TEDEN BOŽJE BESEDE 1.10.2023 - 8.10.2023

26. NEDELJA MED LETOM Rožnovenska

Rešuje nas Božje usmiljenje, ne naša pravičnost, njegova roka, ki se iz neskončnosti svetosti sklanja k nam. Skušnjava, da se bomo počutili Bogu blizu, če bomo sami sebe naredili moralno neoporečne, je kar pogosta. Je potem prizadevanje za moralnost življenja odveč? Bog varuj! S tem bi izpustili Božjo roko, ki jo steguje k nam. Čeprav je to naše delo v primerjavi z Božjim kakor nič, je vendar dragoceno v Božjih očeh.

Sveti Avguštin razvija misel: Ko se z vso močjo volje in ljubezni trudimo za všečnost Bogu, je to primerljivo z Božjim delom v nas, pa čeprav v samo eni lastnosti: »z vso močjo«. Bog nas namreč ljubi kot svoje stvarjenje, prav kot svoje otroke, z vso močjo svojega bitja. Že to, da smo, nam je podarjeno kot prvi dar od Boga po starših in širini njihove ljubezni.

Vse lastnosti in sposobnosti prav tako. Pa tudi vse znanje, prejeli smo ga od drugih ali ga odkrivamo s pametjo, ki je naša naravna podobnost z Bogom. Od njega je tudi, da nas pritegnejo vrednote vere, njegova je tudi moč in veselje, da jih udejanjamo. Čisto vse je milost, dar. »In kaj je potem na tem škratu sploh originalnega?« se je vprašal Goethe.

Predvsem naša odprtost in sprejemljivost, sodelovanje s temi milostmi. In hvaležnost. In to ni majhna stvar. Iz tega dobi moje življenje svojo vrednost, da se lahko veselim miru svoje duše. Saj mi še tako veliko stvari ne uspeva, a temeljna usmeritev duha na to pa moram paziti mora ostati naravnana k Bogu, k duhu življenja, kot se nam je razodel v Jezusu, našem Gospodu.

 Tu imam potem osnovo, da prihajam pred Boga tudi v grehih in smem upati na njegovo usmiljenje. Rožni venec. Ne vem, zakaj samo v žalostnem delu pravimo: »Ki je za nas ...« Pa je šel Jezus skozi vse te skrivnosti zaradi nas in hodi zdaj z nami v veselju mladosti, v naporih zrele dobe in skozi trpljenje, da bi bili z njim tudi v vstajenju. Eno samo sklanjanje Boga k človeku..

 Anton Slabe

200. obletnica nove maše Friderika Barage

V stolnici je med mnogimi dragotinami kar nekoliko neopazno (zlasti, kadar ga zakriva zaslon s pesmimi) spominsko obeležje Božjega služabnika Friderika Barage. Postavili so ga 23. septembra 1979 v spomin na njegovo novo mašo, ko so v stolnici slovesno obhajali Baragov dan.

Napis na bronasti plošči nam pove: »Tu pri oltarju sv. Rešnjega Telesa je dne 22. 9. 1823 zgodaj zjutraj imel novo mašo Božji služabnik Friderik Baraga, misijonar in škof med Indijanci v Ameriki.« Ob plošči je del lesene zavite popotne palice, ki jo je Baraga uporabljal na svojih poteh. Poleg raznih Baragovih biografov je ta dogodek na svoj umetniški način opisal tudi pisatelj Alojz Rebula v svojem romanu Duh velikih jezer.

Ker torej letos mineva 200 let od tega dogodka, poglejmo, kako ga opiše: »Nova maša je ostala v Sloveniji tudi v samo socialistično epoho dogodek: slavoloki, večdnevno praznovanje, brueghlovske gostije, na katerih padajo celo teleta.

Zato je v tišini Baragove nove maše nekaj elegičnega. Imel jo je dan po posvečenju, v isti vlažno otožni stolnici, pri njenem drugem oltarju sv. Rešnjega telesa, v katakombski uri, ob pol petih zjutraj. Nova maša brez orgel in brez kadila, skrčena v gol kalvarijski misterij, v poltemi prazne stolnice, v tišini na meji noči.

