2. POSTNA NEDELJA

Indijec Swami v knjigi Somerseta Maughama Ostrina britve na vlaku spočit razlaga utrujenemu Angležu: "Ko sem razmišljal o Brezobličnem, sem počival v Brezmejnem." Misel je presenetljiva in se skoraj dobesedno ujema z mislijo 90. psalma: "Kdor prebiva v varstvu Najvišjega, počiva v zavetju Vsemogočnega."

Izraelcem je Bog sam po Mojzesu prepovedal upodabljati Boga. Vsi, še tako posrečeni simboli zamegljujejo Božjo veličastvo in neskončno svetost. Ko želimo spoznavati veličino Boga, smo že v Abrahamovi šoli. V samoti premišljuje in spoznava: Bog je neizmeren in njegova dobrota do mene je brezmejna. Kako naj mu povrnem to ljubezen?

Bog ne potrebuje naših darov; vse, kar mu darujemo, je prav on že prej nam podaril. A drugače ne znamo izraziti svoje hvaležnosti in prav darovanje nas hvaležnosti tudi uči. Iz nje počasi raste medsebojno podarjanje.

Sprva darujemo majhne stvari: čas za mašo in molitev, dobra dela, nato bolj pozorno zbranost in doslednejšo iskrenost v pogovorih z Bogom, pa oblikovanje svoje osebnosti, odnosov do ljudi in stvari po njegovem Duhu. Tako postaja z zaupanjem in ljubeznijo prežeto vse, kar premišljujemo, govorimo, delamo, trpimo.

Takrat se znamo v polnosti Bogu podarjati in ga v polnosti sprejemati. Peter je na gori razodetja začutil in izpovedal to željo: Biti vedno z Gospodom, toda takrat še zdaleč ni bil na to pripravljen; le želel si je človeške osrečenosti, kot jo je tisti trenutek občutil.

Sposobnost podarjanja se navadno začne s tem, da se učimo odrekati stvarem, ki nas mikajo in vabijo, a nam niso potrebne, dostikrat celo škodljive. To je teža, smisel in vrednost posta. Bog ni zahteven, zahtevno je življenje.

Če hočem, da bo koristno in rodovitno, da se bom na koncu lahko veselil njegove polnosti, moram prisluhniti Abrahamovi izkušnji. Če namreč le po svoji pameti urejam življenje, ga utegnem zapraviti, kar pa s svojo pametjo, iz Gospodove šole in iz življenjskih izkušenj ustvarjam, bo ostalo. Saj Bog nobenega našega daru ne obdrži zase, vse shranjuje v nas in v zakladnico našega življenja.

Anton Slabe

LETO 2024 LETO MOLITVE

Četrta kateheza: Molitev pravičnih

Božji načrt v odnosu do človeštva je dober, kljub temu pa v našem vsakdanjem življenju * velikokrat

doživljamo prisotnost zla. Prva poglavja Prve Mojzesove knjige opisujejo postopno širjenje greha v človeškem življenju.

Adam in Eva dvomita v dobrohotne namene Boga, ker mislita, da jima preprečuje, da bi bila srečna. Ne verujeta več v velikodušnega Stvarnika, ki želi njuno srečo. Njuno srce podleže skušnjavi hudiča in ga prevzame ambicija vsemogočnosti: postati kakor Bog.

Zlo postane še bolj silovito z drugo človeško generacijo: to je izkušnja Kajna in Abela. Kajn je nevoščljiv svojemu bratu in v njem vidi tekmeca, nekoga, ki ogroža njegov primat. Na brata gleda s sumničenjem, zlo se porodi v njegovem srcu in Kajn ga ne uspe nadvladati. Tako se zgodba o prvem bratstvu konča z umorom.

V Kajnovem rodu se nasilje še bolj razvije, saj se človek postavi na mesto razsodnika. In tako se zlo naglo širi, vse dokler ne zasede celotnega prizorišča: »Gospod je videl, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njihovega srca ves čas le hudobno« (1 Mz 6,5).

Mogočne podobe, ki prikazujejo vesoljni potop in babilonski stolp, razkrivajo, da je potreben nov začetek, novo stvarstvo, ki se bo dopolnilo v Jezusu Kristusu.

