11. NEDELJA MED LETOM
Kako bi Jezus danes govoril o Božjem kraljestvu? Njegovi sodobniki o njegovem obstoju niso dvomili, zato jim je zadostovala ponazoritev z gorčičnim zrnjem. V sodobni kulturi za takšno oznanilo ni več podlage. Umetnost, ki je človeka vedno usmerjala v presežno, se je zaprla v sociološke okvire. Posveča se ekološkim temam, družbeni pravičnosti, vključevanju in participaciji. Enako velja za psihoterapijo. Razmerje do Boga je postalo brezpredmetno. To je že pred več kot sto leti zaznal ruski filozof Vladimir Solovjov (1853-1900). V njegovem času je svet očarala Darwinova teorija evolucije. Brez zadržkov jo je sprejel in dopolnil. Poudarjal je, da je lahko evolucija samo integralna; vzporedno se razvijata tako tvarni svet kot duhovna preobrazba človeka in sveta. Kristus je kot prvorojenec vsega stvarstva gibalec tega razvoja. Solovjov je govoril o štirih stopnjah razvoja oziroma preobrazbe Božjega kraljestva. Prva je preskok od mrtve materije do prve žive celice; druga od prvega življenja na zemlji do človeka; tretja od prvega človeka do učlovečenja Jezusa Kristusa; četrta od zgodovinskega Kristusa do časa, ko bo Kristus vse v vseh.
V to dvigajoče se gibanje lahko umestimo evharistijo, kjer gre za prehod od neprosojne snovnosti k življenju v luči. Cerkev ima edini izvir luči v Kristusu. Evharistični kruh, ki ga uživamo, nas v sinovskem občestvu pridružuje življenju Svete Trojice. Naša grešna narava, naša usojenost smrti, se, ko uživamo Sveto Rešnje telo, odpre Bogu, ki se v Svetem Duhu spusti v nas in v nas deluje tako, da nas vceplja v Kristusa. Tako naša človeška stvarnost sprejme Božje delovanje v nas. Odslej v nas ne delujejo le fizikalne sile, ampak tudi božje.
Milan Knep
Iz nadškofove pridige na praznik SvetegaRešnjega telesa in krvi: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam,« je Jezus obljubil učencem po zadnji večerji. Brez njegove žive navzočnosti med nami bi bili v resnici sirote. H komu bi prišli, da bi predenj položili vse svoje življenje? Pred tabernakljem je vedno prostor za nas, za naše molitve, za naše stiske.
Gospod nas čaka v blagi svetlobi večne luči in nas posluša. Ne prekinja nas, ne sega nam v besedo. Posluša, kakor zna poslušati samo Bog. In če smo potrpežljivi s seboj in si vzamemo čas, lahko tudi mi zaslišimo njega, njegovo besedo, njegovo spodbudo. Če se nam ne mudi in ne odidemo takoj, ko smo povedali, kar nam je ležalo na srcu in nam bremenilo dušo, če si dovolimo, da se začnemo učiti pri njem, ki je tukaj za nas, in tudi mi ostanemo tukaj zanj, potem smo deležni njegovih besed in njegovega prijateljstva.
Človek je vedno skušal tako ali drugače narediti dober vtis na Boga. Hotel mu je pokazati, kako popoln je pred Bogom in s kakšno gorečnostjo mu služi, kako predano ga slavi in časti in kaj vse je pripravljen žrtvovati za Božje ime. Koliko takšne drže srečujemo še danes. V zahtevnih časih, kakršne doživljamo sedaj, se ti poskusi še pomnožijo. Večkrat se skrijejo pod plašč različnih pobožnosti, ki naj bi Boga prepričale, naj svojo jezo odvrne od nas. Srečujemo pa tudi čisto magične poskuse, ko naj bi določena dejanja ali predmeti preprečili, da bi nas doletela nesreča. Kako daleč je to od prave vere in od resničnega zaupanja v Boga.
