»VSTAL JE!«

»Veselje velike noči nam vedno bodi Jezus, ti, naj prerojeni z milostjo s teboj se v slavi združimo.« (iz velikonočne himne) Jezusovo vstajenje je bilo v trenutku, ko se je zgodilo, na zunaj nekaj neopaženega, v globini pa tako silovito, da je spremenilo tek zgodovine, prekvasilo svet ter mu dalo nov polet in smisel. Kristjani smo poklicani, da živimo iz velikonočne skrivnosti in kot njene priče prinašamo veselje vstajenja sodobnemu svetu, saj ljudje vedno potrebujemo mir in upanje, ki ga prinaša vstali Odrešenik.

Skupaj s kanoniki, drugimi duhovniki, sodelavci in člani ŽPS vam želim, da bi vas zaupanje v Kristusovo zmagovito moč in vera v njegovo neskončno ljubezen spremljala vse dni, posebej ob praznovanju svete velike noči!

župnik

CVETNA NEDELJA

Da je Jezus Kristus, ki je bil enak Bogu, kot pravi danes sv. Pavel v pismu Filipljanom, sam sebe izničil, vzel nase podobo hlapca in bil pokoren Očetu vse do smrti na križu, se nas mogoče sploh ne dotakne. To je po svoje razumljivo, saj je vse, kar ne občutimo sami, za nas bolj ali manj samo informacija. A je to le varljiv videz, zato si Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom postavlja retorično vprašanje: »Čemu premišljevati o skrivnih in temnih rečeh,« med ka tere sodita tudi skrivnost trpljenja in smrti. In odgovarja: »Majhno in kratko je vse, kar s časom mine.« Alojz Ihan opozarja, da smo se od tega pogleda, o katerem govorita sv. Pavel in Kempčan, odvrnili, ker nas je fasciniral ekonomistični pogled na smrt. In dodaja: »Včasih smo mi slili, da je minljivo vse, kar je materialno, da mine denar, medtem ko smo za večno imeli duha, umetnost, glasbo, literaturo. Zdaj se je to radikalno obrnilo. Umetnost je vedno bolj vezana na umetnika: ko ga ni več, ni več zanimanja za njegova dela. Umetnost je predvsem resničnostni šov, potrebuje objekt, okrog katerega se širijo medijska sporoči la. Tudi denar je bil nekoč geografsko zamejen na določeno državo. Bogastvo je bilo nekaj krhkega, kajti ob vojni se je vse porušilo. Zdaj se po nekih čudnih ozmozah kapital preseli drugam v trenutku, še preden se zgodi kaj neprijetnega. Kapital je postal nesmrten, je moč, ki se more umakniti pred vsako krizo: vedno najde izhod, drugo državo, oazo. Bogastvo postaja skoraj nesmrtna energija, ki je ni mogoče razpršiti in uničiti, ampak se kot snežna kepa vali in povečuje; ne glede na to, kaj se dogaja po svetu.« Bratje in sestre: veliki teden Gospodovega trpljenja nas odvrača od iluzij, ki jih opisuje Ihan.

Milan Knep

Z VELIKONOČNEGA VOŠČILA SLOVENSKIH ŠKOFOV

Sveti Avguštin je zapisal, da je » Gospodovo vstajenje naše upanje«! Cerkveni učitelj je s to trditvijo želel krščansko občestvo okrepiti na poti vere v večno življenje in da ne bi ob spoprijemanju s trpljenjem, zlom in dejstvom smrti izgubili poguma in obupali. Vprašanje upanja je še posebej na mestu v letošnjem času priprave na veliko noč, ki je zaznamovan z zlom vojne v Ukrajini in z vsemi posledicami, ki jih vojna pri naša za njene državljane, za Evropo in za ves svet. Vera v vstajenje in večno življenje, ki jo krepi velikonočno upanje, temelji na zgodovinskem dejstvu Kristusovega trpljenja in vstajenja od mrtvih. Gotovost, da bomo deležni neminljivega življenja, ne izhaja iz človeškega dognanja, temveč iz Božje obljube. Smrt nima zadnje besede! To oznanilo je bistvo evangelijskega sporočila in temelj verovanja. Kakor je bil obujen Gospod Jezus, bomo obujeni tudi mi. Velikonočno jutro je glede prihodnosti človeštva prelomnica in začetek novega stanja. Jezus je vstal, da bi sam živel v nas in da bi v njem, to je z njegovo močjo in milostjo, bili že na tem svetu deležni Božjega življenja tudi mi. Slednje se bo v polnosti udejanjilo v večnosti. Ob zori velikonočnega jutra sta Peter in Janez našla grob prazen. Magdalena in druge žene so srečale vstalega Jezusa; ob lomljenju kruha sta ga spoznala tudi emavška učenca. Vstali Gospod se je zvečer prikazal tudi apostolom v zgornji izbi, nato pa še drugim učencem v Galileji. Tudi mi smo ob premišljevanju evangeljskih poročil povabljeni, da Vstalega prepoznamo v konkretnih življenjskih okoliščinah, ga sprejmemo v svoja življenja kot sopotnika, ki ima z nami sočutje in nas vodi v polnost življenja. Veselo veliko noč in naj bo Gospodov mir z vami vsemi!