In vendar je na teh prvih straneh Svetega pisma zapisana tudi drugačna zgodovina, ki vzbuja manj pozornosti, ki je veliko bolj ponižna in vdana, a predstavlja upanje. Obstajajo namreč tudi osebe, ki so sposobne moliti Boga iskreno, ki so sposobne pisati človekovo usodo na drugačen način.

Abel daruje Bogu od prvencev svoje drobnice. Po njegovi smrti sta imela Adam in Eva tretjega sina, Seta, kateremu se je rodil Enoš, in Sveto pismo pravi: »Takrat so začeli klicati ime Gospodovo« (1 Mz 4,26). Nato se pojavi Henoh, ki »hodi z Bogom« in je bil vzet v nebo. In končno je zgodba o Noetu, pravičnem možu, ki »je hodil z Bogom« (1 Mz 6,9) in pred katerim se Bog vzdrži svojega namena, da bi iztrebil človeštvo.

Ob branju teh pripovedi se zdi, da je molitev kakor nasip, da je človekovo zatočišče pred povodnjijo zla, ki raste v svetu. Molivci na prvih straneh Svetega pisma so ljudje, ki delajo za mir.

Kadar je namreč molitev pristna, osvobaja od vzgibov nasilja; je pogled, usmerjen k Bogu, da bi on ponovno poskrbel za človekovo srce. Molitev goji cvetlične grede ponovnega rojstva na mestih, kjer je bilo človekovo sovraštvo sposobno samo povečati puščavo. In molitev je močna, ker privlači Božjo moč in moč Boga vedno daje življenje.

Svet živi in raste zahvaljujoč moči Boga, ki jo ljudje privlačijo s svojo molitvijo. Molitev je veriga življenja in mnogi možje in žene, ki molijo, sejejo življenje.

Zato je tako pomembno, da otroke učimo moliti. Tudi če bodo to kasneje pozabili in šli po drugi poti seme pogovora z Bogom, seme življenja, pa bo ostalo v srcu. Molitev pomaga in odpira vrata Bogu, da lahko preoblikuje naše srce, ki je tolikokrat kamnito, v človeško, meseno srce.

»Kristusa moramo iskati tam, kjer je: v Svetem pismu in pri očetih, v tabernaklju in na križu, v sebi in v drugih. Znati ga je treba prebirati in preučevati, znati se učiti in pridigati, znati kontemplirati in živeti: 'Ničesar ne poznam razen Kristusa in Kristusa križanega.'

(Blaženi Edvard Frančišek Pironio, kardinal)

POST

»Nič ne koristi odtegovati hrano telesu, če se duh ne odtrga od greha,« pravi sv. Leon Veliki. Če pokora ne vodi k notranjemu prizadevanju, da bi človek odpravil greh in se vadil v kreposti, ne more biti všeč Bogu, ki hoče, da mu služimo s ponižnim, čistim in iskrenim srcem. Sebičnost in nagnjenje k uveljavljanju samega sebe velikokrat speljeta človeka, da hoče biti v središču vesolja, zato tepta pravice drugih. Malo ali nič ne velja telesno pritrgovanje, če se človek hkrati ne zna odreči lastnim koristim, da bi spoštoval in pospeševal koristi bližnjega, lastnim pogledom, da bi pristal na poglede drugih, če si ne prizadeva živeti v slogi z vsemi in potrpežljivo prenašati prizadete mu krivice.

Za Jude je bil post znamenje žalosti in pokore; postili so se posebno ob velikih nesrečah ali nezgodah, da bi si izprosili Božje usmiljenje ali da bi izrazili kesanje nad grehi. Toda sedaj, ko je Božji Sin na zemlji, Jezusovim učencem pristoji bolj veselje kot pa žalost.

Krščanski post je znamenje bedenja, veselja v pričakovanju »blaženega upanja in veličastnega prihoda našega velikega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa« (Tit 2,13). Post, kot vsaka druga telesna pokora, ima namen, da človeka čim temeljiteje odtrga od pozemeljskega uživanja, mu čimbolj osvobodi srce in ga usposobi za uživanje Božjega veselja in še posebej za uživanje Gospodovega velikonočnega veselja.

Iz: V prijateljstvu z Bogom