Jezus se tudi v tej naši stolnici in v tolikih drugih cerkvah daje Judom in Petrom, daje se nam, da bi nam pomagal zagledati naše stranpoti in v njegovem usmiljenju spet odkriti ljubezen in življenje. Množice hodijo po ulici. Toliko ljudi. Vsak je zatopljen v svoje misli, vsak pogreznjen v svoje skrbi, vsak zazrt v svoje sanje. Nekateri tudi z mržnjo v srcu, s kletvijo proti njemu, s protestom proti njemu in njegovi Cerkvi. Pa tudi mi, ki se imenujemo po njem in pravimo, da smo njegovi. Kolikokrat nas koraki odnesejo mimo. Mudi se nam. Hitimo za svojimi načrti in pozabimo, da brez njega ne moremo ničesar storiti. Lovimo minute, da potem v nepomembnostih zapravljamo ure. On pa ostaja tukaj in nas čaka. Ker je tukaj za nas. Ker hoče biti z nami vse dni, do konca sveta. »Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« Lačni begamo po svetu, tukaj pa nas čaka kruh in kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.
Freska na oboku glavne ladje osrednja poslikava
Apostoli, angeli s cvetjem in alegorije kreposti so okvir in spremljava osrednjega dogodka, ki se dogaja na oboku. Ta dramatično in razgibano prikazuje preganjanje in mučenje kristjanov pod cesarjema Dioklecijanom in Maksimijanom v mestu Miri. Preden si ogledamo posamezne prizore, poglejmo, kako je prišlo do tega preganjanja.
Po kratkih, a hudih preganjanjih kristjanov v času cesarja Decija (250-251) in Valerijana (257-260), je s cesarjem Galienom nastopilo za Cerkev dokaj dolgo obdobje miru, ki je trajalo vse do Dioklecijana. Galien je leta 260 izdal celo odlok o strpnosti v prid kristjanom, ki so ga upoštevali tudi njegovi nasledniki. Dioklecijanovo preganjanje pa je bilo zadnje in najbolj krvavo. Trajalo je osem let in naj bi terjalo od 1500 do 3000 žrtev. Cesar Dioklecijan, ki je vladal od leta 284 do 305, se je rodil v Solinu pri Splitu. Bil je sin dalmatinskega sužnja, se pridružil rimski vojski in se povzpel do poveljnika cesarske garde. Oblast je prevzel z vojaškim udarom in si za svojo rezidenco izbral Nikomedijo. Uspelo mu je, da je v cesarstvu znova vzpostavil red in upočasnil propad imperija. Rimsko cesarstvo je razdelil na vzhodni in zahodni Rim; sam je vladal vzhodnemu Rimu, njegov sovladar Maksimiljan pa zahodnemu. Čeprav je bil na nekaterih področjih zelo revolucionaren, pa je na verskem področju ostal star Rimljan, navezan na staro verstvo, zato je uvedel cesarski kult: cesarji so sveti, posvečeni, saj dobijo oblast neposredno od boga Jupitra, zato so rojeni od boga. Kljub temu pa v prvih dvajsetih letih njegovega vladanja kristjanov niso resneje nadlegovali.
K temu ga je nagovoril šele njegov socesar Galerij, ki se je odločil pokopati pod seboj vse, kar je krščanskega. Tako je Dioklecijan od februarja 303 do februarja 304 razglasil štiri edikte:
- po prvem so kristjani izgubili državljanske pravice, prepovedano je bilo bogoslužje, zaplenili so svete posode in knjige, cerkve pa porušili;
- drugi odlok je ukazal aretacijo škofov in duhovnikov (»cerkvenih voditeljev«) z namenom, da jih prisilijo v darovanje poganskim bogovom;
- tretji ukrep je predvideval osvoboditev ujetnikov, če privolijo v žrtvovanja bogovom, v nasprotnem primeru pa jih je treba mučiti;
- četrti odlok pa oba prejšnja razširi na vse kristjane. Tiste, ki ne darujejo, čakajo najhujše muke, smrt ali pa prisilno delo v rudnikih.