msgr. dr. Andrej Saje predsednik SŠK

BESEDA NAŠIH PASTIRJEV

Nekaj misli iz nagovora pomožnega škofa dr. Antona Jamnika na peto po stno nedeljo: V današnjem evangeliju se Jezus sreča z grešnico. Nič kaj dosti ne go vori. Ne moralizira, ne našteva, kaj vse je bilo narobe, saj je že videl, da je osramočena, poniževana. Jezus seveda obsoja vse slabe stvari, človeka pa nikoli. Nikoli ga ne izključi, ga ne poniža, sramoti, žali. Ravno naspro tno: pokaže ji, da je kljub vsemu, kar se je zgodilo, ljubljena, da ni sama, da ima njega, ki jo posluša. S tem, ko se sreča z njo v tej samoti, v tem po niževanju, ji vrne dostojanstvo. Še tako hud in velik greh je odpuščen, če se človek pokesa in zaživi novo življenje. Ko bomo pristopali k zakramen tu spovedi, glejmo predvsem na to: res je, da potrebujemo ponižnost, is krenost, da pokleknemo in prosimo Gospoda za odpuščanje. Ampak to ni ponižanje, to ni neka puklasta ponižnost, da se človek daje v nič, ampak da prizna: grešni človek sem, ljubi Bog, odpusti mi, potrebujem tvojega odpuščanja. Vračanje dosto janstva pomeni, da lahko na tem svetu narediš nekaj lepega, dobrega, da si potreben, ljubljen. Naš človeški pristop pa je velikokrat precej drugačen. Kot množica farizejev, učiteljev, ki bi ženo najra je kamenjali, tudi mi hočemo naj prej soditi. Koliko je tega obsojanja, še veliko hujše pa je, da je ogromno žaljenja, poniževanja! Ko to začne mo, samo poglabljamo zlo, greh. Mislimo, da če bomo z moralistič nim pristopom nekomu naredili celo pridigo, da ga bomo pa spremenili. Ravno nasprotno se zgodi: tak človek bo pobegnil od nas, še bolj se umakne, ker je še od nas slišal to obsojanje. Ko imamo nekoga radi, ko ga sprejemamo v tem, kar je, potem pa bo dobil korajžo in moč, da bo lahko naredil nov korak v življenju, potem bodo tudi naši medsebojni odnosi drugačni. Preprosto lahko temu rečemo: odkrivati v človeku tisto, kar je najlepšega, najboljšega, najbolj svetlega. Ne se zazirati v sence. Če bomo hoteli videti temo, bo ta povsod, saj vsi nekaj narobe delajo. Če pa se trudimo, da bi videli luč, najprej v sebi in če to luč odkrijemo tudi v drugem, pa bomo lahko videli in odkrili veliko lepega. Odkrijmo to dobro, svetlo plat v človeku, kot je storil Jezus. Pri zakramentu svetega krsta smo bili očiščeni grehov, pri zakramentu spovedi prejemamo znova in znova odpuščanje, da bi postajali vedno bolj Božji, da bi bilo te luči vedno več v našem življenju. Nobene pravice nimamo, da bi koga sodili, ker smo tudi mi samo končna in grešna bitja. Naj nas na tej poti iskanja poglobitve vere, iskrenega prijateljstva z Jezusom Sveti Duh razsvetli, da bomo najprej sami sprejeli odpuščanje in da bomo po tem tudi na druge, na bližnje, gleda li v luči evangelija in odkrivali tisto, kar je v njih najboljšega, najlepšega.-----------------------------

SVETO VELIKONOČNO TRIDNEVJE

Vsako leto v velikonočnem tridnevju podoživimo dogajanje v Jeruzalemu in na Kalvariji, ki se je odvijalo okoli davne ga leta 33. Posamezni dnevi velikonočnega tridnevja nas v cerkvi popeljejo na kraj dogodkov trpljenja in odrešenja.

CVETNA NEDELJA Pri vhodu v Jeruzalem Jezus sede na osliča. Pokazati hoče, da mestu in njegovim
prebivalcem prinaša mir. Konj je namreč bojna jezdna ži val, prihajajoči na osličku pa je kralj miru. Množica narašča. Pozdravljajo ga z navdušenimi klici. Mnogi mislijo, da je Jezus novi David, kralj, ki bo pregnal Rimljane, obnovil svobodo in delal čudeže, pomnožil kruh in podobno, da bodo ljudje lagodno in brez skrbi živeli.

VELIKI ČETRTEK

Zvečer Jezus apostole zbere pri zadnji večerji. Spomin na izhod iz egiptovske sužnosti. Trenutek je še
dodatno slovesen. Učenik se poslavlja. Jezusove poslovilne kretnje in besede ostanejo zapisane globoko v srcih navzočih: To je moje Telo. To je moja Kri. To delajte v moj spomin. Po večerji gredo na Oljsko goro. Jezus ve, da je prišla njegova ura, ko bo dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. Zavestno jo sprejme. Četa vojakov, ki jo vodi izdajalec Juda, se jim približa. Jezusa zvežejo in vržejo v ječo. Prijatelji se razbežijo. Menda ne mislim, da bom jaz v preizkušnji lahko vztrajal, če ne bom čul in molil?

VELIKI PETEK

Jezus nosi svoj križ. Križajo ga med dvema razbojnikoma na majh ni vzpetinici pred mestnimi vrati. Uradni razlog je napisan na križu: delal se je kralja Judov (INRI. Iesus Nazarenus Rex Iu deorum). To je strahovito poniževalno umiranje na očeh radovedne množice, sovražnikov, ki se mu rogajo, in obupanih prijateljev. Jezus umrje popoldne ob treh, na dan pred soboto.

VELIKA SOBOTA

Ko Jezusa položijo v grob, se začne sobotni počitek. Ta dan je vedno prazničen. Za Jezusove

prijatelje pa je dan žalosti. Sedaj so sirote: žalostni, zapuščeni, razočarani, obupani. Kdo ve, če oblast tudi njih ne išče. Vsa pričakovanja, ki so jih stavili na Jezusa, so se razblinila. Preostane jim samo še nekaj: izkazati spoštovanje pokojnikovemu truplu, potem bodo lahko šli vsak na svoj dom.

VELIKA NOČ

V nedeljo zjutraj gredo h grobu, da bi mazilili truplo. Toda kakšno presenečenje, začudenje in strah hkrati! Grob je prazen, pokojnikovo telo je izginilo. Dogodek je veličasten. Vedno več prič ga vidi. Žene, apostoli, učenci. Vsi pravijo, da so videli Jezusa živega. Drugačnega, pa vendar istega. Poveličane ga! V vrtu, na poti, v dvorani ... Obotavljali so se. Včasih so dvomili. A končno so zastavili vse svoje življenje za oznanilo temeljne resnice: Jezus živi! Vstal je od mrtvih! Vstali bomo tudi mi. Velika noč je, Gospodova velika noč ... To ni podoba, ni zgodovina, ni senca, ampak prava Gospodova velika noč ... Zares, o Jezus, obvaroval si nas velike nesreče, stegnil si nad nami svoje očetovske roke; skril si nas pod svoje očetovske peruti. S svojo božjo krvjo si namočil zemljo za svojo krvavo in ljubezni polno pogodbo z ljudmi. Odstranil si od nas grožnje in jezo ter si nam povrnil prvotni mir z Bogom. O, ti, ki si zares sam med samimi in vse v vseh! Naj sprejmejo nebesa tvojega duha, a tvojo kri naj posrka zemlja. O božanska velika noč, ki se spuščaš z neba na zemljo in se z zemlje vzpenjaš v nebo! Za vse si radost, čast, jed in sladkost; ti si razpršila temo smrti, podelila življenje vsem in odprla vrata v nebo. Bog se je prikazal kot človek in človek je postal Bog ...«

sv. Hipolit Rimski

GODOVI IN PRAZNIKI

• Nedelja, 10. 4.: CVETNA NEDELJA

• Ponedeljek, 11. 4.: sv. Sveti Stanislav, škof, mučenec

• Torek, 12. 4.: sv. Zenon Veronski, škof

• Sreda, 13. 4.: sv. Martin I., papež, mučenec

• Četrtek, 14. 4.: veliki četrtek

• Petek, 15. 4.: veliki petek

• Sobota, 16. 4.: velika sobota

• Nedelja, 17. 4.: VELIKONOČNA NEDELJA

• Ponedeljek, 18. 4.: velikonočni ponedeljek

• Torek, 19. 4.: sv. Leon IX., papež

• Sreda, 20. 4.: sv. Teotim (Teo), misijonar, škof

• Četrtek, 21. 4.: sv. Anzelm, škof, cerkveni učitelj

• Petek, 22. 4.: sv. Hugo, škof

• Sobota, 23. 4.: sv. Jurij, mučenec, zavetnik Ljubljane

• Nedelja, 24. 4.: BELA NEDELJA, nedelja Božjega usmiljenja

• Ponedeljek, 25. 4.: sv. Marko, evangelist

• Torek, 26. 4.: Marija, Mati dobrega sveta

• Sreda, 27. 4.: sv. Cita, dekla, devica

• Četrtek, 28. 4.: sv. Peter Chanel, duhovnik, mučenec

• Petek, 29. 4.: sv. Katarina Sienska, cerkvena učiteljica, soz. Evrope

• Sobota, 30. 4.: sv. Pij V., papež

• Nedelja, 1. 5.: 3. velikonočna nedelja, sv. Jožef Delavec

URNIK SVETIH MAŠ

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA