede in ga je svet videl, kako trpi in umira na križu, je zdaj »odet« v božji sijaj, v božjo slavo in postavljen za Gospoda vseh stvari.

 Praznik Gospodovega vnebohoda pomeni, da je Kristus »s svojim vstajenjem bil postavljen za Gospoda, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, in z močjo svojega Duha že deluje v srcih ljudi: in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak že s tem samim tudi oživlja, očiščuje in krepi vse tiste velikodušne težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in si v ta namen podvrgla zemljo,« pravi koncil (CS 38, 1). Slavo, ki jo je Kristus že prejel od Boga, svojega očeta, hoče dati tudi nam. Od tedaj naprej, ko je šel k Očetu, je tudi nam odprta pot k Bogu.

Nič več se nam ni treba bati skrivnosti našega bivanja. Nič več nismo ujetniki, sužnji smrti in greha. Naša usoda je v rokah našega Odrešenika in Gospoda. Tistega Gospoda, ki je molil: »Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil, preden je svet nastal« (Jn 17, 24). Kristus ni šel v nebesa zato, da bi mi samo gledali za njim, temveč zato, da bi bil bolj z nami in da bi nas uspešneje vodil k Bogu.

Z nami gre skozi čase, da bi nas privedel v večnost. Z nami hoče na zemlji snovati in graditi božje kraljestvo: kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru, dokler ne bo Bogu všeč, da vse to, kar je bilo vsejano v slabosti in minljivosti, ne odene z neminljivostjo na novi zemlji in novem nebu.

Iz: France Oražem, Leto Kristusove skrivnosti

STOLNICA - NAŠ DOM

Kapele v ladji in njihova oprema Poslikavo posameznih kapel smo že opisali, tokrat nam ostane še popis ostale opreme, predvsem oltarjev, kipov in slik. Tudi tu se pri opisovanju naslanjamo predvsem na podatke in zapis dr. Ane Lavrič iz umetnostnega vodnika. 

»Križeva kapela«, oltar sv. Križa

Ob dograditvi nove stolnice so v kapelo sv. Križa (nasproti stranskemu vhodu) prenesli stari oltarni nastavek z gotskim Križanim. Leta 1838 je kipar Matija Tomc ob križu naredil še kip Marije in sv. Janeza Evangelista ter leta 1841 oltar popolnoma obnovil. Že leta 1861 so ga ponovno prenovili in predelali, tokrat je delo izvršil Franc Ksaver Zajec.

Lesen oltarni nastavek je barvno imitiral črn marmor z belimi žilami, kapiteli in rezbarije so bili pozlačeni, križ je bil v barvi lesa, kipi pa beli. Ne glede na različne predelave pa je kot jedro kapele vse do današnjih dni ostal kip Križanega, ki je zagotovo eden najlepših spomenikov iz stare stolnice. Datiran je v drugo polovico 15. stoletja in sodi med najbolj kakovostne stvaritve poznega srednjega veka na naših tleh. Izredno vitko, do kosti izsušeno Kristusovo telo je kompozicijsko uravnoteženo in skladnih proporcev ter poravnano z vertikalnim krakom križa. Nogi sta iztegnjeni in vzporedni in se križata le v pribitih stopalih, roki sta občutno dvignjeni nad ramena, prsni koš je močno izbočen, glava povešena na desno ramo.

Anatomska obdelava, pogled umirajočega, njegova upadla lica in odprta usta izražajo trpljenje, ki pa vendarle ni podano patetično, temveč daje vtis dostojanstvenosti in mirne vdanosti. Zadnjo prenovo sta kapela in gotski kip Križanega doživela v letih 1956— 1957, ko ju je predelal arhitekt Jože Plečnik, po njegovi smrti pa leta 1959 dokončal Anton Bitenc. Oltar je dvignil visoko pod obok na podest novega stopnišča, ki vodi na prižnico ter v domiselni kombinaciji z oltarjem ustvaril asociacijo na svete stopnice.

Impresivni gotski kip Križanega je postavil v središče kapele nad menzo, ki je obenem tudi božji grob. Križ je poudaril z vencem iz vinske trte in grozdja, ki predstavlja Rešnjo kri, podstavek, podoben tabernaklju, pa z veliko okroglo kovinsko ploščo, ki simbolizira Rešnje telo. S kovinskimi nimbi (svetniškim sijem) je ožaril tudi Jezusovo glavo in njegove pribite dlani.

Ob menzo je namestil stebrasta kandelabra, ob steno na levi pa umetniško izklesan krstni kamen (prejšnji krstilnik je stal za glavnimi vrati). Tega so pozneje prestavili v prezbiterij, kandelabra pa ob stopnišče. Nadomestili so ju s plastikama Marije in sv. Janeza, ki sta svoj čas že stala v kapeli. Z združitvijo Križanega, božjega groba in krstilnika je Plečnik povezal misel na rojstvo in smrt, zato je bil s prestavitvijo krščevanja v prezbiterij njegov z globoko simboliko prežeti koncept bistveno okrnjen.

DOGODKI PRED NAMI

 • V četrtek, 18. maja, na praznik Gospodovega vnebohoda, bodo svete maše po prazničnem redu. Slovesno sveto mašo ob 18.30 bo daroval gospod nadškof. 

• V četrtek 18. maja, bo imel po večerni sveti maši ob 19.30 v župnišču predavanje mag. Igor Omerza.

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 14. 5.: 6. velikonočna nedelja

• Ponedeljek,15. 5.: sv. Izidor, kmet -prošnji dan

• Torek, 16. 5.: sv. Janez Nepomuk, duhovnik, mučenec - prošnji dan

• Sreda, 17. 5.: sv. Jošt, puščavnik -prošnji dan

• Četrtek,18. 5.: Gospodov vnebohod, slovesni praznik

• Petek, 19. 5.: sv. Krispin, redovnik

• Sobota, 20. 5.: sv. Bernardin Sienski, duhovnik

• Nedelja, 21. 5.: 7. velikonočna nedelja

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

ŠMARNIČNA POBOŽNOST

 je v stolnici vsak dan ob 8.30, pri večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim