TEDEN BOŽJE BESEDE 11. 2. 2024 – 18. 2. 2024

6. NEDELJA MED LETOM

 

Kuga, lakota in vojne so spremljeval­ci človeka skozi vso zgodovino. Pa vsa­kovrstne bolezni. Ko se odkrije zdravilo za ene, se pojavijo druge. Dolgo, dolgo je bila gobavost bolezen, ki je bolj kot dru­ge vzbujala pravo grozo zaradi svoje neozdravljivosti. Pomenila je izobčenost iz družbe, popolno odvisnost od skrbi domačih, pa počasno umiranje. Dovolj razlogov za zagrenjenost, brezvoljnost in obup.

O teh človeških usodah bi nam največ vedel povedati bl. misijonar p. Damijan de Veuster (10. maj), ki je na otoku Molokaj, kamor so v osamo vozili tovrstne bolnike, konec 19. stoletja med njimi živel skoraj trinajst let in tam od gobavosti tudi umrl. Pravila za ravna­nje so bila povsem enaka onim iz Moj­zesovega časa.

Vendar je v njihovo obsojenost in obup vnesel človečnost, vračal jim je občutek dostojanstva ter jim po­magal k vrednotenju življenja. Ni čud­no, da se je sama po sebi ponudila pri­merjava te bolezni iz sveta umrljivosti s smrtnim grehom, ki podobno prizade­ne večno življenje, da ga prevzame ona druga smrt.

Z neko razliko sicer, v bolezen človek navadno ne gre radovoljno, v smrtni greh pa v veliki stvari zavestno in prostovoljno. V stari zavezi so vsaj tri stvari veljale za smrtni greh: neve­ra, uboj in zakonska nezvestoba; te gre­he so tudi dejansko kaznovali s smrtjo, ne da bi presojali vzroke in okoliščine.

Mar s tem strašimo z grehom? Nika­kor. Vemo pa, da smrtni greh tako razje, zastrupi človekovo mišljenje in čutenje, da milost večnega Božjega življenja v njem usahne, zamre. Človeka loči od ži­vega Kristusovega telesa, da ostane brez upanja na večnost življenja. Iz bolezni dostikrat rešujejo zdravila, iz smrti pa lahko le čudež, poseben, izjemen Božji poseg. Ljudje grešimo in s tem kaznuje­mo sebe in druge.

Bog vedno išče pot re­šitve. In zato je Jezus Kristus moral da­rovati Očetu svoje človeško in božansko življenje, da iz te daritve znova ustvari v takem človeku skrivnost svojega za nas novega življenja. Milost kesanja in zakrament spovedi, sprave z Bogom, je dar Jezusovega trpljenja, smrti in vstaje­nja, dar in dokaz njegove ljubezni.

Anton Slabe

 

LETO 2024 LETO MOLITVE

Druga kateheza: Kristjanova molitev

Molitev je lastna ljudem vseh verstev in verjetno tudi tistim, ki jim ne pripadajo. Molitev se rodi v globini nas samih, v tistem notra­njem prostoru, ki ga duhovni av­torji imenujejo »srce«. Moliti to­rej ni nekaj postranskega, ampak je najgloblja skrivnost nas samih.

Molijo tako čustva, razum, kakor tudi telo. Če moli človekovo »srce«, je torej ves človek tisti, ki moli. Molitev je polet, je klic, ki gre onkraj nas samih: nekaj, kar se rodi v notranjosti naše osebe in se izteguje naprej, ker zazna hrepene­nje po srečanju. 

Tisto hrepenenje, ki je več kot potreba, več kot nuj­nost; je pot, je hrepenenje po sreča­nju. Molitev je glas nekega jaza, ki hodi negotovo, ki gre naprej tipaje, v iskanju Ti-ja.

 

Kristjanova molitev vstopa v od­nos z Bogom, ki ima izredno ne­žno obličje, ki ne želi vlivati ljudem nikakršnega strahu. To je prva la­stnost krščanske molitve. Če so bili v stari zavezi ljudje navajeni, da so se Bogu približevali prestrašeni za­radi njegove strašljive skrivnosti in ga častili s hlapčevsko držo, pa se kristjani nanj obračamo tako, da si ga upamo klicati zaupno z imenom »Oče«.

 

Krščanstvo je iz odnosa z Bogom odpravilo vsakršen »fevdalen« odnos. V dediščini naše vere niso prisotni izrazi, kot so podložnost, sužnost ali podložništvo, ampak besede, kot so zaveza, prijateljstvo, obljuba, občestvo, bližina.

V svo­jem dolgem poslovilnem govoru če ga ljubezen vodi na Kalvarijo. Bog je vedno blizu vrat našega srca. Čaka, da mu odpremo. In včasih trka na srce, vendar pa ni vsiljiv, čaka. Vedno je blizu našega srca in ko potrka, to stori nežno in z veliko ljubezni.

Poskusimo vsi moliti tako, da vsto­pimo v skrivnost Zaveze. V molit­vi se postavimo v usmiljene Božje roke, da se bomo čutili ogrnjene s tisto skrivnostjo sreče, ki je živ­ljenje Svete Trojice. In ponavljajmo Bogu, začudeni v molitvi: ali je mogoče, da Ti poznaš samo lju­bezen?

 

 

On ne pozna sovraštva. On je osovražen, vendar pa ne pozna sovraštva. Pozna samo ljubezen. To je Bog, h kateremu molimo. To je žareče jedro vsake krščanske mo­litve. Bog ljubezni, naš Oče, ki nas čaka in spremlja.

 

»Naš križ ni tako težak kot Njegov in če ga nosimo v ljubezni z Njim, postane sladek. Zlahka rečemo, da ljubimo križ, a ko ga je treba dejansko nositi ali se sprijazniti s kakšno majhno nevšečnostjo, se umaknemo. Gospod nam je jasno povedal: »Če hoče kdo iti za menoj, naj vzame svoj križ in mi sledi« (Mt 16,24). »Jaz sem bil križan s Kristusom!« (Gal 2,19). To pomeni ljubiti križ!

(Blaženi Jožef Allamano, redovni ustanovitelj)

 

 

DOGODKI PRED NAMI

•   V sredo, 14. 2., na pepelnico lepo vabljeni k sveti maši in obredu pepeljenja. Zvečer bo maševal škof msgr. dr. Franc Šuštar. Ta dan je strogi post.

•   V četrtek, 15. 2., bo po večerni sveti maši ob 19.15 v župnišču predavanje g. Denisa Poniža. Lepo vabljeni!

•   V petek, 23. 2., bodo križev pot po večerni sveti maši oblikovali člani ŽPS. Lepo vabljeni k udeležbi!

 

POSTNA POSTAVA

Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripravlja na veliko noč. Naj bo to res čas milos­ti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali za potrebe Cerkve in vsega sveta. Cerkev za postni čas določa tudi posebne oblike spokornosti. Stro­gi post je na pepelnično sredo in na veliki petek. Ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do za­četka 60. leta.

 

 

GODOVI IN PRAZNIKI

Nedelja, 11. 2.: 6. nedelja med letom

•   Ponedeljek, 12. 2.: sv. Humbelina, redovnica

•   Torek, 13. 2.: sv. Jordan Saški, redovnik

•   Sreda, 14. 2.: pepelnica, strogi post

•   Četrtek,15. 2.: sv. Klavdij, redovnik

•   Petek, 16. 2.: sv. Julijana, mučenka

•   Sobota, 17. 2.: sedem ustanoviteljev reda servitov

•   Nedelja, 18. 2.: 1. postna nedelja

POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

je v stolnici vsak petek ob 8.30 in po večerni sveti maši ter ob nedeljah ob 15.30. Lepo vabljeni!

 

 

 

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

URNIK SVETIH MAŠ

Delavniki: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30 Ob sobotah in prvih petkih tudi ob 16.00

Cerkveni prazniki na delovni dan: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

Nedelje in zapovedani prazniki: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30