In namesto rodnega Trebnjega v slavnostnih mlajih je bilo ob njem le šest ljudi: sestri Amalija in Antonija, stric Ignacij s hčerama in profesor Dolinar. Anice ni bilo. Ker bi bila morala gledati na celebranta skozi solze? Ta melanholična nova maša ni bila proslavljena niti s čajanko. Čez kakšno uro se je šesterica zbrala na hodniku pred Baragovo sobo v semenišču, on ji je podelil novomašniški blagoslov in dal poljubiti zlat križec, in to je bilo vse.

Človek bi si v tem primeru želel manj asketske vezanosti, več odprtosti, več prisrčnosti. Je bilo to ravnanje izraz samotarske nature? Ali je tistemu srečnemu jutru pripevala od daleč, kakor se rado dogaja, pretekla tragika, ob odsotnosti obeh staršev? Ali pa mu je bila notranjost vsa v slavolokih in pogrinjkih, tako da bi mu bil vsak zunanji pridatek v breme?«

(Alojz Rebula, Duh velikih jezer, MD, Celje 1997,30-31).

DOGODKI PRED NAMI

• V torek, 10. 10., bo v stolnici ob 18.30 sveta maša ob začetku akademskega leta. Študentje lepo vabljeni

STOLNICA NAŠ DOM Kapela svete Marije Magdalene oltar

Oltar sv. Marije Magdalene je dvojnik Barbarinega, saj se z njim po obliki in materialu v celoti ujema. Iz črnega marmorja ga je izklesal in z raznobarvnimi inkrustacijami (»intarzijami« iz raznobarvnih kosov marmorja) olepšal Luka Mislej leta 1719, kakor nam pove napis s kronogramom (poudarjene črke, ki tvorijo letnico), vklesan na oltarni predeli: »Sveta Magdalena je srečna, ker toči solze« (S. Magdalena felix quia flebilis).

Tudi ta nastavek je bil prvotno brez kiparskega okrasja, leta 1883 pa so na lesena in marmorirana podstavka, ki ju je ob straneh dostavil Ozbič iz Kamnika, namestili belo pobarvana kipa sv. Avguština in sv. Martina, izdelek rezbarske šole v Grodnu.

Temačna, vendar barvno izredno ubrana osrednja slika kaže sv. Marijo Magdaleno kot spokornico in hkrati mistično zamaknjenko. Sedi pred pečino, okoli nje pa leže razprte svete knjige. Z levico oklepa razpelo, z desnico si podpira glavo, po licih ji polze solze, usta ima rahlo odprta, pogled dviga k nebu, kjer poletavajo angelci.

Na ramena ji padajo pretanjeno naslikani razpuščeni zlati kodri. Odeta je v vijolično obleko z globokim belo obrobljenim izrezom ter zavita v rjav plašč iz grobega sukna, ki se ji v globokih gubah ovija okoli nog, na katerih nosi jermenasto obuvalo.

Zraven nje stoji angelski mladenič, ki drži mrtvaško lobanjo in trnjevo krono, simbola minljivosti in trpljenja ter hkrati globoke meditacije. Njegovo zelenkasto oblačilo kontrastira z intenzivno rdečim plaščem, ki mu vihra za hrbtom.

Osredotočen je na svetnico, ta pa je videti povsem zazrta v nebeške skrivnosti. Umetnik se je zgledoval pri Guidu Reniju (znanem italijanskem baročnem slikarju iz Bologne), dodal pa asistirajočega angela, ki predstavlja pomemben likovni in vsebinski element ljubljanske kompozicije. Sliko je signiral z napisom na platnicah knjige, ki zaprta leži ob svetničinih nogah.

Podpis JM Lichtenreiter razkriva, da je slika nastala v delavnici goriškega slikarja Janeza Mihaela Lichtenreita, akademski slog pa, da ne gre za njegovo osebno delo, temveč za izdelek. 

OKTOBER  ROŽNOVENSKI MESEC

Skupna molitev rožnega venca bo vsak delavnik:  ob 8.30 pred izpostavljenim Najsvetejšim ter  ob 18.00.

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

Vsak dan 8.30 in 18.00: rožni venec

Nedelja 15.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

Prvi četrtek po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

Prvi petek 8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim 15.00: ura Božjega usmiljenja

Prva sobota 8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30 in ob 18.00: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim 

MISEL TEDNA

»Zdrava Marija, govorijo ustnice in šepeta srce, nauči me, moja Mati, spoznavati in ljubiti Jezusa, kakor si ga ti spoznala in ljubila.« (Blažena Marija Berenice Duque Hencker)