Trajanje in način preganjanja pa nista bila povsod enako silovita; na zahodu, v provincah, ki so pripadale Maksimiljanu, so bila preganjanja ostra in kratka (v Italiji in Afriki), na Vzhodu pa veliko hujša in so trajala dlje.
• Nedelja, 13.6.: 11. nedelja med letom
• Ponedeljek, 14.6.: sv. Valerin in Rufin, mučenca
• Torek, 15.6.: sv. Vid, mučenec
• Sreda, 16.6.: sv. Beno iz Meissna, škof
• Četrtek, 17.6.: sv. Rajner, samotar
• Petek, 18.6.: sv. Gregor Barbarigo, škof
• Sobota, 19.6.: sv. Nazarij, prvi koprski škof
• Nedelja, 20.6.: 12. nedelja med letom
DOGODKI PRED NAMI
• V ponedeljek, 21.6., na god sv. Alojzija, njegovega krstnega zavetnika, bo zvečer ob 18.30 v stolnici sveta maša za + nadškofa Alojza Urana. Ob upoštevanju takrat veljavnih predpisov o dovoljenem številu vernikov vas lepo vabimo k tej spominski sveti maši.
• V torek, 22.6., pa bo ob 18.00 sveta maša ob dnevu državnosti. Letos obhajamo okroglo, 30. obletnico slovenske samostojnosti. Zaradi velikega številka povabljencev boste sveto mašo lahko spremljali le po medijih.
• V petek, 25.6., bo ob 10.00 v Šiški diakonsko posvečenje.
• V torek, 29.6., bo ob 9.00 v stolnici posvečenje letošnjih novomašnikov.
• V ponedeljek, 21.6., na god sv. Alojzija, njegovega krstnega zavetnika, bo zvečer ob 18.30 v stolnici sveta maša za + nadškofa Alojza Urana. Ob upoštevanju takrat veljavnih predpisov o dovoljenem številu vernikov vas lepo vabimo k tej spominski sveti maši.
• V torek, 22.6., pa bo ob 18.00 sveta maša ob dnevu državnosti. Letos obhajamo okroglo, 30. obletnico slovenske samostojnosti. Lepo vabljeni!
• V petek, 25.6., bo ob 10.00 v Šiški diakonsko posvečenje.
• V torek, 29.6., bo ob 9.00 v stolnici posvečenje letošnjih novomašnikov.
VSAK DAN
8.30: Rožni venec pred Najsvetejšim
18.00: Rožni venec
NEDELJA
15.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVA SREDA
Po večerni maši molitev v čast svetemu Jožefu
PRVI ČETRTEK
Po večerni maši molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
PRVI PETEK
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
15.00: Ura Božjega usmiljenja
PRVA SOBOTA
8.30: Molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim
Prosimo Vas, da v stolnici upoštevate vsa potrebna navodila za zaščito: maska, razkuževanje rok in sedenje na razdalji vsaj 1,5 m to pomeni, da je vsaka druga klop prazna. Prosimo vas tudi, da upoštevate navodila redarja: ta vas ne bo spustil v cerkev brez maske ali pa vas bo prosil, da se udeležite maše ob kateri drugi uri, če bi vas bilo preveč. Prav tako se ne zbirajte pred cerkvijo, ker to ni dovoljeno. Bodimo hvaležni, da lahko vsaj na tak okrnjen način praznujemo in sodelujemo pri svetih mašah.
OB SOBOTAH IN PRVIH PETKIH tudi ob 16.00
CERKVENI PRAZNIKI NA DELOVNI DAN: 6.00, 7.00, 8.00, 9.00, 10.30, 16.00, 18.30
NEDELJE IN ZAPOVEDANI PRAZNIKI: 6.30, 8.00, 9.00, 10.30, 11.30, 12.30, 16.00, 18.30
TBB - stolniška oznanila izdaja Stolni župnijski urad. Odgovarja Roman Starc, župnik. Dolničarjeva 1, Ljubljana. roman.starc@rkc.si / 041/746 354 http://www.stolnica.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar