26. NEDELJA MED LETOM

Sredi septembra se je med literati vnela polemika, ali naj pod okriljem Društva slovenskih pisateljev izide antologija mladih slovenskih pesnikov. Ponavadi so izidi pesniških zbirk, zlasti mladih in neuveljavljenih avtorjev, razmeroma neodmeven dogodek, tokrat pa je antologija z naslovom sprožila protestno pismo, tako da je antologija morala najti drugega založnika.

Naslova zbirke enostavno ne morem zapisati, ker presega vse doslej videne nedostojnosti. Če ste radovedni, ga najdete na spletu. Za okus bi navedel nekaj verzov, če so to sploh verzi, a ne gre. Kaj je v polemiki rekel Dušan Merc, predsednik DSP: »Tak naslov je za nekatere člane DSP zelo žaljiv, za druge je nesmiseln, saj govori le o zaničevanju in ignoranci, za tretje, kamor spadam tudi sam, pa tak naslov predstavlja pomanjkanje vsakršne umetniške sposobnosti, kreativnosti, izraznosti in vsebinskosti.«

Niso pa redki, ki pravijo, da sporni naslov vrhunsko ponazarja brezperspektiven položaj mlade generacije. Bržkone je to tudi res. Zato bi nas moralo bolj skrbeti, kaj se dogaja v dušah mladih, kot to, kako to občutje življenja izražajo navzven.

Ali razumemo, kaj pričakuje od življenja mladostnik, pokrit s kapuco, oblečen v črno, tetoviran, s slušalkami v ušesih in telefonom v rokah. To je ves njegov svet, virtualen in realen obenem, in sam ne ve, kdaj je v enem in kdaj v drugem.

Ali lahko ta generacija mladih še kdaj najde stik s tem, kar nam to nedeljo govori sv. Pavel: Bojuj dober boj vere, prizadevaj si za pravičnost, za vero, ljubezen in krotkost? Zagotovo. Kristus bo našel pot do njih, ker je šel tudi zanje na križ. Dopustimo, da nas Kristus, na videz nesposobne, naredi za posrednike njegove ljubezni.

Milan Knep

BESEDE NAŠIH PASTIRJEV

Iz nadškofove pridige na nedeljo svetniških kandidatov v stolnici, v nedeljo, 18. septembra:

škof Anton Vovk

Letos mineva 70 let, odkar bi škof Anton Vovk v Novem mestu moral umreti kot bakla, ki gori za Kristusa, a ga je Bog obvaroval mučeniške smrti, ker je naše verno ljudstvo v tistem času potrebovalo pastirja, v katerem je videlo mogočno obrambo in oporo vere; zato je tudi zmoglo vzdržati vse viharje in povodnji, ki so poskušale zrušiti stavbo vere, hišo krščanstva med Slovenci.

Toda ta hiša ni padla, ker je bila zgrajena na temelju trdne vere, upanja in ljubezni do Boga, zavest in zaupanje v to trdnost pa je s svojo trdnostjo prebujal in krepil škof Anton Vovk.

Škof Anton Vovk se je skupaj s svojimi spremljevalci 20. januarja 1952 z vlakom odpravil iz Ljubljane v Novo mesto, od tam pa je nameraval z vozom naprej do Stopič.

Tam je župnijski upravitelj Vinko Toš vodil obnovo orgel in povabil škofa Vovka, da bi jih blagoslovil. »Da izkažem priznanje župniji, ki je v teh časih toliko žrtvovala za svojo cerkev, in da počastim tudi

novega orglarskega mojstra, sem določil nedeljo, 20. januarja, za blagoslovitev orgel« (V spomin in opomin, 214).

Bog ga ni obvaroval trpljenja ob dogodku v Novem mestu, kjer so ga polili z bencinom in ga zažgali, Bog ga ni obvaroval bolezni, ki je bila v veliki meri posledica zažiga, obvaroval pa je njegovo voljo, obvaroval je njegovo pokončno in pogumno gorenjsko vero, obvaroval je pričevanje njegovega življenja, njegovih besed in njegovega škofovskega služenja, ker je vedel, da ga njegovo ljudstvo potrebuje.

Ni bil obvarovan preizkušenj in stisk, je pa skozi vse to postal velika priča zvestobe Kristusu, evangeliju in Cerkvi. To pričevanje je bilo tako silovito, da ga je na poseben način priznal tudi papež sv. Janez XXIII.

Po imenovanju za rednega ljubljanskega škofa 2. decembra 1959 se je škof Vovk na avdienci 1. februarja 1960 papežu opravičil, da ne more poklekniti pred njim, papež, ki je bil tudi sam velik in svet človek, pa mu je odgovoril: »Jaz bi moral poklekniti pred vami.«

Mož iz enega kosa. Mož, ki ne omahuje med dvema gospodarjema, ampak ostaja zvest svojemu Bogu. Mož z enim samim obrazom, ki ga je neprestano obračal k Bogu, da bi od njega dobil smer in potrditev svojega delovanja, ter ga potem obračal k ljudem, da bi mogli v njem videti človeka, ki izpolnjuje Božjo voljo. Vse to je zmogel v luči svojega škofovskega vodila »In Domino confido – V Gospoda zaupam.«

Tudi mi zaupamo v Gospoda in ga prosimo, naj tudi naš narod obogati in okrepi z novimi blaženimi. Lepo vrsto kandidatov imamo sedaj pred njim; izročeni so njegovi previdnosti in ljubezni. Imamo mučence, imamo pastirje, imamo spokornike, imamo pričevalce in sedaj imamo tudi mistike.

Vabim vas, da se z velikim zaupanjem priporočamo priprošnji naših svetniških kandidatov, saj je čas, da se cerkvam po naši deželi pridružijo tudi možje in žene, ki so svetniško živeli, ki jih bo Cerkev prepoznala kot svete in bodo nas in naš narod ponovno prekvasili z zaupanjem v Boga.

STOLNICA – NAŠ DOM Oprema v prezbiteriju – Kanoniški sedeži

Levo, evangeljsko stran zaključuje upodobitev svetega Petra, križanega z glavo navzdol, ki je nameščena natanko pod njegovim kipom na oltarnem nastavku.

Življenje svetega Petra, prvaka med apostoli, dobro poznamo, zato si tokrat oglejmo samo čas njegovega bivanja in mučeniške smrti v Rimu. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, najstarejše izročilo pa zatrjuje, da je kot potujoči apostol postal tudi »ustanovitelj« rimske krščanske skupnosti.

Krščansko občestvo, ki je tu obstajalo že pred njegovim prihodom, je utrdil v veri in bogoslužju ter mu določil predstojnike.

To naj bi se dogajalo okoli 42. Zaradi odloka cesarja Klavdija, da morajo vsi Judje zapustiti Rim, je tudi Peter zapustil mesto in se vanj vrnil pod vladanjem cesarja Nerona (54-68).

Ko je Peter prišel v Rim, je mesto štelo nad 400 ulic z večinoma

visokimi hišami, nad 400 trgov, več kot 30 javnih vrtov ter kar 470 poganskih templjev. Na vrhu Kaptola pa je kraljeval poganski vrhovni bog Jupiter.

Da je Peter bival in umrl v Rimu, potrjujejo številne priče, od tu je vernikom v Mali Aziji poslal tudi dve pismi (1 Pt in 2 Pt). Petrova mučeniška smrt je povezana z Neronovim preganjanjem kristjanov.

Neron je bil prvi rimski cesar, ki je preganjal kristjane, pretveza za to pa je bil požar mesta Rima leta 64. Po pričevanju rimskega zgodovinarja Tacita je Neron na vatikanskem griču dal pomoriti »silno množico« kristjanov.

Rimski verniki so Petra skrivali, dokler so ga mogli. Legenda pravi, da je na njihovo prigovarjanje nameraval Rim zapustiti, a mu je pri mestnih vratih na Apijski cesti prišel naproti sam Jezus. Ko ga Peter vpraša: »Gospod, kam greš?« (Quo vadis, Domine?), mu ta odgovori: »V Rim, da se dam (namesto tebe) še enkrat križati.«

Peter se vrne v mesto, skupaj z apostolom Pavlom ga zaprejo v Mamertinsko ječo pod Kaptolom, od koder ga po več mesecih odvedejo v Neronov cirkus in ga, na lastno željo, križajo z glavo navzdol, saj se nima za vrednega, da bi ga križali tako, kot so Jezusa.

To naj bi se najverjetneje zgodilo leta 67, že konec drugega stoletja pa je rimski duhovnik Gaj zapisal, da lahko pokaže njegov grob na Vatikanskem griču. Izkopavanja pod glavnim oltarjem v baziliki sv. Petra so v letih 1940–1949 to potrdila.

Naša reliefna upodobitev prikazuje štiri može v trenutku, ko dvigujejo križ z glavo navzdol križanim Petrom. Možakar v ospredju vleče vrv, na kateri je privezan pokončni tram križa, ob straneh mu pomagata druga dva, četrti pa križ podpira in dviguje z lestvijo.

V ozadju vidimo bogato mesto z visokimi hišami, zanimivo pa je, da na osrednji stavbi kupola z dvema zvonikoma močno spominja na našo stolnico.

DOGODKI PRED NAMI

• V sredo, 28. 9., bo v stolnici koncert duhovnih pesmi zbora Chapelwood Chancel iz Houstona v ZDA. Lepo vabljeni!

• V torek, 11. 10., bo ob 18.30 v stolnici sveta maša ob začetku akademskega leta

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 25. 9.: 26. nedelja med letom

• Ponedeljek, 26. 9.: sv. Kozma in Damijan, mučenca

• Torek, 27. 9.: sv. Vincencij pavelski, ustanovitelj lazaristov

• Sreda, 28. 9.: sv. Venčeslav (Vaclav), mučenec

• Četrtek, 29. 9.: Mihael, Gabrijel, rafael, nadangeli

• Petek, 30. 9.: sv. Hieronim, cerkveni učitelj

• Sobota, 1. 10.: sv. Terezija Deteta Jezusa, cerkvena učiteljica

• Nedelja, 2. 10.: 27. nedelja med letom

MAŠNI DAROVI

Slovenski škofje so sklenili, da se s 1. septembrom 2022 poviša dar za sveto mašo (mašni štipendij), in sicer na 23 €, dar za gregorijanske maše pa na 750 €. Boglonaj vsem, ki darujete za svete maše in s tem vzdržujete nas duhovnike.