Follow by Email

sobota, 12. junij 2021

TEDEN BOŽJE BESEDE 13. 6. 2021-20. 6. 2021

11. NEDELJA MED LETOM

Kako bi Jezus danes govoril o Božjem kraljestvu? Njegovi sodobniki o njego­vem obstoju niso dvomili, zato jim je zadostovala ponazoritev z gorčičnim zrnjem. V sodobni kulturi za takšno oznanilo ni več podlage. Umetnost, ki je človeka vedno usmerjala v pre­sežno, se je zaprla v sociološke okvire. Posveča se ekološkim temam, družbe­ni pravičnosti, vključevanju in parti­cipaciji. Enako velja za psihoterapijo. Razmerje do Boga je postalo brezpred­metno. To je že pred več kot sto leti za­znal ruski filozof Vladimir Solovjov (1853-1900). V njegovem času je svet očarala Darwinova teorija evolucije. Brez zadržkov jo je sprejel in dopol­nil. Poudarjal je, da je lahko evoluci­ja samo integralna; vzporedno se raz­vijata tako tvarni svet kot duhovna preobrazba človeka in sveta. Kristus je kot prvorojenec vsega stvarstva gibalec tega razvoja. Solovjov je govo­ril o štirih stopnjah razvoja oziroma preobrazbe Božjega kraljestva. Prva je preskok od mrtve materije do prve žive celice; druga od prvega življenja na zemlji do človeka; tretja od prvega človeka do učlovečenja Jezusa Kristusa; četrta od zgodovinskega Kristusa do časa, ko bo Kristus vse v vseh.

V to dvigajoče se gibanje lahko ume­stimo evharistijo, kjer gre za prehod od neprosojne snovnosti k življenju v luči. Cerkev ima edini izvir luči v Kristusu. Evharistični kruh, ki ga uživamo, nas v sinovskem občestvu pridružuje življenju Svete Trojice. Naša grešna narava, naša usojenost smrti, se, ko uživamo Sveto Rešnje telo, odpre Bogu, ki se v Svetem Duhu spusti v nas in v nas delu­je tako, da nas vceplja v Kristusa. Tako naša človeška stvarnost sprej­me Božje delovanje v nas. Odslej v nas ne delujejo le fizikalne sile, ampak tudi božje.

Milan Knep

Iz nadškofove pridige na praznik SvetegaRešnjega telesa in krvi: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam,« je Jezus obljubil učen­cem po zadnji večerji. Brez njegove žive navzočnosti med nami bi bili v resnici sirote. H komu bi prišli, da bi predenj položili vse svoje življenje? Pred tabernakljem je vedno prostor za nas, za naše molitve, za naše sti­ske. 



Gospod nas čaka v blagi svet­lobi večne luči in nas posluša. Ne prekinja nas, ne sega nam v besedo. Posluša, kakor zna poslušati samo Bog. In če smo potrpežljivi s seboj in si vzamemo čas, lahko tudi mi zasli­šimo njega, njegovo besedo, njegovo spodbudo. Če se nam ne mudi in ne odidemo takoj, ko smo poveda­li, kar nam je ležalo na srcu in nam bremenilo dušo, če si dovolimo, da se začnemo učiti pri njem, ki je tu­kaj za nas, in tudi mi ostanemo tu­kaj zanj, potem smo deležni njego­vih besed in njegovega prijateljstva. 

Človek je vedno skušal tako ali druga­če narediti dober vtis na Boga. Hotel mu je pokazati, kako popoln je pred Bogom in s kakšno gorečnostjo mu služi, kako predano ga slavi in časti in kaj vse je pripravljen žrtvovati za Božje ime. Koliko takšne drže sreču­jemo še danes. V zahtevnih časih, ka­kršne doživljamo sedaj, se ti poskusi še pomnožijo. Večkrat se skrijejo pod plašč različnih pobožnosti, ki naj bi Boga prepričale, naj svojo jezo odvrne od nas. Srečujemo pa tudi čisto ma­gične poskuse, ko naj bi določena de­janja ali predmeti preprečili, da bi nas doletela nesreča. Kako daleč je to od prave vere in od resničnega zaupanja v Boga.

Jezus se tudi v tej naši stolnici in v tolikih drugih cerkvah daje Judom in Petrom, daje se nam, da bi nam pomagal zagledati naše stranpoti in v njegovem usmiljenju spet od­kriti ljubezen in življenje. Množice hodijo po ulici. Toliko ljudi. Vsak je zatopljen v svoje misli, vsak pogrez­njen v svoje skrbi, vsak zazrt v svoje sanje. Nekateri tudi z mržnjo v srcu, s kletvijo proti njemu, s protestom proti njemu in njegovi Cerkvi. Pa tudi mi, ki se imenujemo po njem in pravimo, da smo njego­vi. Kolikokrat nas koraki odnese­jo mimo. Mudi se nam. Hitimo za svojimi načrti in pozabimo, da brez njega ne moremo ničesar storiti. Lovimo minute, da potem v nepo­membnostih zapravljamo ure. On pa ostaja tukaj in nas čaka. Ker je tukaj za nas. Ker hoče biti z nami vse dni, do konca sveta. »Kdor pri­de k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« Lačni begamo po svetu, tukaj pa nas čaka kruh in kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.

Freska na oboku glavne ladje osrednja poslikava

Apostoli, angeli s cvetjem in alegorije kreposti so okvir in spremljava osred­njega dogodka, ki se dogaja na oboku. Ta dramatično in razgibano prikazuje preganjanje in mučenje kristjanov pod cesarjema Dioklecijanom in Maksimijanom v mestu Miri. Preden si ogleda­mo posamezne prizore, poglejmo, kako je prišlo do tega preganjanja.

Po kratkih, a hudih prega­njanjih kristjanov v času cesarja Decija (250-251) in Valerijana (257-260), je s cesarjem Galienom nasto­pilo za Cerkev dokaj dolgo obdobje miru, ki je trajalo vse do Dioklecijana. Galien je leta 260 izdal celo odlok o strpnosti v prid kristjanom, ki so ga upo­števali tudi njegovi nasle­dniki. Dioklecijanovo pre­ganjanje pa je bilo zadnje in najbolj krvavo. Trajalo je osem let in naj bi terjalo od 1500 do 3000 žrtev. Cesar Dioklecijan, ki je vladal od leta 284 do 305, se je rodil v Solinu pri Spli­tu. Bil je sin dalmatinskega sužnja, se pridružil rimski vojski in se povzpel do poveljnika cesarske garde. Oblast je pre­vzel z vojaškim udarom in si za svojo re­zidenco izbral Nikomedijo. Uspelo mu je, da je v cesarstvu znova vzpostavil red in upočasnil propad imperija. Rim­sko cesarstvo je razdelil na vzhodni in zahodni Rim; sam je vladal vzhodne­mu Rimu, njegov sovladar Maksimiljan pa zahodnemu. Čeprav je bil na ne­katerih področjih zelo revolucionaren, pa je na verskem področju ostal star Rimljan, navezan na staro verstvo, zato je uvedel cesarski kult: cesarji so sveti, posvečeni, saj dobijo oblast neposredno od boga Jupitra, zato so rojeni od boga. Kljub temu pa v prvih dvajsetih letih njegovega vladanja kristjanov niso res­neje nadlegovali.

K temu ga je nagovo­ril šele njegov socesar Galerij, ki se je odločil pokopati pod se­boj vse, kar je krščanske­ga. Tako je Dioklecijan od februarja 303 do februarja 304 razglasil štiri edikte:

-  po prvem so kristja­ni izgubili državljanske pravice, prepovedano je bilo bogoslužje, zaplenili so svete posode in knjige, cerkve pa porušili;

-  drugi odlok je ukazal aretacijo škofov in duhov­nikov (»cerkvenih vodite­ljev«) z namenom, da jih prisilijo v darovanje po­ganskim bogovom;

-  tretji ukrep je predvideval osvobodi­tev ujetnikov, če privolijo v žrtvovanja bogovom, v nasprotnem primeru pa jih je treba mučiti;

-  četrti odlok pa oba prejšnja razširi na vse kristjane. Tiste, ki ne darujejo, ča­kajo najhujše muke, smrt ali pa prisil­no delo v rudnikih.

Trajanje in način preganjanja pa nista bila povsod enako silovita; na zaho­du, v provincah, ki so pripadale Maksimiljanu, so bila preganjanja ostra in kratka (v Italiji in Afriki), na Vzho­du pa veliko hujša in so trajala dlje.

   Nedelja, 13.6.: 11. nedelja med letom

   Ponedeljek, 14.6.: sv. Valerin in Rufin, mučenca

   Torek, 15.6.: sv. Vid, mučenec

   Sreda, 16.6.: sv. Beno iz Meissna, škof

   Četrtek, 17.6.: sv. Rajner, samotar

   Petek, 18.6.: sv. Gregor Barbarigo, škof

   Sobota, 19.6.: sv. Nazarij, prvi koprski škof

   Nedelja, 20.6.: 12. nedelja med letom

DOGODKI PRED NAMI

  V ponedeljek, 21.6., na god sv. Alojzija, njegovega krstnega zavetnika, bo zvečer ob 18.30 v stolnici sveta maša za + nadškofa Alojza Urana. Ob upoštevanju takrat veljav­nih predpisov o dovoljenem številu vernikov vas lepo vabimo k tej spominski sveti maši.

  V torek, 22.6., pa bo ob 18.00 sveta maša ob dnevu državnosti. Letos obhajamo okro­glo, 30. obletnico slovenske samostojnosti. Zaradi velikega številka povabljencev boste sveto mašo lahko spremljali le po medijih.

  V petek, 25.6., bo ob 10.00 v Šiški diakonsko posvečenje.

  V torek, 29.6., bo ob 9.00 v stolnici po­svečenje letošnjih novomašnikov.

  V ponedeljek, 21.6., na god sv. Alojzi­ja, njegovega krstnega zavetnika, bo zvečer ob 18.30 v stolnici sveta maša za + nadškofa Alojza Urana. Ob upo­števanju takrat veljavnih predpisov o dovoljenem številu vernikov vas lepo vabimo k tej spominski sveti maši.

  V torek, 22.6., pa bo ob 18.00 sveta maša ob dnevu državnosti. Letos obhajamo okroglo, 30. obletnico slo­venske samostojnosti. Lepo vabljeni!

  V petek, 25.6., bo ob 10.00 v Šiški diakonsko posvečenje.

  V torek, 29.6., bo ob 9.00 v stolnici posvečenje letošnjih novomašnikov.

VSAK DAN

8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim

18.00: Rožni venec

NEDELJA

15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVA SREDA

Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu

PRVI ČETRTEK

Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

PRVI PETEK

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

15.00: Ura Božjega usmiljenja

PRVA SOBOTA

8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

Prosimo Vas, da v stolnici upoštevate vsa potrebna navo­dila za zaščito: maska, razkuževanje rok in sedenje na raz­dalji vsaj 1,5 m to pomeni, da je vsaka druga klop prazna. Prosimo vas tudi, da upoštevate navodila redarja: ta vas ne bo spustil v cerkev brez maske ali pa vas bo prosil, da se udeležite maše ob kateri drugi uri, če bi vas bilo preveč. Prav tako se ne zbirajte pred cerkvijo, ker to ni dovoljeno. Bodimo hvaležni, da lahko vsaj na tak okrnjen način praznujemo in sodelujemo pri svetih mašah.

DELAVNIKI: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 18.30

OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00

CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30  

NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30

TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.