sobota, 15. januar 2022

TEDEN BOŽJE BESEDE 16. 1. 2022-23. 1. 2022

Česa danes nimamo, pa bi bilo do­bro, da bi imeli? Na svatbi v Kani je zmanjkalo vina. Pomanjkanje vina nas gotovo ne skrbi. Simbol česa je potem vino? Marija, Jezusova mati, je zadrego starešine opazila in na Je­zusa naslovila prošnjo, naj kaj ukre­ne. Vino, ki ga je bilo po čudežu več kot dovolj, je bilo znamenje Jezusove navzočnosti. Iz tega lahko naredimo preprost sklep: tisto, za kar bi znova prosili Marijo, je, da bi imel Jezus v našem življenju vedno tako odločil­no vlogo, kot jo je imel v Kani. Zakaj Jezus največkrat takšne vloge nima?

Prvi razlog je naša človeška narava, zaradi katere praviloma dajemo pred­nost spontanim reakcijam, ki jih na­rekujejo naša občutja, ne pa vera. V vseh okoliščinah, prijetnih in neprije­tnih, najprej vključimo svoj razum, da oceni, kaj se nam dogaja. Sledi mu ču­stveni odziv, navdušenje ali potrtost.

In nato pride na vrsto volja, da po spoznanju, za kaj gre, delujemo, ali pa obtičimo na mestu. Če ta opis po­vzamemo, ugotovimo, da na Jezusa v prvi fazi dogajanja sploh ne računa­mo, pač pa ločeno od aktualnosti. Od tod spraševanje, ali smo zbrano moli­li, ali smo opravili večerno in jutra­njo molitev. S takšnim razmišljanjem posredno povemo, da je konkretno življenje, tisto, kar nas doleti prav ta trenutek, povsem ločeno od molitve, za katero si vzamemo poseben čas, lo­čen od aktualnih dogodkov. Vsa ak­tualnost je torej v naših rokah, stvar našega razmišljanja, čustvovanja in volje, molitev pa potisnjena v nek drug, od aktualnosti ločen čas. Ta­kšna duhovnost je drugačna od Ma­rijine, ki se obrne na Jezusa takoj, ko je treba, in ne, ko je svatba že davno mimo. Prisebnost, ki je v takojšnji na­slonitvi na Kristusa, zmanjšuje tudi raztresenost pri molitvi.

Milan Knep

Misli iz pridige nadškofa Stanislava Zoreta na praznik svetih treh kraljev v stolnici:

Bog v svojem prihajanju k nam osta­ja skrivnosten, ostaja povabilo, klic, na katerega naj bi odgovorili. Slišali smo, kako so modri videli zvezdo, ki je vzšla na Vzhodu. Videli kar po­meni živeti z odprtimi očmi svoje no­tranjosti, srca. Mi živimo v svetu po­dob in teh podob je toliko, da ni več sporočil, povabil in življenje postane beganje od podobe do podobe, od sli­ke do slike, izpraznjeno vsebine. Ti ljudje so bili odprtega pogleda in od­prtega srca. Oni so ne samo gledali, ampak videli zvezdo in za to zvezdo so prebrali povabilo in se podali na pot. Zanašali so se na ta pogled, na zvezdo, na tisti notranji klic, ki je bil dovolj močan, da so vztrajali na poti. Potem pa se zgodi, da pridejo v Jeruza­lem. V tistem trenutku, ko so zagleda­li tempelj, trdnjavo, obzidje mesta, so morda pomislili: prišli smo, tukaj je naš cilj. Ta podoba je vstopila vanje, da so pozabili na zvezdo, pozabili so, da zvezdo potrebujejo, da bi prišli na svoj cilj. Zvezda je bila še vedno tam, modri pa je niso videli. Prišli so v temo, prišli so v kraj, ki ni videl zvezde, ki ni slišal povabila. Šele ko so spoznali, da ti lju­dje [Herod, pismouki] ne vidijo zvezde, so zopet zahrepeneli po njej, začutili, da jo potrebujejo. In zvezda je bila tam! Videli so jo, ker je njihov pogled spet začel »videti«, ne samo gledati. Če bomo tudi mi prihajali pred Boga odprti, da se nam bo mogel razodeti, da nas bo mogel prevzeti, tudi mi ni­koli ne bomo postali orodje v rokah zla. Bog nas bo tega varoval. In po drugi strani bomo postali oznanjevalci Jezusa Kristusa, njegove priče v svetu in prinašalci evangeljskega ve­selega oznanila povsod, kjer bomo.

Na praznik Jezusovega krsta pa je go­spod nadškof pri sveti maši v stolnici sprejel sedem mož, pripravnikov za stal­ni diakonat. Med drugim jih je nagovoril:

Bodite vedno tam, kjer so ljudje, kjer so množice. Vsak kristjan mora biti vedno tam, kjer so množice. Kristjan ne išče zavarovanosti in izvzetosti. Biti kristjan ne pomeni biti posebnež, ki se mora umikati življenju. Kakor je Jezus kot Očetov Sin moral iti med množice, moramo tudi mi vedno iti tja, kjer so ljudje.

Vas in vse kristjane vabim, da vedno ostajate solidarni z ljudmi. Skušnjava, da bi se dvignili nad ljudi, da bi bili ne­kaj posebnega, je vedno velika. Po Je­zusovem zgledu mora biti tisti, ki hoče prinašati sporočilo odrešenja, vedno solidaren s tistimi, ki jih nagovarja. Nikakor se ne moremo ločiti od tistih, ki jim oznanjamo. Ne moremo postati skupina izvoljenih, ki nagovarja tako ali drugače zaznamovane ali izgublje­ne. Z njimi smo povezani z vezmi Bož­je ljubezni in naše grešnosti.

Ko je Jezus molil, se je odprlo nebo. Ni­kar ne mislite, da se bo nebo odpiralo brez molitve. Mi bi radi odprto nebo, mi si želimo Božje bližine, a po naših merilih, pod našim pogoji. Bog pa je blizu brez pogojev. On je preprosto tu­kaj za nas, za vse ljudi. Zato vas vabim, dragi kandidati za stalni diakonat, da vztrajno molite.

Na fotografiji zgoraj: Med pripravnike so bili sprejeti: Marko Halik iz župnije Ljubljana Bežigrad, Tomaž Kogovšek iz župnije Zagorje ob Savi, Dušan Mihelčič iz župnije Dol. Logatec, Branko Nimac iz župnije Čemšenik, Janez Rožman iz župnije Predoslje, Edvard Šnajder iz župnije Ihan in Alojzij Štefan iz župnije Moravče.

FOTO: Tatjana Splichal

Freske v kapelah kapela svetega Jurija

 

Prizor na večji sliki na desni strani prika­zuje svetnikovo mučeniško smrt.

Na dvignjenem prizorišču kleči sveti Jurij v vojaški obleki, s sklenjenimi rokami in pogledom, uprtim v nebo. Ob njem sta vojaka s konjem, na dru­gi strani pa rabelj, ki pripravlja meč, da mu bo odsekal glavo. V ozadju vidi­mo zgradbe v mestu in množico, kako spremlja dogajanje. Na oboku pa je že prikazano Jurijevo poveličanje: ange­li dvigajo svetnika v nebo ob muzici­ranju dveh dečkov z lutnjo in šalmajem (pihalo, predhodnik oboe). Dva od angelov v ločenem polju nosita svetnikove atribute, palmovo vejo in malteški križ, ki ga ima svetnik tudi na oklepu, saj se z njim predstavlja kot zavetnik viteških redov.

• V sredo, 19. 1., ob 19.30 ste vabljeni, da v stolnici prisluhnete gregorijanskemu koralu vir duhovnosti in ustvarjalnosti.

   Nedelja, 16. 1.: 2. nedelja med letom

   Ponedeljek, 17. 1.: sv. Anton, puščavnik, opat

   Torek, 18. 1.: sv. Marjeta Ogrska, kneginja

   Sreda, 19. 1.: b.sl. Friderik Baraga, misijonar

   Četrtek, 20. 1.: sv. Fabijan in Sebastijan, mučenca

   Petek, 21. 1.: sv. Neža, devica, mučenka

   Sobota, 22. 1.: sv. Vincencij (Vinko), diakon, mučenec

   Nedelja, 23. 1.: 3. nedelja med letom nedelja Božje besede

Za izvajanje verskih obredov so določeni naslednji pogoji:

-   PCT (preboleli, cepljeni, testirani) nad 12 let starosti;

-   nošenje maske,

-   razkuževanje rok in

-   1,5m medsebojne razdalje.

Vse prireditve v stolnici in župniji potekajo v skladu s predpisanimi pogoji!

Prosimo, poskrbite za zaščito sebe in drugih!

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

SKUPNA MOLITEV V STOLNICI

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim


TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/



 

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.